1. 

V kolikšni meri se lahko v položaju, v katerem je oznako živila, ki omenja kraj izvora, registrirala skupina lokalnih proizvajalcev kot (nacionalno) kolektivno blagovno znamko, vložena pa je bila tudi zahteva za njeno registracijo kot zaščitene označbe porekla (v Skupnosti) (v nadaljevanju: ZOP) ali zaščitene geografske označbe (v nadaljevanju: ZGO), drugi proizvajalec, ki uporablja podobno ime za podobno živilo, v obrambi zoper trditev, da bi lahko oznaka njegovega živila zavedla potrošnike, sklicuje na (i) dejstvo, da pri preizkusu zahteve za pridobitev ZOP ali ZGO še ni bilo ugotovljeno, da ime ni postalo generično, in/ali (ii) dejstvo, da je ime dolgo uporabljal v dobri veri?

2. 

To je bistvo vprašanj, ki jih je Tribunale Civile di Modena (civilno sodišče, Modena), Italija, v tej zadevi predložilo Sodišču v predhodno odločanje.

3.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe Sveta (EGS) št. 2081/92 z dne 14. julija 1992 o zaščiti geografskih označb in označb porekla za kmetijske pridelke in živila, ( 2 ) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/13/ES z dne o približevanju zakonodaje držav članic o označevanju, predstavljanju in oglaševanju živil ( 3 ) ter Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami. ( 4 )

4.

Uredba št. 2081/92 določa okvir za zaščito registriranih označb porekla in geografskih označb. ( 5 ) V skladu z Uredbo je mogoče imena določenih kmetijskih in živilskih proizvodov zaščititi v celotni Skupnosti kot ZOP ali ZGO, če obstaja povezava med značilnostmi zadevnih proizvodov in njihovim geografskim izvorom. ( 6 )

5.

V peti uvodni izjavi Uredbe je določeno, da je označevanje kmetijskih proizvodov in živil predmet splošnih določb Direktive Sveta 79/112 ( 7 ) ter da je treba glede na njihovo posebno naravo sprejeti dodatne posebne določbe za kmetijske proizvode in živila s posebnega geografskega območja. V členu 1(2) je pri opredelitvi področja uporabe Uredbe izrecno določeno, da se uporablja brez poseganja v druge posebne določbe Skupnosti.

6.

V členu 2 je določeno, da se zaščita Skupnosti za označbe porekla in geografske označbe pridobi v skladu z Uredbo, poleg tega pa so v njem določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, zato da se ime šteje za „označbo porekla“ ali „geografsko označbo“.

7.

V členu 2(2)(a) je zato določeno, da „označba porekla“ pomeni ime regije, posebnega kraja ali državo, ki se uporablja za opis kmetijskega proizvoda ali živila s poreklom iz navedene regije, posebnega kraja ali države in katerega kakovost ali značilnosti so bistveno ali izključno posledica posebnega geografskega okolja z njegovimi lastnimi naravnimi in človeškimi faktorji ter katerega proizvodnja, predelave in priprava za trg potekajo znotraj definiranega geografskega območja. V členu 2(2)(b) je opredeljena „geografska označba“ kot ime regije, posebnega kraja ali države, ki se uporablja za opis kmetijskega proizvoda ali živila s poreklom iz navedene regije, posebnega kraja ali države in ki ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti, ki jih je mogoče pripisati navedenemu geografskemu poreklu in katerega proizvodnja in/ali predelava in/ali priprava za trg se opravlja znotraj definiranega geografskega območja.

8.

V členu 3 sta nato navedena primera, v katerih se posebna imena ne smejo registrirati.

9.

V členu 3(1) je še posebej predvideno:

„Imena, ki so postala generična, se ne smejo registrirati.

Za namene te uredbe pomeni ‚ime, ki je postalo generično‘ ime kmetijskega proizvoda ali živila, ki je, čeprav se nanaša na kraj ali regijo, kjer je bil ta proizvod ali živilo prvotno proizvedeno ali trženo, postalo splošno ime kmetijskega proizvoda ali živila.

Da bi ugotovili ali je ime postalo generično ali ne, se upoštevajo vsi faktorji, zlasti:

Kjer se v skladu s postopkom iz členov 6 in 7 zahteva za registracijo zavrne, ker je ime postalo generično, Komisija objavi navedeno odločitev v Uradnem listu Evropskih skupnosti.“

10.

V členu 5 je določen postopek, ki ga mora upoštevati država članica, kadar je vložena zahteva za registracijo imena. V upoštevnih določbah člena 5(5) ( 8 ) je določeno:

„Država članica preveri, ali je vloga utemeljena in jo […] pošlje Komisiji, če meni, da izpolnjuje zahteve iz te uredbe.

Ta država članica lahko samo prehodno odobri na nacionalni ravni zaščito v smislu te uredbe za ime, ki je bilo predloženo na predpisan način, in po potrebi odobri prilagoditveno obdobje, ki začne teči od datuma predložitve […]

Taka prehodna nacionalna zaščita preneha veljati na dan sprejetja odločitve o registraciji v skladu s to uredbo. Ob sprejetju take odločitve se lahko dovoli prilagoditveno obdobje do petih let pod pogojem, da so zadevna podjetja zakonito tržila zadevne proizvode in pri tem ves čas uporabljala zadevna imena vsaj pet let pred datumom objave iz člena 6(2).“

11.

V členu 13 je natančno opredeljena zaščita, ki se zagotavlja registriranim imenom. V upoštevnih delih tega člena je določeno:

„1.   Registrirana imena so zaščitena proti:

[…]

3.   Zaščiteno ime ne sme postati generično.

[…]“

12.

Direktiva 2000/13 med drugim približuje zakonodajo držav članic v zvezi z označevanjem živil. V uvodni izjavi 6 preambule Direktive je določeno, da mora „[v]saka ureditev označevanja živil […] predvsem obveščati in varovati potrošnika“.

13.

V upoštevnih določbah člena 2 je določeno:

„1.   Označevanje in uporabljene metode ne smejo:

[…]

3.   Prepovedi ali omejitve iz odstavk[a] 1 […] veljajo tudi za:

14.

V upoštevnih določbah člena 5 je določeno:

„1.   Ime, pod katerim se živilo prodaja, je ime, ki je predvideno za to živilo v predpisih Skupnosti.

15.

Direktiva 89/104 je prvo približevanje zakonodaje držav članic o blagovnih znamkah.

16.

V upoštevnih določbah člena 3(1) je določeno:

„Kot znamka se ne smejo registrirati ali, če so registrirani, se jih lahko razglasi za neveljavne:

[…]

[…]“

17.

V členu 15(2) je določeno:

„Z odstopanjem od člena 3(1)(c) lahko države članice predvidijo, da lahko znaki ali oznake, ki se v gospodarskem prometu lahko uporabljajo za označevanje geografskega izvora blaga ali storitev, sestavljajo kolektivne, garancijske ali certifikacijske znamke. Takšna znamka imetniku ne daje pravice, da bi tretjemu v gospodarskem prometu prepovedal uporabo takšnih znakov ali oznak, ob pogoju, da jih uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji; takšna pravica se še zlasti ne sme uveljavljati proti tretji osebi, ki je upravičena do uporabe geografskega imena.“

18.

Občina Felino je v italijanski regiji Emilia-Romagna. Družba Cavazzuti SpA, sedaj Grandi Salumifici Italiani SpA (v nadaljevanju: GSI), proizvaja salamo, ki jo trži kot „Salame Felino“ in/ali „Salame tipo Felino“. ( 9 ) To salamo proizvaja v Modeni (ki prav tako v regiji Emilia-Romagna, približno 50 km od Felina) in to počne približno od leta 1970.

19.

Regija Emilia-Romagna je 16. maja 2006 družbi GSI naložila upravno kazen, ker je ime „Salame tipo Felino“ uporabljala na svoji oznaki tako, da je zavajala potrošnike. Regija je menila, da je družba GSI kršila člen 2 zakonske uredbe 109/92, s katero je bil v italijansko nacionalno pravo prenesen člen 2 Direktive 2000/13.

20.

Ko je bila kazen naložena, ime „Salame Felino“ ni bilo registrirano niti kot ZOP niti kot ZGO. V predložitvenem sklepu je navedeno, da je bila na podlagi trditev Associazione per la Tutela del Salame Felino (združenje za varstvo Salame Felino, v nadaljevanju: APTSF) in Associazione delle Industrie delle Carni (združenje mesne industrije, v nadaljevanju: ASSICA) vložena zahteva za priznanje„Salame Felino“ kot ZGO na podlagi Uredbe št 2081/92. Vendar ob vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe o tej zahtevi za registracijo imena še ni bilo odločeno.

21.

Družba GSI je pri Tribunale Civile di Modena vložila tožbo, s katero je želela doseči razveljavitev upravne kazni, ker naj bi bilo ime „Salame Felino“ generično in naj bi se že več let uporabljalo v dobri veri zunaj občine Felino, tudi glede kolektivne znamke. Tribunale Civile je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22.

Družba GSI, regija Emilia-Romagna, APTSF, grška in italijanska vlada ter Komisija so predložile pisna stališča, na obravnavi pa so navedbe predstavile ustno.

23.

Kazen, ki je bila naložena družbi GSI, se nanaša na kršitev člena 2 zakonske uredbe 109/92. Zato je jasno, o čem mora razsoditi nacionalno sodišče: ali je družba GSI z uporabo imena „Salame tipo Felino“ na svoji oznaki zavajala potrošnike. Tribunale di Modena poziva Sodišče, naj pojasni učinek, ki ga lahko imajo številni dejavniki na to presojo.

24.

Eden od teh dejavnikov je vrednost samega imena. S prvim predloženim vprašanjem se sprašuje, kdaj in zakaj je mogoče ime šteti za generično. Za odgovor na to vprašanje je potreben le preizkus sistema registracije, predvidenega v Uredbi 2081/92. V okviru vprašanja pred predložitvenim sodiščem pa mora Sodišče preizkusiti tudi učinek, ki ga bo imela odločitev, da je ime generično, na presojo nacionalnega sodišča glede uporabe tega imena na oznaki.

25.

To od Sodišča zahteva, naj jasno odloči, kakšno je razmerje med Uredbo št. 2081/92 in Direktivo 2000/13. To bom obravnavala v odgovoru na drugo vprašanje pred preučitvijo učinka, ki ga lahko ima dobra vera družbe in trajanje uporabe imena na presojo sodišča o domnevno zavajajoči oznaki.

26.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je treba geografsko ime, za katero je bila zavrnjena ali preprečena predložitev zahteve za registracijo kot ZOP ali ZGO, šteti za generično vsaj v obdobju, v katerem velja navedena zavrnitev ali preprečitev.

27.

Podana sta bila dva ločena ugovora glede dopustnosti.

28.

Prvič, APTSF in italijanska vlada izpodbijata dejansko stanje, na katerem temelji vprašanje. Italijanska vlada trdi, da v postopku registracije ni prišlo do nobene zavrnitve ali preprečitve. APTSF trdi, da je treba zahtevo za registracijo imena sedaj samo še formalno objaviti.

29.

Nobene od teh trditev ne morem sprejeti kot podlage za odločitev, da prvo vprašanje ni dopustno.

30.

Člen 234 ES temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem. Presoja dejstev spada v pristojnost nacionalnih sodišč, medtem ko je naloga Sodišča podati usmeritve glede razlage prava Skupnosti. Iz tega je razvidno, da mora predhodna odločba Sodišča temeljiti na dejanskem stanju, kot ga je v predložitvenem sklepu predstavilo nacionalno sodišče. ( 10 )

31.

Iz predložitvenega sklepa jasno izhaja, da zahteva na podlagi Uredbe št. 2081/92 ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari ni bila rešena in ime „Salame Felino“ ni bilo registrirano. Razlogi, zakaj je bilo ali je lahko bilo tako, niso pomembni za presojo predloženih vprašanj.

32.

Drugič, italijanska vlada in Komisija trdita, da prvo vprašanje ni dopustno, ker temelji na nepravilni domnevi, da je mogoče področje uporabe člena 2 Direktive 2000/13 omejiti z Uredbo. Poleg tega po mnenju Komisije za rešitev zadeve pred nacionalnim sodiščem ni treba najprej obravnavati vprašanja, ali je ime generično med postopkom registracije na podlagi Uredbe št. 2081/92. Komisija meni, da mora nacionalno sodišče odločiti o zadevi, ki mu je bila predložena, le glede na nacionalne določbe za izvedbo Direktive 2000/13.

33.

Čeprav so trditve Komisije relevantne, nikakor ni izključeno, da bo registracija imena (ali njegova opredelitev, da je generično) na podlagi Uredbe št. 2081/92 – ki sicer ne omejuje področja uporabe člena 2 Direktive 2000/13 – vplivala na odločitev sodišča, ali je oznaka, ki uporablja to ime, zavajajoča za namene Direktive 2000/13. Odgovor na prvo vprašanje je zato prvi korak, ki je morda nujen za ustrezno rešitev drugega vprašanja.

34.

Zato menim, da mora Sodišče odgovoriti na prvo vprašanje.

35.

V Uredbi št. 2081/92 je določen sistem, na podlagi katerega je mogoče ime, ki označuje izvor proizvoda, vpisati na seznam imen, ki so zaščitena na ravni Skupnosti. Komisija presodi, ali je mogoče temu imenu zagotoviti zaščito. Komisija lahko na podlagi člena 3(1) zavrne registracijo imena, če med drugim meni, da je generično.

36.

Če in dokler Komisija ne zavrne zahteve izrecno iz tega razloga, ni mogoče trditi, da je bilo ugotovljeno, da je ime generično v smislu Uredbe.

37.

Niti ne more obstajati podlaga za domnevo, da je geografsko ime generično, dokler ni odločeno, da ni tako. V številnih primerih bo tako ime le informativno. V nekaterih primerih bo upravičeno do zaščite na podlagi Uredbe. Vendar iz dokumentacije, predložene Sodišču, ni razvidno, da je običajen razvoj geografskega imena, da kot označba živila postane generično.

38.

Zato in v nasprotju s trditvami družbe GSI nacionalno sodišče med postopkom registracije imena ne more šteti, da je generično, če in dokler Komisija tega ne ugotovi.

39.

Zato tudi ni mogoča domneva, da ime ni generično v smislu Uredbe. ( 11 )

40.

V tej zadevi mora predložitveno sodišče odločiti, ali je lahko uporaba izpodbijane označbe s strani družbe GSI dejansko pomembno zavajala potrošnike v smislu člena 2(1) Direktive 2000/13. Predložitveno sodišče bo moralo pri odločanju o tem vprašanju – ob neobstoju končne presoje Komisije na podlagi Uredbe št. 2081/92 – upoštevati značilnosti imena, ki bi jih upoštevala tudi Komisija pri presoji, ali je treba ime zaščititi oziroma ali je generično v smislu Uredbe. V ta namen lahko upošteva sodno prakso Sodišča glede Uredbe.

41.

Sodišče je izhajalo iz opredelitve iz člena 3(1), da je ime živila generično, kadar (čeprav se nanaša na kraj ali regijo, v kateri je bil ta proizvod prvotno proizveden ali tržen) je postalo splošno ime kmetijskega proizvoda ali živila. ( 12 ) Odločilo je, da je treba generičnost imena med drugim opredeliti s preizkusom obstoječega stanja v državi članici, iz katere izvira ime, in na območjih potrošnje v drugih državah članicah ter upoštevne nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Skupnosti. ( 13 )

42.

Ob upoštevanju navedenega predlagam, naj Sodišče na prvo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovori, da ni mogoče domnevati, da je ime generično v smislu Uredbe št. 2081/92, dokler Komisija ne zavrne zahteve za zaščito imena, ker je to postalo generično.

43.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali lahko označbo za živilo, ki omenja kraj in ni registrirana kot ZOP ali ZGO, zakonito uporabljajo proizvajalci, ki so jo v dobri veri in neprekinjeno uporabljali v daljšem obdobju pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 2081/92.

44.

APTSF trdi, da drugo vprašanje ni dopustno, ker temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. To trditev je treba zavrniti iz razlogov, navedenih v točki 30.

45.

Italijanska vlada trdi, da drugo vprašanje ni dopustno, ker niti pravo Skupnosti niti nacionalno pravo pri presoji označevanja ne upoštevata dobre vere. To je vsebinska utemeljitev. Zato jo bom preizkusila, ko bom presojala utemeljenost drugega vprašanja.

46.

Direktiva 2000/13 in Uredba št. 2081/92 delujeta na različnih ravneh, zakonodajalec Skupnosti pa je z njima nameraval doseči različne cilje.

47.

Direktiva 2000/13 približuje zakonodajo držav članic o označevanju živil in s tem prispeva k nemotenemu delovanju notranjega trga. Vsaka ureditev označevanja živil, kot je navedeno v uvodni izjavi 6 preambule, mora temeljiti na obveščanju in varovanju potrošnika. Kot pravilno opozarja italijanska vlada, Direktiva 2000/13 zato zavezuje proizvajalce, da na oznakah navedejo zadostne podatke, kar omogoča potrošnikom izbiro ob polnem poznavanju dejstev. To vključuje zagotavljanje podatkov o natančnih lastnostih in značilnostih izdelka, vključno s poreklom ali z izvorom.

48.

Nasprotno je cilj Uredbe natančneje opredeljen. Izhaja iz domneve, da lahko oglaševanje proizvodov s posebnimi značilnostmi znatno koristi gospodarstvu podeželja tako, da vpliva na izboljšanje dohodka kmetov, ( 14 ) potrošnikovo iskanje proizvodov posebne kakovosti pa ustvarja večje povpraševanje po kmetijskih proizvodih in živilih s prepoznavnim geografskim poreklom ( 15 ). Uredba spodbuja zagotavljanje jasnih in jedrnatih informacij o poreklu proizvoda, da bi lahko potrošniki najbolje izbrali, ( 16 ) s sprejetjem posebnih določb za kmetijske proizvode in živila s posebnega geografskega območja. ( 17 ) Uredba zato določa okvir pravil Skupnosti za poenoteno zaščito registriranih označb porekla in geografskih označb, s čimer zagotavlja lojalno konkurenco med proizvajalci in poveča verodostojnost teh proizvodov v očeh potrošnika. ( 18 ) Torej, medtem ko zaščita geografskih označb nedvomno vpliva na izbire potrošnikov, cilji Uredbe presegajo samo zagotavljanje varstva potrošnikov.

49.

Kljub tem različnim ciljem in področjem delovanja lahko uporaba geografskih imen na oznakah živil spada na področje uporabe tako Uredbe kot tudi Direktive 2000/13. Obstajajo trije različni položaji, v katerih lahko pride do tega: prvič, če je ime, uporabljeno na oznaki živila, presodila Komisija in je bilo registrirano na podlagi Uredbe; drugič, če je bilo predmet presoje, vendar je bilo ugotovljeno, da je generično; tretjič, če na podlagi Uredbe ni bila končana nobena presoja. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša samo na tretji položaj. Vendar bom zaradi celostne obravnave najprej na kratko obravnavala druga dva položaja.

50.

Ko Komisija presodi ime in se to vpiše v register, ki ga vzpostavlja Uredba, je mogoče omejiti njegovo uporabo.

51.

Če se to ime uporabi, kadar niso izpolnjeni pogoji za njegovo uporabo ali na način, ki nasprotuje členu 13(1) Uredbe, bo ta uporaba verjetno „tak[a], da bi lahko zavedl[a] potrošnika, predvsem glede značilnosti živila in zlasti njegove[ga] […] porekla ali izvora“ v smislu člena 2(1)(a)(i) Direktive 2000/13.

52.

Kot pravilno utemeljuje Komisija v stališčih glede dopustnosti, potem ko se ime presodi in ugotovi, da je generično na podlagi Uredbe, to nacionalnemu sodišču ne onemogoča, da opravi preizkus, ali uporaba tega imena na oznaki živila zavajajoča na podlagi pravil, določenih v Direktivi 2000/13.

53.

Družba GSI trdi, da če se ugotovi, da je ime generično, ni upravičeno do zaščite na podlagi sistema Uredbe. To drži, vendar se ne morem strinjati s sklepanjem družbe GSI, to je, da ni mogoče ugotoviti, da je uporaba tega imena na oznaki zavajajoča na podlagi Direktive 2000/13.

54.

Nasprotno, zdi se očitno, da obstajajo okoliščine, v katerih bi lahko bil potrošnik dejansko zaveden z uporabo generičnega imena na oznaki proizvoda (mogoče si je, na primer, zamisliti živilo, ki je bilo označeno z generičnim imenom, vendar ni imelo nobene od značilnosti, ki jih potrošnik običajno povezuje s tem imenom).

55.

Iz tega je razvidno, da tudi če se ugotovi, da je ime generično, lahko nacionalno sodišče kljub temu presodi, ali oznaka na določenem živilu zavaja na podlagi člena 2 Direktive 2000/13.

56.

Glede tega se mora nacionalno sodišče zavedati dejstva, da odločitev Komisije, da je ime generično, temelji na presoji značilnosti tega imena. Iz tega sledi, da bodo te značilnosti in kasnejša ugotovitev Komisije, da je ime generično, pomembni dejavniki, ki jih mora nacionalno sodišče upoštevati pri presoji, ali uporaba imena na oznakah živil zavaja potrošnika. ( 19 )

57.

Kot sem navedla že v odgovoru na prvo vprašanje, če Komisija ni presodila imena, ga ni mogoče šteti za generičnega v smislu Uredbe št. 2081/92.

58.

Po drugi strani, dokler Komisija ne sprejme svoje odločitve, ime, ki je bilo Komisiji predloženo v obravnavo, ni zaščiteno z Uredbo, razen če se država članica odloči uporabiti možnost iz člena 5(5), da zagotovi prehodno zaščito.

59.

Če te prehodne zaščite ni, mora nacionalno sodišče presoditi le, ali uporaba imena na oznaki zavaja glede na nacionalne zakonske določbe, ki prenašajo člen 2 Direktive 2000/13.

60.

Te določbe pa se ne smejo uporabiti kot podlaga za vzpostavitev vzporednega sistema zaščite neregistriranega geografskega imena. V okviru obravnavane zadeve morajo nacionalna sodišča preizkusiti uporabo imena „Salame tipo Felino“ samo glede na določbe, ki prenašajo člen 2 Direktive 2000/13, čeprav lahko štejejo, da izpolnjuje pogoje za registracijo, določene v Uredbi. ( 20 )

61.

Vprašanje, na katero mora odgovoriti nacionalno sodišče, je torej jasno in preprosto: ali lahko označevanje, uporabljeno za salame, ki jih proizvaja družba GSI, zavaja normalno obveščenega, pazljivega in preudarnega italijanskega potrošnika. ( 21 )

62.

Nacionalno sodišče se mora pri odločanju o tem vprašanju vprašati, ali je lahko potrošnik zaveden glede izvora proizvoda. To mora storiti s preučitvijo povezave med proizvodom in geografskim območjem, označenim z imenom. Na podlagi člena 2 Direktive 2000/13 se morda lahko šteje, da oznaka, ki uporablja ime, ki kaže na izvor ali ga označuje, prima facie zavaja, če se proizvod v celoti proizvaja drugje in nima nobene povezave z geografskim ozemljem, ki je kadar koli navedeno med postopkom izdelave.

63.

Nacionalno sodišče mora upoštevati tudi vprašanje, ali je potrošnik lahko bil zaveden glede druge značilnosti proizvoda. Pri tem mora sodišče preizkusiti, ali je ime, kot je navedeno na oznaki, značilno za regijo ali je postalo splošno ime, ki se uporablja za označbo proizvoda s posebnimi značilnostmi. ( 22 ) Pri tem preizkusu bi bilo primerno, da nacionalno sodišče upošteva pripombe in preudarke, ki so podobni tistim, ki bi bili podani Komisiji v zahtevi za zaščito na podlagi Uredbe ali v obvestilu o nasprotovanju tej zahtevi.

64.

Glede besedila oznake je lahko uporaba besede „tip“ dokaz, da je bilo ime uporabljeno za izražanje značilnosti proizvoda namesto njegovega porekla. Vendar kot pravilno poudarja Komisija, uporaba te besede ne jamči, da oznaka ne zavaja.

65.

Nacionalno sodišče mora tudi upoštevati videz embalaže, še posebej položaj in velikost geografskega imena ter opis kraja proizvodnje. ( 23 ) V členu 3(1)(8) Direktive 2000/13 je določeno, da ob upoštevanju izjem, ki so predvidene v tej direktivi, oznaka živil vsebuje obvezno navedbo kraja porekla ali izvora, kadar bi bil potrošnik brez te navedbe lahko v zmoti glede pravega porekla ali izvora živila. V praksi to pomeni, da mora oznaka – čeprav je namen geografskega imena oglaševanje značilnosti živila – „povedati vso resnico“, tako da ne zavaja normalno obveščenega, pazljivega in preudarnega potrošnika.

66.

V Direktivi 2000/13 ni omenjena niti dobra vera niti ni navedeno trajanje uporabe. V njej zlasti ni navedeno, da je lahko uporaba imena v dobri veri ali daljše in neprekinjeno obdobje obramba zoper trditev o zavajajočem označevanju.

67.

Od nacionalnih sodišč se zahteva, naj preizkusijo domnevne kršitve nacionalnih zakonov, ki prenašajo člen 2 Direktive 2000/13, glede na vtis, ki ga uporaba imena na oznaki živila daje normalno obveščenemu, pazljivemu in preudarnemu potrošniku.

68.

Logično se mi zdi, da če lahko določen dejavnik spremeni pričakovanja normalno obveščenega, pazljivega in preudarnega potrošnika (kot poudarja Italija), bi bilo popolnoma razumljivo, da nacionalno sodišče upošteva ta dejavnik pri presoji, ali bi lahko oznaka živila zavedla potrošnika.

69.

Trajanje obdobja, v katerem se je uporabljalo ime, je objektiven dejavnik, ki lahko vpliva na pričakovanja razumnega potrošnika. Nasprotno, ne vidim, kako lahko (subjektivna) dobra vera proizvajalca ali prodajalca na drobno vpliva na (objektiven) vtis, ki ga uporaba geografskega imena na oznaki daje potrošniku.

70.

Zato predlagam Sodišču, naj na drugo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovori, da se označbo živila, ki omenja kraj, vendar ni registrirana kot ZOP ali ZGO, lahko zakonito uporablja, če se ne uporablja na način, ki lahko zavaja povprečnega normalno obveščenega, pazljivega in preudarnega potrošnika. Nacionalna sodišča lahko pri presoji, ali gre za tak primer, upoštevajo trajanje uporabe imena. Dobra vera proizvajalca se ne upošteva.

71.

Italijanska vlada trdi, da tretje vprašanje ni dopustno, ker se zadeva pred nacionalnim sodiščem ne nanaša na kolektivne blagovne znamke. Regija Emilia-Romagna nima niti v lasti znamke niti ne zatrjuje, da jo je družba GSI kršila. Poleg tega je italijanska vlada na obravnavi predlagala, da mora nacionalno sodišče ugotoviti le, ali je lahko označevanje družbe GSI zavedlo potrošnika, in da kljub intervenciji APTSF v postopku trditev, da je bila kršena kolektivna blagovna znamka, ni bila navedena v zadevi pred nacionalnim sodiščem.

72.

Sodišče lahko odkloni odgovoriti na predloženo vprašanje za predhodno odločanje, če ni v nobeni zvezi z dejanskim stanjem ali s predmetom spora o glavni stvari. ( 24 ) S tretjim vprašanjem, predloženim v predhodno odločanje, se sprašuje, ali lahko Direktiva 89/104 zagotovi drugo podlago, da se družbi GSI prepreči uporaba imena „Salame Felino“. Upravna kazen, ki se je izpodbijala v postopku v glavni stvari, pa je temeljila izključno na domnevni kršitvi nacionalnih določb, ki prenašajo člen 2 Direktive 2000/13.

73.

Čeprav je bilo ob upravni kazni navedeno, da je „Salame Felino“ registrirana znamka, je prišlo do tega pri ugotavljanju, da je bila uporaba „Salame Felino“ s strani družbe GSI zavajajoča za potrošnike. Podobno se je družba GSI kot del svoje trditve, da njena uporaba imena na oznakah ni zavajala potrošnikov, sklicevala na uporabo imena „Salame Felino“ v dobri veri s strani trgovcev zunaj občine Felino v zvezi s kolektivno znamko.

74.

Neobstoj katere koli trditve, da je prišlo do kršitve kolektivne blagovne znamke, ( 25 ) kaže na to, da vprašanje, ali lahko imetnik kolektivne znamke nasprotuje temu, da se ime, ki je podobno tistemu, ki je v kolektivni znamki, uporabi v dobri veri, ni upoštevno za osrednje vprašanje pred nacionalnim sodiščem, in sicer v katerih okoliščinah družba potrošnike verjetno zavede z uporabo geografskega imena na oznakah svojih proizvodov.

75.

Tretje vprašanje zato ni dopustno.

76.

Zato predlagam Sodišču, naj na prvi vprašanji, ki jih je Tribunale Civile di Modena predložilo v predhodno odločanje, odgovori: