1

Komisija Evropskih skupnosti s to tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Litva s tem, da v praksi ni zagotovila, da so organom, ki rešujejo nujne primere, pri vseh klicih iz javnega telefonskega omrežja na enotno evropsko številko klica v sili „112“ dane na voljo informacije o lokaciji kličočega, če je to tehnično izvedljivo, ni izpolnila obveznosti iz člena 26(3) Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL L 108, str. 51).

2

V šestintrideseti uvodni izjavi Direktive o univerzalnih storitvah je navedeno:

„Pomembno je, da lahko uporabniki pokličejo enotno evropsko številko za klic v sili ‚112‘ in vse druge nacionalne telefonske številke za klic v sili brezplačno po vsakem telefonu, vključno z javnimi plačilnimi telefoni, brez uporabe kakršnega koli plačilnega sredstva. […] Informacija o lokaciji kličočega, ki mora biti na voljo dežurnim službam, bo izboljšala raven zaščite in varnost uporabnikov storitev ‚112‘ in pomagala dežurnim službam, kolikor je to tehnično izvedljivo, pri izpolnjevanju njihovih dolžnosti, če je zagotovljeno, da se klici in pripadajoči podatki pošljejo zadevnim dežurnim službam. […]“

3

Člen 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah določa:

„Države članice zagotovijo, da podjetja, ki so pristojna za obratovanje javnega telefonskega omrežja, dajo organom, ki rešujejo nujne primere, pri vseh klicih na enotno evropsko številko klica v sili ‚112‘ na voljo informacije o lokaciji kličočega, če je to tehnično izvedljivo.“

4

Člen 38(1) Direktive o univerzalnih storitvah določa, da morajo države članice sprejeti in objaviti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 24. julija 2003 in o tem takoj obvestiti Komisijo. Te predpise morajo uporabljati od 25. julija 2003 dalje.

5

Republika Litva je bila v skladu s členom 2 Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije, Slovaške republike k Evropski uniji in prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2003, L 236, str. 33), skupaj s členom 54, od datuma pristopa k Evropski uniji, in sicer do 1. maja 2004, zavezana, da se uskladi z Direktivo o univerzalnih storitvah.

6

Člen 19(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL L 108, str. 33, v nadaljevanju: okvirna direktiva) določa:

„Kadar Komisija v skladu s postopkom iz člena 22(2) izda državam članicam priporočila o usklajeni uporabi določb iz te direktive in posebnih direktiv za nadaljnje doseganje ciljev iz člena 8, države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi pri opravljanju svojih nalog ta priporočila dosledno upoštevajo. Kadar se nacionalni regulativni organ odloči, da ne bo upošteval priporočila, o tem obvesti Komisijo z navedbo razlogov za svoje stališče.“

7

V deseti uvodni izjavi Priporočila Komisije 2003/558/ES z dne 25. julija 2003 o ravnanju z informacijami o lokaciji kličočega v omrežjih elektronskega komuniciranja z namenom opravljanja storitev klicev v sili, ki jih je treba locirati, (UL L 189, str. 49) je navedeno:

„Za učinkovito opravljanje storitev klicev v sili, ki jih je treba locirati, morajo biti tudi informacije o lokaciji kličočega, kot jih opredeli ponudnik omrežja ali javne storitve govorne telefonije, samodejno posredovane na vsako centralo za sprejemanje klicev v sili, ki lahko sprejme in uporabi informacije o lokaciji, ki so ji poslane.“

8

V točkah 4 in 13 Priporočila 2003/558 je navedeno:

[…]

9

Člen 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah je bil v litovski pravni red prenesen s členom 65(4) zakona št. IX-2135 o elektronskih komunikacijah (Elektroninių ryšių įstatymas Nr. IX-2135) z dne 15. aprila 2004 (Žin., 2004, št. 69-2382, v nadaljevanju: zakon o elektronskih telekomunikacijah), ki je začel veljati 1. maja 2004, in določa:

„Ponudniki javnih komunikacijskih omrežij in elektronskih komunikacijskih storitev, dostopnih javnosti, brez soglasja naročnika ali uporabnika elektronskih komunikacijskih storitev informacije o lokaciji (in podatke o dogodku) posredujejo organom, ki rešujejo nujne primere, zlasti pravosodnim organom, reševalnim vozilom, gasilcem in drugim dežurnim službam, da bi ti organi lahko odgovorili na klice naročnikov ali uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev in se ustrezno odzvali. […]“

10

Zakon št. X-1092 z dne 12. aprila 2007 (Žin., 2007, Nr. 46-1723), s katerim je bil spremenjen člen 65 zakona o elektronskih komunikacijah, je začel veljati 1. septembra 2007. Tako spremenjen člen 65(4) določa, da morajo ponudniki javnih komunikacijskih omrežij in elektronskih komunikacijskih storitev, dostopnih javnosti, informacije o lokaciji kličočega brezplačno posredovati v skupno centralo dežurnih služb in da se stroški za pridobitev, namestitev (prilagoditev), obnovitev in delovanje opreme, ki je potrebna za ta namen, povrnejo iz javnih sredstev.

11

Republika Litva je poleg zakona o elektronskih komunikacijah sprejela več aktov za izvajanje člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah. Med njimi so:

12

Komisija je v pisnem opominu z dne 10. aprila 2006 Republiko Litvo obvestila o dvomih v zvezi z nepravilno uporabo člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah. Ta dvom je nastal, ker – kadar so klici v sili na enotno evropsko številko klica v sili „112“ prihajali z mobilnega telefona – informacije o lokaciji kličočega niso bile posredovane dežurni službi.

13

Litovski organi so v odgovoru z dne 11. julija 2006 to okoliščino potrdili, pri čemer so pojasnili, da vsi operaterji javnih komunikacijskih omrežij in elektronskih komunikacijskih storitev, dostopnih javnosti, niso imeli tehničnih naprav, ki so potrebne za te namene, in da se organi niso strinjali z navedenimi operaterji glede kritja stroškov v zvezi z lociranjem kličočega. Litovska vlada je 25. septembra 2006 Komisiji poslala novejše informacije, pri čemer je navedla predvidene ukrepe za izvajanje člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah.

14

Komisija je 18. oktobra 2006 izdala obrazloženo mnenje, v katerem je ugotovila, da Republika Litva v praksi ni zagotovila dajanja na voljo informacij o lokaciji kličočega, kadar so klici v sili na številko „112“ prihajali z mobilnega telefona, in tako ni izpolnila obveznosti iz člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah. To državo članico je hkrati pozvala, naj v roku dveh mesecev od njegovega prejema sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev s tem mnenjem.

15

Republika Litva je v odgovoru z dne 12. januarja 2007 navedla, da je bil predlog zakona o spremembi člena 65 zakona o elektronskih komunikacijah predložen litovskemu parlamentu in da je določal, da se stroški v zvezi s storitvijo posredovanja informacij o lokaciji kličočega, ki jih je imajo ponudniki storitev javnih omrežij mobilne telefonije, krijejo iz državnega proračuna. Temu dopisu je bil priložen sporazum o storitvah lociranja kličočega, ki je bil sklenjen 4. decembra 2006 med skupno centralo dežurnih služb in operaterji mobilne telefonije.

16

Ker pa je Komisija menila, da je položaj ostal nezadovoljiv, je vložila to tožbo.

17

Republika Litva zatrjuje, da bi bilo treba tožbo zavrniti kot nedopustno, ker se očitki, navedeni v obrazloženem mnenju, vsebinsko razlikujejo od očitkov, navedenih v tožbi. Čeprav naj bi bila v bistvu v obrazloženem mnenju poudarjena okoliščina, da v Litvi za klice na številko „112“, ki prihajajo z mobilnega telefona, informacije o lokaciji kličočega niso bile posredovane po sistemu „pull“, naj bi bila v tožbi v zvezi s tem navedena obveznost uporabe sistema „push“.

18

Komisija odgovarja, da sta v obrazloženem mnenju in tožbi navedena oba sistema – „push“ in „pull“ – iz Priporočila 2003/558, ki Republiki Litvi omogoča, da izbere enega od sistemov, ki ga je treba uporabiti za izvajanje člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah.

19

Republika Litva v dupliki trdi, da je Komisija šele v fazi replike pojasnila novo stališče, v skladu s katerim države članice ne zgolj lahko, ampak morajo uporabiti najbolj enostavna tehnična sredstva za lociranje kličočega, torej morajo uporabiti sistem „pull“. Ker stališče Komisije zato do te faze ni bilo natančno, v očitkih, ki jih je navedla, naj ne bi bila upoštevana zahteva po natančni formulaciji predmeta tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

20

Opozoriti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen predhodnega postopka ta, da se zadevni državi da možnost, da se na eni strani uskladi s svojimi obveznostmi na podlagi prava Skupnosti in da na drugi strani zoper očitke Komisije učinkovito uveljavi obrambna sredstva (glej zlasti sodbo z dne 7. septembra 2006 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu, C-484/04, ZOdl., str. I-7471, točka 24 in navedena sodna praksa).

21

Pravilnost tega postopka pomeni bistveno jamstvo, ki ga želi zagotavljati Pogodba ES, ne le za varstvo pravic zadevnih držav članic, temveč tudi za to, da se zagotovi, da bo v morebitnem sodnem postopku predmet spora jasno opredeljen (glej sodbo z dne 15. februarja 2007 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C-34/04, ZOdl., str. I-1387, točka 49 in navedena sodna praksa).

22

Prvič, iz tega izhaja, da je predmet tožbe, ki je vložena v skladu s členom 226 ES, omejen s predhodnim postopkom, določenim v tem členu. Tožba mora biti torej utemeljena na istih razlogih in trditvah, kot so navedeni v obrazloženem mnenju (glej sodbi z dne 20. junija 2002 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-287/00, Recueil, str. I-5811, točka 18, in z dne 9. februarja 2006 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu, C-305/03, ZOdl., str. I-1213, točka 22).

23

Drugič, obrazloženo mnenje mora vsebovati skladen in podroben prikaz razlogov, ki so Komisijo prepričali, da zadevna država ni izpolnila obveznosti iz prava Skupnosti (glej zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Nemčiji, točka 19, in Komisija proti Združenemu kraljestvu z dne 7. septembra 2006, točka 26).

24

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je ostal očitek zoper Republiko Litvo nespremenjen vseskozi predhodni in sodni postopek. Komisija je v bistvu tako v predhodnem postopku kot v postopku pred Sodiščem tej državi članici očitala, da s tem, da v praksi ni zagotovila, da so organom, ki rešujejo nujne primere, pri vseh klicih na enotno evropsko številko klica v sili „112“ dane na voljo informacije o lokaciji kličočega, če je to tehnično izvedljivo, ni izpolnila obveznosti iz člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah.

25

Komisija je v zvezi z vsebino in obrazložitvijo tega očitka v pisnem opominu in obrazloženem mnenju zatrjevala, da je bilo tehnično izvedljivo, da bi dejavni operaterji fiksne in mobilne telefonije v Litvi te informacije posredovali vsaj prek sistema „pull“ iz Priporočila 2003/558. S tem Republiki Litvi nikakor ni naložila uporabo zadnjenavedenega sistema, ampak se je omejila na pojasnilo, da po njenem mnenju obveznost iz člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah v obravnavani zadevi dejansko velja, ker je izpolnjen pogoj tehnične izvedljivosti, ki se v skladu s to določbo zahteva za navedeno obveznost.

26

Komisija v nasprotju s tem, kar zatrjuje Republika Litva, ni niti v okviru postopka pred Sodiščem potrdila, da so države članice zavezane uporabiti določen sistem za uskladitev s členom 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah. Tožba in replika se namreč kot pred tem pisni opomin in obrazloženo mnenje zgolj sklicujeta na točko 4 Priporočila 2003/558, ne da bi zahtevali uporabo enega ali drugega sistema, navedenega v tej točki.

27

Komisija tako v repliki nikakor ni zatrjevala, da mora Republika Litva uporabiti sistem „pull“, ampak da mora ta država članica uporabiti vsaj najbolj enostaven sistem, da zagotovi, da bodo sporne informacije o lokaciji kličočega od datuma, določenega v Aktu o pristopu, dejansko posredovane. To stališče se torej v celoti ujema s stališčem, ki ga je Komisija podala v predhodnem postopku.

28

Iz navedenega izhaja, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Republika Litva, zavrniti.

29

Komisija meni, da je tehnično izvedljivo, da litovski operaterji javnih omrežij mobilne telefonije posredujejo informacije o lokaciji kličočega, kadar zadnjenavedeni pokliče številko „112“ z mobilnega telefona. Iz informacij, ki jih je posredovala tožena stranka, naj bi tako izhajalo, da omrežja mobilne telefonije v Litvi nimajo posebnih značilnosti, ki bi s tehničnega vidika preprečevale posredovanje teh informacij.

30

Zlasti v sporazumu o storitvah lociranja kličočega, sklenjenem 4. decembra 2006 med skupno centralo dežurnih služb in ponudniki storitev javnih omrežij mobilne telefonije, naj bi bilo opozorjeno, da je posredovanje navedene informacije tehnično izvedljivo, ampak da bi bile lahko za to potrebne dodatne naložbe. Neobstoja naložb in zamude pri pridobitvi naprav, ki so za to potrebne, torej ni mogoče šteti za tehnično neizvedljivost v smislu člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah.

31

Komisija v repliki navaja, da na podlagi točke 4 Priporočila 2003/558, na katero se nanaša v tožbi, ob upoštevanju nezavezujoče narave tega priporočila držav članic ni mogoče zavezati k uporabi sistema „push“, namesto k uporabi sistema „pull“ za posredovanje informacij o lokaciji kličočega. Čeprav Republika Litva prosto izbira sistem, naj bi bila v skladu s členom 26(3) Direktive o univerzalni storitvah vendarle zavezana uporabiti vsaj najbolj enostavna tehnična sredstva za zagotovitev, da operaterji javne fiksne in mobilne telefonije od datuma, določenega v Aktu o pristopu, posredujejo te informacije.

32

Republika Litva zatrjuje, da očitek Komisije ni utemeljen zgolj zaradi dejstva, da ni bil ustrezno naveden. Ker naj bi ta država članica sprejela vse mogoče pravne, tehnične in organizacijske ukrepe, da bi izpolnila obveznosti iz člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah, bi moral biti navedeni očitek Komisije naveden tako, da bi bila ugotovljena neizpolnitev, in sicer da ni zagotovila, da dajo podjetja, ki upravljajo javna omrežja telefonije, organom, ki rešujejo nujne primere, na voljo sporne informacije o lokaciji kličočega.

33

Republika Litva v zvezi s tehnično izvedljivostjo navaja, da ima skupna centrala dežurnih služb tehnična sredstva za sprejemanje informacij o lokaciji osebe, ki je klicala številko „112“. Vendar naj operaterji javnih omrežij mobilne telefonije v Litvi še vedno ne bi imeli tehničnih sredstev za posredovanje teh informacij.

34

Ta država članica podrobneje navaja, da naj bi bila prilagoditev sistemu „pull“, ki so ga določeni operaterji uporabili v komercialne namene, veliko bolj enostavna kot prehod na sistem „push“. Vendar so bile hkrati, ko se je odločila uporabiti ta modernejši sistem, zavrnjene dodatne naložbe za prilagoditev sistema „pull“ potrebam lociranja klicev na številko „112“.

35

V tem okviru Republika Litva poudarja, da se tehnična sredstva, potrebna za posredovanje zadevnih informacij, zelo razlikujejo glede na uporabljen sistem, „pull“ ali „push“, in da so za oba sistema potrebne naložbe in določen čas za priprave. Pri preučitvi razlogov, iz katerih litovski operaterji mobilne telefonije niso pripravljeni posredovati informacij dežurni službi, bi bilo treba upoštevati ta element, povezan s tehnično izvedljivostjo.

36

Poleg tega je treba upoštevati negotovost, ki jo zbuja Priporočilo 2003/558 glede načina, kako morajo biti obveznosti iz člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah izpolnjene, in roka, ki ga je treba v zvezi s tem spoštovati. V bistvu bi šlo za vprašanje neizpolnitve le, če bi bilo vnaprej znano, kateri sistem je mogoče ali treba uporabiti in od katerega datuma naprej. Republika Litva meni, da če bi bilo jasno določeno, da države članice prosto odločijo, ali bodo uporabljale sistem „pull“, ki je enostavnejši s tehničnega vidika, bi lahko uporabila to možnost, kar bi ji omogočilo, da bi prihranila veliko časa.

37

Nadalje, točki 4 in 13 Priporočila 2003/558 bi bilo sicer treba razlagati tako, da pomenita, da z uporabo sistema „pull“ cilji Direktive o univerzalnih storitvah niso ustrezno doseženi in da je treba zato v čim večji meri uvesti sistem „push“. Ker bi bil za uvedbo zadnjenavedenega sistema potreben dodaten čas, naj bi Komisija v navedenem priporočilu določila dodatni rok.

38

Opozoriti je treba, da morajo države članice na podlagi člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah zagotoviti, da podjetja, ki so pristojna za obratovanje javnega telefonskega omrežja, dajo organom, ki rešujejo nujne primere, pri vseh klicih na enotno evropsko številko klica v sili „112“ na voljo informacije o lokaciji kličočega, če je to tehnično izvedljivo.

39

Kot izhaja iz šestintridesete uvodne izjave Direktive o univerzalnih storitvah, je namen člena 26(3) izboljšati raven zaščite in varnost uporabnikov storitev „112“ in pomagati dežurnim službam pri izpolnjevanju njihovih dolžnosti.

40

Iz besedila in tega cilja navedene določbe izhaja, da ta državam članicam nalaga, če je tehnično izvedljivo, obveznost glede rezultata, ki se ne omejuje na uvedbo ustreznega pravnega okvirja ampak zahteva, da se informacije o lokaciji vseh kličočih na številko „112“ dejansko posredujejo dežurnim službam.

41

V obravnavani zadevi Republika Litva ne izpodbija tega, da te informacije ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, kadar so klici prihajali z mobilnega telefona, niso bile posredovane.

42

Prvič, trditve države članice, v skladu s katero naj očitek Komisije ne bi bil ustrezno formuliran, ker je Republika Litva sprejela vse pravne, tehnične in organizacijske ukrepe, ki so potrebni za prenos člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah, ni mogoče sprejeti. Iz formulacije in obrazložitve tega očitka namreč jasno izhaja, da Komisija Republiki Litvi ne očita, da navedene določbe ni prenesla pravilno in zadostno, ampak da v praksi ni sposobna zagotoviti, da se zadevne informacije dejansko dajo na voljo dežurnim službam.

43

Drugič, v zvezi s pogojem tehnične izvedljivosti, ki je sestavni del obveznosti, ki jo člen 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah nalaga državam članicam, je treba ugotoviti, da v skladu s podatki Republike Litve informacije o lokaciji klicev, ki prihajajo iz javnih omrežij mobilne telefonije, niso bile posredovane, ker operaterji teh omrežij nimajo potrebne tehnične opreme, za katere so potrebne večje naložbe.

44

V zvezi s tem je bilo po prvotnem nesoglasju med operaterji in litovskimi organi v zvezi s kritjem stroškov glede teh naložb poudarjeno, da je zakonodajalec spremenil člen 65(4) zakona o elektronskih komunikacijah, ki je začel veljati 1. septembra 2007, ki odslej določa, da operaterji zadevne informacije brezplačno posredujejo skupni centrali dežurnih služb in da se stroški za pridobitev, namestitev ali prilagoditev, obnovitev in delovanje opreme, ki je potrebna za ta namen, povrnejo iz javnih sredstev.

45

Iz navedenega izhaja, da – ne da bi bilo treba analizirati sporazum o storitvah lociranja kličočega, sklenjen 4. decembra 2006 med skupno centralo dežurnih služb in ponudniki storitev iz javnih omrežij mobilne telefonije, katerega razlaga je med strankama sporna – razlog za neposredovanje informacij o lokaciji klicev, ki prihajajo iz teh omrežij, niso tehnične značilnosti teh omrežij, ki bi objektivno preprečevale posredovanje navedenih informacij, ampak neobstoj naložb, ki se zahtevajo za pridobitev in prilagoditev naprav, ki omogočajo tako posredovanje.

46

Kot torej Komisija utemeljeno poudarja, nepridobitve ali neprilagoditve potrebnih naprav ni mogoče šteti za pomanjkanje tehnične izvedljivosti v smislu člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitev.

47

Nazadnje, v zvezi s trditvami Republike Litve glede sistema, ki ga je treba uporabiti za posredovanje informacij o lokaciji kličočih na številko „112“, je treba ugotoviti, da v členu 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah ni nobene navedbe v zvezi s tem in da zato državam članicam daje izbiro glede načina, kako želijo konkretno zagotoviti posredovanje informacij.

48

Priporočilo 2003/558 se v točki 4 sklicuje na oba sistema. Pri prvemu, ki se imenuje sistem „push“, operaterji javnih telefonskih omrežij samodejno posredujejo navedene informacije, medtem ko se pri drugemu, ki se imenuje sistem „pull“, te informacije posredujejo le na zahtevo centrov za sprejemanje klicev v sili.

49

Čeprav iz besedila točke 4 in desete uvodne izjave Priporočila 2003/558 izhaja, da Komisija meni, da je uporaba prvega sistem bolj učinkovita, in državam članicam priporoča, da ga vsaj po vmesnem obdobju naložijo operaterjem javnih telefonskih omrežij, ki delujejo na njihovih ozemljih, je očitno tudi, da navedeno priporočilo ob upoštevanju njegove nezavezujoče narave držav članic ne more zavezovati, da uporabijo določen sistem za izvajanje člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah.

50

Ta nezavezujoča narava Priporočila 2003/558 ne izhaja le iz člena 249, peti odstavek, ES, ampak je izrecno potrjena tudi v členu 19 okvirne direktive, na podlagi katere je bilo sprejeto navedeno priporočilo. Iz člena 19(1) namreč jasno izhaja, da se lahko nacionalni regulativni organi odločijo, da ne bodo upoštevali priporočila, ki ga je sprejela Komisija na podlagi zadnjenavedene določbe, s tem da morajo o tem obvestiti Komisijo in ji navesti razloge za svoje stališče.

51

Čeprav države članice torej svobodno izbirajo sistem, ki ga bodo operaterji javnih telefonskih omrežij uporabili za posredovanje informacij o lokaciji kličočih na številko „112“, imajo vendarle jasno in natančno obveznost glede rezultata iz člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah, ki določa, da morajo zagotoviti, da se te informacije dejansko dajo na voljo dežurnim službam.

52

Država članica morebitne zamude pri izpolnjevanju te obveznosti še posebej ne more opravičevati s tem, da se je odločila uporabiti sistem „push“, ki temelji na samodejnem posredovanju informacij o lokaciji kličoče.

53

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da v nasprotju s trditvami Republike Litve Priporočilo 2003/558 ne določa dodatnega roka za države članice, ki so izbrale sistem „push“. Ne le da Komisija ni pristojna za veljavno podaljšanje zavezujočega roka, ki je določen za uskladitev držav članic s členom 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah, ampak poleg tega iz besedila točke 4 tega priporočila izhaja, da njegov namen nikakor ni, da jih odvrne od spoštovanja tega roka. Čeprav je v točki 4 navedena možnost uporabe sistema „push“ le po vmesnem obdobju, hkrati določa, da morajo biti v tem obdobju informacije o lokaciji kličočega posredovane vsaj na zahtevo dežurnih služb, torej po sistemu „pull“.

54

Nazadnje je treba glede domnevne negotovosti v zvezi s sistemom in rokom za izvedbo obveznosti iz člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah ugotoviti, da ta določba in Priporočilo 2003/558 ne zbujata nobenega objektivnega dvoma glede tega. Glede na to in ob upoštevanju tega, da je Republika Litva v odgovoru na tožbo navedla, da Priporočilo 2003/558 za države članice ni zavezujoče, ne more veljavno zatrjevati, da je njena zamuda pri dejanskem izvajanju člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah upravičena zaradi napačnega razumevanja njenih obveznosti.

55

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da Republika Litva s tem, da v praksi ni zagotovila, da so organom, ki rešujejo nujne primere, pri vseh klicih iz javnega telefonskega omrežja na enotno evropsko številko klica v sili „112“ dane na voljo informacije o lokaciji kličočega, če je to tehnično izvedljivo, ni izpolnila obveznosti iz člena 26(3) Direktive o univerzalnih storitvah.

56

V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Republiki Litvi naloži plačilo stroškov, in ker ta s tožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: