1

Banke Erste Group Bank AG, nekdanja Erste Bank der österreichischen Sparkassen AG, (v nadaljevanju: Erste), Raiffeisen Zentralbank Österreich AG (v nadaljevanju: RZB), Bank Austria Creditanstalt AG (v nadaljevanju: BA-CA) in Österreichische Volksbanken AG (v nadaljevanju: ÖVAG) s pritožbami Sodišču predlagajo razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji (od T-259/02 do T-264/02 in T-271/02, ZOdl., str. II-5169, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero so bile zavrnjene njihove tožbe za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2004/138/ES z dne v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES (zadeva COMP/36.571/D-1, Avstrijske banke – „klub Lombard“) (UL 2004, L 56, str. 1, v nadaljevanju: sporna odločba), in, podredno, zmanjšanje glob, ki so jim bile naložene v skladu s členom 3 sporne odločbe, in, še podredneje, razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve Sodišču prve stopnje v novo odločanje.

2

Člen 11(5) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 13, str. 204), določa:

„Kadar podjetje ali podjetniško združenje ne predloži zahtevanih informacij v roku, ki ga določi Komisija, ali predloži nepopolne informacije, Komisija zahteva predložitev informacij z odločbo. Ta natančno določa, kakšne informacije se zahtevajo, in primeren rok za predložitev ter navaja kazni, predvidene v členu 15(1)(b) in členu 16(1)(c), in pravico, da odločbo pregleda Sodišče.“

3

Člen 15(2) Uredbe št. 17 določa:

„2.   Komisija lahko podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od 1000 do 1.000.000 obračunskih enot ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10% prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, kadar namerno ali iz malomarnosti:

Pri določanju višine globe se upoštevata teža in trajanje kršitve.“

4

V preambuli obvestila Komisije z naslovom „Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ“ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice) je navedeno:

„Načela, opisana tukaj, bi morala zagotavljati preglednost in nepristranskost odločb Komisije, v očeh podjetij in prav tako Sodišča Evropskih skupnosti, kadar potrjuje pooblastila, ki so Komisiji podeljena v okviru ustrezne zakonodaje za določanje glob v mejah 10% celotnega prometa. To pooblastilo pa mora upoštevati skladno in nediskriminatorno politiko, ki je v skladu z zastavljenimi cilji za kaznovanje kršitev pravil konkurence.

Nova metoda določanja zneska globe bo upoštevala naslednja pravila, ki se začnejo z osnovnim zneskom, ki se bo povečal, da bo upošteval oteževalne okoliščine, ali zmanjšal, da bo upošteval olajševalne okoliščine.“

5

V točki 1 Smernic je navedeno, da se osnovni znesek za izračun glob določi glede na merila iz člena 15(2) Uredbe št. 17, to je glede na težo in trajanje kršitve. V Smernicah je tudi pojasnjeno, da je treba pri ocenjevanju teže kršitve upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kjer se lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga.

6

Obvestilo Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primerih kartelov, objavljeno v Uradnem listu Evropskih skupnosti18. julija 1996 (UL C 207, str. 4, v nadaljevanju: Obvestilo o ugodni obravnavi) in katerega osnutek z naslovom Informacija Evropske komisije o politiki na področju glob za kršitev pravil konkurence je bil objavljen (UL C 341, str. 13), opredeljuje pogoje, kot je razvidno iz poglavja A, točke 3, tega obvestila, pod katerimi bodo lahko podjetja, ki sodelujejo s Komisijo v okviru preiskav v zvezi s karteli, oproščena plačila globe oziroma deležna zmanjšanja zneska globe, ki bi jo sicer morala plačati.

7

Poglavje A, točka 5, Obvestila o ugodni obravnavi določa:

„Sodelovanje podjetja s Komisijo je le eden izmed dejavnikov, ki jih ta upošteva pri določitvi globe.

[…]“

8

V poglavju D navedenega obvestila, ki se nanaša na znatno zmanjšanje globe, je navedeno:

9

Poglavje E, točka 3, tega obvestila, ki zadeva postopek, zlasti določa:

„Komisija se zaveda, da to obvestilo ustvarja upravičena pričakovanja, na katera se bodo oprla podjetja, ki jo bodo želela obvestiti o obstoju kartela.“

10

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dejansko stanje v okviru tožbe, ki jo je obravnavalo, povzelo tako:

11

S tožbami, vloženimi v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 30. avgusta in , je osem bank, ki so bile sankcionirane s sporno odločbo in med katerimi so štiri sedanje pritožnice, Erste, RZB, BA in ÖVAG, na podlagi člena 230 ES predlagalo, naj se ta odločba razglasi za delno ali popolnoma nično oziroma, podredno, naj se odpravijo globe, ki so bile naložene vsaki od njih, ali naj se globe zmanjšajo.

12

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim zavrnilo tožbe bank Erste, BA in ÖVAG in tem trem pritožnicam naložilo plačilo stroškov.

13

Zavrnilo je tudi tožbo banke RZB in nasprotno tožbo Komisije ter banki RZB naložilo plačilo lastnih stroškov in 90% stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

14

Banka Erste Sodišču predlaga, naj:

15

Banka RZB Sodišču predlaga, naj:

16

Banka BA-CA Sodišču predlaga, naj:

17

Banka ÖVAG Sodišču predlaga, naj:

18

Komisija Sodišču v vseh zadevah predlaga, naj:

19

Banka Erste uveljavlja štiri pritožbene razloge:

20

Banka RZB uveljavlja štiri pritožbene razloge:

21

Banka BA-CA uveljavlja tri pritožbene razloge:

22

Banka ÖVAG uveljavlja tri pritožbene razloge:

23

Predsednik Sodišča je po opredelitvi strank in generalnega pravobranilca s sklepom z dne 25. oktobra 2007 za namen ustnega postopka in izdaje skupne končne odločbe v skladu s členom 43 Poslovnika Sodišča te štiri zadeve združil.

24

Ker se pritožbeni razlogi pritožnic v večjem obsegu prekrivajo, jih je treba obravnavati skupaj.

25

Banke Erste, RZB in ÖVAG uveljavljajo ta pritožbeni razlog, ki ima v bistvu tri dele.

26

Banki RZB in ÖVAG trdita, da je Sodišče prve stopnje v točki 181 izpodbijane sodbe s tem, da je menilo, da „obstaja vsaj močna domneva, da bi lahko omejevalno ravnanje na področju konkurence, ki se uporablja na vsem ozemlju države članice, pripomoglo k razdelitvi trgov in vplivalo na trgovino znotraj Skupnosti“, napačno uporabilo pravo.

27

Banka RZB v zvezi s tem trdi, prvič, da Sodišče prve stopnje poenostavljeno razlaga pogoj prizadetosti trgovine med državami članicami, če meni, da Komisija ni zavezana dokazati, da obstaja učinek razdelitve.

28

Sodišče prve stopnje naj v točkah od 182 do 184 izpodbijane sodbe ne bi upoštevalo pomena sodbe Sodišča z dne 21. januarja 1999 v združenih zadevah Bagnasco in drugi (C-215/96 in C-216/96, Recueil, str. I-135).

29

Banka RZB meni, drugič, da je Sodišče prve stopnje neprimerno razlagalo sodno prakso Sodišča, ko je trdilo, da že samo dejstvo, da so se okrogle mize nanašale na celotno ozemlje Republike Avstrije, zadostuje za sklepanje o prizadetosti trgovine med državami članicami.

30

Za zmožnost prizadeti trgovino med državami članicami naj bi se namreč poleg „ozemeljske pokritosti“ predpostavljal tudi obstoj vsaj enega drugega dejavnika, in sicer v tem primeru učinkov razdelitve trgov.

31

Poleg tega banka RZB poudarja, da je Sodišče prve stopnje v točki 181 izpodbijane sodbe preneslo dokazno breme na podjetje, medtem ko bi morala Komisija dokazati kršitev člena 81(1) ES in zmožnost kartela, da prizadene trgovino med državami članicami.

32

Banka ÖVAG tudi trdi, da je Sodišče prve stopnje relavitiziralo pomen merila učinka razdelitve trgov.

33

Dodaja, da Sodišče prve stopnje v točki 166 izpodbijane sodbe ni upoštevalo posebnosti pri naknadni presoji pretekle kršitve. Storilo naj bi napako, ko se je odpovedalo proučitvi dejanskega vpliva sporazumov na meddržavno trgovino.

34

Poleg tega se banka ÖVAG sklicuje tudi na protislovnost in nezadostnost obrazložitve Sodišča prve stopnje. To naj bi v točki 164 izpodbijane sodbe menilo, da učinek razdelitve trgov ni močan indic, iz katerega bi lahko sklepali o prizadetosti trgovine med državami članicami, medtem ko naj bi v točki 181 te sodbe trdilo nasprotno, da obstaja tesna povezava med učinkom razdelitve trgov na podlagi kartela in njegovo zmožnostjo, da prizadene čezmejno trgovino.

35

Komisija trdi, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava.

36

Prvič, opozoriti je treba, da je Sodišče presodilo, da lahko sklep, sporazum ali ravnanje prizadene trgovino med državami članicami le, če se na podlagi vseh objektivnih pravnih dejavnikov ali dejstev z zadostno verjetnostjo predvidi, da bi neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplivali na blagovno menjavo med državami članicami, in to tako, da bi lahko ovirali uresničitev enotnega trga med državami članicami. Vseeno je pomembno, da ta vpliv ni zanemarljiv (sodba z dne 23. novembra 2006 v zadevi Asnef-Equifax in Administración del Estado, C-238/05, ZOdl., str. I-11125, točka 34 in navedena sodna praksa).

37

Tako gre ponavadi za vpliv na trgovino znotraj Skupnosti takrat, ko je izpolnjenih več predpostavk, ki ne bi bile nujno odločilne, če bi se upoštevale posamezno. Za ugotovitev, ali omejevalni sporazum bistveno prizadene trgovino med državami članicami, ga je treba proučiti v njegovem gospodarskem in pravnem kontekstu (zgoraj navedena sodba Asnef-Equifax in Administración del Estado, točka 35 in navedena sodna praksa).

38

Po drugi strani je Sodišče že razsodilo, da dejstvo, da se omejevalni sporazum nanaša zgolj na trženje proizvodov v samo eni državi članici, ne zadostuje za izključitev možnosti, da bi bila lahko prizadeta trgovina med državami članicami. Omejevalni sporazum, ki se nanaša na celotno ozemlje države članice, namreč deluje po svoji naravi kot utrditev razdelitve trga na nacionalni podlagi, tako da ovira gospodarsko prepletenost, ki ji sledi Pogodba (zgoraj navedena sodba Asnef-Equifax in Administración del Estado, točka 37 in navedena sodna praksa).

39

Iz tega sledi, da je Sodišče prve stopnje v točki 181 izpodbijane sodbe, nasprotno od trditev pritožnic, upravičeno sprejelo kot izhodišče za svoje razlogovanje obstoj močne domneve o prizadetosti trgovine med državami članicami in hkrati pojasnilo, da je „to domnevo […] mogoče ovreči samo, če se s preučitvijo značilnosti sporazuma in gospodarskega okvira, v katerega se uvršča, dokaže nasprotno“.

40

Sodišče prve stopnje je v točkah od 182 do 185 izpodbijane sodbe opravilo to proučitev. Zlasti je v točki 183 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „[u]sklajevanja znotraj ‚kluba Lombard‘ namreč niso zajemala samo skoraj vseh kreditnih institucij v Avstriji, ampak tudi zelo široko paleto bančnih proizvodov in storitev, zlasti depozite in posojila, zato so lahko spreminjala konkurenčne pogoje po vsej navedeni državi članici“. Sodišče prve stopnje je v točki 185 iste sodbe proučilo možnost razdelitve trga in menilo, da je „‚klub Lombard‘ […] lahko prispeval k ohranitvi ovir za dostop do trga […], s tem ko je lahko omogočil ohranitev struktur avstrijskega bančnega trga […]“.

41

Sodišče prve stopnje je lahko tako po podrobni določitvi cilja vsake okrogle mize, ki jo je opravilo od točke 111 do 121 izpodbijane sodbe, v točki 185 ugotovilo, ne da bi napačno uporabilo pravo, da je sam obstoj „mreže Lombard“ oviral prosti dostop do avstrijskega trga, tako da je kartel lahko imel čezmejni učinek.

42

Sodišče prve stopnje je torej v točki 186 izpodbijane sodbe upravičeno sklenilo, da je zadevni sporazum lahko imel učinke razdelitve trga in je lahko prizadel trgovino med državami članicami.

43

Drugič, Sodišče prve stopnje, nasprotno od trditve banke RZB, ni preneslo dokaznega bremena, ampak je pri izvrševanju pooblastila za presojo dejanskega stanja po proučitvi ugotovilo, da tožeče stranke niso izpodbile domneve, da lahko kartel, ki se obravnava kot celota in pokriva vso Avstrijo, prizadene meddržavno trgovino.

44

Tretjič, ugotoviti je treba, da razlogovanje Sodišča prve stopnje, ki ga je opravilo v točki 181 izpodbijane sodbe, ni v nasprotju s tem, kar je navedlo v točki 164 iste sodbe.

45

Sodišče prve stopnje je namreč v navedeni točki 164 le zavrnilo argumentacijo tožeči strank, da se lahko zmožnost kartela, da prizadene trgovino med državami članicami, ugotovi le na podlagi dokaza, da ima ta kartel učinke razdelitve trgov.

46

Četrtič, opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 81(1) ES ne določa, da omejevalni sporazumi, za katere velja ta določba, bistveno prizadenejo trgovino znotraj Skupnosti, ampak zahteva, da je ugotovljeno, da imajo ti omejevalni sporazumi lahko tak vpliv (zgoraj navedena sodba Asnef-Equifax in Administración del Estado, točka 43 in navedena sodna praksa).

47

Zato banka ÖVAG ne more trditi, da bi moralo Sodišče prve stopnje proučiti dejanski vpliv navedenega kartela na trgovino med državami članicami.

48

Iz navedenega je razvidno, da je treba prvi del obravnavanega pritožbenega razloga zavrniti.

49

Banka ÖVAG s prvim očitkom trdi, da je Sodišče prve stopnje v točki 168 in naslednjih izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ko je presodilo, da je lahko Komisija skupaj proučila čezmejni učinek okroglih miz, namesto da bi ločeno proučila zmožnost vsake okrogle mize, da prizadene trgovino med državami članicami.

50

Pritožnica v zvezi s tem trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ker učinkov okroglih miz, povezanih z določeno dejavnostjo, na trgovino znotraj Skupnosti, ni proučilo ločeno, in da je Sodišče prve stopnje poleg tega nepravilno presodilo sodno prakso Sodišča, in sicer zgoraj navedeno sodbo Bagnasco in drugi.

51

Banka ÖVAG z drugim očitkom graja sklepanje Sodišča prve stopnje, ki ga je zapisalo v točki 172 izpodbijane sodbe, da „opredelitev zadevnega trga nima enake vloge glede na to, ali gre za uporabo člena 81 ali 82 ES“. Trdi, da bi moralo Sodišče prve stopnje na podlagi ožje opredelitve zadevnih trgov presoditi učinek sporazumov, sklenjenih v okviru različnih okroglih miz, na trgovino.

52

Poleg tega banka ÖVAG trdi, da obstaja protislovje med točko 174 izpodbijane sodbe, v kateri Sodišče prve stopnje potrjuje, da „različne bančne storitve, na katere se nanašajo sporazumi, niso medsebojno zamenljive“, in točko 175 izpodbijane sodbe, v kateri Sodišče prve stopnje trdi, da „Komisija ni bila dolžna ločeno proučiti trgov različnih bančnih proizvodov, na katere so se nanašale okrogle mize“.

53

Komisija trdi, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava.

54

Presoja učinkov sporazumov glede na člen 81 ES pomeni, da je treba nujno upoštevati konkretni okvir, v katerega so umeščeni, predvsem gospodarski in pravni kontekst, v katerem poslujejo zadevna podjetja, naravo zadevnega blaga in storitev in tudi dejanske pogoje delovanja in strukturo zadevnega trga (glej zgoraj navedeno sodbo Asnef-Equifax in Administración del Estado, točka 49 in navedena sodna praksa).

55

Sodišče prve stopnje je v točkah od 111 do 126 izpodbijane sodbe potrdilo sklep Komisije, da je obstajal načelni sporazum med vsemi bankami, ki so sodelovale v kartelu, da bi se izključila cenovna konkurenca pri široki paleti bančnih storitev, namenjenih posameznikom in podjetjem, skupaj s „ključnimi strankami“. Potrdilo je tudi opredelitev okroglih miz kot en skupni kartel.

56

Ker je, kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje, šlo za skupni kartel, ki se je nanašal na bistvene subjekte finančnega sektorja ene države članice in na obsežno paleto finančnih proizvodov in storitev, je lahko Sodišče prve stopnje upravičeno menilo, da so zadevni sporazumi, ki temeljijo na skupnem načrtu in se izvajajo v okviru različnih okroglih miz, enotna kršitev, ki utemeljuje in zahteva skupno proučitev zmožnosti tega splošnega kartela, da prizadene trgovino znotraj Skupnosti.

57

Glede zgoraj navedene sodbe Bagnasco in drugi, na katero se sklicuje pritožnica, je treba navesti, kot je v točki 171 izpodbijane sodbe storilo Sodišče prve stopnje, da v navedeni zadevi Sodišču ni bilo treba skupno proučiti vpliva dveh zadevnih določil v postopku v glavni stvari na trgovino med državami članicami, ker pri prvem cilj oziroma posledica sporazuma ni bilo omejevanje konkurence, medtem ko pri drugem ni bil zmožen prizadeti trgovino med državami članicami.

58

Zato se – drugače kot pri zadevnih kartelih v obravnavanih zadevah – vprašanje skupne proučitve sporazumov glede pogoja prizadetosti trgovine med državami članicami v navedeni sodbi ni postavilo. Iz tega sledi, da se pritožnice ne morejo veljavno sklicevati na navedeno sodbo, da bi omajale ugotovitev iz točke 56 te sodbe.

59

V teh okoliščinah je treba očitek banke ÖVAG, da bi moralo Sodišče prve stopnje pri presoji pogoja, povezanega s prizadetostjo trgovine med državami članicami, ločeno proučiti zadevne sporazume, zavrniti.

60

Prvič, kar zadeva točko 172 izpodbijane sodbe, je Sodišče prve stopnje najprej opozorilo, da opredelitev trga nima enake vloge glede na to, ali gre za uporabo člena 81 ES ali 82 ES, in nato presodilo, da se opredelitev upoštevnega trga ne upošteva, ker je Komisija ugotovila, da zadevni sporazum izkrivlja konkurenco in bi lahko bistveno prizadel trgovino med državami članicami.

61

Očitek banke ÖVAG zoper to presojo ni upošteven, ker je v točkah od 172 do 174 izpodbijane sodbe Sodišče prve stopnje proučilo njen očitek, s katerim je izpodbijala metodo Komisije za ocenitev učinkov na trgovino znotraj Skupnosti, in ker Sodišče prve stopnje na to presojo ni vezalo nobenih posledic.

62

Drugič, kar zadeva obrazložitev Sodišča prve stopnje v točki 174 izpodbijane sodbe, v kateri je menilo, da različne bančne storitve, na katere se nanašajo sporazumi, niso medsebojno zamenljive, in v točki 175, v kateri je razložilo, da Komisija ni bila dolžna ločeno proučiti trgov različnih bančnih proizvodov, je treba očitek banke ÖVAG zavrniti, ker je Sodišče prve stopnje skrbno obrazložilo mnenje, da bi bila ozka opredelitev trga umetna, saj večina strank od univerzalnih bank zahteva celo vrsto bančnih storitev in ker je poleg tega mogoče, da se trgovina prizadene posredno in da se zadevni trg razlikuje od trga proizvodov in storitev, na katere se nanaša kartel.

63

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba očitek banke ÖVAG, ki se nanaša na nepravilnost, nezadostnost in protislovnost presoje Sodišča prve stopnje v zvezi z opredelitvijo upoštevnega trga, zavrniti in enako tudi drugi del obravnavanega pritožbenega razloga.

64

Banka Erste trdi, da bi Sodišče prve stopnje moralo v točkah od 153 do 187 izpodbijane sodbe ugotoviti, da se člen 81 ES ne uporablja, ker Komisija ni dokazala, da je zadevni kartel bistveno prizadel trgovino. Pritožnica meni, da če je imel sporazum, sklenjen med bankami, čezmejne učinke, so bili ti omejeni.

65

Komisija navaja, da so trditve banke Erste napačne.

66

V skladu z ustaljeno sodno prakso člen 81(1) ES ne določa, da omejevalni sporazumi, za katere velja ta določba, bistveno prizadenejo trgovino znotraj Skupnosti, ampak zahteva, da je ugotovljeno, da imajo ti sporazumi lahko tak vpliv (glej zgoraj navedeno sodbo Asnef-Equifax in Administración del Estado, točka 43).

67

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v točkah od 111 do 121, 179 in od 183 do 185 izpodbijane sodbe navedlo, da so v sporazum vključene skoraj vse avstrijske kreditne institucije, da pokriva zelo široko paleto bančnih proizvodov in storitev in da obsega celotno avstrijsko ozemlje, kar bi lahko spremenilo pogoje trgovine v tej celotni državi članici.

68

Zato čeprav se Sodišče prve stopnje ni izrecno izreklo, ali je šlo za bistveno prizadetost trgovine znotraj Skupnosti, je kljub temu poudarilo okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ob upoštevanju presoje pogoja, opredeljenega v točki 36 te sodbe, sklepati, da je kartel lahko imel vpliv na trgovino znotraj Skupnosti.

69

Iz tega sledi, da je treba tretji del obravnavanega pritožbenega razloga zavrniti.

70

Iz navedenega je razvidno, da je treba pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporaba prava v zvezi s presojo pogoja prizadetosti trgovine med državami članicami, v celoti zavrniti.

71

Banka Erste trdi, da je Sodišče prve stopnje v točkah 323 in naslednjih izpodbijane sodbe neupravičeno presodilo, da mora ta banka odgovarjati za kršitev, ki jo je storila banka GiroCredit, preden jo je prevzela banka Erste, nekdanja Die Erste Österreichische Spar-Casse-Bank AG (v nadaljevanju: EÖ), in da je Komisija ravnala zakonito, ko je to ravnanje pripisala banki Erste kot pravni naslednici banke GiroCredit.

72

Banka Erste s prvim očitkom trdi, najprej, da Sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo obstoječih gospodarskih in pravnih povezav med banko GiroCredit in skupino BA. Banka Erste v zvezi s tem opozarja, da je bila banka GiroCredit do prevzema večine njenega kapitala 20. maja 1997 v večinski lasti skupine BA, ki je sodelovala v „klubu Lombard“. Ta skupina ni obvladovala banke GiroCredit samo z večinskim deležem v kapitalu te banke, ampak tudi z imenovanjem članov nadzornega sveta in upravnega odbora ter tako, da so najvišje upravne položaje banke GiroCredit zasedali zaposleni iz skupine BA. Zato bi bilo treba ravnanje banke GiroCredit za to obdobje pripisati banki BA-CA.

73

Poleg tega naj bi bila pravno napačna ugotovitev Sodišča prve stopnje, da je pravna oseba, odgovorna za opravljanje bančnih dejavnosti banke GiroCredit pred njenim prenosom, „GiroCredit Bank der österreichischen Sparkassen AG“, ker je to zadnjo družbo prav tako nadzorovala in vodila skupina BA.

74

Banka Erste z drugim očitkom trdi, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 328 do 336 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ko je menilo, da je Komisija imela na izbiro, da naloži sankcijo hčerinski družbi, ki je sodelovala pri kršitvi, ali matični družbi, ki jo je v tem obdobju nadzorovala, in to celo ob gospodarskem nasledstvu, in da tako odgovornost za ravnanje banke GiroCredit pripiše banki Erste namesto prejšnji matični družbi.

75

Komisija meni, da je treba jasno razlikovati med vprašanjem določitve pravne osebe, odgovorne za podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, in pogoji, pod katerimi se lahko ravnanje hčerinske družbe z ločeno pravno osebnostjo pripiše matični družbi. Kot navaja, naj njen pristop ne bi bil nepravičen, saj je banka Erste sama sodelovala v kartelu.

76

Banka Erste z očitkoma, ki ju je treba obravnavati skupaj, izpodbija, da se ji je s sporno odločbo pripisalo ravnanje banke GiroCredit pred 1. oktobrom 1997, datumom njene združitve z banko GiroCredit.

77

Kadar podjetje krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti odgovarjati za to kršitev (glej v tem smislu sodbi z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točka 145, in z dne v zadevi Cascades proti Komisiji, C-279/98 P, Recueil, str. I-9693, točka 78).

78

V zvezi z vprašanjem, v katerih okoliščinah je lahko subjekt, ki ni storil kršitve, vseeno kaznovan zanjo, je treba najprej ugotoviti, da spada med take primere položaj, v katerem je subjekt, ki je storil kršitev, pravno prenehal obstajati (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 145).

79

Kot je Sodišče namreč že ugotovilo, kadar je subjekt, ki je kršil pravila o konkurenci, pravno ali organizacijsko spremenjen, ta sprememba ne pomeni nujno ustanovitve novega podjetja, ki ni odgovorno za ravnanje predhodnega subjekta v nasprotju s pravili o konkurenci, če z gospodarskega vidika med subjektoma obstaja istovetnost (glej v tem smislu sodbi z dne 28. marca 1984 v združenih zadevah Compagnie royale asturienne des mines in Rheinzink proti Komisiji, 29/83 in 30/83, Recueil, str. 1679, točka 9, in z dne v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 59).

80

Poleg tega se lahko protikonkurenčno ravnanje podjetja pripiše drugemu podjetju, če prvo svojega ravnanja na trgu ni določilo neodvisno, temveč je v glavnem sledilo navodilom drugega podjetja, zlasti ob upoštevanju gospodarskih in pravnih povezav med njima (sodbi z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, C-294/98 P, Recueil, str. I-10065, točka 27, in z dne v zadevi Aristrain proti Komisiji, C-196/99 P, Recueil, str. I-11005, točka 96). Okoliščina, da je hčerinska družba ločena pravna oseba, zato ne zadostuje za izključitev možnosti, da se njeno ravnanje pripiše matični družbi.

81

Banka Erste se skuša zagovarjati, da je ravnanje banke GiroCredit med kršitvami iz sporne odločbe določala matična skupina, ki je bila njen lastnik, in sicer skupina BA, in da bi zato bilo treba tej skupini pripisati odgovornost za kršitve, ki jih je takrat storila banka GiroCredit. Banka Erste skuša tako omajati presojo Sodišča prve stopnje iz točke 331 izpodbijane sodbe, da ima Komisija na izbiro, da naloži sankcijo hčerinski družbi, ki je sodelovala pri kršitvi, ali matični družbi, ki jo je v obdobju iz sporne odločbe nadzorovala.

82

V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje upravičeno presodilo, da Komisija ni zavezana naprej proučiti, ali so izpolnjeni pogoji za pripisanje kršitve matični družbi podjetja, ki je storilo zadevno kršitev. Komisije namreč načeloma ni mogoče zavezati, da najprej opravi tako preverjanje in da se nato usmeri zoper podjetje, avtorja kršitve, tudi če se je to kot pravna oseba spremenilo. Načelo osebne odgovornosti, na katero je bilo opozorjeno v točki 77 te sodbe, nikakor ne nasprotuje temu, da želi Komisija najprej sankcionirati zadnje podjetje in nato raziskati, ali je mogoče kršitev morebiti pripisati matični družbi. Poleg tega, kot je v točki 335 izpodbijane sodbe navedlo Sodišče prve stopnje, bi se preiskave Komisije sicer precej otežile, ker bi morala ob vsakem nasledstvu pri nadzoru podjetja preveriti, koliko se lahko njegovo ravnanje pripiše prejšnji matični družbi.

83

Poudariti je tudi treba, da ker je banka Erste sodelovala v kartelu, ki je bil predmet sporne odločbe, je ob prevzemu dejavnosti banke GiroCredit vedela, da bi lahko bila ta v postopku zaradi kršitve člena 81 ES in da se je kot pravna naslednica te družbe izpostavila posledicam takega postopka v smislu globe.

84

Zato je treba drugi očitek banke Erste v podporo tega pritožbenega razloga zavrniti.

85

Glede prvega očitka, ki se nanaša na proučitev obstoječih gospodarskih in pravnih povezav med banko GiroCredit in skupino BA, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, zadostuje ugotovitev, da ker je lahko Komisija hčerinsko družbo GiroCredit veljavno sankcionirala zaradi kršitve člena 81 ES in zato banki Erste kot prevzemni družbi pripisala odgovornost družbe GiroCredit, je Sodišče prve stopnje v točki 336 izpodbijane sodbe upravičeno presodilo, da ni bilo treba preveriti, ali bi bilo mogoče ravnanje banke GiroCredit pripisati skupini BA. Zato so trditve banke Erste, da je imela dejanski nadzor nad banko GiroCredit skupina BA, neupoštevne.

86

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi s pripisanjem odgovornosti za kršitev, v celoti zavrniti.

87

Banke BA-CA, Erste in RZB izpodbijajo utemeljenost presoje Sodišča prve stopnje glede teže kršitve. Ta pritožbeni razlog ima v bistvu sedem delov.

88

Banka RZB navaja, da si Sodišče prve stopnje nasprotuje, ker zlasti v točkah 237 in 254 izpodbijane sodbe ni proučilo vprašanja, ali je treba kršitev šteti za „zelo resno“ v skladu s pravili, navedenimi v točki 226 izpodbijane sodbe.

89

Komisija navaja, da čeprav jo dejansko omejujejo Smernice, ki si jih je določila, pa to velja drugače za Sodišče prve stopnje v okviru njegove pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Poleg tega naj bi bilo iz sodne prakse jasno razvidno, da Smernice določajo le „minimalni program“, ki ne pomeni izčrpnega seznama dejavnikov, ki jih je treba upoštevati. V utemeljenih okoliščinah naj bi se bilo mogoče od tega programa oddaljiti.

90

Za uvod je treba opozoriti, da je treba v skladu s sodno prakso Sodišča pri določitvi zneska glob upoštevati trajanje in vse dejavnike, ki se lahko upoštevajo pri presoji teže kršitev (sodba z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, ZOdl., str. I-5425, točka 240).

91

Težo kršitve je treba ugotoviti ob upoštevanju veliko dejavnikov, kot so posebne okoliščine primera, njegov kontekst in odvračilni učinek glob, ne da bi bil narejen zavezujoč in izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 241 in navedena sodna praksa).

92

Zato mora Sodišče prve stopnje nadzorovati, kako Komisija izvršuje diskrecijsko pravico v zvezi s temi dejavniki.

93

Tako si Sodišče prve stopnje ni nasprotovalo, ko je v točki 237 izpodbijane sodbe presodilo, da je lahko Komisija celotno presojala težo kršitve ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin, skupaj z dejavniki, ki niso izrecno omenjeni v Smernicah, niti ko je v točki 254 izpodbijane sodbe presodilo, da se horizontalni omejevalni sporazum o cenah, ki se nanaša na tako pomemben gospodarski sektor, opredeli za „zelo resno“ kršitev.

94

Zato je treba prvi del obravnavanega pritožbenega razloga zavrniti.

95

Ta drugi del je v bistvu sestavljen iz štirih očitkov.

96

Prvič, banka RZB meni, da je Sodišče prve stopnje v točki 240 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ko je presodilo, da ima narava kršitve odločilno vlogo pri opredeljevanju zelo resnih kršitev, medtem ko naj bi bili preostali merili, to sta dejanski vpliv kršitve na trg in geografski obseg upoštevnega trga, manj pomembni.

97

Drugič, pritožnica meni, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 249 do 264 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker se je pri presoji oprlo na dejavnike, ki v Smernicah niso določeni, in sicer na pomen bančnega sektorja za gospodarstvo, široko paleto bančnih storitev, na katere se je nanašal kartel, in sodelovanje zelo velike večine avstrijskih bank na sestankih.

98

Tretjič, banka RZB Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo vladnega stališča o zaščiti bančnega sektorja pred konkurenco. Poleg tega naj bi nepravilno menilo, da je posredovanje državnih organov pri ravnanjih, za katera se uporablja člen 81 ES, obteževalna okoliščina pri izračunu globe.

99

Četrtič in nazadnje, banka RZB trdi, da je Sodišče prve stopnje v točki 256 izpodbijane sodbe nepravilno presodilo, da pri presoji prave teže kršitve ni treba upoštevati odvračilnega učinka glob.

100

Komisija navaja, da so trditve banke RZB nedopustne oziroma neutemeljene.

101

Glede prvega očitka je treba navesti, da ko je Sodišče prve stopnje v točki 240 izpodbijane sodbe štelo, da trije vidiki ocene teže kršitve niso enako pomembni v okviru celovite presoje in da ima narava kršitve odločilno vlogo, Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava, ko se je oprlo na Smernice, ki kot „zelo resne“ kršitve določajo horizontalne omejitve, kot so „cenovni karteli“ in kvote o delitvah trga ali druga ravnanja, ki ogrožajo pravilno delovanje enotnega trga.

102

V zvezi s tem je v točki 121 izpodbijane sodbe zlasti ugotovilo, da je obstajal načelni sporazum med vsemi bankami, ki so sodelovale v kartelu, da bi se izključila cenovna konkurenca pri široki paleti bančnih storitev, namenjenih posameznikom in podjetjem, skupaj s „ključnimi strankami“, kar pa je značilno za omejitev, kakršna je določena v Smernicah.

103

Poleg tega je iz Smernic razvidno, da lahko narava kršitve zadostuje, da se ta opredeli kot „zelo resna“, in to ne glede na njen dejanski vpliv na trg in geografski obseg.

104

Nazadnje je Sodišče prve stopnje v točki 241 izpodbijane sodbe pravilno štelo, da so ta tri merila soodvisna.

105

Prvi očitek drugega dela je zato treba zavrniti kot neutemeljen.

106

Iz razlogov, ki so enaki tistim iz točke 93 te sodbe, je treba drugi očitek drugega dela zavrniti.

107

Glede tretjega očitka je treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje v točki 260 izpodbijane sodbe ni trdilo, da je posredovanje državnih organov obteževalna okoliščina, ki v škodo podjetij vpliva na znesek naloženih glob.

108

Tretji očitek drugega dela je zato treba zavrniti.

109

Glede četrtega očitka je treba navesti, da je Sodišče prve stopnje po proučitvi, katere del je točka 256 izpodbijane sodbe, v točki 264 iste sodbe ugotovilo, da na podlagi okoliščin, ki so jih navedle tožeče stranke, ni mogoče ovreči ugotovitve iz sporne odločbe, da so sporazumi „mreže Lombard“ že po naravi zelo resna kršitev. Banka RZB pa ni dokazala, kako bi lahko pri proučitvi prave teže kršitve upoštevanje odvračilnega učinka glob, če bi bilo to treba upoštevati, spremenilo navedeno ugotovitev Sodišče prve stopnje. Četrti očitek je zato neupošteven.

110

Zato je treba navedeni očitek zavreči.

111

Zato del drugega dela obravnavanega pritožbenega razloga ni dopusten, del tega pa ni utemeljen.

112

Banka RZB trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je Komisiji dovolilo, da iz samega „izvajanja“ kartela sklepa, da ima kršitev dejanski vpliv na trg. Taka presoja naj bi bila v nasprotju z besedilom Smernic in naj bi dokazovala, da Sodišče prve stopnje „izvajanje“ sporazumov, ki je pogoj za uporabo člena 81 ES, zamenjuje s strožjim merilom „dejanskega vpliva na trg“, ki je upoštevno pri utemeljitvi teže kršitve. Zgoraj navedena sodba Cascades proti Komisiji naj bi nasprotovala takemu sklepanju in iz ekonomskega izvedenskega mnenja, ki so ga predložile pritožnice, naj bi bilo razvidno, da sporazumi glede bistvenih proizvodov niso vplivali na pogoje, ki so se dejansko uporabljali.

113

Banka BA-CA meni, da so bile dejanske posledice kršitve na trg napačno ocenjene. Iz zgoraj navedenega izvedenskega mnenja naj bi izhajalo, da sestanki niso imeli takih učinkov na trge.

114

Banka BA-CA poleg tega navaja, da je Sodišče prve stopnje pri proučitvi ekonomskega izvedenskega mnenja kršilo načela v zvezi z izvajanjem dokazov. Z zahtevo, da se mora tako izvedensko mnenje nanašati na „vse morebitne učinke sporazumov na trg“, naj bi namreč preseglo to, kar se lahko zahteva za ekonomsko izvedensko mnenje, katerega namen je bil dokazati, da se sporazumi niso izvajali ter da med okroglimi mizami bank in konkurenco na trgu ni bilo vzročne povezave.

115

Komisija je v zvezi s tem navedla, da se je izvedensko mnenje, ki so ga predložile banke, nanašalo samo na dva bančna proizvoda, ne pa tudi na morebitne učinke sporazuma na trg. Vsekakor naj bi že samo izvajanje dela sporazuma s protikonkurenčnim ciljem zadostovalo, da ni mogoče sklepati, da navedeni sporazum ni vplival na trg.

116

Treba je ugotoviti, da se pri presoji teže kršitve Sodišče prve stopnje ni omejilo na ugotovitev, da se je kartel izvajal.

117

Sodišče prve stopnje je v točki 285 izpodbijane sodbe namreč pravilno ugotovilo, da je imel cenovni kartel dejanske učinke na trg, ker so člani kartela sprejemali ukrepe za sporočanje dogovorjenih cen strankam, svojim zaposlenim naročali, naj jih uporabijo kot pogajalsko osnovo, in ker so nadzorovali njihovo uporabo pri konkurentih in v lastni prodajni službi.

118

Nato je Sodišče prve stopnje v točki 295 izpodbijane sodbe na podlagi proučitve, ki jo opravilo v točkah od 289 do 294 izpodbijane sodbe, ne da bi napačno uporabilo pravo, sklenilo, da „ob upoštevanju številnih neizpodbitnih primerov izvajanja sporazumov, navedenih v [sporni] odločbi, dejstvo, da ena ali več bank v nekaterih primerih ni upoštevala sporazumov, da bankam ni uspelo ohraniti dogovorjene višine obrestnih mer ali povečati svoje dobičkonosnosti ali da je med njimi obstajala konkurenca glede nekaterih proizvodov, ne more ovreči ugotovitve, da so se sporazumi izvajali in da so imeli učinke na trg“.

119

Iz tega sledi, da je treba tretji del obravnavanega pritožbenega razloga v celoti zavrniti.

120

Banka RZB Sodišču prve stopnje očita, da v točkah od 308 do 313 izpodbijane sodbe ni proučilo trditve, da ugotovljene kršitve zaradi očitne in nesporne majhnosti ozemlja Republike Avstrije ni mogoče opredeliti kot „zelo resne“. Poleg tega naj bi bilo sklepanje iz navedenih točk od 308 do 313 v nasprotju z besedilom Smernic in politiko odločanja Komisije.

121

Komisija trditve banke RZB izpodbija.

122

Sodišče prve stopnje v nasprotju s trditvami banke RZB ni opustilo presoje o trditvi glede omejenega obsega upoštevnega geografskega trga. V točkah od 308 do 313 izpodbijane sodbe je namreč izrecno razložilo, zakaj je kljub majhnosti ozemlja Republike Avstrije kršitev mogoče opredeliti kot „zelo resno“.

123

Poleg tega ima Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso glede določanja višine glob široko diskrecijsko pravico in je njene prejšnje presoje ne zavezujejo (glej zgoraj navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točke od 209 do 213, in sodbo z dne 19. marca 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, C-510/06 P, ZOdl., str. I-1843, točka 82). Iz tega sledi, da se pri sodišču Skupnosti tožeča stranka ne more sklicevati na politiko odločanja Komisije.

124

Nazadnje, niti Smernice niti Uredba št. 17 ne prepovedujejo, da se pri presoji kršitve proučitev upoštevnega geografskega trga omeji na celotno ozemlje države članice oziroma na njegov del.

125

Četrti del obravnavanega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti.

126

Banka RZB uveljavlja dva očitka.

127

S prvim očitkom trdi, da je Sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo njeno trditev, da opredelitev kršitve za „zelo resno“ ni združljiva z odločitvijo Komisije, da bo sprožila postopek samo proti nekaterim podjetjem, ki so sodelovala pri kršitvi.

128

Z drugim očitkom banka RZB trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo obveznost obrazložitve, ker ni odgovorilo na trditve, prvič, da je visoka globa v nasprotju s simboličnostjo postopka, ki je bil na koncu sprožen proti celotnemu avstrijskemu bančnemu sektorju, in, drugič, da je povzročila izkrivljanje konkurence, ker je bila globa naložena samo 10% bank.

129

Komisija trdi, da je pritožnica le ponovila trditve, ki jih je predložila Sodišču prve stopnje.

130

Banka RZB je s prvim očitkom le obnovila trditve, na katere se je že sklicevala pred Sodiščem prve stopnje, ne da bi jasno navedla, kako naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo.

131

Treba pa je opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 225 ES, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča in člena 112(1)(c) Poslovnika izhaja, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, ter pravne trditve, ki ta predlog posebej utemeljujejo. Pritožba, ki se omejuje na ponovitev ali obnovitev besedila tožbenih razlogov in trditev, ki so bili predstavljeni pred Sodiščem prve stopnje, tako ne izpolnjuje zahtev po obrazložitvi, ki izhajajo iz teh določb (glej sodbo z dne 3. marca 2005 v zadevi Biegi Nahrungsmittel in Commonfood proti Komisiji, C-499/03 P, ZOdl., str. I-1751, točki 37 in 38 ter navedena sodna praksa).

132

Prvi očitek je zato treba zavreči.

133

Glede drugega očitka, ki se nanaša na neobrazložitev, je treba opozoriti, da obveznosti Sodišča prve stopnje, da obrazloži svoje sodbe, ni mogoče razlagati, kot da pomeni, da je dolžno podrobno odgovoriti na vsako trditev, ki jo navede tožeča stranka (glej sodbi z dne 6. marca 2001 v zadevi Connolly proti Komisiji, C-274/99 P, Recueil, str. I-1611, točka 121, in z dne v združenih zadevah FIAMM in drugi proti Svetu in Komisiji, C-120/06 P in C-121/06 P, ZOdl., str. I-6513, točka 91).

134

Z ugotovitvijo iz točke 315 izpodbijane sodbe, da je Komisija kot merilo za določitev naslovnic sporne odločbe zakonito upoštevala pogostost njihovega sodelovanja pri najpomembnejših okroglih mizah, ne da bi to nasprotovalo opredelitvi kršitve za „zelo resno“, je Sodišče prve stopnje – ki ni bilo zavezano proučiti drugih trditev, ki so tako postale neupoštevne – izpolnilo obveznost obrazložitve.

135

Drugi očitek je zato treba zavrniti.

136

Zato del petega dela obravnavanega pritožbenega razloga ni dopusten, del pa ni utemeljen.

137

Banka RZB Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo celovite presoje teže kršitve ob upoštevanju vseh vidikov, navedenih v Smernicah, ter zunanjih dejavnikov, kot so gospodarski pomen avstrijskega bančnega sektorja, neobstoj nujnosti odvračilnega učinka in selektivnost postopkov. Trdi, da če bi Sodišče prve stopnje izvedlo tako proučitev, bi ugotovilo, da zadevne kršitve ni mogoče opredeliti za „zelo resno“.

138

Komisija meni, da te trditve niso utemeljene.

139

Sodišče prve stopnje je v nasprotju s trditvami banke RZB upoštevalo pomen meril, ki so izrecno omenjena v Smernicah, in dejavnikov, ki niso izrecno navedeni v teh smernicah.

140

Komisija mora namreč pri presoji teže kršitve, da bi določila znesek globe, upoštevati ne le posebne okoliščine primera, ampak tudi okvir, v katerem je bila kršitev storjena, in zagotoviti odvračilni učinek svojega ukrepa, zlasti pri vrstah kršitev, ki so posebno škodljive za uresničitev ciljev Skupnosti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Archer Daniels Midland proti Komisiji, točka 63).

141

V izpodbijani sodbi, zlasti v točkah 249, 250 in 254, je Sodišče prve stopnje namreč upravičeno ugotovilo, da horizontalni omejevalni sporazum o cenah, čeprav ni drugih omejitev konkurence, kot je razdelitev trgov, spada med zelo resne kršitve in da je treba tak omejevalni sporazum v sektorju, ki je tako pomemben kot bančni, ki zajema široko paleto bančnih proizvodov in vključuje veliko večino gospodarskih subjektov, ne glede na njegov kontekst načeloma opredeliti kot zelo resno kršitev (glej v tem smislu sodbo z dne 22. maja 2008 v zadevi Evonik Degussa proti Komisiji in Svetu, C-266/06 P, točka 104).

142

Sodišče prve stopnje je poleg tega tudi proučilo druge trditve pritožnic, zlasti v točkah od 254 do 264 izpodbijane sodbe. Vendar je v navedeni točki 264 ugotovilo, da te ne morejo omajati ugotovitve, da so sporazumi „mreže Lombard“ že po naravi zelo resna kršitev.

143

Sodišče prve stopnje s tem, kot je bilo navedeno v točki 93 te sodbe, nikakor ni napačno uporabilo prava v tem pogledu. Poleg tega je treba navesti, da je Sodišče prve stopnje pri proučitvi in nasprotno od trditev banke RZB upoštevalo merila, navedena v Smernicah, na podlagi katerih so zelo resne kršitve tudi horizontalni omejevalni sporazumi o cenah, kakršni so bili ugotovljeni v obravnavani zadevi.

144

Šesti del obravnavanega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti kot neutemeljen.

145

V sedmem delu pritožnice v bistvu uveljavljajo pet očitkov.

146

Banke Erste, RZB in ÖVAG s prvim očitkom, ki se nanaša na neobstoj pravne podlage ter kršitev načel osebne odgovornosti, sorazmernosti sankcij in enakosti zaradi pripisanja tržnih deležev bank iz decentraliziranih sektorjev osrednjim institucijam, v bistvu izpodbijajo načelo pripisanja tržnih deležev iz njihovih decentraliziranih sektorjev pri razvrščanju v kategorije.

147

V zvezi s tem trdijo, prvič, da je Sodišče prve stopnje v točkah 356 in 373 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da jim Komisija, ko jim je za izračun globe pripisala navedene tržne deleže, ni pripisala odgovornosti za kršitve teh bank, ampak jim je naložila sankcije izključno „za njihovo ravnanje“.

148

Tako pripisanje tržnih deležev naj bi v resnici pomenilo naložitev odgovornosti za kršitve, ki so jih storile banke iz njihovih decentraliziranih sektorjev, saj se je položaj na trgu navedenih sektorjev v celoti upošteval pri izračunu globe.

149

Banke Erste, RZB in ÖVAG zato menijo, da bi bilo treba tako pripisanje presojati z merili, ki jih je Sodišče določilo v zvezi s pripisanjem odgovornosti za kršitve v skupini družb, in sicer možnost nadzora nad podjetjem in obstoja gospodarske celote.

150

Komisija trdi, da je odločilno merilo za razvrstitev v kategorije primerjava dejanske tržne moči, ki temelji na ustaljenih odnosih decentraliziranih bank s krovnimi družbami.

151

Drugič, banka Erste trdi, da pripisanje tržnih deležev približno 70 avstrijskih hranilnic krovnima družbama krši člen 15(2) Uredbe št. 17 v povezavi s točko 1(A), šesti odstavek, Smernic. Na podlagi teh določb naj ne bi bilo namreč dovoljeno, da se podjetju pripiše tržni delež tretjih podjetij iz istega sektorja dejavnosti.

152

Banki Erste in RZB tudi trdita, da tako pripisanje krši načelo osebne odgovornosti za storjene kršitve konkurenčnega prava in tudi načelo sorazmernosti sankcij.

153

Nazadnje, banki RZB in ÖVAG trdita, da je Sodišče prve stopnje kršilo tudi načelo enakosti. V zvezi s tem banka RZB Sodišču prve stopnje očita, da je pri razvrščanju v kategorije osrednje institucije decentraliziranih sektorjev izenačilo z velikimi centraliziranimi bankami. Sodišče prve stopnje bi moralo proučiti, ali ne bi bilo treba upoštevati samo del tržnih deležev vsakega zadevnega sektorja, da bi se upoštevalo dejstvo, da osrednja institucija na okroglih mizah samo prenaša informacije, saj ne more posredovati v imenu bank, in da ne more dajati navodil za izvajanje morebitnih sporazumov.

154

Komisija opozarja, da pripisanje tržnih deležev v sporni odločbi ne temelji na posebnih ugotovitvah glede dejanskega sodelovanja decentraliziranih bank pri kršitvi, ampak le na dejstvu, da je Komisija krovnim družbam naložila sankcije za njihovo ravnanje. Dodaja, da se v tem primeru ni pripisalo ravnanje tretjih družb.

155

Glede banke RZB Komisija poudarja, da globe, naložene krovnim družbam, v skladu s členom 15 Uredbe št. 17 ne presegajo zgornje meje 10% prometa podjetja.

156

To naj bi se torej razlikovalo od položaja, v katerem bi bilo treba upoštevati skupni promet skupine, če bi se krovna družba in decentralizirane banke štele za gospodarsko celoto.

157

Nazadnje se Komisija sklicuje na nedopustnost trditve, katere namen je doseči proučitev sorazmernosti globe, kajti Sodišče zaradi pravičnosti ne more nadomestiti presoje Sodišča prve stopnje s svojo.

158

Z drugim očitkom banki Erste in ÖVAG trdita, da je Sodišče prve stopnje kršilo njuno pravico do obrambe, ker je v točki 369 izpodbijane sodbe navedlo, da za spoštovanje njunih pravic do obrambe zadostuje navedba iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, da sta krovni družbi sektorja hranilnic in sektorja ljudskih bank.

159

Poleg tega trdita, da ne bi smela zadostovati samo splošna trditev Komisije, temveč bi morala Komisija o ugotovitvah, ki jih je nameravala izpeljati iz vseh dejstev v zvezi s kršitvijo, zlasti o tem, da jima namerava pripisati tržne deleže njunih decentraliziranih sektorjev, obvestiti podjetji.

160

S tretjim očitkom banke Erste, RZB in ÖVAG Sodišču prve stopnje očitajo, da ni pravilno presodilo njihove vloge in nalog v bančnih skupinah.

161

Banka Erste izpodbija presojo Sodišča prve stopnje v točki 401 izpodbijane sodbe, da je bila na okroglih mizah bank „predstavnica“ sektorja hranilnic.

162

Banka ÖVAG navaja, da v nasprotju z ugotovitvijo Sodišča prve stopnje nikakor ne more odločati v imenu neodvisnih ljudskih bank in z njimi ne sestavlja gospodarske celote.

163

Banka RZB trdi, da v nasprotju z navedbami iz točke 405 izpodbijane sodbe ni imela na voljo „več strokovnega znanja in boljših informacij“ kot druge banke iz njenega decentraliziranega sektorja. Trdi, da je bilo na podlagi ugotovitev Sodišča prve stopnje o njenih povezavah z decentraliziranim sektorjem vsekakor izključeno, da bi se ji pripisali celotni tržni deleži tega sektorja.

164

Nazadnje navaja, da njena zmožnost škodovanja posameznikom ni primerljiva z zmožnostjo bank s hierarhično strukturo, in poudarja, da niti ne more imeti koristi od spornih ravnanj, ker njen posamezni tržni delež ni velik oziroma ni udeležena pri dobičku bank iz sektorja.

165

S četrtim očitkom banka Erste trdi, da Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je v točkah 455 in 458 izpodbijane sodbe potrdilo presojo Komisije glede njenih tržnih deležev pred združitvijo z banko GiroCredit oziroma po njej. Meni, da bi morala biti uvrščena v nižjo kategorijo.

166

Sodišče prve stopnje naj bi torej v točki 457 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ko je presodilo, da banka Erste ostane v prvi kategoriji. Pri tem naj bi tudi kršilo načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, ker pri razvrstitvi v kategorije ni razlikovalo med 30- in 17-odstotnim tržnim deležem.

167

Komisija trdi, da je banko Erste ne glede na njen natančni tržni delež po združitvi z banko GiroCredit lahko razvrstila v prvo kategorijo. Poleg tega navaja, da je trditev, da je Komisija dvakrat upoštevala tržne deleže in ravnanje banke EÖ, nedopustna, ker skuša banka Erste samo doseči ponovno proučitev dejanskega stanja.

168

S petim očitkom banka ÖVAG trdi, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo dejstva, ko je v točki 401 izpodbijane sodbe menilo, da je imela pritožnica „na sestankih najpomembnejših okroglih miz“ vlogo predstavnic neodvisnih ljudskih bank. Glede te banke naj nikoli ne bi bile dokazane izmenjave informacij in dejavnosti kot koordinatorke in predstavnice decentraliziranih ljudskih bank.

169

Poleg tega naj bi se Sodišče prve stopnje v utemeljitev pripisanja tržnih deležev bank iz sektorja banki ÖVAG (točke od 392 do 401 izpodbijane sodbe) neupravičeno sklicevalo na sodbo avstrijskega ustavnega sodišča z dne 23. junija 1993, ki jo je predložila Komisija. Tako naj bi ugotovilo dejansko stanje, katerega netočnost naj bi bila razvidna iz spisa, oziroma izkrivilo dokaze. Vsekakor naj bi prekoračilo svojo diskrecijsko pravico. V repliki banka ÖVAG posebej poudarja, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze, in trdi, da to izkrivljanje spada v nadzor Sodišča.

170

Banka ÖVAG nazadnje navaja, da Sodišče prve stopnje njenega položaja ni izrecno proučilo, kot je storilo pri bankah Erste in RZB ter njunih sektorjih.

171

Komisija navaja, da pritožnica tega ni pojasnila, zato predlaga zavrnitev očitka. Glede sklicevanja na sodbo avstrijskega ustavnega sodišča Komisija izpodbija obstoj kakršnega koli izkrivljanja.

172

V zvezi s prvim očitkom je treba navesti, da pripisanje tržnih deležev bank iz decentraliziranih sektorjev, kar je storila Komisija, ne pomeni, kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje v točkah od 355 do 357 izpodbijane sodbe, pripisanja odgovornosti za kršitve teh bank krovnim družbam.

173

Ta prvi korak je treba namreč razlikovati od drugega, katerega namen je zagotoviti, kot je menilo Sodišče prve stopnje, da globe, naložene krovnim družbam, ustrezno odsevajo težo njihovih kršitev, v tem primeru njihovo odločilno vlogo v različnih enotah kot zastopnic bank iz decentraliziranih sektorjev, vključno z zaščito interesov teh bank, in kot središč vzajemne izmenjave informacij, to pa je vloga, ki je indic o njihovem dejanskem vplivu na ravnanje decentraliziranih bank.

174

Zaradi presoje teže te kršitve je treba v skladu s točko 1(A), četrti in šesti odstavek, Smernic upoštevati dejansko gospodarsko zmožnost podjetij, da izkrivljajo konkurenco, in njihovo specifično težo, ter torej dejanski vpliv na konkurenco zaradi njihovih kršitev.

175

Sodišče prve stopnje pa ni napačno uporabilo pravo, ko je menilo, da to zahteva, da se upoštevajo tudi stalne strukturne povezave, ki jih z bankami iz decentraliziranih sektorjev zlasti prek zastopanja in izmenjave informacij vzdržujejo krovne družbe, saj je lahko zaradi teh povezav dejanska gospodarska moč teh podjetij in torej njihova zmožnost, da škodujejo konkurenci, večja od moči, ki je prikazana z njihovim prometom.

176

Če se ne bi upoštevali tržni deleži decentraliziranih subjektov, bi bilo ogroženo zagotavljanje odvračilnega učinka globe, ki pa je splošna zahteva, ki mora, kot je razvidno iz točke 1(A), četrti odstavek, Smernic, voditi Komisijo pri izračunu globe.

177

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je zaradi presoje razvrstitve v kategorije Sodišče prve stopnje v točki 357 izpodbijane sodbe brez napačne uporabe prava presodilo, da je Komisija upoštevala osebno ravnanje krovnih družb in jim ni pripisala kršitev bank iz njihovih sektorjev.

178

Pritožnice se zato ne morejo sklicevati na neupoštevanje načel osebne odgovornosti, sorazmernosti sankcij in enakosti ter točke 1(A), šesti odstavek, Smernic.

179

Prvi očitek sedmega dela obravnavanega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti.

180

Drugi očitek je treba zavrniti.

181

Sodišče je namreč že presodilo, da Komisija – če v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno navede, da bo proučila, ali je treba zadevnim podjetjem naložiti globe, ter poda glavne pravne in dejanske elemente, zaradi katerih je lahko naložena globa, kot so teža in trajanje domnevne kršitve ter dejstvo, da je kršitev storjena „naklepno ali malomarno“ – izpolnjuje svojo obveznost spoštovanja pravice podjetij do izjave. S tem jim da potrebne elemente za obrambo ne samo zoper ugotovitev kršitve, ampak tudi zoper naložitev globe (glej zgoraj navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 428 in navedena sodna praksa).

182

V skladu z ustaljeno sodno prakso bi navedbe zneskov predvidenih glob, vse dokler podjetja ne morejo podati pripomb glede očitkov proti njim, povzročilo neprimerno pričakovanje odločbe Komisije (glej zgoraj navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 434 in navedena sodna praksa).

183

Zato je Sodišče prve stopnje v točki 369 izpodbijane sodbe upravičeno menilo, da so ti pogoji v obravnavani zadevi izpolnjeni, ker je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, da so banke Erste, RZB in ÖVAG krovne družbe svojih sektorjev, in takšna navedba je tako zadostovala, da se je upoštevala pravica pritožnic do obrambe.

184

Glede tretjega očitka je treba navesti, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 389 do 408 izpodbijane sodbe proučilo presojo dejanskega stanja glede vloge družb tožečih strank kot osrednjih institucij, ki jo je v sporni odločbi opravila Komisija.

185

Pritožnice skušajo samo doseči ponovno proučitev dejanskega stanja, o katerem v pritožbi ni mogoče razpravljati.

186

Tretji očitek je zato treba zavniti.

187

Glede četrtega očitka, s katerim banka Erste trdi, da ni bilo pravilno, da je Sodišče prve stopnje ohranilo njeno razvrstitev v prvo kategorijo, in da je s tem kršilo načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, je treba opozoriti, da čeprav Sodišče v okviru pritožbe zaradi pravičnosti ne sme s svojo presojo nadomestiti presoje Sodišča prve stopnje, ki pri izvajanju pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije odloča o višini glob, naloženih podjetjem zaradi kršenja prava Skupnosti, nasprotno izvajanje take pristojnosti ob določitvi višine glob ne more povzročiti diskriminacije med podjetji, ki so sodelovala pri sporazumu ali usklajenem ravnanju v nasprotju s členom 81(1) ES (sodba z dne 25. januarja 2007 v zadevi Salzgitter Mannesmann proti Komisiji, C-411/04 P, ZOdl., str. I-959, točka 68 in navedena sodna praksa).

188

V točki 457 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje proučilo očitek banke Erste tako:

„V zvezi z očitkom, da je bil tržni delež [skupine] BA, ki je znašal od 12 do 13%, pomotoma vključen v 30-odstotni tržni delež, ki se v [sporni] odločbi pripisuje subjektu, ki ga sestavljajo krovna družba in hranilnice, je treba ugotoviti, da bi ob neupoštevanju tržnega deleža [skupine] BA preostali od 17- do 18-odstotni tržni delež še vedno upravičeval razvrstitev v prvo kategorijo, ker je precej bliže priporočeni vrednosti 22% kot vrednosti 11%, ki velja za drugo kategorijo. Posledično je treba ta očitek zavrniti v okviru nadzora zakonitosti odločbe Komisije, ker z njim, če bi ga šteli za utemeljenega, ne bi bilo mogoče ovreči izreka [sporne] odločbe. Poleg tega Sodišče prve stopnje pri izvajanju pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije meni, da je razvrstitev banke Erste v prvo kategorijo upravičena za določitev ustreznega zneska globe.“

189

V zvezi s tem je treba pojasniti, da je Sodišče prve stopnje glede razvrstitve članov kartela v več kategorij, katere posledica je bila določitev pavšalnega izhodiščnega zneska, določenega za podjetja iz iste kategorije, v točki 424 izpodbijane sodbe presodilo:

„Komisija v obravnavanem primeru za pet kategorij, ki jih je uvedla, ni določila natančnih pragov, ampak je v odgovorih na tožbo navedla ‚priporočene vrednosti‘, okrog katerih se gibljejo tržni deleži podjetij, razvrščenih v isto kategorijo. Razlike med temi priporočenimi vrednostmi so dosledne in objektivno utemeljene od prve do četrte kategorije. Priporočena vrednost od druge do četrte kategorije je vsakič enaka polovici vrednosti višje kategorije in enako velja za ustrezni izhodiščni znesek.“

190

Iz spisa je razvidno, da so kategorije v obravnavanem primeru določene glede na tržne deleže vsakega podjetja in priporočene vrednosti so tako določene na približno 22%, približno 11%, približno 5,5%, približno 2,75% in za zadnjo kategorijo manj kot 1%.

191

Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno menilo, da je banka Erste ne glede na svoj dejanski tržni delež, se pravi od 17- do 18-odstoten ali 30-odstoten, v zgornjem delu priporočene vrednosti 22%, zaradi česar se uvršča med podjetja iz prve kategorije.

192

Poleg tega v besedilu Smernic o znesku globe, ki je lahko naložen podjetjem, sodelujočim v kartelu, ni opredeljena metoda aritmetičnega izračunavanja navedenih glob (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 266 in navedena sodna praksa).

193

Iz tega sledi, da je Sodišče prve stopnje, ne da bi pri tem napačno uporabilo pravo, pri izvajanju pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije lahko ohranilo razvrstitev banke Erste v prvo kategorijo.

194

Četrti očitek sedmega dela obravnavanega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti.

195

Glede petega očitka je treba najprej zavrniti trditev banke ÖVAG, da Sodišče prve stopnje ni proučilo njenega položaja.

196

Sodišče prve stopnje je namreč v točkah od 389 do 408 izpodbijane sodbe v celoti proučilo odnose, ki obstajajo med krovnimi družbami in njihovimi decentraliziranimi sektorji, in glede banke ÖVAG v točki 400 izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da ta potrjuje, da bankam iz svojega sektorja zagotavlja storitve, ki ustrezajo funkcijam, ki jih te institucije zaradi svoje majhnosti in pomanjkanja sredstev ne morejo zagotavljati same.

197

Glede sodbe avstrijskega ustavnega sodišča je v točki 393 izpodbijane sodbe Sodišče prve stopnje opozorilo na okoliščine ob predložitvi zadeve temu ustavnemu sodišču in proučilo njegov opis vloge osrednjih institucij in njihovih odnosov z decentraliziranimi bankami. Sodišče prve stopnje je zlasti navedlo, da je po mnenju ustavnega sodišča razvoj tesno povezane mreže pravic in obveznosti trajal več desetletij, kar je veljalo za sektor Raiffeisen, na katerega se nanaša njegova sodba, ter tudi za ljudske banke in hranilnice.

198

V teh okoliščinah je treba navesti, da skuša banka ÖVAG s trditvami o nenatančni ugotovitvi dejanskega stanja, o izkrivljanju dokazov in prekoračitvi diskrecijske pravice, omajati presojo Sodišča prve stopnje v zvezi z dejstvi, ki izhajajo iz dokaza, ki ga je predložila stranka v postopku.

199

Samo Sodišče prve stopnje pa je pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati njemu predloženim dokazom, pri čemer ta presoja ni, razen če gre za izkrivljanje teh dokazov, pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča (glej sodbo z dne 21. septembra 2006 v zadevi Technische Unie proti Komisiji, C-113/04 P, ZOdl., str. I-8831, točka 83 in navedena sodna praksa).

200

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da banka ÖVAG ni predložila dokazov, s katerimi bi dokazala dejansko izkrivljanje, na katero se posebej sklicuje.

201

Enako velja glede izkrivljanja, za katero pritožnica trdi, da ga je Sodišče prve stopnje storilo v točki 401 izpodbijane sodbe.

202

Peti očitek sedmega dela obravnavanega pritožbenega razloga je zato treba v celoti zavrniti.

203

Sedmi del obravnavanega pritožbenega razloga je zato treba v celoti zavrniti in zato tudi v celoti pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava pri presoji teže kršitve.

204

Ta pritožbeni razlog ima v bistvu tri dele.

205

Banka ÖVAG graja izpodbijano sodbo v delu, v katerem je Sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo očitke v zvezi z neupoštevanjem olajševalnih okoliščin.

206

S prvim očitkom banka ÖVAG Sodišču prve stopnje očita, da je samo povzelo besedilo Smernic, ne da bi proučilo okoliščine zadeve, zlasti posebno vlogo banke ÖVAG v „klubu Lombard“.

207

Z drugim očitkom banka ÖVAG meni, da je Sodišče prve stopnje v točki 483 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je presojo oprlo na merilo sodelovanja bank na okroglih mizah, ki se je uporabilo tudi pri razvrstitvi bank v kategorije. S tem naj bi Sodišče prve stopnje vprašanje razvrstitve bank glede na njihovo moč na trgu povezalo z vprašanjem priznanja olajševalne okoliščine. Po mnenju pritožnice pa priznanje olajševalne okoliščine ne more biti odvisno od „občasnosti“ udeležbe podjetja na sestankih. V skladu s Smernicami mora Komisija posebej proučiti vsako vlogo, ne pa uporabiti manihejski pristop v smislu „vse ali nič“.

208

S tretjim očitkom banka ÖVAG trdi, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze v zvezi s pojasnili in dejanskim stanjem iz spisa, glede njenega sodelovanja v kartelu. Pritožnica naj ne bi namreč nikoli trdila, da se je oddaljila od kartela, temveč naj bi ves čas poudarjala svojo obrobno vlogo pri njem (točka 484 izpodbijane sodbe).

209

S četrtim očitkom, ki se nanaša na protislovja v obrazložitvi, banka ÖVAG navaja, da je analiza iz točk 485 in 486 izpodbijane sodbe protislovna, ker je bila v njej opredeljena kot „velika banka“ in „predstavnica sektorja“, čeprav Komisija v njenih prostorih ni izvedla preiskav, čeprav pritožnica ni spadala v „ozek krog bank“ in čeprav je sodelovala le pri nekaj sestankih.

210

Komisija meni, da so ti očitki neupoštevni, ker Sodišče zaradi pravičnosti ne more nadomestiti presoje Sodišča prve stopnje s svojo.

211

Sodišče prve stopnje ni le povzelo besedila Smernic, ampak je proučilo okoliščine dokazov, na katere se je sklicevala banka ÖVAG, saj je v točkah 482 in 486 izpodbijane sodbe, prvič, navedlo sodno prakso in se sklicevalo na elemente, ki lahko razkrijejo pasivno vlogo podjetja v kartelu, in, drugič, se sklicevalo na sodelovanje podjetja na enem ali več sestankih ter v točkah od 483 do 485 in od 487 do 489 izpodbijane sodbe proučilo, kako je Komisija upoštevala ravnanje vsakega od podjetij.

212

Prvi očitek prvega dela je zato treba zavrniti.

213

Glede tega, da naj bi Sodišče prve stopnje v točki 483 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, je treba opozoriti, da je Sodišče presodilo, da je odgovornost določenega podjetja za kršitev člena 81(1) ES veljavno ugotovljena, če je sodelovalo na teh sestankih, pri čemer pozna njihov namen, pa čeprav potem ni izvajalo katerega od ukrepov, dogovorjenih na njem (glej sodbo z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, od C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil, str. I-8375, točka 509).

214

Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo pravo, ko je v točki 483 izpodbijane sodbe menilo, da je Komisija zaradi pogoste udeležbe bank na najpomembnejših okroglih mizah te izbrala za naslovnice sporne odločbe.

215

Poleg tega se navedeno merilo nasprotno od trditev banke ÖVAG razlikuje od merila za razvrstitev bank v kategorije. Pri tem je bilo namreč uporabljeno merilo, navedeno v točki 1(A), šesti odstavek, Smernic v zvezi z gospodarsko močjo bank.

216

Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava, ko je v točki 487 izpodbijane sodbe presodilo, da se je razlikovanje med bankami, ki je lahko nastalo zaradi njihove vloge pri okroglih mizah, „že upoštevalo pri razvrstitvi bank v različne kategorije“. Pred to ugotovitvijo je namreč s splošnega vidika obravnavalo banke, ki so imele pomembnejšo vlogo pri okroglih mizah, in njihov položaj na trgu, da bi ugotovilo, da gre za iste banke.

217

Drugi očitek prvega dela obravnavanega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti.

218

Glede tretjega očitka je treba ugotoviti, da pritožnica ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi dokazala obstoj izkrivljanja dokazov.

219

Ta tretji očitek prvega dela obravnavanega pritožbenega razloga je zato treba zavrniti.

220

Glede četrtega očitka je treba, kot navaja Komisija, ugotoviti, da se pritožnica na trditve o olajševalnih okoliščinah prvič sklicuje v pritožbi.

221

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa bi dopustitev stranki, da pred Sodiščem prvič uveljavlja razlog, ki ga ni uveljavljala pred Sodiščem prve stopnje, pomenila, da se ji dovoli, da Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predloži širši spor, kot je bil predložen Sodišču prve stopnje. Pristojnost Sodišča v okviru pritožbe je zato omejena na preizkus presoje Sodišča prve stopnje v zvezi s tožbenimi razlogi, ki so bili pred njim obravnavani (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 165).

222

Te trditve so zato v pritožbi nedopustne.

223

Prvi del obravnavanega pritožbenega razloga je zato treba v celoti zavrniti.

224

Banka BA-CA trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko v točki 505 izpodbijane sodbe ni upoštevalo sodelovanja javnih organov kot olajševalno okoliščino.

225

Iz prakse odločanja Komisije in sodne prakse Sodišča naj bi namreč izhajalo, da če so nacionalni zakonodajalec oziroma organi dopuščali neko ravnanje, je to olajševalna okoliščina in tako upravičuje zmanjšanje zneska globe, in to ne glede na velikost zadevnih podjetij.

226

Banka BA-CA Sodišču prve stopnje zlasti očita, da je v točki 505 izpodbijane sodbe presodilo, da tega, da so javni organi dopuščali kršitev, ni mogoče upoštevati „predvsem glede na sredstva, ki jih imajo banke na voljo, da dobijo natančne in pravilne pravne informacije“. Tak pogoj naj po eni strani ne bi bil v skladu s sodno prakso Sodišča, zlasti s sodbo z dne 9. septembra 2003 v zadevi CIF (C-198/01, Recueil, str. I-8055, točka 57). Po drugi strani naj bi tak pogoj povzročil diskriminacijo nekaterih podjetij glede na njihovo poslovno dejavnost.

227

Komisija meni, da te trditve niso dopustne, ker se z njimi ponavljajo dejstva, predložena Sodišču prve stopnje. Podredno, te trditve naj bi bile brez podlage.

228

V točki 505 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje navedlo:

„V zvezi z udeležbo nekaterih organov ([avstrijska nacionalna banka], ministrstvo za finance in gospodarska zbornica) na sestankih elementi, ki so jih predložile tožeče stranke, niso dovolj, da bi upravičili utemeljeni dvom o kršitvenem značaju okroglih miz glede na konkurenčno pravo Skupnosti. Če ni izključeno, da je lahko nacionalni pravni okvir ali ravnanje nacionalnih organov v določenih okoliščinah olajševalna okoliščina (po analogiji glej zgoraj v točki 258 navedeno sodbo CIF, točka 57), se odobritev ali toleriranje kršitve s strani avstrijskih organov v obravnavanem primeru ne moreta upoštevati, predvsem glede na sredstva, ki jih imajo banke na voljo, da dobijo natančne in pravilne pravne informacije.“

229

Prvi stavek navedene točke je presoja dejanskega stanja Sodišča prve stopnje, ki je v pritožbi ni mogoče izpodbijati.

230

Glede drugega stavka navedene točke je treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava.

231

Po eni strani se je v zgoraj navedeni sodbi CIF nasprotno od trditev banke BA-CA vprašanje za predhodno odločanje v okviru člena 81 ES nanašalo na vlogo nacionalnega konkurenčnega organa, kadar je omejevalni sporazum določen oziroma se spodbuja v določbi iz nacionalne zakonodaje, ki njegove učinke uzakonja oziroma povečuje. V točki 57 navedene sodbe je Sodišče presodilo, da „se lahko pri določitvi višine kazni ravnanje zadevnih podjetij presoja ob upoštevanju olajševalne okoliščine, ki je nacionalni pravni okvir“. Iz tega sledi, da se sodba CIF nikakor ne nanaša na sodelovanje javnih organov pri omejevalnem sporazumu.

232

Poleg tega je bil avstrijski zakon, ki je dovoljeval dogovore med bankami, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 404 sklepnih predlogov, razveljavljen najpozneje 1. januarja 1994, to je eno leto pred obdobjem kršitve, zajetim s sporno odločbo.

233

Po drugi strani se banka BA-CA ne more sklicevati na kršitev načela enakosti. Sodišče je namreč že večkrat presodilo, da predhodna praksa odločanja Komisije ne šteje za pravni okvir za globe na področju konkurence in da so odločbe v zvezi z drugimi zadevami pokazatelji, ali gre za diskriminacijo (glej sodbo z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C-167/04 P, ZOdl., str. I-8935, točka 205).

234

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba očitke banke BA-CA zavrniti in zato tudi drugi del obravnavanega pritožbenega razloga.

235

Banka BA-CA trdi, da je Sodišče prve stopnje v točki 506 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker ni sprejelo, da so bile okrogle mize splošno znane, da bi ji priznalo znižanje globe.

236

Prvič, Sodišče prve stopnje naj bi kršilo načela glede izvajanja dokazov, ker ni proučilo vsebine dokumentov, ki jih je predložila banka BA-CA in s katerimi je dokazala, da sta bila cilj in vsebina okroglih miz javno znana.

237

Drugič, Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno povzelo pojasnila dejanskega stanja banke BA-CA, ker naj ta ne bi trdila, da to, da so bile okrogle mize javno znane, dokazuje, da so bile zakonite.

238

Tretjič, Sodišče prve stopnje naj bi zahtevalo preveč, ker je menilo, da se lahko globa zmanjša samo, če je javnost do potankosti seznanjena s sestanki v okviru okroglih miz.

239

Komisija meni, da so te trditve nedopustne oziroma, podredno, neutemeljene. Kot meni, ni sodne prakse, na podlagi katere bi lahko udeleženci kartela ravnanje šteli za zakonito, ker so nekatera ravnanja javno znana. V takem primeru bi torej zadostovalo, da bi nekatera ravnanja postala javno znana, in bi se izognili denarnim kaznim. V zvezi s tem naj bi Sodišče prve stopnje jasno navedlo, da dejstvo, da je ravnanje javno znano, ni odločilno.

240

Prvo in drugo trditev banke BA-CA je treba zavrniti, ker ni predložila dokazov, potrebnih za proučitev izkrivljanja dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje sprejelo v zvezi z ugotovitvami v točki 506 izpodbijane sodbe.

241

Glede tretje trditve je treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje ni sprejelo, da mora biti javnost do potankosti seznanjena s karteli, ampak le, da mora biti kartel javno znan v vsem svojem obsegu. To trditev je zato treba zavrniti kot neutemeljeno.

242

Iz navedenega je razvidno, da je treba tretji del tega pritožbenega razloga zavrniti in tudi celoten pritožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava, neobstoj obrazložitve in izkrivljanje dokazov o obstoju olajševalnih okoliščin.

243

Ta pritožbeni razlog ima v bistvu dva dela.

244

Banka BA-CA trdi, da Sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija pri izvajanju Obvestila o ugodni obravnavi, in omejitev svojega sodnega nadzora.

245

Komisija naj namreč na podlagi točke D Obvestila o ugodni obravnavi ne bi imela nikakršne diskrecijske pravice glede vprašanja, prvič, ali so informacije, ki so jih predložila podjetja, olajšale nalogo Komisije, in, drugič, ali je treba sodelujočemu podjetju zmanjšati globo. Obstoja neomejene diskrecijske pravice Komisije naj ne bi bilo mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji. Poleg tega in v nasprotju s tem, kar je Sodišče prve stopnje presodilo v točki 532 izpodbijane sodbe, naj bi presoja sodelovanja podjetja spadala v pristojnost Sodišča prve stopnje za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

246

Komisija meni, da so trditve banke ÖVAG napačne.

247

Prvi del tega pritožbenega razloga je treba takoj zavrniti.

248

Sodišče je v točki 394 zgoraj navedene sodbe Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji namreč presodilo, da ima Komisija diskrecijsko pravico pri ocenjevanju, ali so informacije oziroma dokumenti, ki so jih podjetja predložila prostovoljno, olajšali njeno nalogo in ali je treba podjetju priznati zmanjšanje na podlagi poglavja D, točka 2, Obvestila o ugodni obravnavi.

249

Zato je Sodišče prve stopnje, ne da bi napačno uporabilo pravo, v točki 532 izpodbijane sodbe presodilo, da je tako ocenjevanje Komisije predmet le omejenega nadzora.

250

Iz tega sledi, da je treba prvi del obravnavanega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

251

Banki RZB in BA-CA v bistvu trdita, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je v točki 553 izpodbijane sodbe presodilo, da lahko Komisija zaradi odobritve zmanjšanja globe zahteva, da mora sodelovanje prinesti „dodano vrednost“.

252

Banka BA-CA navaja, da je Sodišče prve stopnje z uporabo tega merila kršilo načelo enakega obravnavanja. Upoštevanje tega merila bi moralo zanjo pomeniti večje zmanjšanje globe, ker je bilo njeno sodelovanje večje in kakovostno pomembnejše kot sodelovanje drugih bank.

253

Ker se s prvo trditvijo le ponovi trditev, ki je bila navedena pred Sodiščem prve stopnje, je v pritožbi nedopustna.

254

Glede druge trditve je treba opozoriti, da je v okviru pritožbe namen nadzora Sodišča, prvič, preveriti, koliko je Sodišče prve stopnje pravno pravilno upoštevalo vse bistvene dejavnike za presojo teže določenega ravnanja glede na člen 81 ES in člen 15 Uredbe št. 17, in, drugič, preveriti, ali je Sodišče prve stopnje pravno zadostno odgovorilo na vse trditve tožeče stranke za odpravo ali zmanjšanje globe (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 244 in navedena sodna praksa).

255

Nasprotno pa glede obsega zmanjšanja globe Sodišče ne more s svojo presojo nadomestiti presoje Sodišča prve stopnje pri odločanju v sporu polne jurisdikcije (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 245).

256

V zvezi s tem je treba navesti, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 553 do 557 izpodbijane sodbe opravilo preizkus in ugotovilo, da dodana vrednost dokumentov, ki sta jih predložili tožeči stranki, ne utemeljuje večjega zmanjšanja glob. Taka presoja dejstev je le v pristojnosti Sodišča prve stopnje in v skladu s sodno prakso, ki je bila že navedena v tej sodbi, je Sodišče v pritožbi ne more nadomestiti s svojo.

257

Iz tega sledi, da je treba ta očitek šteti za nedopusten, ker je njegov namen ponovna proučitev zmanjšanja globe.

258

Drugi očitek ima v bistvu šest delov.

259

S prvo trditvijo, ki se nanaša na protislovno obrazložitev, banka RZB navaja, da Sodišče prve stopnje ni presodilo, kakšne posledice ima dejstvo, da nekateri odgovori, ki jih je poslala Komisiji, niso bili samo prostovoljni (točka 542 izpodbijane sodbe), ampak so celo presegali to, kar je Komisija od nje zahtevala (točka 552 izpodbijane sodbe).

260

Z drugo trditvijo banka RZB navaja, da na podlagi stališča iz točke 541 izpodbijane sodbe lahko Komisija pošlje podjetjem, za katera meni, da spadajo v kartel, zelo nejasne zahteve po informacijah, ki imajo posledice za podjetja, ki nanje ne odgovorijo. Komisija naj bi torej nevzdržno pritiskala na podjetja, tako da jim pošlje preprosta običajna vprašanja in jih prisili, da pričajo proti sebi. S takim sklepanjem naj bi se kršila pravica do obrambe navedenih podjetij, kot je priznana v sodbi z dne 18. oktobra 1989 v zadevi Orkem proti Komisiji (374/87, Recueil, str. 3283, točka 32).

261

Banka RZB pojasnjuje, da te sodne prakse ne omaja pravilo, ki ga je določilo Sodišče v sodbi z dne 29. junija 2006 v zadevi Komisija proti SGL Carbon (C-301/04 P, ZOdl., str. I-5915, točka 48), ker so bile predložene težave podrobneje določene in natančnejše kot v tej zadevi.

262

Po mnenju Komisije banka RZB ne upošteva dejstva, da se lahko informacije, pridobljene v okviru prostovoljnega sodelovanja v smislu Obvestila o ugodni obravnavi, upoštevajo samo, če si Komisija z njimi pomaga pri odkrivanju in preprečevanju kršitve ter če dokazujejo resnično sodelovanje. Informacije, ki jih je predložila banka RZB, naj bi opisovale samo zgodovinsko ozadje „mreže Lombard“ in vsebino sestankov v okviru kartela, te elemente pa je Komisija že imela. Nujne „dodane vrednosti“ naj torej ne bi bilo.

263

Komisija poleg tega poudarja, da je ob spraševanju pritožnic vedela, da so o vseh bančnih proizvodih razpravljale na številnih okroglih mizah in da so bile te povezane v mrežo, tako da sta bila okvir kršitve in torej predmet preiskave jasno opredeljena, zlasti glede podjetij, ki so sodelovala pri okroglih mizah, glede narave kršitve in vsebine sporazumov.

264

Nazadnje, Komisija pojasnjuje, da so se vprašanja nanašala na vse redne okrogle mize, tako da podjetjem ni bilo treba izbrati ali presojati sestankov, ki bi lahko pomenili kršitev člena 81 ES.

265

Kar zadeva prvo trditev, si Sodišče prve stopnje nasprotno od trditev banke RZB ni nasprotovalo, ko je v točki 542 izpodbijane sodbe menilo, da „iz uvodne izjave 546 [sporne] odločbe izhaja, da je Komisija priznala prostovoljno naravo odgovorov na vprašanja v zvezi z vsebino tajnih sestankov“, v točki 552 izpodbijane sodbe pa, da je „Komisija […] v uvodni izjavi 553 [sporne] odločbe priznala, da so banke v skupnem poročilu prostovoljno posredovale informacije, ki presegajo to, kar se je od njih zahtevalo“.

266

Prva ugotovitev je namreč povezana s pošiljanjem dokumentov in informacij na podlagi zahteve po informacijah, ki jo je Komisija 21. septembra 1998 poslala bankam v postopku iz člena 11, od (2) do (4), Uredbe št. 17.

267

Druga ugotovitev pa se nanaša na vsebino skupnega poročila o dejanskem stanju, ki so ga predložile banke v predhodnem postopku, vendar po njihovih odgovorih na zgoraj navedeno zahtevo po informacijah.

268

Poleg tega je Sodišče prve stopnje v točki 545 izpodbijane sodbe upravičeno presodilo, da „bi v vsakem primeru veljalo enako, če bi bila presoja prostovoljne narave predložitve [teh] dokumentov drugačna“, ker je Komisija že odobrila desetodstotno zmanjšanje glob.

269

Torej je treba prvo trditev prvega dela drugega očitka zavrniti.

270

Glede druge trditve o spoštovanju pravice do obrambe se je treba spomniti, da je spoštovanje pravice do obrambe v vseh postopkih, ki lahko privedejo do sankcij, zlasti glob ali denarnih kazni, temeljno načelo prava Skupnosti, ki mora biti upoštevano tudi v upravnih postopkih (glej sodbo z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C-308/04 P, ZOdl., str. I-5977, točka 94).

271

Čeprav ima Komisija zaradi ohranitve polnega učinka člena 11(2) in (5) Uredbe št. 17 pooblastilo, da od podjetja zahteva, naj ji predloži vse potrebne informacije o njemu znanih dejstvih in ji po potrebi pošlje s tem povezane dokumente, ki jih ima, tudi če se lahko zoper to ali drugo podjetje uporabijo kot dokaz o obstoju protikonkurenčnega ravnanja, pa Komisija z odločbo, ki vsebuje zahtevo po informacijah, kljub temu ne sme poseči v pravico do obrambe tega podjetja (zgoraj navedena sodba Orkem proti Komisiji, točka 34).

272

Vendar v obravnavani zadevi zadostuje ugotovitev, da Komisija ni nikoli sprejela „odločbe“ v smislu člena 11(2) in (5) Uredbe št. 17. Trditev, da Sodišče prve stopnje v točki 541 izpodbijane sodbe ni upoštevalo zgoraj navedene sodbe Orkem proti Komisiji, je zato treba zavrniti.

273

Drugo trditev je zato treba zavrniti in tako tudi prvi del drugega očitka v celoti.

274

Prvič, banki RZB in BA-CA trdita, da je Sodišče prve stopnje v točki 556 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da pojasnil o okoliščinah praks, ki so v nasprotju s konkurenčnim pravom, ni mogoče šteti za sodelovanje v postopku v smislu Obvestila o ugodni obravnavi, ker za podjetja lahko pomenijo obrambno sredstvo. Po mnenju banke BA-CA ni pravnega pravila, po katerem dokument, ki ga stranke uporabijo za obrambo, hkrati ne more Komisiji zagotoviti pomembnih in vsebinsko koristnih informacij, ki so v pomoč pri ugotavljanju kršitve.

275

Drugič, banka RZB trdi, da je presoja Sodišča prve stopnje napačna, ker naj bi bilo sklepanje Komisije v nasprotju z njeno prakso odločanja. Pritožnica se v zvezi s tem sklicuje na poglavje II, naslov A, točka 9(a), in poglavje IV Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006 C 298, str. 17).

276

Tretjič, banka BA-CA trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je presodilo, da je lahko Komisija pri presoji koristnosti prostovoljnega sodelovanja bank upoštevala dejstvo, da ji te poleg skupnega poročila o dejanskem stanju niso predložile „vseh dokumentov v zvezi z okroglimi mizami“.

277

Po njenem mnenju o tem ni nikakršnega pravila. Poleg tega je lahko banka BA-CA glede na obseg kršitve te dokumente predložila le v več fazah.

278

Četrtič, banka BA-CA trdi, da je izpodbijana sodba protislovna. Čeprav naj bi skupno poročilo o dejanskem stanju pomagalo pri ugotavljanju kršitve, naj Sodišče prve stopnje zanjo ne bi priznalo nikakršnega zmanjšanja globe.

279

Sodišče prve stopnje je v točkah od 554 do 558 izpodbijane sodbe pravilno in brez napačne uporabe prava in protislovja v obrazložitvi presodilo, da je utemeljeno, da Komisija dokumentov, priloženih k skupnemu poročilu o dejanskem stanju, ni štela za „nova dejstva“, da je upoštevala „nepopolnost [navedenih] prilog“ in da „so banke [skupno poročilo o dejanskem stanju] uporabile, da bi ji predstavile svoj pogled na okrogle mize, torej kot obrambno sredstvo“.

280

Opozoriti je namreč treba, da ima Komisija v zvezi s tem diskrecijsko pravico, kar je razvidno iz samega besedila poglavja D, točka 2, Obvestila o ugodni obravnavi in zlasti uvoda „To zlasti velja v primeru […]“ (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 394).

281

Predvsem pa je zmanjšanje na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi mogoče utemeljiti samo takrat, kadar bi se lahko predloženi podatki in, splošneje, ravnanje zadevnega podjetja v tem pogledu šteli za dokaz njegovega resničnega sodelovanja (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 395).

282

Iz samega pojma sodelovanje, kot je naveden v besedilu Obvestila o ugodni obravnavi in zlasti v uvodu ter poglavju D, točka 1, tega obvestila, je jasno, da je mogoče zmanjšanje na podlagi omenjenega obvestila odobriti samo, če ravnanje zadevnega podjetja priča o taki vrsti sodelovanja (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 396).

283

Ker pa sta banki RZB in BA-CA, kot je v točkah od 554 do 557 izpodbijane sodbe ugotovilo Sodišče prve stopnje, predložili skupno poročilo o dejanskem stanju, ki je bilo nepopolno, potrdilno in ni pomenilo „dodane vrednosti“, se ne moreta sklicevati na tako ravnanje.

284

Drugi del drugega očitka je zato treba zavrniti.

285

Banka RZB Sodišču prve stopnje očita, da v točki 559 izpodbijane sodbe ni upoštevalo posebnega pomena njenega priznanja, čeprav naj bi se Komisija izrecno oprla na ta dokaz, da je utemeljila, da ni treba proučiti dejanskega vpliva okroglih miz.

286

S presojo iz zgoraj navedene točke 559 izpodbijane sodbe naj bi se kršilo načelo enakega obravnavanja, saj naj bi se banka RZB kljub priznanju obravnavala enako kot druge banke. Banka RZB Sodišču predlaga, naj popravi napako Sodišča prve stopnje, in meni, da bi bilo vsaj desetodstotno zmanjšanje globe utemeljeno.

287

Komisija navaja, da je že v točki 426 sporne odločbe razložila in dokazala, da je bil namen okroglih miz omejiti konkurenco in da priznanje ni pomagalo.

288

Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava, ko je v točki 559 izpodbijane sodbe menilo, da je „dolžnost [Komisije], da v vsakem posameznem primeru presodi, ali ji je tako priznanje dejansko olajšalo delo“.

289

Komisija ima namreč, kot je bilo navedeno v točki 248 te sodbe, široko diskrecijsko pravico pri presoji sodelovanja podjetij v postopku.

290

Poleg tega, ker priznanje ni olajšalo dela Komisije, ampak je, kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje, le potrdilo njene trditve, trditve banke RZB glede neupoštevanja načela enakosti ni mogoče sprejeti.

291

Tretji del drugega očitka je treba zato zavrniti.

292

Banka RZB Sodišču prve stopnje očita, da je v točkah od 546 do 551 izpodbijane sodbe obrnilo dokazno breme, ker je presodilo, da bi morala pritožnica za odobritev več kot desetodstotnega zmanjšanja globe dokazati, da Komisija brez predloženih dokazov ne bi mogla dokazati kršitve.

293

Prvič, taka presoja naj bi bila v nasprotju s poglavjem D, točka 2, druga alinea, Obvestila o ugodni obravnavi, zato naj bi se z njo kršilo načelo varstva zaupanja v pravo. Drugič, navedena presoja naj bi bila nezdružljiva z obveznostjo Komisije, da v upravnih postopkih dokaže ugodne, pa tudi neugodne dejanske okoliščine.

294

Po mnenju Komisije so trditve banke RZB napačne. Kot pojasnjuje, je iz poglavja D, točka 2, prva alinea, Obvestila o ugodni obravnavi razvidno, da morajo predloženi dokazi prispevati k ugotovitvi obstoja kršitve. Zaradi preiskav pa naj bi Komisija imela dokumente, ki jih je potrebovala za ugotovitev bistvenih dejstev, in naj bi torej sama ugotovila sestavne dele kršitve. Tega dokaza naj banka RZB ne bi izpodbijala.

295

Sodišče prve stopnje je v točki 551 izpodbijane sodbe presodilo, da „tožeče stranke niso dokazale, da so bili dokumenti, predloženi v odgovor na zahteve po informacijah, nujno potrebni za to, da bi lahko Komisija opredelila vse glavne okrogle mize, niti da brez teh dokumentov dokazi, pridobljeni s preiskavami, ne bi zadostovali za dokaz bistva kršitve in sprejetje odločbe o naložitvi glob“.

296

Ker skuša banka RZB s svojo trditvijo omajati to presojo dejanskega stanja Sodišča prve stopnje, je ta trditev v tej pritožbi nedopustna.

297

Glede domnevne obrnitve dokaznega bremena je treba opozoriti, da čeprav mora Komisija obrazložiti, zakaj meni, da so dokazi, ki jih v okviru Obvestila o ugodni obravnavi predložijo podjetja, prispevek, ki zmanjšanje naložene globe utemeljuje ali ne, pa morajo podjetja, ki želijo v zvezi s tem izpodbijati odločbo Komisije, dokazati, da Komisija brez takih informacij, ki so jih ta podjetja prostovoljno predložila, ne bi mogla dokazati bistvenih elementov kršitve in torej sprejeti odločbe o naložitvi glob.

298

V teh okoliščinah je Sodišče prve stopnje v točki 551 izpodbijane sodbe pravilno implicitno presodilo, da bi morale pritožnice predložiti tak dokaz.

299

Četrti del drugega očitka je treba zato zavrniti.

300

Banka BA-CA v bistvu izpodbija presojo, ki jo je Sodišče prve stopnje opravilo v točkah od 560 do 563 izpodbijane sodbe, glede pomena 33 fasciklov z več kot 10.000 stranmi dokumentov, ki jih je poslala Komisiji.

301

Prvič, banka BA-CA trdi, da je Sodišče prve stopnje zmanjšalo vrednost njenega sodelovanja, saj je ves čas povečevalo zahteve, ki jih je bilo treba izpolniti za priznanje zmanjšanja globe. Graja zlasti dejstvo, da je Sodišče prve stopnje primerjalo pomen, ki ga je treba pripisati tem dokumentom, in pomen, ki ga je treba pripisati skupnemu poročilu o dejanskem stanju.

302

Drugič, pritožnica trdi, da je obrazložitev Sodišča prve stopnje protislovna, ker na podlagi skupnega poročila o dejanskem stanju ni hotelo priznati zmanjšanja globe brez predložitve novih dokumentov, čeprav je bilo dokazano, da je v okviru prostovoljne predložitve dokumentov poslala 10.000 strani novih dokumentov, katerih del naj bi se neizpodbitno uporabil za sporno odločbo.

303

Komisija se sklicuje na nedopustnost te trditve, ker povzema trditev, ki je bila navedena pred Sodiščem prve stopnje. Poleg tega poudarja, da dejstvo, da so ti dokumenti novi, torej da še niso bili predloženi, samo po sebi še ne pomeni, da so koristen prispevek v okviru sodelovanja.

304

S tem da je Sodišče prve stopnje v točki 560 izpodbijane sodbe presodilo, da „[…] lahko dejstvo, da je ena od bank predložila dodatne dokumente, upraviči naknadno posamezno zmanjšanje njene globe samo, če je to sodelovanje dejansko prineslo nove in koristne elemente v primerjavi s tistimi, ki so jih skupaj predložila vsa podjetja“, ni napačno uporabilo prava.

305

Zmanjšanje na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi je mogoče namreč, kot je bilo navedeno v točkah od 281 do 283 te sodbe, utemeljiti samo takrat, kadar bi se lahko predloženi podatki šteli za dokaz resničnega sodelovanja, saj je cilj zmanjšanja globe nagraditi podjetje za prispevek pri upravnem postopku, ki je Komisiji omogočil, da kršitev lažje ugotovi.

306

Ker je bilo ugotovljeno, da dokumenti, ki jih je predložila banka BA-CA, niso novi in koristni elementi v primerjavi s predloženimi v skupnem poročilu o dejanskem stanju, je Sodišče prve stopnje v točki 562 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da iz tega naslova Komisiji ni bilo treba odobriti dodatnega znižanja globe banke BA-CA.

307

Torej je treba peti del drugega očitka zavrniti.

308

Banka BA-CA izpodbija presojo Sodišča prve stopnje v točki 564 izpodbijane sodbe, da Komisiji ni bilo treba upoštevati njenega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah kot sodelovanje.

309

Komisija meni, da je trditev banke BA-CA napačna.

310

V zvezi s tem je treba poudariti, da je obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah procesni in pripravljalni dokument, ki za zagotovitev učinkovitega izvajanja pravice do obrambe opredeljuje predmet upravnega postopka, ki ga je uvedla Komisija, in tako preprečuje, da bi se ta sklicevala na druge očitke v odločbi, s katero se zadevni postopek konča (glej zlasti sklep z dne 18. junija 1986 v združenih zadevah British American Tobacco in Reynolds Industries proti Komisiji, 142/84 in 156/84, Recueil, str. 1899, točki 13 in 14). Zato je za obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah značilno, da je začasno in da lahko presoja, ki jo Komisija pozneje opravi na podlagi pripomb, ki so jih v odgovor poslale stranke, in drugih ugotovitev o dejstvih, pripelje do drugačnih sklepov (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo SGL Carbon proti Komisiji, točka 62).

311

Komisija mora namreč upoštevati dejavnike, ki izhajajo iz celotnega upravnega postopka, da bi bodisi odstopila od očitkov, ki ne bi bili utemeljeni, bodisi izboljšala ali dopolnila – glede dejanskega stanja in prava – svoje trditve za utemeljitev očitkov. Zato obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah nikakor ne preprečuje Komisiji, da bi spremenila stališče v korist zadevnih podjetij (glej zgoraj navedeni sklep British American Tobacco in Reynolds Industries proti Komisiji, točka 13).

312

Ni izključeno, da lahko podjetja po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, zlasti pa v svojem odgovoru nanj, Komisiji predložijo odločilne informacije, ki utemeljujejo, da jim Komisija na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi odobri zmanjšanje globe.

313

Vendar je v zvezi s tem Sodišče prve stopnje v točki 564 izpodbijane sodbe implicitno menilo, da v obravnavani zadevi glede odgovora banke BA-CA na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ne gre za tak primer.

314

Ker banka BA-CA ni zatrjevala, da je Sodišče prve stopnje v zvezi s tem izkrivilo dokaze, je treba v teh okoliščinah šesti del drugega očitka zavrniti ter tako tudi drugi očitek in drugi del v celoti.

315

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev Obvestila o ugodni obravnavi, delno neutemeljen in delno nedopusten in ga je zato treba v celoti zavrniti.

316

Banka BA-CA trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave, ker je zavrnilo zaslišanje priče.

317

Komisija navaja, da Sodišču prve stopnje ni treba izvesti dokaza, če je ta kot v obravnavani zadevi neupošteven za razjasnitev dejstev.

318

V zvezi s tem je treba navesti, da Sodišče prve stopnje v točki 563 izpodbijane sodbe ni ugodilo predlogu za zaslišanje priče, ker „ta dokazni predlog ni [bil] neposredno upošteven za oceno koristnosti [predloženih] dokumentov“.

319

Treba pa je opozoriti, da le Sodišče prve stopnje presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča (glej zlasti sodbi z dne 30. septembra 2003 v združenih zadevah Freistaat Sachsen in drugi proti Komisiji, C-57/00 P in C-61/00 P, Recueil, str. I-9975, točka 47, in z dne v zadevi Mag Instrument proti UUNT, C-136/02 P, ZOdl., str. I-9165, točka 76).

320

Čeprav je v vlogi podan predlog za zaslišanje priče obrazložen, upoštevnost predloga presodi Sodišče prve stopnje glede na predmet spora in potrebo po zaslišanju priče, ki je navedena (glej zgoraj navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 68).

321

V pritožbi pritožnica ni predložila dokaza, da je Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo zaslišanja te priče, čeprav je smela banka BA-CA odgovoriti na dodatna vprašanja Sodišča prve stopnje, kršilo njeno pravico do izjave.

322

Obravnavani pritožbeni razlog je zato treba zavrniti.

323

Banka BA-CA očita Sodišču prve stopnje, da je v točki 566 izpodbijane sodbe izvrševalo pristojnosti za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ne da bi upoštevalo obveznost obrazložitve in ne da bi podjetjem, na katera se nanaša določitev globe, omogočilo, da se izjavijo.

324

Kot pojasnjuje, v obravnavani zadevi pogoji, na podlagi katerih je Sodišče v sodbi z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji (C-3/06 P, ZOdl., str. I-1331) zavrnilo obstoj takih obveznosti, niso izpolnjeni.

325

Banka BA-CA zlasti poudarja, da je bila globa, naložena bankam, leta 2002 šesta najvišja globa, ki jo je Komisija kdaj naložila, in da ko je bila čez štiri leta ponovno proučena, je Sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je menilo, da je „malo višja“.

326

Komisija navaja, da so ugotovitve iz točke 566 izpodbijane sodbe samo dodatne in končne ugotovitve, ki pojasnjujejo presojo Sodišča prve stopnje.

327

Za uvod je v zvezi s tem treba opozoriti, da je spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku, v katerem je mogoče izreči sankcije, zlasti globe oziroma denarne kazni, temeljno načelo prava Skupnosti, ki je bilo že večkrat poudarjeno v sodni praksi Sodišča (zgoraj navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 68 in navedena sodna praksa).

328

V okviru pritožbe je namen nadzora Sodišča, prvič, preveriti, koliko je Sodišče prve stopnje pravno pravilno upoštevalo vse bistvene dejavnike za presojo teže določenega ravnanja glede na člena 81 ES in 82 ES ter člen 15 Uredbe št. 17, in, drugič, preveriti, ali je Sodišče prve stopnje pravno zadostno odgovorilo na vse trditve pritožnice za odpravo ali zmanjšanje globe (zgoraj navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 69 in navedena sodna praksa).

329

Ne da bi se bilo treba izreči glede vprašanja, ali bi sodišče Skupnosti pred izvršitvijo pristojnosti odločanja v sporu polne jurisdikcije moralo pozvati tožečo stranko, naj poda stališča v zvezi z morebitno spremembo zneska globe, je treba ugotoviti, da je banka BA-CA lahko primerno izrazila stališče.

330

Štirje od šestih tožbenih razlogov, ki jih je banka BA-CA navedla pred Sodiščem prve stopnje, so bili namreč povezani z zmanjšanjem naložene globe, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 519 in naslednjih sklepnih predlogov. Ti tožbeni razlogi so se nanašali zlasti na ugotovitve Komisije glede opredelitve kršitve, obstoja olajševalnih okoliščin in sodelovanja tožeče stranke v postopku.

331

Poleg tega je Sodišče prve stopnje postavilo banki BA-CA več vprašanj glede obstoja olajševalnih okoliščin in njenega sodelovanja v postopku.

332

Nazadnje je treba navesti, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 216 do 571 izpodbijane sodbe podrobno proučilo vse upoštevne dejavnike za določitev zneska globe.

333

Obravnavani pritožbeni razlog je zato treba zavrniti.

334

Iz zgoraj navedenih ugotovitev je razvidno, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.

335

V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se bankam Erste, RZB, BA-CA in ÖVAG naloži plačilo stroškov, in ker te s predlogi niso uspele, se jim naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

I – Pravni okvir

A – Uredba št. 17

B – Smernice

C – Obvestilo o ugodni obravnavi

II – Dejansko stanje in sporna odločba

III – Tožbe pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

IV – Predlogi strank v pritožbenem postopku

V – Pritožbeni razlogi za razveljavitev izpodbijane sodbe

VI – Pritožbe

A – Pritožbeni razlogi: kršitev člena 81(1) ES

1. Pritožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi s presojo pogoja prizadetosti trgovine med državami članicami

a) Prvi del: napačna uporaba prava v zvezi s presojo zmožnosti kartela, ki se nanaša na celotno nacionalno ozemlje, da bistveno prizadene trgovino med državami članicami

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

b) Drugi del: Sodišče prve stopnje naj bi napačno uporabilo pravo, s tem ko je presodilo, da je lahko Komisija skupaj proučila čezmejne učinke okroglih miz, in s tem ko naj bi opravilo nepravilno, nezadostno ter protislovno presojo v zvezi z opredelitvijo upoštevnega trga

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

– Očitek: Sodišče prve stopnje naj bi napačno razlagalo sodno prakso

– Očitek: Nepravilnost, nezadostnost in protislovnost presoje Sodišča prve stopnje v zvezi z opredelitvijo upoštevnega trga

c) Tretji del: neobstoj dokazov, da je kartel bistveno prizadel trgovino znotraj Skupnosti

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

2. Pritožbeni razlog: napačna uporaba prava v zvezi s pripisanjem odgovornosti za kršitev

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

B – Pritožbeni razlogi: kršitev člena 15(2) Uredbe št. 17

1. Pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri presoji teže kršitve

a) Prvi del: presoja, ki ni v skladu s Smernicami

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

b) Drugi del: napačna uporaba prava v zvezi z „naravo“ kršitve

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

c) Tretji del: napačna uporaba prava v zvezi z „dejanskim vplivom kršitve na trg“

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

d) Četrti del: napačna uporaba prava v zvezi s presojo „obsega upoštevnega geografskega trga“

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

e) Peti del: napačna uporaba prava v zvezi s presojo učinkov selektivnosti postopkov na opredelitev kršitve in kršitev obveznosti obrazložitve

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

f) Šesti del: neobstoj celovite presoje teže kršitve

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

g) Sedmi del: napačna uporaba prava v zvezi z razvrstitvijo pritožnic v kategorije kršitev, ki jo je sprejela Komisija

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

2. Drugi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava, neobstoj obrazložitve in izkrivljanje dokazov o obstoju olajševalnih okoliščin

a) Prvi del: napačna uporaba prava, izkrivljanje in protislovje v obrazložitvi glede pasivnega ravnanja banke ÖVAG

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

b) Drugi del: napačna uporaba prava glede sodelovanja javnih organov na okroglih mizah bank

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

c) Tretji del: napačna uporaba prava glede javnosti sestankov

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

3. Pritožbeni razlog: kršitev Obvestila o ugodni obravnavi

a) Prvi del: Sodišče prve stopnje naj ne bi pravilno presodilo diskrecijske pravice Komisije

i) Trditve strank

ii) Presoja Sodišča

b) Drugi del: napačna uporaba prava pri uporabi Obvestila o ugodni obravnavi

i) Prvi očitek: napačna uporaba prava glede zahteve, da mora sodelovanje prinesti „dodano vrednost“, in kršitev načela enakega obravnavanja

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

ii) Drugi očitek: napačna uporaba prava pri presoji obsega sodelovanja podjetij, kršitev načel enakega obravnavanja, varstva zaupanja v pravo, spoštovanja pravice do obrambe ter nezadostna obrazložitev

– Prvi del drugega očitka

Trditve strank

Presoja Sodišča

– Drugi del drugega očitka: napačna uporaba prava pri presoji skupnega poročila o dejanskem stanju

Trditve strank

Presoja Sodišča

– Tretji del drugega očitka: napačna uporaba prava v zvezi s presojo glede priznanja banke RZB, da je bil cilj kršitve protikonkurenčen, in kršitev načela enakega obravnavanja

Trditve strank

Presoja Sodišča

– Četrti del drugega očitka: obrnjeno dokazno breme glede pomena sodelovanja banke RZB in kršitev načela varstva zaupanja v pravo

Trditve strank

Presoja Sodišča

– Peti del drugega očitka: napačna uporaba prava in protislovna obrazložitev pri presoji Sodišča prve stopnje glede pomena dodatnih dokumentov, ki jih je poslala banka BA-CA

Trditve strank

Presoja Sodišča

– Šesti del drugega očitka: neupoštevanje odgovorov banke BA-CA na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

Trditve strank

Presoja Sodišča

C – Pritožbeni razlog: kršitev pravice do izjave s strani Sodišča prve stopnje

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

D – Pritožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve s strani Sodišča prve stopnje v zvezi z določitvijo zneskov glob in kršitev pravice do izjave

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

Stroški