SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 29. aprila 20101(1)
Zadeva C‑550/07 P
Akzo Nobel Chemicals Ltd in drugi
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Konkurenca – Upravni postopek – Preiskovalna pooblastila Komisije – Listine, ki so bile prekopirane med preiskavo in pozneje vložene v spis – Varstvo zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami (‚poklicna tajnost‘) – Korespondenca s pravnikom v podjetju znotraj skupine – Interni odvetnik – Člen 14 Uredbe (EGS) št. 17 – Uredba (ES) št. 1/2003“
I – Uvod
1. Ali varstvo zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami (v nadaljevanju: poklicna tajnost(2)), ki je v pravu Evropske unije zagotovljeno kot temeljna pravica, velja tudi za notranjo izmenjavo mnenj in informacij med poslovodstvom podjetja in v njem zaposlenim internim odvetnikom(3)? To je v bistvu vprašanje, k pojasnitvi katerega je pozvano Sodišče v obravnavanem pritožbenem postopku.(4) To vprašanje ima velik praktičen pomen za prihodnjo uporabo in uveljavljanje evropskega konkurenčnega prava, njegov pomen pa se ni zmanjšal niti po tem, ko je bilo procesno pravo omejevalnih sporazumov posodobljeno z Uredbo (ES) št. 1/2003(5).
2. Ozadje tega primera je hišna preiskava (v nadaljevanju: preiskava), ki jo je Evropska komisija kot organ, pristojen za konkurenco, opravila v Združenem kraljestvu februarja 2003 v poslovnih prostorih družb Akzo Nobel Chemicals Ltd (Akzo) in Akcros Chemicals Ltd (Akcros)(6). Pri tem so uradniki Komisije vzeli kopije nekaterih dokumentov, za katere so zastopniki družb Akzo in Akcros menili, da jih ne bi smeli zaseči, saj je po njihovem mnenju zanje veljala poklicna tajnost.
3. O tem je nastal spor med zadevnima družbama in Komisijo. Družbi Akzo in Akcros sta na Sodišču prve stopnje (zdaj Splošno sodišče) po eni strani vložili tožbo zoper odločbo Komisije, ki odreja preiskavo, po drugi pa zoper njeno odločbo, da v spis vloži več spornih dokumentov. Splošno sodišče je s sodbo z dne 17. septembra 2007(7) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba) zavrglo prvo tožbo kot nedopustno, drugo pa zavrnilo kot neutemeljeno.
4. Obravnavani pritožbeni postopek zadeva izključno vprašanje, ali je Splošno sodišče pravilno zavrnilo drugo tožbo kot neutemeljeno. V tej fazi postopka sta v središču zanimanja le še dva sporna dokumenta. Gre za izpisa elektronskih dopisov, ki sta si jih izmenjala generalni direktor družbe Akcros in zaposleni v pravnem oddelku družbe Akzo, ki je bil hkrati vpisan v imenik odvetnikov na Nizozemskem.
II – Pravni okvir
5. Pravni okvir tega primera je opredeljen z Uredbo št. 17,(8) katere člen 14 določa:
„(1) Komisija lahko pri izvajanju nalog, ki so ji naložene s členom [105 PDEU] in določbami, sprejetimi po členu [103 PDEU], opravi vse potrebne preiskave v podjetjih in podjetniških združenjih.
V ta namen imajo uradniki, ki jih pooblasti Komisija, pooblastila, da:
(a) pregledajo poslovne knjige in drugo poslovno dokumentacijo;
(b) naredijo kopije ali izvlečke poslovnih knjig in dokumentacije;
(c) zahtevajo ustne obrazložitve na kraju samem;
(d) vstopijo v vse prostore, na zemljišča in v prevozna sredstva podjetij.
(2) Uradniki Komisije, pooblaščeni za te preiskave, izvajajo svoja pooblastila po predložitvi pisnega pooblastila […].
(3) Podjetja in podjetniška združenja se morajo podrediti preiskavam, ki jih z odločbo odredi Komisija. Odločba natančno določa predmet in namen preiskave […].
[…]“
6. Uredba št. 1/2003, s katero je bilo posodobljeno evropsko procesno pravo omejevalnih sporazumov in ki je nadomestila Uredbo št. 17, se ratione temporis ne uporablja za obravnavani primer, saj je obravnavano dejansko stanje nastalo pred 1. majem 2004.(9)
III – Ozadje spora
A – Preiskave, ki jih je opravila Komisija, in nadaljnji upravni postopek
7. Kot je razvidno iz dejstev, ki jih je ugotovilo Splošno sodišče,(10) je v ozadju tega spora postopek preiskave, ki ga je izvedla Evropska komisija kot organ, pristojen za konkurenco. Komisija je na začetku leta 2003 z odločbo(11) v skladu s členom 14(3) Uredbe št. 17 odredila preiskavo pri družbah Akzo in Akcros ter njunih hčerinskih družbah, da bi pridobila dokaze o morebitnem protikonkurenčnem ravnanju (v nadaljevanju: odločba, ki odreja preiskavo). Zadevnim družbam je bilo z odločbo naloženo, da se morajo tem preiskavam podrediti.
8. Na podlagi odločbe, ki odreja preiskavo, so uradniki Komisije, ki so jim pomagali predstavniki Office of Fair Trading (OFT, britanski organ, pristojen za konkurenco),(12) 12. in 13. februarja 2003 opravili preiskavo v prostorih družb Akzo in Akcros v Ecclesu, Manchester (Združeno kraljestvo).(13) Med to preiskavo so uradniki Komisije naredili kopije več listin.
9. Ob teh ukrepih so zastopniki družb Akzo in Akcros opozorili uradnike Komisije, da so nekatere listine lahko predmet varstva zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami. Uradniki Komisije so odgovorili, da morajo bežno preučiti zadevne listine, da bi lahko oblikovali lastno mnenje o varstvu, ki bi ga navedene listine morebiti morale biti deležne. Po dolgi razpravi ter po tem, ko so uradniki Komisije in OFT opozorili zastopnike družb Akzo in Akcros na posledice oviranja preiskave, je bilo odločeno, da bo odgovorni za preiskavo bežno preučil zadevne listine v navzočnosti zastopnika družb Akzo in Akcros.
10. Med preučitvijo zadevnih listin je nastal spor v zvezi z različnimi listinami, ki jih je Splošno sodišče – opirajoč se na navedbe družb Akzo in Akcros – razvrstilo v dve kategoriji dokumentov (serijo A in serijo B).
11. Serija A vsebuje dve listini. Prva od teh listin je natipkan memorandum na dveh straneh z dne 16. februarja 2000, ki ga je napisal generalni direktor družbe Akcros za enega od nadrejenih in po navedbah pritožnic vsebuje informacije, ki jih je generalni direktor zbral med internimi pogovori z drugimi zaposlenimi za pridobitev zunanjega pravnega mnenja v okviru programa usklajevanja s konkurenčnim pravom, ki ga je vzpostavila družba Akzo. Druga od teh listin je še en izvod tega memoranduma, na katerem so ročno napisane opombe, ki se nanašajo na stike z odvetnikom družb Akzo in Akcros ter vsebujejo tudi njegovo ime.
12. Potem ko so uradniki Komisije zbrali pojasnila pritožnic glede prvih dveh listin, na kraju samem niso mogli sprejeti končnega sklepa o varstvu, ki bi ga navedeni listini morebiti morali biti deležni. Zato so naredili kopijo teh listin in jo vložili v zapečateno ovojnico, ki so jo ob koncu preiskave odnesli s seboj.
13. Tudi serija B je vsebovala več listin. Pri tem gre po eni strani za več ročno napisanih opomb generalnega direktorja družbe Akcros, za katere pritožnici trdita, da so bile napisane med pogovori z zaposlenimi in uporabljene za pripravo natipkanega memoranduma serije A. Po drugi strani pa gre za dva elektronska dopisa, ki sta si ju izmenjala generalni direktor družbe Akcros in koordinator družbe Akzo za konkurenčno pravo gospod S., ki je na Nizozemskem vpisan v imenik odvetnikov in ki je bil v času dejanskega stanja član pravne službe skupine Akzo in torej za nedoločen čas zaposlen v tej družbi.
14. Potem ko je uradnik Komisije, odgovoren za preiskavo, pregledal listine serije B in zbral pojasnila družb Akzo in Akcros, je menil, da te listine zagotovo niso predmet varstva zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami. Zato je naredil kopijo teh listin in jo priložil spisu, ne da bi jo ločil v zapečateni ovojnici.
15. Družbi Akzo in Akcros sta 17. februarja 2003 poslali Komisiji dopis, v katerem sta navedli razloge, iz katerih po njunem mnenju za listini serije A in listine serije B velja varstvo zaupnosti. Komisija je z dopisom z dne 1. aprila 2003 obvestila zadevni podjetji, da na podlagi trditev, navedenih v njunem dopisu z dne 17. februarja 2003, ne more sklepati, da za navedene listine dejansko velja varstvo zaupnosti. Vendar je navedla, da imata možnost, da v dveh tednih predložita pripombe na te predhodne ugotovitve, in da bo po izteku tega roka sprejela dokončno odločitev.
16. Komisija je z odločbo z dne 8. maja 2003(14) zavrnila predlog družb Akzo in Akcros za varstvo spornih listin na podlagi zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi). V členu 1 te odločbe je zavrnila zahtevo družb Akzo in Akcros, naj se jima vrnejo listine serij A in B ter naj potrdi uničenje vseh kopij teh listin, s katerimi razpolaga. V členu 2 iste odločbe je Komisija navedla, da namerava odpreti zapečateno ovojnico z listinama serije A in ju priložiti spisu, vendar je pri tem pojasnila, da tega ne bo storila pred iztekom roka za tožbo zoper navedeno odločbo.
B – Sodni postopek
1. Sodni postopek na prvi stopnji
17. Družbi Akzo in Akcros sta na Splošnem sodišču skupaj vložili ničnostni tožbi, in sicer eno zoper odločbo, ki odreja preiskavo(15) (zadeva T‑125/03), in drugo zoper odločbo o zavrnitvi(16) (zadeva T‑253/03). Poleg tega sta glede obeh odločb zahtevali začasno pravno varstvo v skladu s členoma 242 ES in 243 ES (zdaj člena 278 PDEU in 279 PDEU) (zadevi T‑125/03 R in T‑253/03 R).
18. Komisija je 8. septembra 2003 v okviru postopka za izdajo začasne odredbe na zahtevo predsednika Splošnega sodišča v zaupnem dopisu poslala predsedniku kopijo listin serije B in zapečateno ovojnico z listinama serije A.
19. Predsednik Splošnega sodišča je 30. oktobra 2003 zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe v zadevi T‑125/03 R,(17) predlogu za izdajo začasne odredbe v zadevi T‑253/03 R pa je delno ugodil. Tako je odložil izvršitev odločbe o zavrnitvi z dne 8. maja 2003 v delu, v katerem je Komisija odločila, da odpre zapečateno ovojnico z listinama serije A, poleg tega pa odredil, naj se ti listini shranita v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, dokler to ne odloči o tožbi v postopku v glavni stvari. Poleg tega se je predsednik Splošnega sodišča seznanil z izjavo Komisije, da tretjim osebam ne bo dovolila vpogleda v listine serije B vse do izdaje sodbe v postopku v glavni stvari v zadevi T‑253/03.
20. Predsednik Sodišča je 27. septembra 2004(18) na pritožbo Komisije razveljavil sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 30. oktobra 2003 glede začasnega pravnega varstva v delu, v katerem je bila odložena izvršitev odločbe o zavrnitvi z dne 8. maja 2003 in v katerem je bilo odločeno, da se listini serije A shranita v sodnem tajništvu Splošnega sodišča. Prav tako se je seznanil z izjavo Komisije, da tretjim osebam ne bo dovolila vpogleda v listine serije B vse do izdaje sodbe v zadevi T‑253/03.
21. Zato je sodno tajništvo Splošnega sodišča z dopisom z dne 15. oktobra 2004 Komisiji vrnilo zapečateno ovojnico z listinama serije A.
22. Splošno sodišče je v postopku v glavni stvari 17. septembra 2007 izdalo izpodbijano sodbo, s katero je ničnostno tožbo družb Akzo in Akcros zoper odločbo, ki odreja preiskavo (zadeva T‑125/03), zavrglo kot nedopustno, njuno ničnostno tožbo zoper odločbo o zavrnitvi (zadeva T‑253/03) pa zavrnilo kot neutemeljeno.
2. Pritožbeni postopek zoper izpodbijano sodbo
23. Družbi Akzo in Akcros sta 30. novembra 2007(19) skupaj vložili obravnavano pritožbo zoper sodbo z dne 17. septembra 2007. Predmet te pritožbe je le vprašanje, ali sta elektronska dopisa, ki sta si ju izmenjala gospod S. in generalni direktor družbe Akcros, predmet varstva v okviru poklicne tajnosti ali ne. Pritožnici predlagata:
– izpodbijana sodba naj se razveljavi v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za varstvo poklicne tajnosti glede komunikacije s pravnikom v podjetju Akzo Nobel;
– odločba Komisije o zavrnitvi z dne 8. maja 2003 naj se razglasi za nično v delu, v katerem je zavrnjeno vračilo elektronske korespondence s pravnikom v podjetju Akzo Nobel;
– Komisiji naj se naložijo stroški te pritožbe in postopka pred Splošnim sodiščem v delu, ki zadeva pritožbeni razlog, ki se uveljavlja s to pritožbo.
24. Komisija predlaga:
– pritožba naj se zavrne in
– pritožnicama naj se naloži plačilo stroškov.
25. Sodišče je najprej opravilo pisni postopek, 9. februarja 2010 pa še obravnavo.
3. Drugi udeleženci iz postopka na prvi stopnji in novi intervenienti
26. Splošno sodišče je že v okviru postopka na prvi stopnji dovolilo intervencijo v podporo predlogom družb Akzo in Akcros v zadevah T-125/03 in T-253/03 tem združenjem:(20) Conseil des barreaux européens (CCBE, svet odvetniških zbornic Evropske unije), Algemene Raad van de Nederlandse Orde van Advocaten (ARNOVA, nizozemska odvetniška zbornica), European Company Lawyers Association (ECLA, evropsko združenje pravnikov v podjetjih), American Corporate Counsel Association – European Chapter (ACCE, ameriško združenje podjetniških svetovalcev – evropski oddelek) in International Bar Association (IBA, mednarodno združenje odvetniških zbornic). Ta združenja zdaj sodelujejo v obravnavanem pritožbenem postopku kot drugi udeleženci v postopku, ki podpirajo družbi Akzo in Akcros.
27. Poleg tega je predsednik Sodišča v pritožbenem postopku na podlagi člena 40, prvi odstavek, Statuta in člena 93(1) v povezavi s členom 123 Poslovnika Sodišča dovolil intervencijo v podporo predlogom družb Akzo in Akcros tem državam članicam:(21) Irski, Kraljevini Nizozemski in Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska.
28. Nasprotno je predsednik Sodišča v pritožbenem postopku zavrnil predloge nekaterih združenj za intervencijo v podporo zahtevkom družb Akzo in Akcros, ker niso izkazala upravičenega interesa za rešitev zadeve (člen 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča(22)), in sicer: Association of General Counsel and Company Secretaries of the FTSE 100 (GC 100), Chamber of Commerce of the United States of America (CCUSA, gospodarska zbornica Združenih držav Amerike), International Chamber of Commerce (ICC, mednarodna gospodarska zbornica), American Bar Association (ABA, ameriška odvetniška zbornica), Law Society of England and Wales (LSEW) in United States Council for International Business (USCIB).
29. Že Splošno sodišče je na prvi stopnji zavrnilo predloge dveh drugih združenj za intervencijo v podporo zahtevkom družb Akzo in Akcros v zadevah T-125/03 in T-253/03:(23) European Council on Legal Affairs (evropski svet za pravne zadeve) in Section on Business Law of the International Bar Association (oddelek za gospodarsko pravo mednarodnega združenja odvetniških zbornic).
C – Konec upravnega postopka Komisije v vmesnem času
30. Kot je Komisija sporočila Sodišču po koncu pisnega pritožbenega postopka, se je upravni postopek, zaradi katerega so bile opravljene preiskave v poslovnih prostorih družb Akzo in Akcros leta 2003, vmes končal. Komisija je z odločbo z dne 11. novembra 2009 na podlagi člena 81 ES v povezavi s členoma 7 in 23(2) Uredbe št. 1/2003 24 proizvajalcem dodatkov za umetne mase naložila globo v skupnem znesku 173.860.400 EUR.(24) Med naslovniki te odločbe je poleg družbe Akcros Chemicals Ltd tudi več družb skupine Akzo Nobel, vendar ne družba Akzo Nobel Chemicals Ltd.
31. Po navedbah Komisije, ki do zdaj še niso bile prerekane, se ta v navedeni odločbi o naložitvi glob z dne 11. novembra 2009 ni oprla na sporna elektronska dopisa.
IV – Pravna presoja
32. Družbi Akzo in Akcros se v pritožbi ne navezujeta več na vse teme, ki so bile predmet postopka na prvi stopnji. Pravzaprav se pravna razprava v pritožbenem postopku omejuje le še na del listin serije B, namreč na oba elektronska dopisa, ki sta si ju izmenjala gospod S. in generalni direktor družbe Akcros, Komisija pa je njuni kopiji po preiskavi vložila v spis.
A – Pravni interes
33. Pred vsebinsko presojo pritožbe je treba razjasniti, ali imata družbi Akzo in Akcros pravni interes za obravnavani postopek.
34. Zahteva po obstoju pravnega interesa na postopkovni ravni zagotavlja, da se sodišča ne ukvarjajo z dajanjem izvedenskih mnenj o zgolj hipotetičnih pravnih vprašanjih. Pravni interes je zato nujen pogoj za dopustnost, ki se ugotavlja po uradni dolžnosti in ki lahko postane pomemben v različnih fazah postopka. Tako mora pravni interes nedvomno obstajati že ob vložitve tožbe ali pritožbe, obstajati pa mora tudi potem, vse do odločitve sodišča v zadevi.(25)
35. Pravni interes obstaja, dokler lahko stranka s pritožbo, ki jo je vložila, na koncu pridobi neko ugodnost.(26)
36. Zato je Komisija v obravnavanem primeru v dvomih iz dveh razlogov. Po eni strani naj elektronska dopisa, na katera se je zdaj zožil spor, od vsega začetka ne bi bila predmet poklicne tajnosti, saj naj ne bi bila sestavljena v povezavi z izvrševanjem pravice do obrambe. Po drugi strani pa je bila medtem izdana odločba o naložitvi glob z dne 11. novembra 2009, v kateri se Komisija ni oprla na navedena elektronska dopisa; zato naj bi najpozneje takrat prenehal pravni interes družb Akzo in Akcros.
37. Nobeden od obeh ugovorov Komisije ni utemeljen.
38. Kar zadeva prvo trditev, pri tem, ali je Splošno sodišče v zvezi z zadevnima dokumentoma pravilno zavrnilo varstvo poklicne tajnosti, ne gre za vprašanje dopustnosti, temveč za vprašanje utemeljenosti pritožbe. Pritožnici ne bi imeli pravnega interesa le, če bi bilo očitno, da za elektronska dopisa, ki sta si ju izmenjala gospod S. in generalni direktor družbe Akcros, brez kakršnega koli dvoma vsebinsko ne velja poklicna tajnost. Vendar izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih ugotovitev o dejstvih glede vsebine teh dveh elektronskih dopisov in okoliščinah, v katerih sta bila poslana, saj glede na pristop, ki ga je izbralo Splošno sodišče, to v njej sploh ni bilo obravnavano. Zato v obravnavanem pritožbenem postopku ni mogoče a priori izključiti obstoja pravnega interesa. V zdajšnji fazi postopka bi vsako intenzivnejše obravnavanje vsebine in okvira zadevnih elektronskih dopisov nujno pripeljalo do mešanja dopustnosti in utemeljenosti, zaradi ekonomičnosti postopka pa tudi ne bi bilo smiselno.
39. Prav tako ni upoštevna druga trditev Komisije, po kateri naj bi se interes pritožnic za nadaljevanje tega pritožbenega postopka končal z izdajo odločbe o naložitvi glob z dne 11. novembra 2009.
40. Tako je morala Komisija ob dodatnem vprašanju, postavljenem na obravnavi, priznati, da ena od obeh pritožnic v obravnavanem postopku, namreč družba Akzo Nobel Chemicals Ltd, sploh ni med naslovniki odločbe o naložitvi glob z dne 11. novembra 2009. Zato navedena odločba o naložitvi glob ne more vplivati na pravni interes te družbe. Že iz te okoliščine je mogoče sklepati, da tudi glede družbe Akcros Chemicals Ltd, druge pritožnice, ni potrebna nadaljnja razprava o pravnem interesu, saj gre za pritožbo, ki sta jo pritožnici vložili skupaj.(27)
41. Nikakor pa pravno varstvo zadevnih podjetij zoper ukrepe preiskave ne more biti odvisno od tega, ali se je Komisija v poznejši odločbi o naložitvi glob oprla na dokument, ki je bil morda predmet poklicne tajnosti, ali ne. Morebitno kršenje poklicne tajnosti zaradi preiskave pomeni resen poseg v temeljno pravico, ki se ne zgodi šele takrat, ko se Komisija pri odločanju o zadevi dejansko opre na dokument, ki ga ne bi smela zaseči, temveč že takrat, ko uradnik Komisije zaseže dokument ali njegovo kopijo. Tako se ta poseg v temeljno pravico tudi ne odpravi ali „pozdravi“ z dejstvom, da Komisija zadevnega dokumenta na koncu ni uporabila kot dokaz. Nasprotno, poseg v temeljno pravico učinkuje še vsaj toliko časa, dokler Komisija hrani dokument ali njegovo kopijo. Toliko časa ima tudi zadevno podjetje pravni interes, da sodno ukrepa zoper ta ukrep.(28)
42. Glede tega je treba opozoriti na načelo učinkovitega sodnega varstva, ki je v ustaljeni sodni praksi priznano kot splošno načelo prava Unije(29) in ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic ter členov 6 in 13 EKČP(30). To načelo je bilo v vmesnem času vneseno tudi v člen 47, prvi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;(31) ta je od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe pravno zavezujoča (člen 6(1) PEU) in zato v trenutni fazi postopka merilo za presojo vprašanja, ali imata pritožnici še vedno pravni interes.
43. Podjetja, v poslovnih prostorih katerih Komisija opravi preiskavo, morajo imeti možnost, da pred Splošnim sodiščem izčrpno in učinkovito preverijo zakonitost odločbe, ki odreja preiskavo, in posamezna ravnanja, opravljena med preiskavo.
44. Uradniki Komisije med preiskavami redno zasežejo precej listin (oziroma njihovih kopij). V naravi stvari je, da se za nekatere na prvi pogled upoštevne dokumente po celoviti presoji izkaže, da niso primerni dokazi. Lahko se tudi zgodi, da se postopek v zvezi z omejevalnim sporazumom, ki je bil najprej uveden zoper določena podjetja, po analizi rezultatov preiskave ustavi zaradi pomanjkanja dokazov. Če zadevna podjetja v takih primerih ne bi imela dostopa do sodišč Unije glede zakonitosti preiskave ali posameznih ravnanj uradnikov Komisije, povezanih s preiskavo, bi nastal „prostor brez sodnega varstva“.
45. Zato imata pritožnici še naprej interes za nadaljevanje postopka. Njuna pritožba je dopustna.
B – Vsebinska presoja pritožbe
46. Pritožba družb Akzo in Akcros temelji na treh pritožbenih razlogih, usmerjenih proti točkam od 165 do 185 izpodbijane sodbe. Pritožnici v bistvu trdita, da jima je Splošno sodišče glede korespondence znotraj skupine z internim odvetnikom skupine Akzo nepravilno odreklo sklicevanje na poklicno tajnost.
47. Varstvo poklicne tajnosti je v zakonodaji Unije opredeljeno kot splošno pravno načelo z naravo temeljne pravice. To po eni strani izhaja iz načel, ki so skupna pravnim redom držav članic:(32) danes je poklicna tajnost priznana v vseh 27 državah članicah Evropske unije, pri čemer varstvo včasih temelji le na sodni praksi,(33) večinoma pa je opredeljeno v zakonih ali celo ustavi(34). Po drugi strani pa varstvo poklicne tajnosti izhaja tudi iz člena 8(1) EKČP (varstvo dopisovanja) v povezavi s členom 6(1) in (3)(c) EKČP(35) (pravica do poštenega sojenja) in iz člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(36) (spoštovanje komunikacije) v povezavi s členom 47, prvi in drugi odstavek, drugi stavek, ter členom 48(2) te listine (pravica do svetovanja, obrambe in zastopanja; spoštovanje pravice do obrambe).
48. Poklicna tajnost je namenjena varstvu komunikacije med stranko in od nje neodvisnim odvetnikom. Po eni strani je to potrebna dopolnitev pravice stranke do obrambe,(37) po drugi strani pa temelji na posebni funkciji odvetnika kot „sooblikovalca pravosodja“,(38) ki popolnoma neodvisno in v višjem interesu pravosodja zagotavlja stranki pravno pomoč, ki jo ta potrebuje.(39)
49. Če bi odvetnik v okviru sodnega postopka ali priprav nanj moral sodelovati z javnimi organi s posredovanjem podatkov, pridobljenih med pravnim svetovanjem v okviru takega postopka, ne bi mogel ustrezno zagotavljati nalog svetovanja, obrambe in zastopanja stranke in bi bile tej odvzete pravice, ki ji jih dajejo člen 6 EKČP ter člena 47 in 48 Listine o temeljnih pravicah.(40)
50. V obravnavanem postopku nobena stran ni izrazila resnega dvoma o obstoju poklicne tajnosti. Izredno sporen pa je obseg varstva, ki ga zagotavlja poklicna tajnost. Konkretno je treba pojasniti, ali in koliko v pravu Unije varstvo poklicne tajnosti vključuje komunikacijo z internimi odvetniki znotraj podjetja ali skupine. Od tega je navsezadnje odločilno odvisno, kako daleč sežejo preiskovalna pooblastila Komisije v postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi na podlagi člena 14 Uredbe št. 17 (za prihodnje primere člena 20 in 21 Uredbe št. 1/2003).(41)
1. Obseg poklicne tajnosti in zatrjevana kršitev načela enakosti (prvi pritožbeni razlog)
51. Pritožnici se predvsem opirata na prvi pritožbeni razlog. V njem družbi Akzo in Akcros Splošnemu sodišču očitata, da je napačno razlagalo načelo poklicne tajnosti, kot ga je Sodišče pojasnilo v sodbi AM&S,(42) in s tem kršilo načelo enakosti.
a) Obseg poklicne tajnosti v skladu s sodbo AM&S (prvi del prvega pritožbenega razloga)
52. V prvem delu prvega pritožbenega razloga(43) družbi Akzo in Akcros ob podpori drugih udeležencev v postopku navajata, da je Splošno sodišče sodbo AM&S Sodišča napačno razumelo, in sicer le „dobesedno“, namesto da bi jo razložilo in uporabilo glede na njen smisel in namen. Na podlagi „teleološke razlage“ sodbe AM&S bi moralo Splošno sodišče po mnenju pritožnic ugotoviti, da je za sporno izmenjavo elektronskih dopisov z internim odvetnikom družbe Akzo gospodom S. veljala poklicna tajnost.
53. Najprej se je treba strinjati z Združenim kraljestvom, da pri sodbi AM&S ne gre za zakonodajni akt. Tako se zdi dvomljivo že to, ali je v obravnavanem primeru sklicevanje pritožnic na metode razlage, kot sta jezikovna in teleološka, smiselno. Nazadnje lahko to zanemarimo. Kajti družbi Akzo in Akcros Splošnemu sodišču pravzaprav očitata, da ni upoštevalo obsega poklicne tajnosti, kot je bil opredeljen v sodbi AM&S. Ta očitek bom obravnavala v nadaljevanju.
54. Sodišče je v sodbi AM&S presodilo, da je treba varstvo „zaupnosti korespondence med odvetnikom in stranko“ zagotoviti tudi na ravni Skupnosti (z današnjega vidika na ravni Unije). Za uveljavitev tega varstva je Sodišče opredelilo dva kumulativna pogoja („merili“), ki sta temeljila na pregledu prava vseh takratnih držav članic:(44)
– Po eni strani se mora komunikacija z odvetnikom nanašati na uresničevanje pravice stranke do obrambe: obstajati mora „korespondenca“, ki „poteka v okviru in za namene pravice do obrambe stranke“ (povezava s pravico do obrambe).
– Po drugi strani mora obstajati komunikacija z neodvisnim odvetnikom, to je odvetnikom, ki „s stranko ni v delovnem razmerju“ (neodvisnost odvetnikov).
55. Udeleženci v postopku soglašajo, da spor med njimi v trenutni fazi zadeva le še to drugo merilo, torej neodvisnost odvetnika, s katerim se komunicira.(45) Vendar so v hudem sporu glede vprašanja, kako razumeti to merilo neodvisnosti. Obe strani sta si predvsem med obravnavo očitali, da se na stvari gleda preveč formalistično in pozablja na načela, na katerih temelji merilo neodvisnosti.
56. Nasprotno od Komisije pritožnici, njuni intervenienti in drugi udeleženci v postopku menijo, da se merilo neodvisnosti odvetnika ne sme razumeti negativno v smislu izključevanja internih odvetnikov, temveč pozitivno v smislu sklicevanja na poklicne in stanovske obveznosti, ki praviloma veljajo za pravnike, vpisane v imenik odvetnikov.(46) Trdijo, da je pravnik v podjetju, ki je hkrati vpisan v imenik odvetnikov, že zaradi deontoloških obveznosti enako neodvisen kot zunanji odvetnik, ki opravlja poklic kot samozaposleni ali zaposleni v odvetniški pisarni. Jamstva za neodvisnost advocaat in dienstbetrekking po nizozemski zakonodaji(47) (imenovanega tudi Cohen advocaat(48)), kot so v obravnavanem primeru veljala za gospoda S., naj bi bila celo izredno pomembna.
57. Ta utemeljitev me ne prepriča.
58. Zahteva po neodvisnosti se v sodbi AM&S brez dvoma navezuje na dejstvo, da zadevni odvetnik ni v nikakršnem delovnem razmerju s stranko. To izrecno pojasnilo na dveh mestih v obrazložitvi(49) bi bilo odveč, če bi Sodišče menilo, da že formalno dejanje vpisa v imenik odvetnikov in s tem povezane deontološke obveznosti zadoščajo za jamstvo neodvisnosti pravnika.
59. Sodišče je torej v sodbi AM&S poklicno tajnost zavestno razumelo tako, da njeno varstvo ne vključuje komunikacije z internimi odvetniki znotraj podjetja ali skupine. To je še zlasti jasno, ko sodbo primerjamo s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca Gordona Slynna: generalni pravobranilec se je skliceval na podrobno obravnavo položaja pravnika v podjetju, do katere je prišlo v navedeni zadevi, in se odločno izrekel za to, da poklicna tajnost velja tudi za odvetnike, „ki so poklicno kvalificirani in za katere veljajo poklicna pravila ter ki glavno poklicno dejavnost opravljajo v pravnih oddelkih zasebnih podjetij“.(50) Sodišče v sodbi AM&S temu mnenju ni pritrdilo.
60. Nasprotno pojem neodvisnosti odvetnika v sodbi AM&S ni opredeljen le pozitivno – s sklicevanjem na deontološke obveznosti(51) – temveč tudi negativno – s poudarjanjem neobstoja delovnega razmerja.(52), (53) Le kadar za pravnika kot odvetnika veljajo deontološke obveznosti, ki so običajne v Evropski uniji, in poleg tega ni v nikakršnem delovnem razmerju s svojo stranko, je komunikacija med njima varovana kot poklicna tajnost v skladu z zakonodajo Unije.
61. To mnenje temelji na dejstvu, da interni odvetnik, čeprav je vpisan v imenik odvetnikov in zanj veljajo s tem povezane deontološke obveznosti, nima enake stopnje neodvisnosti od svojega delodajalca, kot jo ima odvetnik, ki dela v zunanji odvetniški pisarni, v razmerju do svojih strank. V teh okoliščinah se lahko interni odvetnik manj učinkovito spopada z morebitnim navzkrižjem interesov med svojimi poklicnimi dolžnostmi ter cilji in željami svoje stranke kot zunanji odvetnik.
62. Proti zadostni neodvisnosti internega odvetnika najprej govori dejstvo, da se mora kot delojemalec v mnogih primerih podrediti navodilom delodajalca in je vsekakor tesno vpet v strukture delodajalčevega podjetja oziroma skupine. Povedano z besedami Splošnega sodišča: interni odvetnik je „strukturno, hierarhično in funkcionalno“(54) odvisen od svojega delodajalca, kar pa ne velja za zunanjega odvetnika v razmerju do njegovih strank.
63. Pritožnici in še nekateri udeleženci v postopku ugovarjajo, da po nizozemskem pravu za advocaat in dienstbetrekking, kot je gospod S., glede pravnega svetovanja izrecno ne veljajo navodila njegovega delodajalca. V zvezi s tem je bil sklenjen tudi poseben dogovor(55) med podjetjem in njegovim internim odvetnikom, za nadzor katerega je odgovorna odvetniška zbornica. Mnenjske razlike glede načina in vsebine pravnega svetovanja internega odvetnika delodajalcu ne dajejo pravice, da zoper internega odvetnika sprejme disciplinske ukrepe ali celo prekine delovno razmerje. Če pride do sporov, se je mogoče po eni strani obrniti na Raad van Toezicht, ki je stanovski nadzorni organ v okviru odvetniške zbornice, po drugi pa na državna sodišča.
64. Taki ukrepi so nedvomno vzorni. Krepijo položaj internega odvetnika v podjetju, v katerem je zaposlen. Kljub temu pa niso primerni, da bi internemu odvetniku zagotovili neodvisnost, ki bi bila enaka neodvisnosti zunanjega odvetnika. Papir vse prenese. Čeprav se torej podjetje pogodbeno zaveže, da internemu odvetniku ne bo dajalo vsebinskih navodil, s tem ni mogoče zagotoviti, da v odnosu med internim odvetnikom in njegovim delodajalcem pri vsakodnevnem delu ni nobenega neposrednega ali posrednega pritiska in vplivov. Nasprotno, vprašanje, ali interni odvetnik dejansko lahko daje neodvisne pravne nasvete, je v vsakem posameznem primeru odvisno od vedenja in naklonjenosti njegovega delodajalca.
65. Ne glede na to obstaja dvom, ali je v praksi zares mogoče učinkovito ukrepati v vseh primerih, v katerih delodajalec namerno ali nenamerno posega v neodvisnost internega odvetnika. Zadevne osebe bi bile namreč lahko odvrnjene od tega, da bi dopustile zaostrovanje spora v vsakem posameznem primeru in s tem ogrožanje podlage za nadaljevanje njihovega sodelovanja. Poleg tega obstaja resnična nevarnost, da bo interni odvetnik sam od sebe vnaprej pravno svetoval delodajalcu tako, kot si ta želi.
66. Kajti tudi ob strinjanju s pritožnicama, da so ukrepi, kot so predpisani z nizozemsko zakonodajo, lahko učinkoviti, to ničesar ne spremeni glede dejanske ekonomske odvisnosti internega odvetnika od delodajalca; o tej temi so udeleženci v postopku burno razpravljali med pisnim postopkom, predvsem pa med obravnavo na Sodišču.(56)
67. Sicer drži, da je tudi zunanji odvetnik delno odvisen od svojih strank. Če stranka ni zadovoljna s pravnim svetovanjem ali obrambo, ki ji jo zagotavlja zunanji odvetnik, lahko prekliče pooblastilo ali pa ga morebiti ne pooblasti več za prihodnje naloge; pri tem zunanji odvetnik – nasprotno od internega odvetnika in drugih pravnikov v podjetju – nima nobenega varstva pred preklicem. Pri odvetnikih, ki v bistvu živijo od svoje dejavnosti svetovanja in zastopanja pred sodiščem za eno ali nekaj velikih strank, je lahko to resna nevarnost za njihovo neodvisnost.
68. Vendar pa pri zunanjih odvetnikih tako stanje ogroženosti je in ostaja prej izjema ter ne ustreza značilni poklicni sliki samostojnega odvetnika oziroma neodvisne odvetniške družbe. Samostojni odvetnik navadno dela za številne stranke, kar mu pri navzkrižju interesov med njegovimi poklicnimi dolžnostmi ter cilji in željami stranke omogoča, da po potrebi lažje na lastno pobudo odpove pooblastilo, da bi tako ohranil neodvisnost.
69. Pri internem odvetniku pa je drugače. Kot zaposleni je običajno – in ne le izjemoma – popolnoma ekonomsko odvisen od delodajalca, od katerega prejema precejšen del svojega dohodka v obliki plače. Če zadevna nacionalna deontologija internemu odvetniku sploh dopušča, da poleg dejavnosti, ki jo opravlja za podjetje kot njegov zaposleni, zastopa tudi zunanje stranke,(57) so te dejavnosti verjetno zanj s finančnega vidika navadno le postranske in ne spremenijo njegove ekonomske odvisnosti od delodajalca. Stopnja ekonomske odvisnosti internega odvetnika od delodajalca je torej večinoma nesorazmerno višja od stopnje odvisnosti zunanjega odvetnika od strank. Te ekonomske odvisnosti ne spremeni niti okoliščina, ki so jo poudarili nekateri udeleženci v postopku, da za interne odvetnike po predpisih delovne zakonodaje velja varstvo pred odpovedjo.
70. Ekonomsko odvisnost internega odvetnika v razmerju do delodajalca spremlja navadno še precej močnejše poistovetenje z zadevnim podjetjem ter njegovo podjetniško politiko in strategijo kot pri zunanjih odvetnikih glede poslovne dejavnosti njihovih strank.
71. Precej večja ekonomska odvisnost internega odvetnika in njegovo nesorazmerno večje poistovetenje z naročnikom – delodajalcem – govorita proti temu, da bi bila komunikacija z internim odvetnikom v podjetju ali skupini varovana kot poklicna tajnost.(58)
72. Zato je treba utemeljitev pritožnic in drugih udeležencev v postopku, ki ju podpirajo, v tem smislu zavrniti.
73. Nekateri udeleženci v postopku, predvsem Nizozemska in ARNOVA, ugovarjajo, da ni sorazmerno, če se komunikaciji z internim odvetnikom v podjetju na splošno odreče varstvo v okviru poklicne tajnosti. Navajajo, da bi lahko Komisija uporabila „blažje sredstvo“ in se v vsakem posameznem primeru prepričala, ali zadevni pravnik v podjetju izpolnjuje zahtevo po neodvisnosti; za to bi se lahko obrnila na nacionalne organe. Nizozemska in ARNOVA očitno izhajata iz dejstva, da bi že splošne informacije o določbah o poklicu odvetnika v zadevni državi članici zadoščale za dokončno presojo o vprašanju neodvisnosti pravnika v podjetju.
74. Vendar tudi te utemeljitve ni mogoče sprejeti. Kot je že bilo navedeno, je zelo odvisno od konkretne prakse podjetja pri vsakodnevnem delu, ali lahko interni odvetnik neodvisno svetuje ali pa je podvržen pritisku in vplivu. V zvezi s tem abstraktno obravnavanje pravnih predpisov, ki veljajo v posamezni državi članici za položaj internega odvetnika, nima dokazne vrednosti, saj ne pokaže niti dejanskega stanja delovnih odnosov v zadevnem podjetju niti ekonomske odvisnosti in stopnje poistovetenja internega odvetnika z delodajalcem.
75. Zato je prvi del prvega pritožbenega razloga neutemeljen.
b) Zatrjevana kršitev načela enakosti (drugi del prvega pritožbenega razloga)
76. V drugem delu prvega pritožbenega razloga družbi Akzo in Akcros ter večina njunih intervenientov na obeh stopnjah trdijo, da je Splošno sodišče kršilo načelo enakega obravnavanja s tem, da je pravnike v podjetju glede poklicne tajnosti obravnavalo drugače kot zunanje odvetnike.(59)
77. Načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije je splošno načelo prava Unije,(60) ki je bilo v vmesnem času izraženo tudi v členu 20 in 21 Listine o temeljnih pravicah. To načelo je izraženo še v členu 14 EKČP in Protokolu št. 12 k EKČP, na kar so dodatno opozorili nekateri udeleženci v postopku.(61)
78. V skladu z ustaljeno sodno prakso splošno načelo enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena.(62)
79. Pri tem je treba značilnosti različnih položajev in tako njihovo primerljivost med drugim določiti in presojati ob upoštevanju predmeta ter namena ureditve, s katero je uvedeno zadevno razlikovanje. Poleg tega je treba upoštevati načela in cilje s področja, s katerega izhaja zadevna ureditev.(63)
80. Kot je že bilo navedeno,(64) je poklicna tajnost namenjena varstvu komunikacije med stranko in od nje neodvisnim odvetnikom. Po eni strani je to potrebna dopolnitev pravice stranke do obrambe, po drugi strani pa temelji na posebni funkciji odvetnika kot „sooblikovalca pravosodja“, ki popolnoma neodvisno in v višjem interesu pravosodja stranki zagotavlja pravno pomoč, ki jo ta potrebuje.
81. Nasprotno od trditev ECLA je pri presoji neodvisnosti odvetnika dejstvo, da je zaposlen kot pravnik v podjetju, izredno pomemben dejavnik. Kajti kot je že bilo podrobno obravnavano,(65) pravnik, zaposlen v podjetju, čeprav je morebiti vpisan v imenik odvetnikov in zanj veljajo s tem povezane deontološke obveznosti, ne uživa enake stopnje neodvisnosti od svojega delodajalca, kot jo odvetnik, dejaven v zunanji odvetniški pisarni, v razmerju do svojih strank. V večini primerov dela interni odvetnik izključno ali pa predvsem za eno samo „stranko“ – svojega delodajalca, medtem ko je za samostojnega odvetnika značilno, da zastopa precej širši in spreminjajoč se krog strank ter daje pravne nasvete „vsem, ki jih potrebujejo“.(66)
82. Glede zadevne stopnje neodvisnosti pri pravnem svetovanju in zastopanju pred sodiščem je torej značilna precejšnja razlika med samostojnim odvetnikom ali odvetnikom, zaposlenim v odvetniški pisarni, na eni strani in internim odvetnikom na drugi. Interni odvetnik se bo namreč zaradi občutno manjše neodvisnosti težje učinkovito spopadal z navzkrižjem interesov med svojimi poklicnimi dolžnostmi ter cilji in željami svojega podjetja.
83. V nasprotju z mnenjem ARNOVE zadevna razlika ostane upoštevna, čeprav je nacionalni zakonodajalec – v obravnavanem primeru nizozemski – pravno izenačil odvetnike in interne odvetnike (advocaten in dienstbetrekking). Kajti taka izenačitev se nanaša le na formalno dejanje vpisa pravnika v podjetju v imenik odvetnikov in deontološke obveznosti, ki zanje izhajajo iz takega vpisa. Vendar taki okvirni pravni pogoji ne spremenijo ničesar glede ekonomske odvisnosti in neprimerno večjega poistovetenja internega odvetnika z naročnikom,(67) ki je tudi njegov delodajalec. Ne glede na morebitno pravno izenačitev velja, da glede stopnje neodvisnosti obstaja precejšnja razlika med samostojnimi ali v odvetniških pisarnah zaposlenimi odvetniki in internimi odvetniki.
84. Prav zaradi te razlike je Splošno sodišče pravilno sklepalo, da razširitev poklicne tajnosti na komunikacijo z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine ni ustrezna. Zato ni mogoče ugotoviti kršitve načela enakega obravnavanja.
85. Zato je tudi drugi del prvega pritožbenega razloga neutemeljen.
c) Vmesni sklep
86. Ker je prvi pritožbeni razlog v celoti neutemeljen, je treba zdaj obravnavati drugi pritožbeni razlog, ki se uveljavlja podredno.
2. Zatrjevana nujnost razširitve poklicne tajnosti (drugi pritožbeni razlog)
87. Z drugim pritožbenim razlogom družbi Akzo in Akcros Splošnemu sodišču očitata, da pri določitvi obsega poklicne tajnosti ni upoštevalo pomembnega razvoja dogodkov v „pravnem okolju“, zaradi katerega je treba znova premisliti o sodni praksi, ki izhaja iz sodbe AM&S, tudi zato, da bi preprečili morebitno kršitev pravice do obrambe in načela pravne varnosti. Pri teh trditvah so ju podprli številni intervenienti na prvi in drugi stopnji.
a) Zatrjevane spremembe v „pravnem okolju“ (prvi del drugega pritožbenega razloga)
88. Spremembe v „pravnem okolju“, ki sta jih navedli pritožnici, se po eni strani nanašajo na položaj internih odvetnikov v pravnih redih držav članic, po drugi pa na posodobitev zakonodaje o postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi z Uredbo št. 1/2003.
i) Položaj internih odvetnikov v nacionalnih pravnih redih
89. Najprej je treba glede položaja pravnika v podjetju na splošno, predvsem pa položaja internega odvetnika v nacionalnih pravnih redih ugotoviti, da so udeleženci v postopku enotni, da so upoštevni predpisi v zdaj 27 državah članicah Evropske unije zelo različni; zlasti glede poklicne tajnosti ni mogoče ugotoviti splošne usmeritve za izenačitev internih odvetnikov s samostojnimi. To še zlasti jedrnato izraža ECLA: „Na vprašanje poklicne tajnosti za pravnike v podjetjih ni enotnega odgovora v vseh državah članicah.“(68) V istem smislu pritožnici sami govorita o „pomanjkanju enotne usmeritve na nacionalni ravni“.(69)
90. Splošno sodišče se s to oceno strinja. Ugotavlja, da „ni mogoče opredeliti enotnih ali jasno večinskih teženj v zvezi s tem v pravu držav članic“. Splošno sodišče med drugim na podlagi te ugotovitve zavrača, da je pripravilo pot „razširitvi osebnega področja uporabe varstva zaupnosti komunikacije med odvetniki in strankami prek meja, ki jih je določilo Sodišče v sodbi AM&S“.(70)
91. Nasprotno pritožnici in številni drugi udeleženci v postopku menijo, da že spremembe v pravnih redih manjšega števila držav članic v smeri razširitve poklicne tajnosti na interne odvetnike zadostujejo za spremembo sodne prakse iz sodbe AM&S na ravni Unije. Po njihovem mnenju je Splošno sodišče za nadaljnji razvoj te sodne prakse nepravilno določilo pogoj večinske usmeritve med državami članicami.
92. Pri odgovoru na ta očitek je treba najprej spomniti, da Sodišče Evropske unije – ki ga sestavljajo Sodišče, Splošno sodišče in specializirana sodišča – zagotavlja upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb (člen 19(1) PEU(71)). Iz lastnosti Skupnosti (danes: Unije) kot skupnosti, ki temelji na pravu, je Sodišče že zgodaj ugotovilo, da morajo na področju njene pristojnosti veljati nekatera načela pravne države in ustrezno varstvo temeljnih pravic, čeprav niso ali še niso opredeljena v pisni obliki.(72)
93. Če Sodišče na vprašanje obstoja ali neobstoja splošnega pravnega načela odgovori ob upoštevanju pravnih redov držav članic, se navadno opre na skupne ustavne tradicije držav članic(73) ali skupna pravna načela držav članic.(74)
94. Tako sklicevanje na skupne ustavne tradicije ali pravna načela pa ni nujno pogojeno s tem, da gre za enotno ali jasno večinsko usmeritev v pravnih redih držav članic. Gre bolj za vrednostno primerjavo pravnih redov, pri kateri je treba ustrezno upoštevati tudi cilje in naloge Evropske unije ter posebne značilnosti evropske integracije in prava Unije.(75)
95. V teh okoliščinah nikakor ni izključeno, da sodišča Unije tudi pravno načelo, ki je znano ali trdno uveljavljeno le v manjšini nacionalnih pravnih redov, opredelijo kot sestavni del pravnega reda Unije. To še zlasti velja, kadar je pravno načelo posebno pomembno glede na posebnosti prava Unije, cilje in naloge Unije ter dejavnost njenih organov(76) ali kadar ustreza vse bolj razširjeni usmeritvi.
96. Tako je Sodišče šele pred kratkim priznalo prepoved razlikovanja na podlagi starosti kot splošno načelo prava Unije,(77) čeprav se takrat ni zdelo, da bi ustrezalo enotni in jasno večinski usmeritvi v nacionalnih pravnih redih ali celo ustavnem pravu držav članic.(78) Vendar je to načelo ustrezalo posebni nalogi Unije v okviru boja proti diskriminaciji (člen 19 PDEU, takrat člen 13 ES), zakonodajalec Unije pa ga je konkretiziral v konkretni obliki direktive;(79) poleg tega je pomenilo izraz novejše usmeritve na področju varstva temeljnih pravic na ravni Unije, ki so jo izrazili Evropski parlament, Svet in Komisija ob slavnostni razglasitvi Listine o temeljnih pravicah (glej predvsem njen člen 21), kar so predhodno odobrili predsedniki držav in vlad držav članic na Evropskem svetu v Biarritzu (oktobra 2000).(80)
97. Tudi pravice do vpogleda v spis, ki so jo med obravnavo omenili nekateri udeleženci v postopku in kot so jo priznala sodišča Unije glede postopkov v zvezi z omejevalnimi sporazumi, ki jih vodi Komisija kot organ, pristojen za konkurenco,(81) verjetno niso vse države poznale v tej obliki. To je mogoče pojasniti s tem, da nekatere države članice prej sploh niso imele lastnih organov, pristojnih za konkurenco, drugje pa so navedeni organi nastopali le kot tožniki pred sodiščem. Toda Komisija je pristojna za preiskavo in izdajo odločbe, s katero se konča postopek; v takšnem upravnem postopku je pravica do vpogleda v spis bistvena sestavina pravice do obrambe in s tem izraz temeljnega procesnega jamstva pravne države. Zato je bilo torej logično, da so sodišča Unije priznala pravico do vpogleda v spis na evropski ravni.
98. Nasprotno pa glede tu obravnavane poklicne tajnosti ni mogoče prepoznati primerljivih okoliščin, ki bi govorile v prid temu, da naj se pravo Unije ravna po pravnem položaju v manjšini držav članic. Razširitev varstva poklicne tajnosti na komunikacijo z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine ni niti utemeljena z nobenimi posebnostmi v nalogah in dejavnosti Evropske komisije kot organa, pristojnega za konkurenco, niti ne ustreza vse bolj razširjeni usmeritvi v državah članicah na področju konkurenčnega prava ali drugih področjih.
99. Najprej je treba v zvezi z nalogami, pristojnostmi in na splošno dejavnostjo Evropske komisije kot organa, pristojnega za konkurenco, ugotoviti, da se te v postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi ne razlikujejo bistveno od postopkov organov, pristojnih za konkurenco, v državah članicah; preiskovalna pooblastila Komisije v okviru preiskave celo zaostajajo za pooblastili številnih nacionalnih organov.(82) Torej, kadar v veliki večini držav članic ni potrebe po tem, da bi organom, pristojnim za konkurenco, onemogočile dostop do komunikacije med podjetjem in njegovim internim odvetnikom, je mogoče izhajati iz predpostavke, da tudi na ravni Unije ni nujne potrebe po širitvi poklicne tajnosti.
100. Kar pa zadeva najnovejši razvoj dogodkov v nacionalnih pravnih redih, še naprej ni mogoče prepoznati jasne usmeritve – sploh pa ne vse bolj razširjene – za varstvo komunikacije z internim odvetnikom znotraj podjetja in skupine.
101. Od trenutno 27 držav članic Evropske unije jih precej še vedno prepoveduje, da bi bili pravniki v podjetju sploh vpisani v imenik odvetnikov,(83) v večini teh držav članic to samodejno pomeni, da varstvo poklicne tajnosti ne velja za komunikacijo s takim pravnikom znotraj podjetja.(84)
102. V nekaterih drugih državah članicah za pravni položaj v zvezi s poklicno tajnostjo za interne odvetnike še ni mogoče trditi, da je dovolj uveljavljen, ker glede tega vprašanja ni posebnih pravnih predpisov ali pa še ni ustaljene sodne oziroma upravne prakse.(85) V nekaterih primerih pa se zdi, da nacionalna zakonodaja, ustavna praksa ali sodna praksa bolj povzemajo rešitve, ki se uporabljajo na ravni Unije, kot obrnjeno.(86)
103. Le v nekaj od 27 držav članic trenutno velja varstvo poklicne tajnosti tudi za komunikacijo s pravnikom v podjetju znotraj podjetja ali skupine. Pri tem gre za pojav, ki je omejen na anglosaški prostor(87) in še nekaj drugih držav članic, med drugim Nizozemsko,(88) gotovo pa ne gre za novo, vse bolj razširjeno usmeritev med državami članicami. Tudi pravne spremembe, ki so sledile sodbi AM&S na nacionalni ravni(89) za širitev poklicne tajnosti na nekatere pravnike v podjetju, se mi zdijo preveč posamične, da bi lahko govorili o jasni usmeritvi.
104. V teh okoliščinah menim, da se pravni položaj v zdaj 27 državah članicah Evropske unije tudi približno 28 let po sodbi AM&S ni razvil tako, da bi bila na ravni Unije danes ali kmalu potrebna sprememba sodne prakse v smeri priznanja poklicne tajnosti za interne odvetnike.
105. Poleg tega je tudi zakonodajalec Skupnosti zadnje čase nakazoval, da je v zvezi s poklicno tajnostjo bolj proti izenačitvi samostojnih odvetnikov z internimi odvetniki kot pa zanjo. O tem so udeleženci v postopku intenzivno razpravljali na obravnavi.
106. Tako je v zakonodajnih postopkih v zvezi s posodobitvijo evropske zakonodaje o postopku v zvezi z omejevalnimi sporazumi (Uredba št. 1/2003) in preoblikovanjem Uredbe ES o združitvah (Uredba št. 139/2004) Evropski parlament podal predloge, katerih cilj je bil razširiti obseg poklicne tajnosti na pravnike v podjetju,(90) vendar pa zakonodajalec teh predlogov na koncu ni sprejel.(91)
107. Drugače kot meni ECLA, mnenje zakonodajalca, ki pride do veljave na ta način, ni neupoštevno le zato, ker bi lahko temeljilo – vsaj tudi – na pravno-političnih razlogih.(92) Nasprotno, ravno ko je Sodišče pozvano, naj še naprej razvija pravo Unije s priznanjem splošnih pravnih načel, ne more prezreti pravno-politično utemeljenih mnenj institucij Unije.
108. Nasprotno mnenju pritožnic in nekaterih drugih udeležencev v postopku tudi iz nobene od dveh direktiv za lažje opravljanje odvetniškega poklica ni mogoče razbrati ničesar, kar bi govorilo v prid nujni izenačitvi samostojnih odvetnikov z internimi odvetniki glede poklicne tajnosti.
109. Sicer drži, da Direktiva 98/5,(93) kot je razvidno iz člena 1(3), velja za odvetnike, ki opravljajo poklic kot samozaposleni, pa tudi za odvetnike, ki opravljajo poklic kot zaposleni. Člen 8 te direktive določa, da lahko odvetnik, registriran v državi članici gostiteljici, pod poklicnim nazivom iz svoje matične države opravlja poklic kot redno zaposleni odvetnik pri kakem drugem odvetniku, združenju ali odvetniški družbi ali pri javnem oziroma zasebnem podjetju v obsegu, ki ga država članica gostiteljica dovoljuje za odvetnike, registrirane pod poklicnim nazivom, ki se uporablja v tej državi. S tem je jasno navedeno, da država članica, katere pravni red priznava interne odvetnike, ne sme preprečevati takega opravljanja poklica odvetnikom iz drugih držav članic. Ta določba nikakor ne pomeni, da samozaposleni in interni odvetniki po mnenju zakonodajalca Unije uživajo enako stopnjo neodvisnosti.
110. Sicer pa že Direktiva 77/249(94) vsebuje sklicevanje na „odvetnike, ki so redno zaposleni v javnem ali zasebnem podjetju“. Na to direktivo se je celo izrecno sklicevalo tudi Sodišče v sodbi AM&S, vendar ne da bi iz tega izpeljalo poklicno tajnost tudi za interne odvetnike.(95)
111. Skratka, nobena od dveh direktiv o odvetnikih ne podpira širitve poklicne tajnosti na interne odvetnike.
112. Na koncu se je na obravnavi pred Sodiščem razpravljalo o pravnih predpisih Unije za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma, v katerih je izrecno priznana poklicna tajnost za „neodvisne pravne strokovnjake“.(96) Družba Akzo razume te določbe tako, da so vključeni tudi interni odvetniki. V prid temu bi lahko na prvi pogled govorila preambula Direktive 2005/60, v kateri se sklicuje na „pravne strokovnjake, kakor jih opredeljujejo države članice“.(97) Vendar temu nasprotujejo priporočila tako imenovane Financial Action Task Force (FATF),(98) ki jih je navedla Komisija in jih je treba uporabljati za razlago navedene direktive; v njih so bili zaposleni pravniki v podjetju izrecno izvzeti iz kroga oseb, za katere veljajo zadevne obveznosti.(99) Gotovo pa obravnavani postopek ni primeren okvir za oblikovanje dokončnega mnenja o razlagi Direktive 2005/60. Vendar v tukaj obravnavani povezavi zadošča ugotovitev, da pravni predpisi Unije glede pranja denarja in financiranja terorizma nikakor niso jasno v prid širitvi poklicne tajnosti na interne odvetnike.
113. Zato je treba utemeljitev pritožnic in drugih udeležencev v postopku, ki ju podpirajo, s katero uveljavljajo spremembo „pravnega okolja“ glede položaja internih odvetnikov, v celoti zavrniti.
ii) Posodobitev zakonodaje o postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi z Uredbo št. 1/2003
114. Ob sklicevanju na točki 172 in 173 izpodbijane sodbe pritožnici navajata še en razlog, ki naj bi utemeljil razširitev poklicne tajnosti na komunikacijo z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine: posodobitev zakonodaje o postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi z Uredbo št. 1/2003 naj bi vodila v vse večjo potrebo po pravnem svetovanju znotraj podjetja, katerega preventivne funkcije pri preprečevanju kršitev zakonodaje v zvezi z omejevalnimi sporazumi ne bi smeli podcenjevati. Pravni nasvet internega odvetnika je pri vsakodnevnem delovanju podjetja še posebej dragocen, saj ga je mogoče dobiti hitreje in ceneje ter temelji na dobrem poznavanju zadevnega podjetja in njegovega poslovanja. Poleg tega je več udeležencev v postopku opozorilo na vse večji pomen tako imenovanih programov skladnosti (compliance programs) znotraj podjetij, s katerimi naj bi zagotovili upoštevanje prava in veljavnih pravil.
115. Po mnenju številnih udeležencev v postopku so učinkovito pravno svetovanje v podjetju in uspešni programi skladnosti odvisni od možnosti nemotene in zaupne komunikacije z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine. Sicer bi po eni strani vodstvo podjetja internemu odvetniku nerado zaupalo občutljiva dejstva, po drugi pa bi bil interni odvetnik v skušnjavi, da bi informacije raje dajal ustno kot pisno, zaradi česar bi trpeli kakovost in koristnost pravnega svetovanja.
116. Pri tem je treba najprej pripomniti, da pravne spremembe v okviru posodobitve zakonodaje o postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi še niso veljale za obseg preiskovalnih pooblastil Komisije v preiskavi v poslovnih prostorih družb Akzo in Akcros, sporni v obravnavanem primeru. Preiskava je bila namreč opravljena na začetku leta 2003, torej se zanjo časovno še ni uporabljala Uredba št. 1/2003 (v zvezi s tem glej njen člen 45(2)), ki je začela veljati 1. maja 2004. Kljub temu utemeljitve, ki se opira na novo zakonodajo o postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi, ne bi smeli odpraviti le s sklicevanjem na časovno veljavnost Uredbe št. 1/2003. Načrtovana uvedba novega sistema je namreč lahko povzročila povečanje obsega svetovanja v podjetju ali skupini.
117. Dejansko pa na koncu niti večji pomen internih odvetnikov niti nesporna koristnost njihovih pravnih nasvetov – tudi in ravno v sistemu Uredbe št. 1/2003 – ne govorita v prid določitvi varstva komunikacije z njimi znotraj podjetja ali skupine kot poklicne tajnosti. Prav tako širitve poklicne tajnosti na interne odvetnike ni mogoče utemeljevati s preprostim sklicevanjem na njihovo temeljito poznavanje zadevnega podjetja in njegovega poslovanja.
118. Nasprotno se sklicevanje nekaterih udeležencev v postopku na poznanje internega odvetnika z delodajalcem izkaže za dvorezen meč: po eni strani zaradi tega poznanja interni odvetnik prihrani čas, saj mu ni treba vedno znova podrobno preučiti vsakokratne zadeve, in lahko vzpostavi zaupno razmerje do sogovornikov v podjetju. Po drugi strani pa ravno ta posebna bližina do zadevnega podjetja in njegovih poslov povzroča dvome o neodvisnosti internega odvetnika.(100) Nima potrebne distance do naročnika – svojega delodajalca – ki je značilna za popolnoma neodvisno pravno svetovanje.
119. Če se podjetje obrne na svojega internega odvetnika, na koncu ne komunicira z neodvisnim tretjim, temveč z osebo, ki je eden od zaposlenih v podjetju, kljub vsem deontološkim obveznostim na podlagi vpisa v imenik odvetnikov. Taka „notranja“ komunikacija si ne zasluži varstva poklicne tajnosti, ne glede na to, kako pogosta je ter kako pomembna in koristna je za podjetje.
120. Tudi sklicevanje številnih udeležencev v postopku na program skladnosti v podjetjih ne pripelje do drugačnega rezultata. Kot je brez ugovora navedla Komisija, je velik del pravnega svetovanja znotraj podjetja v okviru programov skladnosti splošen in se ne nanaša konkretno na sedanje ali prihodnje izvajanje pravice do obrambe. Komunikacija, do katere pride „zaradi namenov skladnosti“ med podjetjem in njegovim internim odvetnikom, tako večinoma sploh ne izpolnjuje prvega pogoja, določenega v sodbi AM&S.(101) Zato je Splošno sodišče pravilno sklepalo, da ta vrsta pravnega svetovanja znotraj podjetja „nima neposrednega vpliva“ na problematiko poklicne tajnosti.(102)
121. Torej tudi sklicevanje na prednosti in pomen pravnega svetovanja znotraj podjetja ter reformo procesnega prava z Uredbo št. 1/2003 na koncu ne upravičuje odstopanja od sodne prakse iz sodbe AM&S.
b) Zatrjevana kršitev pravice do obrambe in načela pravne varnosti (drugi del drugega pritožbenega razloga)
122. Pritožnici in še nekateri njuni intervenienti na prvi in drugi stopnji poudarjajo, da izvzetje komunikacije z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine s področja varstva poklicne tajnosti pomeni kršitev pravice do obrambe. Poleg tega naj bi bilo tako ravnanje tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti.
i) Načelo pravne varnosti glede na pravico do obrambe
123. Družbi Akzo in Akcros se v očitku opirata na pravico do obrambe v povezavi z načelom pravne varnosti. Opozarjata na dejstvo, da se v evropskem konkurenčnem pravu člen 81 ES (zdaj člen 101 PDEU) pogosto uporablja vzporedno z ustreznimi predpisi nacionalnega prava (v zvezi s tem glej člen 3 Uredbe št. 1/2003). Trdita, da varstvo komunikacije z internim odvetnikom ne more biti odvisno od tega, ali preiskave opravi Komisija ali nacionalni organ, pristojen za konkurenco.
124. Načelo pravne varnosti je splošno in temeljno načelo prava Unije.(103) To načelo posebej zahteva, da so pravila, ki nimajo ugodnih posledic za posameznike, jasna in natančna in da je njihova uporaba za upravičence predvidljiva.(104) Upravičenci se morajo namreč nedvoumno seznaniti s svojimi pravicami in obveznostmi ter v skladu z njimi ukrepati.(105)
125. Preneseno v obravnavani okvir to pomeni, da morajo podjetja, v poslovnih prostorih katerih je organ, pristojen za konkurenco, opravil preiskavo v okviru zakonodaje v zvezi z omejevalnimi sporazumi, jasno vedeti, ali se glede komunikacije z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine lahko sklicujejo na poklicno tajnost ali ne.
126. Upoštevno pravo Unije ustreza tem zahtevam. Kot se razlaga v že navedeni sodni praksi na podlagi sodbe AM&S,(106) pravo Unije določa, da za komunikacijo z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine ne velja varstvo poklicne tajnosti. V zvezi s tem ni pravnih negotovosti.
127. Glede povezave med preiskavami Evropske komisije in preiskavami na nacionalni ravni temeljita Uredba št. 17 in tudi Uredba št. 1/2003 na jasni razmejitvi pristojnosti organov, pristojnih za konkurenco. Preiskavo odredi in izvede bodisi Komisija bodisi nacionalni organ, pristojen za konkurenco. Iz sklepa o preiskavi (pooblastila za preiskavo), ki ga je treba podjetju pisno predložiti (člen 14(2) in (3) Uredbe št. 17 oziroma člen 20(3) in (4) Uredbe št. 1/2003), je jasno razvidno, kateri organ je odredil preiskavo.
128. Če preiskavo izvede Komisija, pravila zanjo določa pravo Unije; če preiskavo izvede nacionalni organ, pravila zanjo določa nacionalna zakonodaja (tako zdaj izrecno člen 22(2) Uredbe št. 1/2003(107)). To vključuje tudi pravila glede poklicne tajnosti.
129. Uradniki nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, lahko sicer pomagajo Komisiji pri preiskavi, ki jo izvaja (člen 14(5) in (6) Uredbe št. 17 oziroma člen 20(5) in (6) Uredbe št. 1/2003), prav tako lahko uradniki Komisije pomagajo pri preiskavah nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco (člen 13(2) Uredbe št. 17 oziroma člen 22(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003). Vendar to ne spremeni ničesar glede razdelitve pristojnosti za odreditev in izvedbo preiskave ter glede veljavnih pravnih predpisov, vključno z ureditvijo, ki se uporablja za poklicno tajnost.
130. Tako je upoštevano načelo pravne varnosti glede na pravico do obrambe, predvsem glede na ureditev, ki se pri preiskavah uporablja za poklicno tajnost.
131. Pritožnici ugovarjata, da ni sprejemljivo, da je ureditev, ki velja za interno listino podjetja, odvisna od tega, ali to listino v okviru preiskave poskusi zaseči organ, pristojen za konkurenco, ali Komisija.
132. Čeprav ta ugovor izraža povsem razumljivo skrb, kljub temu pravno ni utemeljen.
133. Niti načelo pravne varnosti niti pravica do obrambe ne zahtevata, da pravo Unije in nacionalno pravo na svojem področju uporabe določata enake ukrepe in s tem zagotavljata enako varstvo poklicne tajnosti. Splošna načela prava Unije in varstvo temeljnih pravic, zagotovljeno na ravni Unije, lahko veljajo le na področju uporabe prava Unije.(108) Nasprotno nacionalna pravna načela in nacionalno varstvo temeljnih pravic ne morejo seči dlje od nacionalnih pristojnosti.
134. Pravni položaj bi bil gotovo preprostejši, če bi bila procesna pravila, ki veljajo za preiskave na področju konkurence, in pripadajoči predpisi o poklicni tajnosti poenoteni po vsej Uniji. Vendar glede na trenutno stanje prava Unije take popolne usklajenosti ni. Vprašanje, ali bi jo bilo treba vzpostaviti, je pravno-politično vprašanje, za njegovo presojo pa je pristojen zakonodajalec Skupnosti; zadevni podjetji te uskladitve zagotovo ne moreta doseči sami s sklicevanjem na pravico do obrambe in na načelo pravne varnosti.(109)
135. Pritožnici, med drugim ob podpori Irske, na koncu trdita, da bi lahko sistem izmenjave informacij med evropskimi organi, pristojnimi za konkurenco, v skladu s členom 12 Uredbe št. 1/2003 spodkopal poklicno tajnost glede komunikacije z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine, ki obstaja na nacionalni ravni.
136. Kot do zdaj brez ugovora navaja Komisija, v obravnavanem primeru sploh ni bilo izmenjave informacij med organi, pristojnimi za konkurenco. Utemeljitev, oprta na člen 12 Uredbe št. 1/2003, torej ni upoštevna.
137. Zato za obravnavani pritožbeni postopek ni pomembno, ali in koliko lahko člen 12 Uredbe št. 1/2003 sploh vodi do izmenjave listin in informacij, za katere velja poklicna tajnost. Na tej točki naj le nakažem, da je to določbo – predvsem njeno sklicevanje na „zaupne podatke“ – vsekakor mogoče razlagati tako, da je po eni strani v skladu s temeljnimi pravicami in da po drugi strani od udeleženih organov, pristojnih za konkurenco, v skladu z načelom lojalnega sodelovanja (člen 4(3) PEU) ne zahteva ničesar, kar bi bilo v nasprotju z določbami o poklicni tajnosti, ki veljajo zanje.(110)
138. Zato je očitek, da je Splošno sodišče kršilo načelo pravne varnosti glede na pravico do obrambe, v celoti neutemeljen.
ii) Pravica do nemotenega svetovanja, obrambe in zastopanja
139. Poleg tega naj bi bila očitana kršitev pravice do obrambe – predvsem po mnenju Irske, ACCE in ECLA – v tem, da je za podjetje manj privlačno uporabiti pravni nasvet internega odvetnika, če komunikacija z njim znotraj podjetja ali skupine ne spada pod varstvo poklicne tajnosti. Ti udeleženci v postopku v tem še zlasti vidijo kršitev člena 6(3)(b) oziroma (c) EKČP, v skladu s katerim mora imeti obdolženec primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe ter pravico, da se brani z zagovornikom po lastni izbiri.(111) Nekateri udeleženci v postopku v tem okviru za dopolnitev navajajo tudi člen 8 EKČP ter člena 47 in 48 Listine o temeljnih pravicah.
140. Ta trditev ni utemeljena.
141. Najprej je treba v zvezi z EKČP ugotoviti, da se Evropsko sodišče za človekove pravice do zdaj, kolikor je razvidno, ni izreklo v smislu priznanja poklicne tajnosti za komunikacijo z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine. Prav nasprotno je iz navedb ESČP v sodbi André in drugi proti Franciji glede vloge odvetnika kot pravosodnega organa (auxiliaire de justice) ter posrednika med sodišči in naslovniki pravnih pravil (intermédiaire) razvidno razumevanje neodvisnosti odvetnika, ki je podobno razumevanju Sodišča, utemeljeno v sodbi AM&S.(112)
142. V teh okoliščinah pravo Unije pri trenutnem stanju ne zaostaja za ravnijo varstva EKČP, če poklicno tajnost omeji na komunikacijo z zunanjimi odvetniki. Posledično tudi zahteva po doslednosti iz člena 52(3), prvi stavek, Listine o temeljnih pravicah ne zahteva, da se varstvo poklicne tajnosti v pravu Unije razširi na komunikacijo z internimi odvetniki znotraj podjetja ali skupine.
143. EKČP pri varstvu temeljnih pravic zagotavlja le minimalni standard, ki ga lahko pravo Unije kadar koli preseže (člen 52(3), drugi stavek, Listine o temeljnih pravicah). Na to je pravilno opozorila Irska. Kljub temu v pravu Unije ne bi bilo ustrezno razširiti področja varstva poklicne tajnosti komunikacije z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine iz teh razlogov.
144. Najprej ni gotovo, ali je člen 47, drugi odstavek, drugi stavek, Listine o temeljnih pravicah (po potrebi v povezavi z njenim členom 48(2)) sploh mogoče razumeti tako, da podjetjem zagotavlja pravico do svetovanja, obrambe in zastopanja s strani internih odvetnikov, ki so v njih zaposleni.
145. Kajti kljub predpostavki, da pravica do svetovanja, obrambe in zastopanja v skladu z Listino o temeljnih pravicah vključuje tudi svetovanje internih odvetnikov znotraj podjetja ali skupine, to nikakor ne izključuje možnosti, da pri uporabi internih odvetnikov ne veljajo nekatere omejitve, ki so objektivno upravičene. Stopnja varstva, ki jo zagotavlja temeljna pravica, se namreč lahko spreminja glede na dejanski položaj.(113)
146. Za pravnika v podjetju na primer ni vedno primerno, da svojega delodajalca – to je podjetje, v pravnem oddelku katerega je zaposlen – zastopa pred sodiščem.(114) Prav tako ne gre za kršitev temeljne pravice, če ne smejo vsi odvetniki nastopati pred vsemi nacionalnimi sodišči,(115) čeprav to nedvomno omejuje možnosti izbire potencialnih strank, ko iščejo najprimernejšega zastopnika.
147. Prav tako je lahko obseg varstva komunikacije med stranko in njenim odvetnikom različen glede na to, ali je med njima vzpostavljeno delovno razmerje ali ne. To ne pomeni, da je komunikacija med podjetjem in njegovim internim odvetnikom popolnoma nezavarovana. Kot za vsako komunikacijo med zasebniki velja zanjo splošno varstvo tajnosti dopisovanja in komunikacije, ki je določeno v členu 7 Listine o temeljnih pravicah (člen 8 EKČP). Sporno je le, ali za komunikacijo z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine poleg tega velja tudi posebno varstvo pred zasegom, kot ga zagotavlja varstvo poklicne tajnosti, da se tako omogoči uresničevanje pravice do obrambe in zagotovi učinkovito izvajanje sodne oblasti.
148. V zvezi s tem ECLA sicer pravilno poudarja, da je treba tu obravnavane temeljne pravice zaradi njihovega temeljnega pomena načeloma razlagati široko. Vendar pa pri širši razlagi poklicne tajnosti, izpeljane iz temeljnih pravic, te ni mogoče razširiti tako, da bo presegla lasten smisel in namen. Poklicna tajnost namreč ni namenjena le zagotovitvi pravice stranke do obrambe, temveč tudi izraža položaj odvetnika kot neodvisnega svetovalca in „sooblikovalca pravosodja“, ki daje pravne nasvete „vsem, ki jih potrebujejo“.(116) Možnost odvetnika, ki mu jo daje poklicna tajnost, da nemoteno in zaupno komunicira s stranko, je treba razumeti v smislu učinkovitega izvajanja sodne oblasti. Za učinkovito preprečevanje navzkrižja interesov med poklicnimi dolžnostmi odvetnika ter cilji in željami njegove stranke zadevni odvetnik ne sme biti v odvisnem razmerju do svoje stranke.(117)
149. Interni odvetnik pa je ravno v takem odvisnem položaju. Kot je že bilo pojasnjeno, interni odvetnik ni le tesno vključen v strukture podjetja, v pravnem oddelku katerega je zaposlen, temveč je tudi bolj ekonomsko odvisen od tega podjetja in se z njim poistoveti precej bolj, kot bi to veljalo za zunanjega odvetnika.(118) Obstaja torej strukturna nevarnost, da pride interni odvetnik – čeprav je praviloma neoporečen in ima najboljše namene – v navzkrižje interesov med svojimi poklicnimi dolžnostmi ter cilji in željami svojega podjetja.
150. Tveganje za navzkrižje interesov, ki je neločljivo povezano s položajem internega odvetnika, mu tudi otežuje, da bi se učinkovito uprl morebitnim zlorabam poklicne tajnosti. Zloraba je lahko na primer to, da se pravnemu oddelku podjetja pod krinko prošnje za pravno svetovanje navsezadnje izročijo dokazi in informacije z izključnim ali pretežnim namenom preprečiti dostop organom, pristojnim za konkurenco. V najslabšem primeru lahko operativni oddelki podjetja poskušajo pravni oddelek podjetja ali skupine zlorabiti kot kraj za shranjevanje nezakonitih dokumentov, kot so sporazumi o kartelu in zapisi o srečanjih udeležencev kartela ali o načinu delovanja kartela.
151. Glede na posebna navzkrižja interesov in nevarnosti zlorabe, do katerih bi lahko prišlo znotraj podjetja ali skupine, se mi zdi primerno, da se varstvo poklicne tajnosti v pravu Unije ne razširi na komunikacijo z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine. Menim, da je mogoče enake razloge, kot sem jih prej navedla v zvezi z Listino temeljnih pravic, prenesti tudi na ustrezne določbe EKČP.
152. Irska s sklicevanjem na sodno prakso ESČP trdi, da zaupnost razmerja med stranko in njenim odvetnikom prevlada nad možnostjo zlorabe.(119) Pri tem pa Irska ne upošteva, da sodna praksa, ki jo navaja, zadeva klasično komunikacijo stranke z njenim zunanjim odvetnikom, pri kateri na splošno ni pravkar opisanih posebnih nevarnosti zlorabe komunikacije z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine, poleg tega pa tudi sicer večinoma ni nevarnosti navzkrižja interesov.
153. ECLA ugovarja, da se neodvisnost internega odvetnika ne sme presojati abstraktno glede na njegov položaj zaposlenega, temveč jo je treba v vsakem posameznem primeru konkretno preveriti, pri čemer se je treba opreti na njegove deontološke obveznosti, ki jih ima kot odvetnik, vpisan v imenik odvetnikov. To trditev je treba zavrniti na podlagi že navedenih razlogov:(120) same deontološke obveznosti internemu odvetniku še ne zagotavljajo neodvisnosti, primerljive z neodvisnostjo samostojnih odvetnikov. Ne dajejo namreč nobenih informacij o dejanski vsakodnevni praksi dela v podjetju. ECLA poleg tega ne upošteva, da so interni odvetniki večinoma ekonomsko precej bolj odvisni od svojega delodajalca in se s podjetjem osebno precej bolj poistovetijo, kot to značilno velja za samostojnega odvetnika v razmerju do njegove stranke. Glede na te temeljne razlike sta obravnava po kategoriji in razlikovanje glede poklicne tajnosti med internimi in zunanjimi odvetniki objektivno upravičena.
154. Zato očitek kršitve pravice do nemotenega svetovanja, obrambe in zastopanja ni utemeljen.
iii) Druge temeljne pravice
155. Nekateri udeleženci v postopku, predvsem Irska in ECLA, očitajo še kršitev drugih temeljnih pravic, in sicer temeljno lastninsko pravico in svobodo izbire poklica.(121) Irska in ECLA trdita, da gre za poseg v svobodo izbire poklica, ker neobstoj poklicne tajnosti pri komunikaciji z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine temu otežuje opravljanje poklica in ga postavlja v slabši položaj v primerjavi s samostojnimi odvetniki. Po mnenju ECLA gre za poseg v temeljno pravico do zasebne lastnine, ker odrekanje poklicne tajnosti za notranjo komunikacijo z internim odvetnikom sili podjetje, da v nekaterih primerih uporabi zunanje pravno svetovanje, kar povzroči precejšnje dodatne stroške.
– Dopustnost očitkov
156. Irska kot intervenientka sicer trdi, da gre za kršitev svobode izbire poklica, vendar je ta očitek že vnaprej nedopusten. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, se ne nasprotuje temu, da bi intervenient navedel trditve, ki so nove ali različne od trditev stranke, ki jo podpira, če želi z njimi podpreti predloge te stranke.(122) Vendar ne sme navesti drugačnih očitkov kot stranka, ki jo podpira.(123) Ker družbi Akzo in Akcros kot pritožnici nista uveljavljali kršitve pravice do zasebne lastnine in svobode izbire poklica, tudi Irska kot intervenientka v obravnavanem pritožbenem postopku ne more očitati kršitve te temeljne pravice.
157. ECLA ima kot intervenient na prvi stopnji sicer – drugače kot Irska – v pritožbenem postopku status „udeleženca v postopku“, kar pomeni, da zanj ne veljajo več posebne omejitve za interveniente (člena 115 in 116(1) Poslovnika). Vendar tudi ECLA v svojem odgovoru na pritožbo ne sme spreminjati predmeta postopka pred Splošnim sodiščem (člen 116(2) Poslovnika). Ker niti družbi Akzo in Akcros niti ECLA na prvi stopnji niso postavili v ospredje kršitve pravice do zasebne lastnine in svobode izbire poklica, kot jo navaja ECLA, ni dopustno ta očitka navesti zdaj na pritožbeni stopnji.(124)
– Utemeljenost očitkov
158. Poleg tega pa očitka Irske in ECLA tudi nista utemeljena.
159. Najprej je treba v zvezi s svobodo izbire poklica ugotoviti, da ni mogoče domnevati, da neobstoj varstva poklicne tajnosti pri komunikaciji z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine temu preveč otežuje ali celo onemogoča opravljanje poklica. Prvič, kot so navedli številni udeleženci v obravnavanem pritožbenem postopku, se je pomen pravnega svetovanja znotraj podjetja v Evropski uniji v zadnjih letih ves čas povečeval, čeprav se pravniki v podjetju v večini držav članic ne morejo sklicevati na poklicno tajnost. Drugič, glavno področje delovanja pravnikov v podjetju – tudi tistih, ki so vpisani v imenik odvetnikov – ni svetovanje in zastopanje delodajalcev v sodnih in podobnih postopkih, temveč splošno pravno svetovanje brez konkretne povezave z izvajanjem pravice do obrambe.
160. Glede pravice do zasebne lastnine pa ni razvidno, kako lahko pravni položaj, ki velja za poklicno tajnost na ravni Unije, povzroči kršitev te temeljne pravice. Nepriznanje poklicne tajnosti za komunikacijo z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine ne vodi do tega, da bi institucije Unije omejile ali celo odvzele lastninske pravice. Dejstvo, da podjetje porabi denar za zunanje pravno svetovanje, je veliko bolj posledica njegove prostovoljne odločitve. Na to odločitev sicer lahko delno vplivajo okvirni pravni pogoji, ki veljajo za poklicno tajnost. Vendar je povezava z lastnino podjetja preveč posredna in oddaljena, da bi lahko šlo za poseg v to temeljno pravico.
161. Zato je treba očitka Irske in ECLA glede kršitve temeljnih pravic najprej zavrniti kot nedopustna, vsekakor pa kot neutemeljena.
c) Vmesni sklep
162. Ker je zato neutemeljen tudi drugi pritožbeni razlog, je treba obravnavati tretjega, ki se uveljavlja še bolj podredno.
3. Načeli prenosa pristojnosti in nacionalne procesne avtonomije (tretji pritožbeni razlog)
163. S tretjim pritožbenim razlogom družbi Akzo in Akcros ob podpori več intervenientov na prvi in drugi stopnji trdita, da so za določitev natančnega obsega poklicne tajnosti pristojne le države članice. Pri tem se opirata predvsem na nacionalno procesno avtonomijo držav članic. Obenem se sklicujeta na pristojnost držav članic za ureditev poklica odvetnika in na načelo prenosa pristojnosti.
a) Načelo procesne avtonomije držav članic in zatrjevano sklicevanje prava Unije na nacionalno pravo
164. Najprej se zatrjuje, da spada poklicna tajnost pod pravico do obrambe in je zato del procesnega prava. Ker ni ureditve prava Unije, naj bi bile države članice na podlagi svoje procesne avtonomije pristojne, da določijo obseg poklicne tajnosti. V enaki smeri zatrjujejo udeleženci v postopku, predvsem ECLA in CCBE, da pravo Unije glede poklicne tajnosti vključuje sklicevanje (renvoi) na nacionalno ureditev poklica odvetnika. Na podlagi prava Unije naj bi sicer veljala zahteva po neodvisnosti odvetnikov; vendar naj bi bilo nacionalnim določbam prepuščeno, da opredelijo, katerega pravnika se v posamezni državi članici obravnava kot neodvisnega odvetnika glede poklicne tajnosti.
165. Ta trditev ne prepriča.
166. Niti člen 14, od (1) do (3), Uredbe št. 17 niti splošno pravno načelo varstva poklicne tajnosti v nobeni obliki ne vsebujeta sklicevanja na nacionalno pravo. Sodišče se v sodbi AM&S gotovo sklicuje na pravne rede držav članic. Vendar pa tako sledi cilju, da bi kljub vsem razlikam med nacionalnimi določbami razvili enotne standarde varstva poklicne tajnosti, ki bi veljali na ravni Unije.(125)
167. Taka enotna razlaga in uporaba poklicne tajnosti po vsej Uniji sta za preiskave Komisije v postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi tudi nujno potrebni.
168. Enotni veljavi prava Unije bi škodilo, če bi pri odločanju o zakonitosti ravnanj institucij Unije uporabili norme ali načela nacionalnega prava; zakonitost takih ravnanj – v tem primeru zakonitost preiskovalnih ukrepov Komisije kot evropskega organa, pristojnega za konkurenco – je mogoče presojati le v skladu s pravom Unije.(126) Postavitev posebnih meril za presojo, ki bi bila odvisna od zakonodaje ali ustavne ureditve posamezne države članice, bi ovirala materialno enotnost ter učinkovitost prava Unije in notranjega trga.(127)
169. Razlike v vsebini in obsegu poklicne tajnosti glede na to, v kateri državi članici Komisija opravi preiskavo, bi na koncu pripeljale do pravne razdrobljenosti, ki ne bi bila združljiva z načelom notranjega trga. Oblikovanje Komisije kot nadnacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, je bilo namenjeno prav temu, da za vsa podjetja v Evropski uniji veljajo enotna pravila na področju konkurence in enaki konkurenčni pogoji na notranjem trgu (level playing field).
170. V prid avtonomni razlagi njegovega obsega varstva govori tudi dejstvo, da ima poklicna tajnost v pravu Unije naravo temeljne pravice. Temeljne pravice, ki veljajo pri uporabi prava Unije, morajo imeti za vse državljane Unije in vsa podjetja, ki jih zadeva pravo Unije, enako vsebino. V postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi morajo biti vsa podjetja, pri katerih Komisija opravi preiskavo, v odnosu do tega organa deležna enakega varstva temeljnih pravic na ravni prava Unije, ne glede na to, kje se izvede preiskava.
171. Nasprotno mnenju CCBE določitve vsebine in obsega poklicne tajnosti v konkurenčnopravnih postopkih ni mogoče prepustiti državam članicam ob sklicevanju na načelo subsidiarnosti. Kajti pravila o postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi (Uredba št. 17 oziroma Uredba št. 1/2003) so po eni strani del pravil o konkurenci, ki so potrebna za delovanje notranjega trga in za sprejetje katerih je izključno pristojna Unija (člen 3(1)(b) PDEU); tako se načelo subsidiarnosti na tem področju ne uporablja (člen 5(3) PEU). Po drugi strani pa uresničevanje pravic, ki so posamezniku zagotovljene s Pogodbo – v obravnavanem primeru možnost sklicevanja na poklicno tajnost – ne more biti odvisno od razlogov subsidiarnosti.(128)
172. Nacionalno pravo se pri preiskavah Komisije kot evropskega organa, pristojnega za konkurenco, uporabi le, kadar organi države članice ponudijo pomoč, zlasti ko je treba s prisilnimi ukrepi premagati nasprotovanje podjetja preiskavi (člen 14(6) Uredbe št. 17 oziroma člen 20(6) Uredbe št. 1/2003). Nasprotno pa je to, katere listine in poslovno dokumentacijo sme Komisija preveriti in kopirati v okviru preiskave v zvezi z omejevalnimi sporazumi, določeno izključno v skladu s pravom Unije.
173. Skratka, trditve pritožnic in udeležencev v postopku, ki ju podpirajo, da sta vsebina in obseg poklicne tajnosti odvisna od nacionalnega prava, je tako treba zavrniti.
b) Načelo prenosa pristojnosti
174. Pritožnici in nekateri udeleženci v postopku, ki ju podpirajo, predvsem ECLA, se v dopolnitev sklicujejo na načelo prenosa pristojnosti. Trdijo, da Unija ni pristojna za določanje, za katere odvetnike velja pri komunikaciji s strankami poklicna tajnost.
175. V skladu z načelom prenosa pristojnosti Unija deluje le v mejah pristojnosti, ki so jih s Pogodbama nanjo prenesle države članice za uresničevanje ciljev, določenih v Pogodbah (člen 5(2), prvi stavek, PEU v povezavi s prvim stavkom odstavka 1 istega člena, prej člen 5, prvi odstavek, ES).(129) Države članice ohranijo vse pristojnosti, ki niso s Pogodbama dodeljene Uniji (člen 4(1) in člen 5(2), drugi stavek, PEU).
176. Trditev, da Unija ni pristojna za določanje obsega poklicne tajnosti v zvezi s preiskavami Komisije kot organa, pristojnega za konkurenco, je brez podlage.
177. Člen 14 Uredbe št. 17, ki določa preiskovalna pooblastila Komisije v postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi, temelji na členu 87 Pogodbe EGS (zdaj člen 103 PDEU).(130) Kot zdaj jasno izhaja iz člena 3(1)(b) PDEU, gre pri tem za izključno pristojnost Unije.
178. Poklicna tajnost, ki postavlja meje preiskovalnim pooblastilom Komisije,(131) temelji, kot že navedeno, na splošnem načelu prava Unije, ki ima naravo temeljne pravice.(132) Določanje njene vsebine in obsega je ena od osnovnih nalog Sodišča Evropske unije, ki zagotavlja upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb (člen 19(1), drugi stavek, PEU).
179. Tako je treba trditev pritožnic in nekaterih udeležencev v postopku, ki ju podpirajo, o nepristojnosti Unije zavrniti.
180. ECLA skupaj z nekaterimi udeleženci v postopku v dopolnitev trdi, da če pravo Unije ne upošteva veljavne nacionalne ureditve varstva poklicne tajnosti za komunikacijo s pravnikom v podjetju, gre za poseg v nacionalno pristojnost za ureditev poklica odvetnika.
181. Tudi ta ugovor ni utemeljen. Sicer ni sporno, da so po trenutnem stanju prava Unije za ureditev opravljanja poklica odvetnika pristojne države članice.(133) Vendar morajo pri uresničevanju te pristojnosti tako kot na drugih pravnih področjih(134) upoštevati zadevno pravo Unije in pristojnosti Unije.(135)
182. Kot je že bilo pojasnjeno, je del – izključne – pristojnosti Unije, da določi pravila o konkurenci, potrebna za delovanje notranjega trga, ter vsebino in omejitve preiskovalnih pooblastil Komisije kot evropskega organa, pristojnega za konkurenco. Niti predmet niti cilj teh ukrepov nimata posebne narave urejanja poklicev. Vsekakor lahko posredno vplivajo na dejavnost zadevnih podjetij in njihovih odvetnikov. Toda taki vplivi so vendarle splošnejši, tako kot lahko številne druge ureditve Unije in držav članic na kar najbolj različnih področjih prava – na primer davčno pravo, kazensko pravo, bilančno pravo in pravo javnih naročil – praviloma vplivajo na vsakodnevno poslovanje podjetij in odvetnikov. V tem ni mogoče videti posega v nacionalne pristojnosti za ureditev opravljanja poklica odvetnika.
183. Zato je trditev različnih udeležencev v postopku, oprta na razdelitev pristojnosti, v celoti neutemeljena.
c) Nekatere nadaljnje trditve
184. Nazadnje obravnavam še nadaljnji trditvi, ki sta bili navedeni zoper izpodbijano sodbo Splošnega sodišča.
185. Prvič, ECLA trdi, da pravo Unije ne sme „odvzeti“ ali „izničiti“ varstva poklicne tajnosti pri komunikaciji s pravnikom v podjetju, kot je zagotovljeno po nacionalnem pravu.
186. K temu je treba pripomniti, da lahko nacionalno pravo tako varstvo zagotovi le na zadevnem področju uporabe, torej predvsem glede na preiskave, ki so jih v svojih postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi izvedli nacionalni organi, pristojni za konkurenco. Pravo Unije varstva poklicne tajnosti v zvezi s takimi nacionalnimi postopki in preiskovalnimi ukrepi ne „odvzema“ in ne „izničuje“; nasprotno, to varstvo je še naprej neomejeno. Sodna praksa, ki izhaja iz sodbe AM&S, velja le za tiste postopke na področju konkurence in preiskave, ki jih je opravila Komisija, in nikakor ne vpliva na pravo, ki velja za nacionalne postopke.
187. Na splošno je v naravi stvari, da lahko v sistemu, ki ima več ravni, kot je Evropska unija, na lokalni, regionalni, nacionalni in nadnacionalni ravni obstajajo različne ureditve, katerih področja uporabe se seveda razlikujejo. Uskladitev pravnega položaja na ravni Unije in nacionalni ravni je treba, kot je že bilo navedeno, prepustiti zakonodajalcu Unije.(136)
188. Drugič, ACCE trdi, da mora pravo Unije razširiti varstvo poklicne tajnosti celo na komunikacijo s pravniki v podjetju, ki so vpisani v imenik odvetnikov v tretjih državah.
189. To zahtevo je treba zavrniti. Čeprav bi se – v nasprotju z rešitvijo, ki sem jo predlagala – poklicna tajnost razširila na komunikacijo s pravniki v podjetju znotraj podjetja ali skupine, ki so vpisani v imenik odvetnikov v Evropskem gospodarskem prostoru, pa vključitev odvetnikov iz tretjih držav nikakor ne bi bila upravičena.
190. Kajti drugače kot med državami članicami v razmerju do tretjih držav na splošno ni zadostne podlage za vzajemno priznanje diplome odvetnika in deontoloških obveznosti, ki veljajo za odvetnike pri opravljanju njihovega poklica. V nekaterih primerih niti ni mogoče zagotoviti, da ima zadevna tretja država dovolj utrjeno tradicijo pravne države, ki odvetnikom omogoča, da opravljajo svoj poklic neodvisno, tako da lahko uresničujejo vlogo sooblikovalca pravosodja. Naloga Komisije in sodišč Unije ne more biti, da to od primera do primera temeljito preučijo ob uporabi predpisov in običajev, ki veljajo v posamezni tretji državi, zlasti ker ni mogoče vsakič zagotoviti učinkovitega upravnega sodelovanja z organi tretjih držav.
d) Vmesni sklep
191. Zato je tudi tretji pritožbeni razlog neutemeljen.
4. Povzetek
192. Ker ni mogoče sprejeti nobenega od pritožbenih razlogov, ki jih uveljavljata družbi Akzo in Akcros, ter nobena od trditev, ki so jih predstavili intervenienti, ni utemeljena, je treba pritožbo v celoti zavrniti.
193. Če bi Sodišče menilo, da za komunikacijo z internim odvetnikom znotraj podjetja ali skupine velja poklicna tajnost, bi moralo zadevo po razveljavitvi izpodbijane sodbe vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da bi nadaljevalo preučitev dejstev (člen 61 Statuta Sodišča). Ugotoviti bi bilo namreč treba še, ali sta sporna elektronska dopisa glede na vsebino in okvir povezana z izvrševanjem pravice do obrambe.
V – Stroški
194. Če se pritožba, kot predlagam v obravnavanem primeru, zavrne, Sodišče odloči o stroških (člen 122, prvi odstavek, Poslovnika) v skladu s členom 69 v povezavi s členom 118 Poslovnika.
195. Iz člena 69(2), prvi pododstavek, v povezavi s členom 118 Poslovnika izhaja, da se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Če je neuspelih strank več, v skladu s členom 69(2), drugi pododstavek, Poslovnika o porazdelitvi stroškov odloči Sodišče. Ker je Komisija stroške priglasila, pritožnici pa s svojimi predlogi nista uspeli, se jima naloži plačilo stroškov; nositi jih morata solidarno, ker sta skupaj vložili pritožbo.(137)
196. Irska, Kraljevina Nizozemska ter Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska pa kot intervenienti nosijo lastne stroške v skladu s členom 69(4), prvi pododstavek, Poslovnika.
197. Tudi drugim udeležencem v postopku, ki s predlogi pred Sodiščem podpirajo pritožbo, se lahko z uporabo člena 69(4), tretji pododstavek, Poslovnika po analogiji naloži plačilo lastnih stroškov.(138) Ker so CCBE, ARNOVA, ECLA, ACCE in IBA s predlogi podprli družbi Akzo in Akcros ter pri tem niso uspeli, se zdi primerno, da se jim – z odstopanjem od navedenega v točki 195 – naloži plačilo lastnih stroškov.
VI – Predlog
198. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj razsodi:
1. Pritožba se zavrne.
2. Irska, Kraljevina Nizozemska ter Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosijo lastne stroške.
3. Conseil des barreaux européens, Algemene Raad van de Nederlandse Orde van Advocaten, European Company Lawyers Association, American Corporate Counsel Association (European Chapter) in International Bar Association nosijo lastne stroške.
4. Ostale stroške postopka pa solidarno nosita družbi Akzo Nobel Chemicals Ltd in Akcros Chemicals Ltd.
1 – Jezik izvirnika: nemščina.
2 – V jeziku postopka: legal professional privilege.
3 – Pod pojmom interni odvetnik tukaj in v nadaljevanju razumem pravnika, ki je zaposlen v pravnem oddelku podjetja ali skupine podjetij, hkrati pa je v skladu z veljavnimi nacionalnimi predpisi vpisan v imenik odvetnikov.
4 – Strokovna javnost je temu primeru namenila precej pozornosti (glej na primer Gray, M., The Akzo Nobel Judgment of the Court of First Instance, Irish Journal of European Law 14 (2007), str. 229–242; Prieto, C., Pouvoirs de vérification de la Commission et protection de la confidentialité des communications entre avocats et clients, La semaine juridique – édition générale 2007, str. II-10201, str. 35–37; Cheynel, B., Heurs et malheurs du ‚legal privilege‘ devant les juridictions communautaires, Revue Lamy de la Concurrence – Droit, Économie, Régulation 2008, št. 14, str. 89–93; Mykolaitis, D., Developments of Legal Professional Privilege under the Akzo/Akcros Judgment, International Trade Law and Regulation 2008, str. 1–6; Weiß, W., Neues zum legal professional privilege, Europarecht 2008, str. 546–557). Zdi se, da je bilo pričakovanje po odločbi Sodišča ponekod tako veliko, da je bila domnevna sodba Sodišča predmet razprave v literaturi že prejšnje leto (Brüssow, R., Das Anwaltsprivileg des Syndikus im Wirtschaftsstrafverfahren, v: Arbeitsgemeinschaft Strafrecht des Deutschen Anwaltvereins (ur.), Strafverteidigung im Rechtsstaat, Baden-Baden 2009, str. 91–106; v zvezi s tem glej tudi Huff, M., Recht und Spiel, v: Frankfurter Allgemeine Zeitung št. 183 z dne 10. avgusta 2009, str. 28).
5 – Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL 2003, L 1, str. 1).
6 – V nadaljevanju: pritožnici.
7 – Sodba z dne 17. septembra 2007 v združenih zadevah Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals proti Komisiji (T-125/03 in T-253/03, ZOdl., str. II‑3523).
8 – Uredba Sveta (EGS) št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe (UL 13, str. 204).
9 – Glede nadomestitve Uredbe št. 17 z Uredbo št. 1/2003 glej člen 43(1) v povezavi s členom 45 Uredbe št. 1/2003.
10 – Glej v zvezi s tem in nadaljevanjem točke od 1 do 14 izpodbijane sodbe.
11 – Odločba Komisije št. C(2003) 85/4 z dne 30. januarja 2003, spremenjena z Odločbo Komisije št. C(2003) 559/4 z dne 10. februarja 2003.
12 – Organ Združenega kraljestva, pristojen za konkurenco.
13 – Preiskava je potekala v okviru postopka v zvezi s kartelom COMP/38.589 o dodatkih za umetne mase, predvsem toplotnih stabilizatorjih; glej v zvezi s tem tudi izjavo, ki jo je objavila Komisija 14. februarja 2003 (MEMO/03/33).
14 – C(2003) 1533 konč.
15 – Glej točko 7 teh sklepnih predlogov.
16 – Glej prav tako točko 16 teh sklepnih predlogov.
17 – Sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 30. oktobra 2003 v združenih zadevah Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals proti Komisiji (T-125/03 R in T-253/03 R, Recueil, str. II‑4771).
18 – Sklep predsednika Sodišča z dne 27. septembra 2004 v zadevi Komisija proti Akzo in Akcros (C-7/04 P(R), ZOdl., str. I-8739).
19 – Izvirnik pritožbe, ki je bila najprej poslana po telefaksu, je v sodno tajništvo Sodišča prispel 8. decembra 2007.
20 – Sklepa predsednika petega senata Splošnega sodišča z dne 4. novembra 2003 oziroma z dne 10. marca 2004 in sklep predsednika prvega senata Splošnega sodišča z dne 26. februarja 2007.
21 – Sklep predsednika Sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals proti Komisiji in drugim (C-550/07 P, neobjavljen v ZOdl.).
22 – Glej šest sklepov predsednika Sodišča z dne 5. februarja 2009 v zadevi Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals proti Komisiji in drugim (C-550/07 P, neobjavljeni v ZOdl.) ter – o ponovnem zahtevku LSEW – njegov sklep z dne 17. novembra 2009 v zadevi Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals proti Komisiji in drugim (C-550/07 P, neobjavljen v ZOdl.).
23 – Sklepa Splošnega sodišča (peti senat) z dne 28. maja 2004.
24 – Postopek v zvezi s kartelom št. COMP/38.589 – toplotni stabilizatorji; v zvezi s tem glej sporočilo za javnost Komisije z dne 11. novembra 2009 (IP/09/1695).
25 – Glede zahteve po obstoju pravnega interesa v pritožbenem postopku glej sodbo z dne 19. oktobra 1995 v zadevi Rendo in drugi proti Komisiji (C-19/93 P, Recueil, str. I-3319, točka 13) in moje sklepne predloge, predstavljene 13. decembra 2007 v zadevi Bertelsmann & Sony proti Impali (C-413/06 P, ZOdl., str. I-4951, točka 74).
26 – Sodba Rendo in drugi proti Komisiji (navedena v opombi 25, točka 13) ter sodbe z dne 13. julija 2000 v zadevi Parlament proti Richard (C-174/99 P, Recueil, str. I-6189, točka 33); z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu (C‑50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 21); z dne 3. aprila 2003 v zadevi Parlament proti Samper (C-277/01 P, Recueil, str. I-3019, točka 28); z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji (C-97/08 P, ZOdl., str. I-8237, točka 33) in z dne 17. septembra 2009 v zadevi Komisija proti Koninklijke Friesland Campina (C-519/07 P, ZOdl., str. I-8495, točka 63).
27 – V tem smislu sodba z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji (C-313/90, Recueil, str. I-1125, točki 30 in 31).
28 – Če so se uradniki Komisije seznanili z vsebino dokumenta, lahko poseg v temeljne pravice učinkuje tudi po vrnitvi ali uničenju dokumenta. Še naprej obstaja tudi pravni interes.
29 – Sodba z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston (222/84, Recueil, str. 1651, točki 18 in 19); sodba Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu (navedena v opombi 26, točka 39) ter sodbi z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet (C-432/05, ZOdl., str. I-2271, točka 37) in z dne 3. septembra 2008 v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji (C-402/05 P in C-415/05 P, ZOdl., str. I-6351, točka 335).
30 – Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, podpisana v Rimu 4. novembra 1950). V skladu z ustaljeno sodno prakso je EKČP zlasti pomembna za ugotavljanje standarda temeljnih pravic, ki jih mora upoštevati Evropska unija; glej na primer sodbo Sodišča z dne 26. junija 2007 v zadevi Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi (C-305/05, ZOdl., str. I-5305, točka 29 in navedena sodna praksa); glej tudi člen 6(3) PEU.
31 – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah je bila najprej slavnostno razglašena 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1) in nato še enkrat 12. decembra 2007 v Strasbourgu (UL C 303, str. 1).
32 – Tako že sodba z dne 18. maja 1982 v zadevi AM&S proti Komisiji (AM&S, 155/79, Recueil, str. 1575, predvsem točka 18). Poleg tega glej sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja, predstavljene 10. julija 2001 v zadevi Wouters in drugi (C-309/99, Recueil, str. I‑1577, točka 182) in generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljene 14. decembra 2006 v zadevi Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi (sodba navedena v opombi 30, točka 39). Glej tudi sklep Splošnega sodišča z dne 4. aprila 1990 v zadevi Hilti proti Komisiji (T-30/89, Recueil, str. II‑163, točki 13 in 14).
33 – To se nanaša na Združeno kraljestvo in Irsko, ki uporabljata pravni sistem common law.
34 – Ustavnopravno je poklicna tajnost opredeljena predvsem v Bolgariji (člen 30(5) bolgarske ustave) in Španiji (člen 24(2) španske ustave); poleg tega se poklicna tajnost med drugim tudi v Italiji, na Portugalskem in v Romuniji navezuje na določbe ustave in na Švedskem na določbe zakona na ravni ustave.
35 – Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) se v sodni praksi večinoma sklicuje samo na člen 8 EKČP; v zvezi s tem glej na primer sodbe z dne 25. marca 1992 v zadevi Campbell proti Združenemu kraljestvu (pritožba št. 13590/88, série A, št. 233); z dne 16. decembra 1992 v zadevi Niemietz proti Nemčiji (pritožba št. 13710/88, série A, št. 251-B); z dne 20. septembra 2000 v zadevi Foxley proti Združenemu kraljestvu (pritožba št. 33274/96); z dne 7. junija 2007 v zadevi Smirnov proti Rusiji (pritožba št. 71362/01) ter z dne 24. julija 2008 v zadevi André in drugi proti Franciji (pritožba št. 18603/03). Vendar se včasih sklicuje tudi na člen 6 EKČP (glej na primer sodbi Niemietz proti Nemčiji, navedena v točki 37 zgoraj, in Foxley proti Združenemu kraljestvu, navedena v točki 50 zgoraj).
36 – Listina o temeljnih pravicah v času sprejetja spornih odločb Komisije sicer ni imela zavezujočih pravnih učinkov, ki bi bili primerljivi s primarnim pravom. Kot instrument za razlago pa je že takrat pojasnjevala temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravo Unije (glej na primer sodbi z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet, C-432/05, ZOdl., str. I-2271, točka 37, in z dne 27. junija 2006 v zadevi Parlament proti Svetu, C-540/03, ZOdl., str. I-5769, točka 38, ter točko 108 mojih sklepnih predlogov, predstavljenih 8. septembra 2005 v zadnji zadevi).
37 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, točki 20 in 23); v tem smislu ESČP, sodba v zadevi André in drugi proti Franciji (navedena v opombi 35, člen 41).
38 – V nemščini je odvetnik sicer pogosteje označen kot Organ der Rechtspflege (pravosodni organ), vendar pri pojmu Mitgestalter der Rechtspflege (sooblikovalec pravosodja), ki ga Sodišče uporablja v sodbi AM&S, ni vsebinske razlike, ki bi bila pomembna v obravnavanem okviru.
39 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, točke 20, 23 in 24); podobno ESČP, sodba v zadevi Niemietz proti Nemčiji (navedena v opombi 35, člen 37).
40 – Sodba Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi (navedena v opombi 30, točka 32).
41 – Preiskovalna pooblastila Komisije pri evropskem nadzoru koncentracij v skladu s členom 13 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah, UL L 24, str. 1) so podobna tistim iz člena 20 Uredbe št. 1/2003 in se le malo razlikujejo.
42 – Navedena v opombi 32.
43 – Pod tem razumem točke od 10 do 43 pritožbe.
44 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, točki 21 in 22).
45 – Komisija v obravnavanem primeru izpodbija povezavo s pravico do obrambe samo v zvezi s pravnim interesom pritožnic, v zvezi s tem glej točke od 33 do 45 teh sklepnih predlogov.
46 – Poleg tega se zdi, da želi Irska varstvo poklicne tajnosti uporabiti celo za take odvetnike, zaposlene v podjetju, katerih „neodvisnost“ je zagotovljena zgolj z določbami delovnega prava (točka 12 intervencijske vloge).
47 – Dobesedno „odvetnik v delovnem razmerju“ ali interni odvetnik.
48 – Izraz Cohen advocaat izhaja iz predsedujočega skupine strokovnjakov, ki je bila oblikovana pred spremembo nizozemskih deontoloških pravil.
49 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, točki 21 in 27).
50 – Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Gordona Slynna, predstavljeni 26. januarja 1982 v zadevi AM&S (sodba navedena v opombi 32, str. 1655).
51 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, točka 24).
52 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, točki 21 in 27).
53 – Glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Légerja v zadevi Wouters in drugi (navedeni v opombi 32, točka 181): „[Neodvisnost odvetnika] velja tudi v razmerju do stranke, ki ne sme postati delodajalec svojega odvetnika.“
54 – Točka 168 izpodbijane sodbe.
55 – Gre za tako imenovani professioneel statuut voor de advocaat in dienstbetrekking (poklicni statut odvetnika v delovnem razmerju).
56 – Podlaga za to razpravo so bila različna mnenja strank o spodbudah (incentive structure) za dejavnost internih in zunanjih odvetnikov.
57 – To je pogost primer zlasti v Nemčiji. Tudi na Nizozemskem je po navedbah, ki so bile Sodišču predstavljene na obravnavi, dovoljeno opravljanje dejavnosti advocaata in dienstbetrekking za zunanje stranke.
58 – Nekaj drugega velja le, če interni odvetnik poleg svoje dejavnosti v pravnem oddelku podjetja ali skupine opravlja še dejavnosti za zunanje stranke, ki niso povezane z njegovim delodajalcem. Njegova komunikacija s takimi zunanjimi strankami je varovana kot poklicna tajnost, ker je interni odvetnik v razmerju do njih neodvisen.
59 – Točke od 44 do 48 pritožbe.
60 – Sodbi z dne 20. oktobra 2005 v zadevi Komisija proti Portugalski (C-334/03, ZOdl., str. I-8911, točka 24) in z dne 12. septembra 2006 v zadevi Eman in Sevinger (C-300/04, ZOdl., str. I-8055, točka 57); podobno že sodbe z dne 19. oktobra 1977 v združenih zadevah Ruckdeschel in drugi (117/76 in 16/77, str. 1753, točka 7); z dne 12. marca 1987 v zadevi Raiffeisen Hauptgenossenschaft (215/85, Recueil, str. 1279, točka 23) in z dne 19. novembra 1998 v zadevi SFI (C-85/97, Recueil, str. I-7447, točka 30).
61 – Protokol št. 12 k EKČP je bil dan v podpis 4. novembra 2000 v Rimu in je začel veljati 1. aprila 2005. Do zdaj ga še niso podpisale vse države članice Evropske unije in samo nekatere od njih (Španija, Luksemburg, Nizozemska, Romunija, Ciper in Finska) so ga ratificirale; v zvezi s tem glej stanje glede ratifikacij, objavljeno na spletni strani Sveta Evrope na spletni povezavi http://conventions.coe.int (nazadnje obiskana 21. februarja 2010). Ta majhna stopnja udeležbe relativizira vrednost protokola za reševanje tega primera.
62 – Sodbe z dne 10. januarja 2006 v zadevi IATA in ELFAA (C-344/04, ZOdl., str. I-403, točka 95); z dne 3. maja 2007 v zadevi Advocaten voor de Wereld (C-303/05, ZOdl., str. I-3633, točka 56); z dne 16. decembra 2008 v zadevi Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi (Arcelor, C-127/07, ZOdl., str. I-9895, točka 23) in z dne 7. julija 2009 v zadevi S.P.C.M. in drugi (C‑558/07, ZOdl., str. I-5783, točka 74).
63 – V tem smislu sodba Arcelor (navedena v opombi 62, točka 26).
64 – Glej točki 48 in 49 teh sklepnih predlogov.
65 – Glej navedbe o prvem delu prvega pritožbenega razloga, predvsem točke od 61 do 72 teh sklepnih predlogov.
66 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, točka 18).
67 – Glej v zvezi s tem navedbe o prvem delu prvega pritožbenega razloga, zlasti točke od 66 do 71 teh sklepnih predlogov.
68 – V jeziku izvirnika: „[t]here is no uniform answer to the question of privilege of in-house lawyers in all Member States“ (točka 52 odgovora ECLA na pritožbo).
69 – V jeziku izvirnika: „lack of uniform tendency at national level“ (točka 52 pritožbe družb Akzo in Akcros).
70 – Točka 170 v povezavi s točko 177 izpodbijane sodbe.
71 – Glej v istem smislu že člen 220, prvi odstavek, ES in člen 164 Pogodbe EGS.
72 – Tako na primer glej v zvezi s preklicem ugodnejših upravnih aktov sodbo z dne 12. julija 1957 v združenih zadevah Algera in drugi proti Splošni skupščini ESPJ (Algera, 7/56 in od 3/57 do 7/57, Recueil, str. 85, 118) in v zvezi z varstvom temeljnih pravic na ravni Unije sodbo z dne 17. decembra 1970 v zadevi Internationale Handelsgesellschaft (11/70, Recueil, str. 1125, točka 4).
73 – Glej na primer sodbo Internationale Handelsgesellschaft (navedena v opombi 72, točka 4); sodbe z dne 14. maja 1974 v zadevi Nold proti Komisiji (4/73, Recueil, str. 491, točka 13); z dne 13. decembra 1979 v zadevi Hauer (44/79, Recueil, str. 3727, točka 15); z dne 21. septembra 1989 v združenih zadevah Hoechst proti Komisiji (46/87 in 227/88, Recueil, str. 2859, točka 13); z dne 3. maja 2005 v združenih zadevah Berlusconi in drugi (C-387/02, C‑391/02 in C-403/02, ZOdl., str. I-3565, točki 68 in 69); sodbo Advocaten voor de Wereld (navedena v opombi 62, točka 45) in sodbo z dne 19. januarja 2010 v zadevi Kücükdeveci (C‑555/07, ZOdl., str. I-365, točka 20).
74 – Glej na primer sodbi Algera (navedena v opombi 72, str. 118) in AM&S (navedena v opombi 32, točke od 18 do 21) ter sodbo z dne 9. septembra 2008 v združenih zadevah FIAMM in FIAMM Technologies proti Svetu in Komisiji (FIAMM, C-120/06 P in C-121/06 P, ZOdl., str. I-6513, točke 170, 171 in 176).
75 – V tem smislu na primer sodba Internationale Handelsgesellschaft (navedena v opombi 72, točka 4); sklepni predlogi generalnega pravobranilca K. Roemerja, predstavljeni 13. julija 1971 v zadevi Zuckerfabrik Schöppenstedt proti Svetu (5/71, Recueil, str. 975, 991), in sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljeni 20. februarja 2008 v zadevi FIAMM (navedeni v opombi 74, točki 55 in 56).
76 – V enakem smislu sklepni predlogi generalnega pravobranilca K. Roemerja v zadevi Zuckerfabrik Schöppenstedt proti Svetu (navedeni v opombi 75, str. 990) in sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura v zadevi FIAMM (navedeni v opombi 74, točki 55 in 56).
77 – Sodba z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold (C-144/04, ZOdl., str. I-9981, točka 75) in sodba Kücükdeveci (navedena v opombi 73, točka 21).
78 – Prepoved diskriminacije zaradi starosti je zapisana predvsem v členu 6 finske ustave in posebej glede poklicnega življenja v členu 59(1) portugalske ustave.
79 – Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303, str. 16); v zvezi s tem glej sodbo Kücükdeveci (navedena v opombi 73, točka 21).
80 – Tako zdaj tudi izrecno sodba Kücükdeveci (navedena v opombi 73, točka 22).
81 – Temeljne sodbe v zvezi s tem so sodbe Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji (T‑7/89, Recueil, str. II-1711, točka 54); z dne 18. decembra 1992 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji (od T‑10/92 do T‑12/92 in T-15/92, Recueil, str. II-2667, točka 38) in z dne 1. aprila 1993 v zadevi BPB Industries in British Gypsum proti Komisiji (T-65/89, Recueil, str. II-389, točki 29 in 30), ki je bila potrjena s sodbo Sodišča z dne 6. aprila 1995 v zadevi BPB Industries in British Gypsum proti Komisiji (C-310/93 P, Recueil, str. I-865).
82 – Kot je bilo navedeno na obravnavi, Komisija predvsem nima pooblastil za uporabo neposredne sile v okviru člena 14 Uredbe št. 17 oziroma členov 20 in 21 Uredbe št. 1/2003.
83 – To velja zlasti v Bolgariji, Češki republiki, Estoniji, Grčiji, Franciji, Italiji, na Cipru, v Luksemburgu, na Madžarskem, v Avstriji, Romuniji, Sloveniji, Slovaški republiki, na Finskem in Švedskem. Posebej je treba o pravnem položaju na Cipru pripomniti, da so odvetniki, vpisani v imenik (practising advocates), sicer lahko člani uprave podjetja (board of directors), ne morejo pa biti zaposleni v tem podjetju niti kot delavci (employees) niti na vodilnih položajih (managing directors).
84 – Nemško pravo pravnikom, zaposlenim v podjetju, sicer dopušča, da so vpisani v imenik odvetnikov (Syndikusanwälte), vendar pa jim za komunikacijo s svojim delodajalcem znotraj podjetja ne zagotavlja poklicne tajnosti. Nasprotno se v Grčiji za pravnike, zaposlene v podjetju, zdi, da zanje kljub temu, da ne morejo biti vpisani v imenik odvetnikov, pod določenimi pogoji velja razmeroma obsežna poklicna tajnost.
85 – K tej kategoriji je mogoče prišteti Dansko, Španijo, Latvijo, Litvo, Malto in Romunijo. Poleg tega je trenutno zelo nejasen pravni položaj v Belgiji. Sicer v Belgiji od leta 2000 velja posebna zakonodaja o poklicu juriste d’entreprise (pravnik v podjetju), za katerega veljajo določene deontološke obveznosti, če je vpisan v imenik pri Institut des juristes d’entreprise (IJE – zbornica pravnikov v podjetju). Za poklicno tajnost, ki se uporablja za belgijske juristes d’entreprise, pa se zdi, da je, zlasti ker se člen 5 zakona z dne 1. marca 2000 ne sklicuje na člen 458 belgijskega Code pénal (kazenski zakonik) – manj obširna od poklicne tajnosti, veljavne za avocats (odvetnike) in da jo belgijski organi, pristojni za konkurenco (Auditoriat du Conseil de la concurrence), trenutno ne priznavajo v smislu varstva komunikacije znotraj podjetja s pravniki v podjetju (v zvezi s tem glej Marchandise, P., in Sabbe, S., Akzo „op zijn Belgisch“: de renaissance van het surrealisme?, TBM-RCB 2009, str. 54; Cattaruzza, J., Reactie IBJ op het gewijzigd standpunt van het Auditoriaat inzake vertrouwelijkheid adviezen bedrijfsjurist, TBM-RCB 2008, str. 42); belgijska sodna praksa se o tem vprašanju še ni izrekla.
86 – To se na primer nanaša na Finsko in Slovenijo. Tudi v Belgiji trenutno stališče tamkajšnjega organa, pristojnega za konkurenco (glej točko 85 zgoraj), temelji na sodni praksi sodišč Unije, namreč na tukaj izpodbijano sodbo Splošnega sodišča v združenih zadevah T-125/03 in T‑253/03.
87 – Gre za Združeno kraljestvo in Irsko, vendar ne za Ciper (glej točko 83 zgoraj); na Malti je pravni položaj nejasen. Dodatno je treba opozoriti, da se v nekaterih tretjih državah iz anglosaškega prostora, namreč v Združenih državah Amerike, varovanje poklicne tajnosti pod določenimi pogoji uporablja tudi za pravnike v podjetju (v zvezi s tem glej temeljno sodbo US Supreme Court z dne 13. januarja 1981 v zadevi Upjohn v United States, 449 U.S. 383 (1981); glej tudi Walkowiak, V. S., Attorney-client privilege in civil litigation, American Bar Association, Illinois, 2008, str. 7). Vendar se zdi, da to ni enotna usmeritev v anglosaškem prostoru; tako na primer avstralsko zvezno sodišče kljub načelnemu priznanju „legal professional privilege for in-house counsel“ v zadnjem času vse bolj preučuje neodvisnost pravnikov v podjetju (glej sklepa Federal Court of Australia z dne 12. septembra 2007 v zadevi Telstra v Minister for Communications, Information Technology and the Arts [št. 2], [2007] FCA 1445, in z dne 13. decembra 2007 v zadevi Rich v Harrington, [2007] FCA 1987).
88 – Poleg Nizozemske gre predvsem za Grčijo, Portugalsko in Poljsko. V zvezi s Poljsko je treba opozoriti, da tamkajšnja zakonodaja pozna poseben poklic radcowie prawni (pravni svetovalec), za katerega veljajo podobne deontološke obveznosti kot za adwokaci (odvetnike); če je zaposlen kot pravnik v podjetju, se zanj uporablja poklicna tajnost, ki je podobna poklicni tajnosti odvetnika.
89 – Glej predvsem Nizozemsko in Poljsko. Pravni položaj, ki velja v Belgiji, se navezuje tudi na novejši zakon, vendar je, kot že omenjeno, trenutno nejasen (glej točko 85 zgoraj). V Franciji se razpravlja o „réforme des professions du droit“ (reforma pravnih poklicev) (v zvezi s tem glej med drugim poročilo tako imenovane komisije Darrois, ki je bilo 8. aprila 2009 predano francoskemu predsedniku države), vendar to, kolikor je razvidno, še ni vodilo do sprememb veljavnega pravnega položaja v zvezi s poklicno tajnostjo niti do predloga zakona o tem določenem vprašanju; osnutek zakona št. 2383 o modernizaciji pravnih poklicev („projet de loi de modernisation des professions judiciaires et juridiques réglementées“), predstavljen marca 2010, pa se nanaša samo na nekaj drugih vidikov te reforme, in ne na poklicno tajnost.
90 – V zvezi z Uredbo št. 1/2003 glej dokument Parlamenta A5-0229/2001 konč. (poročilo Evans) s predlogom amandmaja št. 10 za člen 14(3) predloga uredbe Komisije COM(2000) 582 konč.; v zvezi z Uredbo št. 139/2004 glej dokument Parlamenta A5-0257/2003 konč. (poročilo Della-Vedova) s predlogom amandmaja št. 5 za uvodno izjavo 34 in predlogom amandmaja št. 25 za člen 13(1) predloga uredbe Komisije COM(2002) 711 konč.
91 – V primeru Uredbe št. 1/2003 že Parlament ni upošteval vseh amandmajev, ki jih je predlagal poročevalec. V primeru Uredbe št. 139/2004 je Parlament sicer potrdil predloge amandmajev, vendar jih Svet ni vključil v uredbo.
92 – V jeziku postopka: policy considerations.
93 – Direktiva 98/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena (UL L 77, str. 36).
94 – Glej predvsem člena 2 in 6 Direktive Sveta z dne 22. marca 1977 o učinkovitem uresničevanju svobode opravljanja storitev odvetnikov (77/249/EGS) (UL L 78, str. 17).
95 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, točka 26).
96 – Člen 23(2) v povezavi s členom 2(1), točka 3(b), Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/60/ES z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL L 309, str. 15); v tem smislu že člen 6(3), drugi pododstavek, v povezavi s členom 2a, točka 5, Direktive Sveta z dne 10. junija 1991 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja (91/308/EGS) (UL L 166, str. 77), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2001/97/ES (UL L 344, str. 76), v zvezi s tem glej tudi sodbo Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi, navedeno v opombi 30.
97 – Uvodna izjava 19 Direktive 2005/60.
98 – FATF (oziroma Groupe d’action financière, GAFI) je medvladno telo, ki so ga leta 1989 v Parizu ustanovile takratne države G7 in število članov katerega je medtem naraslo na 35, med njimi pa je tudi Evropska komisija.
99 – Napotki za razlago so v tako imenovanih 40 Recommendations, ki jih je leta 2003 objavil FATF (na voljo na spletnem naslovu http://www.fatf-gafi.org, nazadnje obiskanem 10. februarja 2010). V tamkajšnjem glosarju so pod črko e employees (zaposleni) izvzeti iz opredelitve „Designated non-financial businesses and professions“.
100 – V zvezi z neodvisnostjo glej poleg tega navedbe glede prvega pritožbenega razloga, predvsem točke od 61 do 72 teh sklepnih predlogov.
101 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, točki 21 in 23); glej tudi sodbo Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi (navedena v opombi 30, točki 32 in 35), v kateri je poudarjena povezanost poklicne tajnosti s sodnim postopkom in pripravo nanj; glej dalje moje navedbe glede prvega pritožbenega razloga (točka 54 teh sklepnih predlogov).
102 – Točka 172 (na koncu) izpodbijane sodbe.
103 – Sodbe z dne 14. aprila 2005 v zadevi Belgija proti Komisiji (C-110/03, ZOdl., str. I-2801, točka 30); z dne 12. februarja 2008 v zadevi Kempter (C-2/06, ZOdl., str. I‑411, točka 37) in z dne 10. septembra 2009 v zadevi Plantanol (C-201/08, ZOdl., str. I-8343, točki 43 in 44).
104 – Sodba z dne 14. januarja 2010 v zadevi Stadt Papenburg (C-226/08, ZOdl., str. I-131, točka 45); podobno sodbi z dne 15. februarja 1996 v zadevi Duff in drugi (C-63/93, Recueil, str. I-569, točka 20) in z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji (C‑76/06 P, ZOdl., str. I-4405, točka 79).
105 – Sodbi z dne 21. junija 2007 v zadevi ROM-projecten (C-158/06, ZOdl., str. I-5103, točka 25) in z dne 10. marca 2009 v zadevi Heinrich (C-345/06, ZOdl., str. I-1659, točka 44).
106 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32); v zvezi s tem glej moje navedbe o prvem pritožbenem razlogu (točke od 52 do 75 teh sklepnih predlogov).
107 – Dodatno glej uvodno izjavo 5 Uredbe št. 1/2003, po kateri se kršitev členov 81(1) ES in 82 ES (zdaj člena 101(1) PDEU in 102 PDEU) dokazuje „po zahtevanem pravnem standardu“, pri čemer ta uredba ne vpliva na nacionalna pravila o dokaznem standardu.
108 – V tem smislu člen 51(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in sodba z dne 12. decembra 2002 v zadevi Rodríguez Caballero (C-442/00, Recueil, str. I-11915, točka 31); sodba Mangold (navedena v opombi 77, točka 75) in sodba z dne 23. septembra 2008 v zadevi Bartsch (C-427/06, ZOdl., str. I-7245, točki 15 in 25).
109 – Samo sklicevanje na pravico do obrambe nikakor ne bi moglo pripeljati do uskladitve pravnih položajev. Nasprotno bi morebitna sprememba sodne prakse AM&S v večini držav članic, v nacionalnem pravu katerih trenutno za komunikacijo s pravniki znotraj podjetja in skupine ne velja varstvo poklicne tajnosti, povzročila razhajanja med pravnim položajem na podlagi nacionalnega prava in prava Unije.
110 – O razlagi zakonodaje Unije v skladu s temeljnimi pravicami glej na primer sodbo Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi (navedena v opombi 30, točka 28) in sodbo z dne 19. novembra 2009 v združenih zadevah Sturgeon in drugi (C-402/07 in C-432/07, ZOdl., str. I-10923, točki 47 in 48); podobno sodba z dne 10. julija 2008 v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impali (C-413/06 P, ZOdl., str. I-4951, točka 174).
111 – Sicer Unije, kot Komisija pravilno oporeka, člen 6 EKČP neposredno ne zavezuje, ker še ni pristopila k tej konvenciji. Hkrati je ta določba izraz temeljnih načel pravne države, ki so tudi v pravu Unije priznana kot splošna pravna načela (glej na primer sodbi z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točka 21, in z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C‑205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 68). Poleg tega imajo pravice iz Listine o temeljnih pravicah, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, enako vsebino in obseg, kot ju določa EKČP (člen 52(3), prvi stavek, Listine o temeljnih pravicah).
112 – Sodba André in drugi proti Franciji (navedena v opombi 35, točka 42 na koncu); ESČP na začetku te sodbe (točka 15) pod naslovom 5. Le droit communautaire (5. Pravo Skupnosti) celo navaja po odlomkih med drugim sodbo AM&S (navedena v opombi 32, točke od 18 do 24).
113 – V tem smislu je ESČP varstvo iz člena 8 EKČP razširilo na poslovni prostor, hkrati pa opozorilo, da stopnja tega varstva ni nujno enaka kot pri varstvu zasebnega prostora (v sodbi Niemietz proti Nemčiji, navedeni v opombi 35, točka 31 na koncu, se glasi: „[the entitlement of Contracting States to interfere] might well be more far-reaching where professional or business activities or premises were involved than would otherwise be the case“; podobno izraz „to a certain degree“ v točki 29 iste sodbe; poleg tega glej sodbo ESČP z dne 16. aprila 2002 v zadevi Société Colas Est in drugi proti Franciji, pritožba št. 37971/97, Recueil des arrêts et décisions 2002-III, točki 41 in 49). V tem smislu je nemško Bundesverfassungsgericht (zvezno ustavno sodišče) v zvezi z varstvom zasebnega življenja presodilo, da je „jedro zasebnega življenja“ popolnoma izvzeto iz poseganja javnih organov (sklep z dne 14. septembra 1989 v zadevi BVerfGE 80, str. 367, z natančno opredelitvijo varstva osebnih zapisov v dnevnikih pred zasegom s strani organov kazenskega pregona).
114 – V Nemčiji na primer člen 46(1) Bundesrechtsanwaltsordnung (zvezni zakon o odvetništvu) internemu odvetniku prepoveduje, da svojega delodajalca zastopa pred sodišči in arbitražnimi sodišči kot odvetnik; tako lahko interni odvetnik svojega delodajalca zastopa samo pred sodišči, na katerih ni obveznega zastopanja po odvetniku, tako kot to lahko stori vsakdo, tudi oseba, ki ni pravnik. Podobna praksa je pri sodiščih Unije: v zvezi s tožbami, ki so jih podpisali poslovodje tožečih strank, ki so bili vpisani v imenik odvetnikov, glej sklepe Splošnega sodišča z dne 8. decembra 1999 v zadevi Euro-Lex proti UUNT (T-79/99, Recueil, str. II-3555, točki 28 in 29); z dne 13. januarja 2005 v zadevi Sulvida proti Komisiji (T-184/04, ZOdl., str. II-85, točki 9 in 10) in z dne 19. novembra 2009 v zadevi EREF proti Komisiji (T‑40/08, neobjavljen v ZOdl., točki 25 in 26), pri čemer je bila zoper zadnji sklep vložena pritožba (EREF proti Komisiji (C-75/10 P)); v zvezi s pritožbo, ki jo je pritožnica podpisala sama, glej sklep Sodišča z dne 5. decembra 1996 v zadevi Lopes proti Sodišču (C-174/96 P, Recueil, str. I-6401, točka 11).
115 – Sodba ESČP z dne 26. julija 2002 v zadevi Meftah in drugi proti Franciji (pritožba št. 32911/96 in druge, Recueil des arrêts et décisions 2002-VII, točke od 45 do 48 in navedena sodna praksa).
116 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, točka 18).
117 – Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Légerja v zadevi Wouters in drugi (navedeni v opombi 32, št. 181).
118 – Glej moje navedbe o prvem delu prvega pritožbenega razloga, predvsem točke od 61 do 72 teh sklepnih predlogov.
119 – „[t]he mere possibility of abuse is outweighed by the need to respect the confidentiality attached to the lawyer-client relationship“ (sodba Campbell proti Združenemu kraljestvu, navedena v opombi 35, točka 52 na koncu).
120 – V zvezi s tem glej moje navedbe o prvem pritožbenem razlogu, predvsem točke od 64 do 71 teh sklepnih predlogov.
121 – Irska se pri tem sklicuje na člen 15 Listine o temeljnih pravicah, ECLA pa na člen 1 Prvega protokola k EKČP.
122 – Sodbe z dne 23. februarja 1961 v zadevi De Gezamenlijke Steenkolenmijnen in Limburg proti Visoki oblasti (30/59, Recueil, str. 1, točka 41); z dne 27. novembra 2003 v zadevi Komisija proti Finski (C-185/00, Recueil, str. I-14189, točka 91) in z dne 26. marca 2009 v zadevi Selex Sistemi Integrati proti Komisiji in Eurocontrol (C-113/07 P, ZOdl., str. I-2207, točka 54).
123 – Sodba Sodišča z dne 17. marca 1993 v zadevi Komisija proti Svetu (C-155/91, Recueil, str. I‑939, točki 23 in 24) in sodba Splošnega sodišča z dne 3. aprila 2003 v zadevi BaByliss proti Komisiji (T-114/02, Recueil, str. II-1279, točka 417); s podobnim rezultatom tudi sodba Sodišča z dne 10. februarja 2009 v zadevi Irska proti Parlamentu in Svetu (C-301/06, ZOdl., str. I-593, točka 34 v povezavi s točko 57), v kateri Sodišče ni obravnavalo očitka o temeljnih pravicah, ki jih je predložila Slovaška republika kot intervenientka.
124 – Ustaljena sodna praksa; glej novejšo sodbo z dne 2. aprila 2009 v zadevi France Télécom proti Komisiji (C-202/07 P, ZOdl., str. I-3269, točki 59 in 60); sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji (navedena v opombi 26, točka 38) in sodbo z dne 12. novembra 2009 v zadevi Carbone-Lorraine proti Komisiji (C-554/08 P, neobjavljena v ZOdl., točka 32).
125 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, zlasti točke od 18 do 22, zlasti točka 21); v tem smislu tudi sklepni predlogi generalnega pravobranilca J.-P. Warnerja, predstavljeni 20. januarja 1981 v tej zadevi (str. 1630 in 1631). Poleg tega glej ustaljeno sodno prakso o avtonomni razlagi pojmov prava Skupnosti in Unije, na primer sodbe z dne 18. januarja 1984 v zadevi Ekro (327/82, Recueil, str. 107, točka 11); z dne 18. oktobra 2007 v zadevi Österreichischer Rundfunk (C‑195/06, ZOdl., str. I-8817, točka 24) in z dne 17. julija 2008 v zadevi Kozlowski (C-66/08, ZOdl., str. I-6041, točka 42).
126 – Sodbi Internationale Handelsgesellschaft (navedena v opombi 72, točka 3) in Hauer (navedena v opombi 73, točka 14).
127 – Sodba Hauer (navedena v opombi 73, točka 14).
128 – V tem smislu v zvezi z izvajanjem temeljnih svoboščin notranjega trga glej sodbo z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman (C-415/93, Recueil, str. I-4921, točka 81).
129 – Glej tudi mnenje 2/94 z dne 28. marca 1996 (pristop k EKČP, Recueil, str. I-1759, točki 23 in 24) in sodbo z dne 23. oktobra 2007 v zadevi Parlament proti Komisiji (C-403/05, ZOdl., str. I-9045, točka 49).
130 – Prav tako imata člena 20 in 21 Uredbe št. 1/2003, ki se uporabljata za prihodnje primere, pravno podlago v Pogodbah, namreč členu 83 ES (zdaj člen 103 PDEU).
131 – Sodba AM&S (navedena v opombi 32, predvsem točki 18 in 22).
132 – Glej točko 47 teh sklepnih predlogov.
133 – Sodbi z dne 12. julija 1984 v zadevi Klopp (107/83, Recueil, str. 2971, točka 17) in z dne 19. februarja 2002 v zadevi Wouters in drugi (C-309/99, Recueil, str. I-1577, točka 99).
134 – Glej na primer sodbe z dne 14. februarja 1995 v zadevi Schumacker (C-279/93, Recueil, str. I‑225, točka 21, o neposrednih davkih); z dne 23. oktobra 2007 v združenih zadevah Morgan in Bucher (C-11/06 in C-12/06, ZOdl., str. I-9161, točka 24, o organizaciji izobraževalnih sistemov in opredelitvi učnih vsebin) in z dne 10. marca 2009 v zadevi Hartlauer (C-169/07, ZOdl., str. I‑1721, točka 29, o ureditvi sistemov socialne varnosti).
135 – V tem smislu sodba Klopp (navedena v opombi 133, točki 17 in 18); glej tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljene 1. februarja 2006 v združenih zadevah Cipolla in drugi (C-94/04 in C-202/04, ZOdl., str. I-11421, točka 82).
136 – Glej točki 133 in 134 teh sklepnih predlogov.
137 – V tem smislu sodba z dne 31. maja 2001 v združenih zadevah D in Švedska proti Svetu (C‑122/99 P in C‑125/99 P, Recueil, str. I-4319, točka 65); v tem primeru sta D in Kraljevina Švedska vložili celo ločeni pritožbi in jima je bilo kljub temu naloženo solidarno plačilo stroškov.
138 – V tem smislu na primer sodbe z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringerju (C‑23/00 P, Recueil, str. I-1873, točka 56); z dne 2. oktobra 2003 v združenih zadevah International Power in drugi proti NALOO (C-172/01 P, C-175/01 P, C-176/01 P in C-180/01 P, Recueil, str. I‑11421, točka 187) in z dne 1. oktobra 2009 v zadevi Foshan Shunde Yongjian Housewares & Hardware proti Svetu (C-141/08 P, ZOdl., str. I-9147, točka 118).