1. 

Sodišče je v obravnavanem primeru pozvano, naj se izreče o vprašanju, ki je samo po sebi dokaj omejeno: gre namreč v bistvu za razlago enega samega kratkega odlomka iz carinskega zakonika Skupnosti, in sicer, natančneje, besedne zveze „ob nezakonitem vnosu“ iz člena 233, prvi odstavek, točka (d).

2. 

Kljub svoji navidezni enostavnosti pa ima to vprašanje razmeroma zapletene vidike. Po eni strani namreč besedilo predpisa ne daje jasnih navodil, ki bi omogočala njegovo razlago. Po drugi strani pa ima lahko izbira ene možne razlage in izločitev druge pomembne posledice v praksi, zlasti v zvezi s pobiranjem carinskih dajatev.

3. 

Ob tem je pomembno, da izvira vprašanje, ki ga zastavlja predložitveno sodišče, iz nesoglasij v sodni praksi – na katera se je odzvala tudi pravna stroka – med določenima nacionalnima sodiščema glede pravilne razlage navedenega člena 233.

4. 

Poleg tega je nesoglasje, za rešitev katerega prosi predložitveno sodišče, čezmejno, čeprav se nanaša na dve državi istega jezikovnega območja: nacionalni sodišči, ki sledita nasprotujočim si razlagam navedene določbe, sta namreč avstrijsko Verwaltungsgerichtshof in nemško Bundesfinanzhof. Priznana predstavnika teh nacionalnih sodišč sta pred kratkim v skupnem eseju predstavila stališča sodnih organov, ki jima pripadata. ( 2 )

5.

Določbe carinskega zakonika Skupnosti, ( 3 ) pomembne za obravnavani primer, so:

„Člen 38

1.   Blago, vneseno na carinsko območje Skupnosti, mora tisti, ki ga vnese, nemudoma in po potrebi po prometni poti, ki jo določijo carinski organi, in skladno s podrobnostmi, ki jih ti določijo, prepeljati:

[…]

2.   Vsaka oseba, ki prevzame prevoz blaga po vnosu na carinsko območje Skupnosti, predvsem zaradi pretovarjanja, postane odgovorna za izpolnitev obveznosti iz odstavka 1. […]

Člen 202

1.   Carinski dolg pri uvozu nastane:

2.   Carinski dolg nastane v trenutku nezakonitega vnosa blaga.

[…]

Člen 203

1.   Carinski dolg pri uvozu nastane:

2.   Carinski dolg nastane v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora.

[…]

Člen 233

Brez vpliva na veljavne določbe o zastaranju carinskega dolga in o neizterjanem znesku carinskega dolga v primeru, ko je bila sodno ugotovljena plačilna nesposobnost dolžnika, carinski dolg ugasne:

[…]

V primeru zaplembe in odvzema se v okviru kazenske zakonodaje, ki se uporablja za carinske prekrške, carinski dolg ne šteje za ugaslega, če kazenska zakonodaja države članice predvideva, da carine služijo kot podlaga za določitev kazni ali da obstoj carinskega dolga služi kot podlaga za kazenski pregon.“

6.

Opozoriti je treba še na dve določbi uredbe za izvajanje carinskega zakonika: ( 4 )

„Člen 867

Zaseg blaga v skladu s členom 233(c) in (d) zakonika ne spremeni carinskega statusa tega blaga.

Člen 867a

1.   Za neskupnostno blago, ki je bilo prepuščeno državni blagajni ali zaseženo oziroma zaplenjeno, velja, da se je začel postopek carinskega skladiščenja.

2.   Blago iz odstavka 1 lahko carinski organi prodajo samo pod pogojem, da kupec takoj opravi formalnosti, s katerimi blago pridobi carinsko dovoljeno rabo ali uporabo.

Kadar je prodaja izvedena po ceni, ki vključuje uvozne dajatve, velja, da je prodaja enakovredna sprostitvi v prosti promet, carinski organi sami pa izračunajo dajatve in jih vknjižijo.

V teh primerih se prodaja izvaja v skladu s postopki, veljavnimi v državah članicah.

3.   Kadar se administracija odloči, da bo blago iz odstavka 1 obravnavala drugače kakor s prodajo, takoj opravi formalnosti za dodelitev ene od carinsko dovoljenih rab ali uporab, predpisanih v členu 4(15)(a), (b), (c) in (d) zakonika.“

7.

Avstrijska policija je 21. maja 2001 na podlagi informacij, pridobljenih s telefonskim prisluškovanjem, v okolici kraja Wels ustavila turistični avtobus, ki je prihajal s Kosova, v katerem je odkrila 150 pretihotapljenih paketov z zavojčki cigaret, ki jih je zasegla in nato odvzela ter uničila.

8.

Avtobus je vstopil na carinsko območje Skupnosti v Italiji, v pristanišču v Brindisiju, in sicer v obdobju med 19. in 21. majem 2001, ki ni natančneje določeno. Namenjen je bil v Eferding, vendar je policija posredovala, preden je tja prispel.

9.

Avstrijski carinski organi so izračunali carinske dajatve za zadevne cigarete in naložili njihovo plačilo. Dajatve so znašale 961,46 EUR.

10.

Po več pritožbah, vloženih pri avstrijskih organih (ki so se osredotočale predvsem na vprašanja v zvezi z ugotovitvijo natančnih dejanskih okoliščin zadevnega dogajanja in odgovornosti vpletenih posameznikov), je bila zadeva predana predložitvenemu sodišču. To je ob ugotovitvi, da ima za odločitev osrednjo vlogo člen 233 carinskega zakonika, prekinilo odločanje v svojem postopku in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

11.

Prvo izmed dveh vprašanj, ki ju zastavlja predložitveno sodišče, je gotovo bolj pomembno in občutljivo. Z njim želi predložitveno sodišče od Sodišča pridobiti razlago besedne zveze „ob nezakonitem vnosu“, ki je navedena v členu 233 carinskega zakonika. Natančneje, Unabhängiger Finanzsenat zastavlja vprašanje, na katero predlaga dva odgovora in s tem dve možni izključujoči se razlagi. Vendar, kot bom pojasnil v nadaljevanju, je možnih razlag navedene besedne zveze še več.

12.

Da bi v celoti razumeli problematiko, na katero opozarja nacionalno sodišče, je vsekakor treba na kratko preučiti stališči, izoblikovani v nacionalnih sodnih praksah, kot sta opisani v predložitveni odločbi.

13.

V skladu z manj strogo razlago besedila člena 233 carinskega zakonika, ki jo med drugimi zagovarja zlasti avstrijsko Verwaltungsgerichtshof, carinski dolg v zvezi z blagom, pretihotapljenim na območje Skupnosti, ugasne v vseh primerih, v katerih je blago zaseženo, preden je prispelo do prvega namembnega kraja znotraj carinskega ozemlja Skupnosti.

14.

V obravnavanem primeru naj bi torej dejstvo, da so bile cigarete zasežene, preden je avtobus, v katerem so bile skrite, prispel na cilj (kraj Eferding), povzročilo ugasnitev carinskega dolga.

15.

V okviru tega postopka zagovarja navedeno stališče zlasti avstrijska vlada.

16.

Avstrijska vlada navaja predvsem, da pojem „vnos“ iz člena 233 carinskega zakonika ne sovpada s pojmom „vnos“ iz drugih določb carinskega zakonika. Vnos je namreč praviloma trenutno dejanje, ki se zaključi ob prehodu meje. Vendar avstrijska vlada opozarja, da je v členu 202 carinskega zakonika „nezakoniti vnos“ opredeljen kot „vsak vnos, pri katerem gre za kršitev členov od 38 do 41 in druge alinee člena 177“. Po mnenju te vlade take uporabe zadevnega izraza ne bi bilo mogoče pojasniti ob upoštevanju običajnega obsega pojma „vnos“. Če bi namreč v tem primeru šteli, da je „vnos“ trenutno dejanje ob prehodu meje, sklic na člene od 38 do 41 in 177 carinskega zakonika ne bi bil smiseln, saj se ti nanašajo na dejanja, ki sledijo prehodu mejne črte.

17.

Avstrijska vlada meni, da zato izraz „vnos“ iz členov 202 in 233 carinskega zakonika označuje pojem, ki obsega časovno obdobje, daljše od trenutnega dejanja prehoda meje. ( 5 )

18.

Po mnenju navedene vlade bi v tem primeru z ozko razlago tudi povsem nerazumno omejili število primerov, v katerih bi lahko navedeno določbo dejansko uporabili. ( 6 )

19.

Finska vlada predlaga še širšo razlago: po njenem mnenju naj bi do ugasnitve carinske obveznosti, predvidene v členu 233, prišlo vsakokrat, ko je mogoče dokazati, da blago, nezakonito vneseno na ozemlje Skupnosti, ni bilo sproščeno v gospodarski krogotok. Zato naj bi pod pogojem, da blago še ni bilo „dano v promet“, obveznost plačila dajatve ugasnila tudi takrat, kadar je blago zaseženo kasneje, potem ko je že prispelo do prvega namembnega kraja znotraj carinskega območja Skupnosti. ( 7 )

20.

To naj bi bilo v skladu s ciljem določbe iz člena 233 carinskega zakonika, saj se lahko s takojšnjim zasegom blaga prepreči, da bi državni blagajni nastala kakršna koli škoda. Po drugi strani naj bi morebitna kasnejša prodaja odvzetega blaga v skladu s členom 867a uredbe za izvajanje carinskega zakonika predpostavljala plačilo carinskih dajatev, tako da bi bili ti zneski v vsakem primeru zaračunani.

21.

Po mnenju finske vlade je ozka razlaga tudi v nasprotju z načelom enakega obravnavanja, saj bi privedla do tega, da bi bil položaj osebe, ki ji je bilo nezakonito vneseno blago zaseženo ob prehodu meje, obravnavan popolnoma drugače od položaja osebe, ki ji je bilo tako blago zaseženo (čeprav le malo) kasneje, kljub temu da gre za dokaj podobna položaja. ( 8 )

22.

V skladu z ozko razlago člena 233 carinskega zakonika, ki ji, kot že rečeno, sledi nemški Bundesfinanzhof, naj bi bila ugasnitev carinskega dolga zaradi zasega in kasnejšega odvzema pretihotapljenega blaga omejena na primere, v katerih je blago zaseženo natanko ob prehodu meje ali ob odhodu z mesta mejnega carinskega urada. In sicer zato, ker naj bi besedna zveza „ob nezakonitem vnosu“ označevala le natanko tisti trenutek, ko blago vstopi na carinsko območje Skupnosti.

23.

V primeru, ki ga v postopku v glavni stvari obravnava nacionalno sodišče, naj bi torej dejstvo, da so bile pretihotapljene cigarete zasežene po prehodu meje (kar se je, naj spomnim, zgodilo v italijanskem pristanišču v Brindisiju), izključevalo možnost uporabe navedenega razloga za ugasnitev. Zato naj bi bile osebe, odgovorne za nezakonit vnos cigaret, kljub temu da je bilo pretihotapljeno blago zaseženo in odvzeto, dolžne plačati carinsko dajatev za to blago.

24.

V okviru tega postopka zagovarjata navedeno stališče danska vlada in Komisija.

25.

Danska vlada predlaga ozko razlago člena 233 bodisi na podlagi argumentov, ki izhajajo iz sistematične preučitve, saj naj bi v drugih določbah carinskega zakonika izraz „vnos“ označeval trenutno in ne trajajoče dejanje, ( 9 ) bodisi iz razlogov pravne varnosti, ker naj bi bila pojma „sprostitev v gospodarski krogotok“ in „namembni kraj“ preveč nedoločena. ( 10 )

26.

Ta vlada poleg tega meni, da ozka razlaga, na podlagi katere je osebi, ki pretihotapi blago na carinsko ozemlje Skupnosti, naložena dodatna sankcija, prispeva k preprečevanju goljufivih dejanj. ( 11 )

27.

Komisija trdi, da je mogoče ozko razlago utemeljiti, prvič, na podlagi jezikovne razlage člena 233 in primerjave več jezikovnih različic besedila te določbe. ( 12 ) Tako razlago naj bi, drugič, potrjevala tudi sistematična preučitev, saj naj bi bil pojem „vnos“ uporabljen enotno v celotnem besedilu carinskega zakonika. Tretjič, ugasnitev carinske obveznosti, določeno v členu 233, naj bi bilo treba razlagati ozko, ker gre za izjemo od splošnih pravil. ( 13 )

28.

Poljska vlada Sodišču predlaga, naj sledi drugačni razlagi, v skladu s katero bi bil odgovor na vprašanji predložitvenega sodišča nepotreben. Sklicuje se namreč na člen 867a izvedbene uredbe, v katerem je določeno, da za neskupnostno blago, ki je bilo zaseženo ali odvzeto, velja, da se je zanj začel postopek carinskega skladiščenja. Ta določba naj bi bila glede na predpise, ki urejajo nastanek in ugasnitev carinskega dolga, lex specialis: po mnenju poljske vlade torej v primerih, v katerih se uporablja navedeni člen 867a, carinski dolg sploh ne nastane, tako da vprašanje glede njegove ugasnitve na podlagi člena 233 carinskega zakonika ni potrebno. ( 14 )

29.

Ta vlada poleg tega navaja, da ker se po njenem mnenju za odvzeto blago uporabljajo carinske dajatve, bi prišlo do dvojnega plačila dajatev, če bi javni organi odvzeto blago prodali. ( 15 )

30.

Kot sem navedel zgoraj, vprašanje, na katero mora odgovoriti Sodišče v obravnavanem primeru, ni preprosto. Zakonsko besedilo, ki ga je treba razložiti, ne vsebuje odločilnih napotkov, obenem pa vsa stališča, ki so jih predstavile stranke, vsebujejo elemente, ki jih ni mogoče zanemariti in jih je treba zato z največjo pozornostjo preučiti.

31.

Rešitev, ki jo nameravam predlagati Sodišču, je tista, ki jo zagovarja avstrijska vlada. V nadaljevanju bom pojasnil razloge, zaradi katerih se mi zdi ta rešitev boljša od drugih možnih razlag, kljub temu da vsebuje tudi določene pomanjkljivosti, na katere pa bom opozoril.

32.

Komisija meni, da ozko razlago člena 233, ki jo zagovarja tudi sama, potrjujejo ugotovitve, ki izhajajo iz preučitve besedila te določbe v več jezikovnih različicah. To naj bi očitno izhajalo iz italijanske in španske različice carinskega zakonika. Tudi druge jezikovne različice vsekakor potrjujejo ozko razlago, čeprav stališča Komisije ne podpirajo tako očitno.

33.

Vendar se mi v nasprotju s prepričanjem Komisije zdi, da iz preučitve več jezikovnih različic ( 16 ) carinskega zakonika ni mogoče izpeljati sklepov, ki bi bili odločilni za pravilno razlago člena 233. Italijanska („all’atto dell’introduzione irregolare“) in španska različica („en el momento de la introducción irregular“) sta namreč skladni bodisi z razlago, v skladu s katero gre pri vnosu blaga za „trenutno“ dejanje, bodisi z razumevanjem tega pojma v smislu dlje trajajočega dejanja. Čeprav je namreč uporaba izrazov „atto“ in „momento“ pomenljiva, je treba upoštevati, da sta le del besedne zveze (to je „all’atto di“ in „en el momento de“) in da nikakor ne opredeljujeta ali določata vnosa blaga na carinsko območje. S tega stališča se zdita navedeni jezikovni različici enakovredni drugim. ( 17 ) Po drugi strani bi morali, četudi bi sprejeli razlago, da je v italijanski in španski različici poudarjeno, da gre za trenutno dejanje prehoda meje, upoštevati, da v drugih jezikovnih različicah takega pomenskega odtenka ni.

34.

Zato menim, da iz preučitve več jezikovnih različic ne izhaja nič, kar bi bilo odločilno za razlago.

35.

Zdi se mi, da tudi izvirnega stališča poljske vlade, čeprav je zanimivo, ni mogoče sprejeti. Če bi namreč privzeli, da v primerih, v katerih se uporablja člen 867a izvedbene uredbe, carinski dolg v skladu s členom 202 carinskega zakonika sploh ne nastane in da posledično člena 233(d) zakonika ni treba razložiti, bi morali priznati, da je učinek izvedbene določbe (navedenega člena 867a) ta, da prepreči uporabo „glavnega“ predpisa. Člen 233, prvi odstavek, točka (d), ki temelji izključno na predpostavki, da je carinski dolg nastal v skladu s členom 202, bi bil torej brezpredmeten in posledično neuporaben.

36.

Poleg tega naj predvsem opozorim, da je prav v členu 233, prvi odstavek, točka (d), izrecno navedeno, da gre za carinski dolg, ki je „nastal […] v skladu s členom 202“ (moj poudarek). Povedano drugače, nobenega dvoma ni, da mora carinski dolg nastati in nato ugasniti.

37.

Vendar je treba poudariti, da poljska vlada v svojih pisnih stališčih pravilno opozarja na tveganje dvojnega zaračunavanja dajatve za isto blago in na potrebo, da se take položaje prepreči. Ta problem bom podrobneje obravnaval kasneje. ( 18 )

38.

Za namene tega postopka je „nezakoniti vnos“ opredeljen v členu 202 carinskega zakonika, v katerem je navedeno, da obsega „vsak vnos, pri katerem gre za kršitev členov od 38 do 41 in druge alinee člena 177“. Kljub temu se zdi, da je bil v stališčih strank, predstavljenih pisno in ustno na obravnavi, zanemarjen dejavnik, ki je po mojem mnenju ključen.

39.

Jasno je namreč, česar ne zanika niti Komisija, da vnos blaga na območje Skupnosti ni „nezakonit“, dokler ni oseba, ki vnaša blago, s svojim ravnanjem nedvoumno izkazala namero, da pristojnih carinskih organov ne bo obvestila o vnosu blaga. Pri vnosu na nadzorovani mejni točki se to zgodi, ko zadevna oseba zapusti carinsko točko, ne da bi prijavila blago, ki ga ima pri sebi. Če pa gre za vnos prek tako imenovane „zelene meje“, to je na nenadzorovanem odseku meje, nastane nezakonito ravnanje v trenutku, ko je izkazana namera, da blago ne bo odpeljano v carinski urad. ( 19 )

40.

„Nezakoniti vnos“ je torej podan šele, ko subjekt zapusti mejni prehod ali kakor koli nedvoumno izkaže svojo namero, da blaga ne bo prijavil carinskim organom.

41.

Kot že navedeno, naj bi v skladu z ozko razlago carinski dolg ugasnil le, kadar je blago zaseženo, preden je oseba, ki prevaža blago, zapustila mejno točko, ali izkazala namero, da blaga ne bo prijavila pristojnemu carinskemu organu. Če bi sledili tej razlagi, bi morali sprejeti tudi sklep, da se ugasnitev iz člena 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika – v nasprotju z besedilom določbe – nanaša na „vnos“, ki še ni „nezakonit“.

42.

To pa bi bila po mojem mnenju očitno samovoljna širitev zadevne določbe. Še posebej zato, ker v skladu s členom 202(2) carinskega zakonika „[c]arinski dolg nastane v trenutku nezakonitega vnosa blaga“: ob natančnejšem premisleku se torej izkaže, da bi ozka razlaga privedla do sklepa, da je namen določbe ugasnitev carinskega dolga, ki sploh še ni nastal.

43.

Po drugi strani bi lahko ozka razlaga privedla tudi do sklepa, da do zadevne ugasnitve sploh nikoli ne pride, ker ni nikoli izpolnjen zanjo izrecno predviden pogoj (to je „nezakoniti vnos“).

44.

Posledično je treba ugotoviti, da se ozka razlaga zaplete v logično protislovje, kar po mojem mnenju dokazuje njeno notranjo šibkost.

45.

Avstrijska vlada meni, čeprav je to izrazila drugače, da bi lahko klavzula iz člena 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika zaradi ozke razlage te določbe izgubila svoj uporabni učinek. In sicer zato, ker bi bila določba, če bi bila ugasnitev carinskega dolga omejena na primere, v katerih je blago, ki je predmet tihotapljenja, zaseženo ob prehodu meje, skoraj neuporabna (ali v vsakem primeru uporabna za zelo majhno število primerov): v praksi je namreč pretihotapljeno blago praviloma zaseženo kasneje in ne ob prehodu meje. ( 20 )

46.

Zdi se mi, da je treba ta argument, čeprav sam po sebi ni odločilen, upoštevati. Znano je namreč, da ima načelo polnega učinka pri razlagi prava Skupnosti ključno vlogo: na podlagi tega načela je treba dati zmeraj prednost razlagi, ki aktu Skupnosti omogoča dosego njegovih ciljev. ( 21 ) S tega stališča ni nobenega dvoma, da je „široka“ razlaga primernejša, saj zagotavlja možnost uporabe zadevne določbe.

47.

Znano je, da uvršča Sodišče med temeljna načela tudi načelo sorazmernosti. To načelo je uporabilo v sodbah, v katerih je ugotovilo, da so sankcije, ki so prestroge (in torej „nesorazmerne“) glede na ravnanja, za katera so predpisane, nezakonite. ( 22 ) Na podlagi tega načela je zatrdilo tudi, da je treba, če je na razpolago več sankcij, ki se lahko izrečejo v določenih okoliščinah, izmed ukrepov, ki zagotavljajo dosego zastavljenega cilja, na splošno uporabiti tistega, ki je manj strog. ( 23 )

48.

Če bi argumente, ki temeljijo na načelu sorazmernosti, razširili tudi na razlago aktov Skupnosti, bi se lahko vprašali, ali mora razlagalec, kadar sta mogoči dve razlagi določbe, ki povzroča negativne učinke za določen subjekt, izbrati tisto, ki nalaga blažje posledice. Načeloma se mi zdi tak sklep razumen in v obravnavanem primeru podpira bolj „široko“ razlago.

49.

To je seveda sprejemljivo le pod pogojem, da sta obe možni razlagi primerni za dosego cilja, ki mu sledi določba, ki je predmet razlage. Prav cilj določbe, ki jo je treba razložiti, pa bo predmet nadaljnje preučitve.

50.

Kateri cilj se želi doseči z določbo, ki jo je treba razložiti v obravnavanem primeru, to je z določbo iz člena 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika? To vprašanje je za razlago očitno bistveno.

51.

Zdi se mi, da bi težko zanikali, da je cilj ugasnitve obveznosti, predvidene v členu 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika, preprečiti, da bi bila dajatev naložena tudi za blago, ki – čeprav je bilo na ozemlje Skupnosti vneseno nezakonito – ni bilo dano na trg in torej v konkurenčnem smislu ni „ogrozilo“ blaga Skupnosti. ( 24 )

52.

Očitno je, da bi lahko dosledna teleološka razlaga določbe, izpeljana na podlagi pravkar navedenih ugotovitev, privedla do sklepa, da carinski dolg ugasne v vseh primerih, v katerih je bilo pretihotapljeno blago zaseženo, preden je bilo dano na trg, ne glede na kraj ali čas zasega. Kot sem navedel zgoraj, zagovarja tak sklep tudi finska vlada.

53.

Vendar menim, da te, še posebej „široke“ razlage člena 233 carinskega zakonika, ni mogoče sprejeti, in sicer preprosto zato, ker je glede na besedilo določbe očitno preveč samovoljna.

54.

Ob upoštevanju te razlage bi namreč morali izpeljati sklep, da carinski dolg v zvezi s pretihotapljenim blagom ugasne tudi takrat, kadar je blago na primer zaseženo več mesecev po nezakonitem vnosu, potem ko je bilo daljše obdobje skrito na „varnem“ mestu, da bi bilo kasneje dano na trg. Jasno je, da se tak sklep nikakor ne sklada z zadevno določbo, na podlagi katere dolg ugasne v zvezi z blagom, ki je zaseženo „ob nezakonitem vnosu“. Povedano drugače, zdi se mi jasno, da je v določbi zahtevana določena časovna povezanost med dejanjem prehoda meje in dejanjem zasega pretihotapljenega blaga.

55.

A čeprav še posebej „velikodušne“ razlage določbe, ki sem jo izpeljal v zgornji točki 52, ni mogoče sprejeti, je treba upoštevati dejstvo, da ratio določbe, kljub temu da ne dopušča popolnega sprevračanja pomena, ki izhaja iz besedila, nalaga, da določbi priznamo obseg, ki bo kar najbolj ustrezen za dosego njenih ciljev. V obravnavanem primeru je treba torej glede na cilje predpisa dati prednost razlagi, ki ob upoštevanju besedila določbe razširi – znotraj omejitve, da pretihotapljeno blago ni bilo dano na trg – nabor položajev, za katere velja, da carinski dolg ugasne.

56.

Res je sicer, da bi bil z ožjo razlago določbe iz člena 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika bolj poudarjen pomen kaznovalnega/odvračilnega elementa predpisa, kot sta poudarili zlasti danska vlada v svojih pisnih stališčih in Komisija na obravnavi. Vendar bi v zvezi s tem navedel naslednje.

57.

Razlog za ugasnitev carinskega dolga za pretihotapljeno blago je, kot sem pojasnil že zgoraj, dejstvo, da to blago v konkurenčnem smislu ne more več ogrožati blaga Skupnosti. Če je to blago kasneje dano na trg, pa je treba dajatve plačati v skladu s členom 867a uredbe za izvajanje carinskega zakonika.

58.

Razlaga Komisije in danske vlade, da je uporaba člena 233 carinskega zakonika v „kaznovalnem“ duhu upravičena zato, ker ima pretihotapljeno blago, potem ko je prepeljano mimo mejne točke, večje možnosti, da bo sproščeno v gospodarski krogotok in da bo posledično škodovalo proizvodom in proračunu Skupnosti, ni dosledna in temelji na logični napaki.

59.

Saj, prvič, če je pretihotapljeno blago zaseženo, tveganje oškodovanja preneha: pretihotapljeni proizvodi namreč ne bodo nepošteno konkurirali proizvodom Skupnosti, če pa bodo vstopili v gospodarski krogotok, bodo pred tem plačane dajatve. Drugič, če ti proizvodi niso odkriti in zaseženi, bodo v vsakem primeru dani na trg in plačana ne bo nobena dajatev ne glede na bolj ali manj ozko razlago člena 233.

60.

Prav tako ni mogoče trditi, da lahko kaznovalni učinek na potencialne tihotapce dejansko vpliva odvračilno. Če bi zakonodajalec nameraval plačilo dajatev za pretihotapljeno in zaseženo blago predpisati v smislu kazni, v členu 233 carinskega zakonika ne bi predvidel okoliščin, v katerih je tudi tihotapcem priznana ugasnitev dajatev. Če bi zakonodajalec Skupnosti želel, da ima ta določba odvračilni učinek, ne bi predvidel nobene možnosti za ugasnitev dolga, temveč bi tihotapcem v vseh primerih in kakor koli naložil plačilo dajatev za blago, ki jim je bilo zaseženo. Ob upoštevanju ozke razlage pa bi „sankcija“ prizadela le tihotapca, ki je bil pri nezakonitem ravnanju odkrit v razmeroma pozni fazi njegove nezakonite dejavnosti, medtem ko bi bilo tihotapcu, odkritemu v zgodnejši fazi, naloženo le plačilo dajatev.

61.

Menim, da so vidiki, povezani s tihotapskimi dejavnostmi, ki so v pravem pomenu kaznovalne narave, predmet kazenskih in/ali upravnih določb, predvidenih za sankcioniranje takih ravnanj. Zato je treba navedene razloge izvzeti iz presoje, ali je treba v določenih okoliščinah zaračunati carinsko dajatev ali ne, edino ta pa je predmet tega postopka.

62.

To potrjuje tudi zadnji odstavek člena 233 carinskega zakonika, v katerem je prav z namenom, da možnost izreka kazenskih sankcij ne bi bila preprečena v primeru ugasnitve carinskega dolga, določeno, da se ob zasegu ali odvzemu pretihotapljenega blaga v okviru kazenske zakonodaje carinski dolg ne šteje za ugaslega.

63.

Razlaga, ki jo predlagam, je poleg tega izrecno potrjena v sodbi Sodišča, ki se sicer nanaša na pravni okvir, ki se je uporabljal pred uveljavitvijo carinskega zakonika, upoštevnega za obravnavani primer, a menim, da je njena veljavnost kljub temu ohranjena: v tej sodbi je Sodišče zatrdilo, da „morajo razlogi za ugasnitev temeljiti na ugotovitvi, da blago dejansko ni doseglo ekonomskega namena, ki je razlog za uporabo uvoznih dajatev“. ( 25 )

64.

Določba, ki ureja ugasnitev carinskega dolga ob zasegu in odvzemu pretihotapljenega blaga, iz člena 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika je strožja glede na ureditev, določeno v Uredbi št. 2144/87, ki se je uporabljala do uveljavitve carinskega zakonika. ( 26 ) V členu 8(1)(b) te uredbe je bilo namreč določeno, da carinski dolg ugasne v vseh primerih odvzema blaga.

65.

Tudi v Uredbi št. 450/2008, ( 27 ) ki vsebuje modernizirani carinski zakonik in ki bo začela kmalu veljati, je v členu 86 ponovno predvidena „mehkejša“ usmeritev, vsebovana že v Uredbi št. 2144/87, saj je v odstavku 1 tega člena določeno, da carinski dolg ugasne, „kadar se blago, zavezano uvoznim ali izvoznim dajatvam, odvzame“ (točka (d)), „kadar se blago, zavezano uvoznim ali izvoznim dajatvam, zaseže in hkrati oziroma naknadno odvzame“ (točka (e)), ter „kadar se blago, zavezano uvoznim in izvoznim dajatvam, uniči pod carinskim nadzorom ali odstopi državi“ (točka (f)). Tudi v novem carinskem zakoniku torej za ugasnitev carinskega dolga ni pomembno, kdaj je blago zaseženo in/ali odvzeto.

66.

Glede na to, da trenutno veljavni carinski zakonik v zvezi z ugasnitvijo carinskega dolga za pretihotapljeno blago vzpostavlja še posebej strogo ureditev, ki je s časovnega vidika umeščena med dve precej manj strogi ureditvi, menim, da bi zelo ozka razlaga člena 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika najverjetneje privedla do izkrivljanja notranje logike ureditve Skupnosti in domnevnih namenov zakonodajalca. ( 28 )

67.

Ozka razlaga člena 233 se izkaže za zelo problematično še posebej takrat, kadar je tihotapljeno blago vneseno v Skupnost na mestih vzdolž „zelene meje“. V tem primeru sta namreč možni dve različni razlagi.

68.

V skladu s prvo, ki jo je podprla tudi Komisija v točki 26 svojih pisnih stališč, naj bi se pri tihotapljenju vzdolž nenadzorovane mejne črte nezakoniti vnos zaključil že v trenutku, ko je blago fizično preneseno prek mejne črte. Če bi sledili tej razlagi, je jasno, da do ugasnitve carinskega dolga iz člena 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika dejansko ne bi nikoli prišlo, saj je skoraj nemogoče, da bi do zasega blaga prišlo natanko na mejni liniji. Linija je po definiciji geometrijski element z ničto širino.

69.

V skladu z drugo razlago, ki jo je Komisija zagovarjala na obravnavi, pa naj bi se pri tihotapljenju blaga vzdolž zelene meje nezakoniti vnos v smislu člena 233 zaključil, ko se oseba, ki prevaža blago, napoti v smeri, ki ne vodi do najbližje carinske točke, in s tem izkaže, da namerava blago pretihotapiti. ( 29 )

70.

Ugotavljam, da je ta druga „različica“ ozke razlage prav gotovo prepričljivejša od prve: vsaj tega, da bi bil člen 233, prvi odstavek, točka (d), dejansko neuporabljiv, namreč ne povzroči. Kljub temu pa pušča odprte določene probleme, saj je očitno, da v praksi ni mogoče vselej jasno opredeliti smeri, ki jo je izbral subjekt uvoznik po prehodu meje, zlasti če gre za gozdnata ali kakor koli težko dostopna območja, kar pa je značilno za pas vzdolž „zelene meje“.

71.

Tudi s tega stališča torej menim, da je treba dati prednost široki razlagi.

72.

Čeprav menim, da je razlaga, ki jo predlagam, gotovo najprimernejša, je treba upoštevati dejstvo, da je povezana tudi z določenimi težavami.

73.

Prvič in kot sem že opozoril, je treba zato, da bi lahko upoštevali širšo razlago člena 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika, sprejeti tudi, da se pojem „vnos“ iz člena 233 razlikuje od pojma „vnos“ iz drugih določb carinskega zakonika. Jasno je, da bi bilo popolno, če bi se lahko izognili takemu razhajanju glede pomenov. Po drugi strani pa menim, da sem dokazal, da bi povezovanje izraza „vnos“ iz člena 233 s „trenutnim“ in časovno omejenim pomenom – to je s pomenom, ki ga ta izraz gotovo ima v drugih določbah carinskega zakonika – , privedlo do več zapletov, kot jih je mogoče rešiti s tem pristopom.

74.

Drugič, iz široke razlage izhaja element negotovosti, povezan s prvim namembnim krajem tihotapljenega blaga. Očitno je, da je pojem „prvega namembnega kraja“ razmeroma nedoločen in ga ni mogoče dodatno opredeliti, zato ga je treba določiti na podlagi preučitve vsakega posameznega primera posebej, kot je na obravnavi priznala tudi avstrijska vlada. Poleg tega se v praksi lahko zgodi, da je predmet zasega blago, za katero sploh ni jasno, ali je že prispelo do svojega prvega namembnega kraja znotraj carinskega območja Skupnosti ali ne. Ti primeri bi torej lahko zahtevali zelo poglobljena preverjanja: po drugi strani pa so take preiskave nekaj povsem običajnega v okviru, na primer, kazenskega prava, pri čemer je treba spomniti še, da morajo lokalni organi v zvezi s tihotapsko dejavnostjo, ki se kazensko preganja, v vsakem primeru opraviti preiskavo za namene kazenskega postopka. Poleg tega bi lahko pri zasegu blaga „v gibanju“ do nasprotnega dokaza veljala domneva, da blago do prvega namembnega kraja še ni prispelo.

75.

Ob tem pa ne smemo zanemariti niti dejstva, da tudi iz ozke razlage izhajajo prav tako nejasni elementi. To velja zlasti za okoliščino, na katero sem že opozoril zgoraj, kadar je tihotapljeno blago zaseženo vzdolž „zelene meje“. ( 30 )

76.

Tretjič, predlagana razlaga ne odpravlja tveganja dvojnega plačila dajatve za isto blago, čeprav ga vendarle omejuje. ( 31 ) Položaj dvojnega plačila bi tako lahko nastal, kadar bi bilo pretihotapljeno blago zaseženo kasneje, po prispetju do prvega namembnega kraja (tako da carinski dolg ne bi ugasnil), nato pa bi ga javni organi prodali, tako da bi moral kupec zanj (drugič) plačati dajatev v skladu s členom 867a Uredbe št. 2454/93.

77.

Kot sem že pojasnil, bi se lahko tveganju dvojnega plačila dajatve povsem izognili le, če bi sprejeli sklep, da carinski dolg ugasne v vseh primerih, v katerih je pretihotapljeno blago zaseženo in odvzeto, preden je dano na trg. Po drugi strani pa sem že poudaril tudi, da taka rešitev, ki je bila sicer že zapisana v Uredbi št. 2144/87 in je zdaj ponovno določena v Uredbi št. 450/2008, ni sprejemljiva v luči besedila carinskega zakonika. ( 32 )

78.

Menim, da navedene omejitve in težave v celoti niso take, da bi lahko resno ovirale zgoraj opisano razlago. Vsekakor pa druge možne razlage povzročajo še pomembnejše zaplete.

79.

Zato Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje Unabhängiger Finanzsenat odgovori, da je treba besedno zvezo „ob nezakonitem vnosu“ iz člena 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika, razlagati tako, da se nanaša na časovno obdobje, ki sega od prehoda meje do trenutka, ko nezakonito vneseno blago prispe v prvi namembni kraj znotraj ozemlja Skupnosti.

80.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je s tem, da je v členu 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika predvidena ugasnitev carinskega dolga le kot posledica zasega blaga, ki je bilo nezakonito uvoženo v skladu s členom 202 carinskega zakonika, kršeno načelo enake obravnave, saj v zvezi z blagom, zaseženim po tem, ko je bilo nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora v skladu s členom 203, ni nobene podobne določbe.

81.

Že na prvi pogled je jasno, da odpira drugo vprašanje nezanemarljive težave glede svoje pomembnosti za odločitev v postopku v glavni stvari.

82.

Tako Komisija kot avstrijska vlada, čeprav sta to stališče izrazili različno, trdita, da je to vprašanje očitno nepomembno za spor o glavni stvari. ( 33 )

83.

Menim, da so ugotovitve Komisije in avstrijske vlade pravilne. Položaj subjekta, ki je pritožnik v postopku v glavni stvari, je namreč brez dvoma urejen v členu 202 carinskega zakonika, ki obravnava nezakonit vnos blaga prek meje. Položaj, predviden v členu 203, ki se nanaša na dejanje odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, pa je povsem nepovezan z dejanskim stanjem iz postopka v glavni stvari.

84.

Jasno je, da bi se lahko v konkretnem primeru, če bi bil položaj, predviden v členu 203, urejen ugodneje glede na položaj iz člena 202, zastavilo vprašanje o tem, ali so manj ugodne določbe zakonite v luči načela enakega obravnavanja. Vendar je treba za spor o glavni stvari uporabiti ureditev, določeno v členu 202: to je tisto, ki je ugodnejša.

85.

Čeprav je res, da je Sodišče upravičeno zmeraj zelo previdno glede možnosti, da na določeno vprašanje za predhodno odločanje ne bi odgovorilo, pa iz ustaljene sodne prakse izhaja, da lahko odloči, da o vprašanju ne bo presojalo, če je očitno, da odgovor, za katerega prosi nacionalno sodišče, ni pomemben za rešitev spora o glavni stvari. ( 34 ) V obravnavanem primeru pa se mi zdi jasno, da je zastavljeno vprašanje očitno hipotetične narave, saj za rešitev spora o glavni stvari ni pomembno. Zato menim, da Sodišču na drugo vprašanje za predhodno odločanje ni treba odgovoriti.

86.

Ne glede na to bom v nadaljevanju navedel nekaj kratkih ugotovitev v zvezi s tem vprašanjem za primer, da bi se Sodišče kljub mojemu predlogu odločilo, da ga bo preučilo tudi vsebinsko.

87.

Danska in finska vlada v zvezi s tem trdita, da sta položaja, urejena v členih 202 in 203 carinskega zakonika, objektivno različna, tako da z njuno različno obravnavo ne bi bilo kršeno načelo enake obravnave. ( 35 )

88.

Avstrijska vlada pa, kot se zdi, meni, da iz določbe člena 233 dejansko izhaja neupravičena diskriminacija med položajem iz člena 202 in položajem iz člena 203: ta diskriminacija bi bila po njenem mnenju lahko presežena, če bi določbo o ugasnitvi carinskega blaga uporabljali enako tudi ob zasegu blaga, ki je bilo nezakonito odstranjeno izpod carinskega nadzora v skladu s členom 203. A to vprašanje naj bi bilo v obravnavanem primeru nepomembno, saj je položaj, ki je predmet postopka v glavni stvari, urejen v členu 202 carinskega zakonika. ( 36 ) Avstrijska vlada poleg tega navaja, da z uveljavitvijo novega carinskega zakonika te težave ne bo več, saj je v njem ugasnitev carinskega dolga, kadar je blago zaseženo ali odvzeto, predvidena ne glede na trenutek ali položaj, v katerem pride do zasega in/ali odvzema. ( 37 )

89.

Komisija, ki sledi podobni razlagi, kot jo je sicer bolj na splošno razvila poljska vlada, ( 38 ) se sklicuje na člen 867a izvedbene uredbe in – glede na to, da se ta določba prav tako nanaša na nezakonito vneseno blago iz člena 202 in na blago, odstranjeno izpod carinskega nadzora, iz člena 203 carinskega zakonika – trdi, da ni mogoče šteti, da je vsebina člena 233, prvi odstavek, točka (d), diskriminatorna.

90.

Menim, da je treba za namene vsebinske presoje vprašanja poudariti bistveno razliko, ki dejansko obstaja med položajema, ki ju urejata člena 202 in 203 carinskega zakonika.

91.

Natančneje, gre za to, da se člen 202 nanaša na „klasične“ primere tihotapljenja blaga v notranjost carinskega območja Skupnosti, medtem ko so v členu 203 opredeljeni primeri, pri katerih gre za dejanje ali opustitev, ki povzroči, čeprav le začasno, da je pristojnemu carinskemu organu preprečen dostop do blaga, ki je pod carinskim nadzorom, tako da ne more opraviti kontrol, predvidenih v carinskem zakoniku. ( 39 )

92.

Povedano drugače, v okoliščinah iz člena 203 carinskega zakonika ima blago, odstranjeno izpod carinskega nadzora, načeloma večje možnosti, da bo sproščeno v gospodarski krogotok, saj se že nahaja znotraj carinskega ozemlja. Ob tem pa so carinski organi o obstoju tega blaga že seznanjeni. Že ta dejstva bi zadoščala za ugotovitev, da je različna obravnava zadevnih dveh položajev upravičena.

93.

Poleg tega je treba opozoriti, da je blago, odstranjeno izpod carinskega nadzora v skladu s členom 203 carinskega zakonika, že na podlagi opredelitve tisto blago, za katero je bilo že sporočeno, da je bilo vneseno v carinsko območje. Posledično, kot je pravilno poudarila danska vlada, ( 40 ) je zaseg/odvzem (in torej morebitna uporaba člena 233 carinskega zakonika) v praksi manj pomemben za blago, obravnavano v členu 203, kot za blago, ki je bilo vneseno nezakonito v skladu s členom 202.

94.

Tudi glede tega je res, da je določba iz novega carinskega zakonika, ki bo začel kmalu veljati, najverjetneje bolj logična in „pravična“, saj je v njej na splošno predvideno, da carinski dolg ugasne za vse zaseženo blago. Po drugi strani menim, da je treba glede na jasno besedilo člena 233 trenutno veljavnega carinskega zakonika, v katerem ni določeno, da carinski dolg ugasne za zaseženo blago, ki je predmet člena 203 carinskega zakonika, ugotoviti, da so objektivne razlike med položajema iz člena 202 in iz člena 203 zadosten razlog za sklep, da je njuna različna obravnava, ki jo je določil zakonodajalec, upravičena (čeprav morda ne tudi „optimalna“).

95.

Na podlagi zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je zastavilo Unabhängiger Finanzsenat, odgovori, da je treba besedno zvezo „ob nezakonitem vnosu“ iz člena 233, prvi odstavek, točka (d), carinskega zakonika razlagati tako, da se nanaša na časovno obdobje, ki sega od prehoda meje do trenutka, ko nezakonito vneseno blago prispe v prvi namembni kraj znotraj ozemlja Skupnosti.