1.

Mirja Juuri je devet let delala v restavraciji podjetja v metalurškem sektorju na Finskem. Ko je njen delodajalec gostinski sektor prenesel na drugo podjetje, so se delovni pogoji M. Juuri poslabšali. Pravo Skupnosti ponuja rešitev za položaj te delavke, vendar nacionalno sodišče dvomi o razlagi predpisov Skupnosti. Konkretno Direktiva 2001/23/ES v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij ( 2 ) pripisuje odgovornost za primer, kakršen je primer M. Juuri, novemu delodajalcu. Sodišče mora določiti obseg te odgovornosti in njene ekonomske učinke.

2.

Direktiva 2001/23 spada v okvir „socialnega prava Skupnosti“. Ta del prava Skupnosti delavcem jamči minimalne pravice, pri čemer države članice lahko zvišajo raven zaščite. Zaradi zapletene ureditve nacionalnih trgov je bilo to besedilo sprejeto na podlagi obsežnih kompromisov, tako da njegove nejasne in dvoumne določbe pogosto zahtevajo poseg Sodišča v obliki predhodnih odločb.

3.

Poleg tega je socialno pravo Skupnosti razdrobljeno. Sestavljajo ga pravila, namenjena reševanju posebnih problemov, ki nastopijo med delovnim razmerjem. Metaforično je sektor v obliki otočja, za katerega se zdi, ( 3 ) da otoki niso vedno povezani z mostovi. V tej zadevi mora Sodišče obravnavati vprašanja, ki se postavljajo na enem od teh otokov. ( 4 ) Tvegamo torej, da bomo izpolnili določbe razlagane direktive, ne pa drugih, s katerimi obstajajo povezave. Zato je treba pokazati natančnost in ne zanemariti medsebojnih povezav, ki obstajajo na tako razpršenem področju, kot je socialno področje, ki je vendarle bolj usklajeno, kot se zdi na prvi pogled.

4.

M. Juuri se je 5. aprila 1994 pridružila osebju družbe Rautaruukki Oyj (v nadaljevanju: odsvojitelj) v mestu Hämeenlinna (Finska), da bi se zaposlila v restavraciji podjetja. Pogodba M. Juuri je bila z 10. decembrom 1999 spremenjena v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

5.

Čeprav so bile naloge M. Juuri omejene na restavracijo, je zanjo veljala kolektivna pogodba za metalurški sektor, ki se je iztekla 31. januarja 2003 in je imela možnost avtomatičnega podaljšanja za eno leto, razen če bi pogodbo odpovedala ena od podpisnic v roku dveh mesecev pred iztekom veljavnosti. Odpoved ni bila potrebna, kajti 12. decembra 2002 je bila za ta sektor podpisana druga pogodba, ki je začela veljati 1. februarja 2003.

6.

Na ta dan, potem ko je bila predhodna pogodba odpravljena, je odsvojitelj prenesel upravljanje gostinskih storitev na družbo Amica Ravintolat Oy (v nadaljevanju: pridobitelj). Po prenosu so delavci začeli delati za pridobitelja, obenem pa je zanje začela veljati nova kolektivna pogodba, v tem primeru pogodba za hotelirski in gostinski sektor.

7.

M. Juuri nasprotuje uporabi pogodbe za hotelirstvo in gostinstvo za njeno pogodbo o zaposlitvi in meni, da spada pod metalurško pogodbo. Navaja, da se je zaradi spremembe statusa njena plača zmanjšala za 300 EUR na mesec, poleg tega pa je bila premeščena na druge lokacije. Pridobitelj je priznal, da je nova pogodba zahtevala več sprememb od M. Juuri, med drugim opravljanje nalog na drugih lokacijah, čeprav začasno, in znižanje plače za 100 EUR na mesec zaradi skrajšanja delovnega dneva.

8.

M. Juuri se je po teh spremembah v kolektivni ureditvi, ki je veljala za njeno pogodbo o zaposlitvi, 19. februarja 2003 odločila odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Pred sodiščem se je sklicevala na finsko delovno zakonodajo in od pridobitelja zahtevala odpravnino v skladu z odpovednim rokom in nadomestilo za nezakonito prekinitev pogodbe o zaposlitvi v višini štirinajstih mesečnih plač. Helsingin Käräjäoikeus je 11. februarja 2005 zavrnilo tožbo M. Juuri na prvi stopnji. Helsingin Hovioikeus je eno leto pozneje, 28. februarja 2006, v pritožbenem postopku to sodbo potrdilo, vendar je M. Juuri vložila pravno sredstvo pri Korkein Oikeus, vrhovnem sodišču, ki je Sodišču predložilo predlog za razlago Direktive 2001/23.

9.

Direktiva 2001/23 določa sveženj minimalnih pogojev za ohranjanje pravic delavcev pri prenosu podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov. Določbi omenjene direktive, ki sta pomembni v sporu med M. Juuri in podjetjem pridobiteljem, sta člena 3(3) in 4(2), ki določata:

„Člen 3

[…]

3.   Po prenosu pridobitelj še naprej zagotavlja s kolektivno pogodbo dogovorjene delovne pogoje, kakršne je na podlagi te pogodbe zagotavljal odsvojitelj, do dneva prenehanja veljavnosti ali izteka te kolektivne pogodbe ali do dneva uveljavitve ali začetka uporabljanja druge kolektivne pogodbe.

Države članice lahko omejijo obdobje zagotavljanja takih delovnih pogojev, s pridržkom, da ni krajše od enega leta.

[…]

Člen 4

[…]

2.   Če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca, se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja.“

10.

V skladu s predložitvenim sklepom Korkein Oikeus člen 2 poglavja 6 Työsopimuslaki (zakona o pogodbi o zaposlitvi) določa, da „se pogodba o zaposlitvi, ki velja ali je sklenjena za nedoločen čas, prekine tako, da se drugo pogodbeno stranko obvesti o odpovedi“.

11.

V poglavju 7 istega zakona je v členu 6, s katerim je v finsko zakonodajo prenesen člen 4(2) Direktive 2001/23, določeno, da „če se pogodba o zaposlitvi prekine zaradi znatnega poslabšanja delovnih pogojev delavca, ki je posledica prenosa podjetja, se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje delovnega razmerja“.

12.

Člen 1(2) poglavja 8 Työsopimuslaki delavcu omogoča, da odpove pogodbo, če delodajalec ne izpolnjuje svojih obveznosti, ki bistveno vplivajo na delovno razmerje, tudi v obdobju, ki ustreza odpovednemu roku.

13.

V skladu s členom 5 Työehtosopimuslaki (finski zakon o kolektivni pogodbi), če je delodajalec podpisnik kolektivne pogodbe ali je ta pogodba zanj kako drugače zavezujoča, njegov naslednik prevzame vse njegove pravice in obveznosti, ki izhajajo iz omenjene kolektivne pogodbe. V okviru prenosa podjetja mora pridobitelj spoštovati pogoje iz kolektivne pogodbe, ki je zavezujoča za odsvojitelja do prenehanja veljavnosti, in nato kolektivno pogodbo, ki zanj velja v smislu člena 4 zakona o kolektivni pogodbi.

14.

V členu 2 poglavja 12 Työsopimuslaki je določeno, da ima delavec pravico, da v primeru neutemeljene prekinitve pogodbe o zaposlitvi od delodajalca prejme nadomestilo, saj mora delodajalec izplačati nadomestilo, če je prekinitev pogodbe v nasprotju z razlogi iz zakona o pogodbi o zaposlitvi, in delavcu, ki je sam prekinil pogodbo o zaposlitvi, izplačati nadomestilo.

15.

V členu 2 poglavja 12 Työsopimuslaki so navedene omejitve nadomestila, do katerega je delavec upravičen, v razponu od treh do štiriindvajsetih mesečnih plač.

16.

Delavec ni upravičen do nadomestila iz člena 2 poglavja 12 Työsopimuslaki, če je delodajalec odpovedal pogodbo iz stvarnih in resnih razlogov, vendar celo v takem primeru lahko zahteva plačo in druge ugodnosti za čas odpovednega roka. Če se ugotovi, da je imel delodajalec zelo resne razloge za takojšnjo odpoved pogodbe o zaposlitvi, delavec ne more prejeti ne plače ne drugih ugodnosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

17.

Člen 1 poglavja 12 Työsopimuslaki zavezuje delodajalca, ki namenoma ali iz malomarnosti ni izpolnil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ali iz Työsopimuslaki, da povrne škodo, ki jo je prizadejal delavcu.

18.

S sklepom z dne 24. avgusta 2007 je Korkein Oikeus po vloženem pravnem sredstvu M. Juuri zoper pridobitelja predložilo Sodišču ti vprašanji:

19.

Vladi Republike Finske in Republike Madžarske ter Komisija so stališča predložile v roku, predpisanem v členu 23 Statuta Sodišča.

20.

Sodišče je na upravni seji 29. aprila 2008 odločilo, da bo finski vladi postavilo dve pisni vprašanji, odgovori nanju pa so v sodno tajništvo prispeli 23. maja letos.

21.

Vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo finsko sodišče, se vrtita okrog istega pojava: spremembe sistema, predvidenega v delovnem pravu, potem ko se je iztekla kolektivna pogodba v metalurškem sektorju. To izhodišče ni tako nesporno, kot se zdi, saj sta obe vladi, ki sta predložili stališča, in Komisija v svojih vlogah obravnavali to vprašanje. Člen 4(2) Direktive 2001/23 se uporablja, ko je potrjeno, da je sprememba določb, ki se jih uporablja za pogodbo o zaposlitvi, zakonita. Če bi se izkazalo, da je sprememba nezakonita, ker je v nasprotju s členom 3(3) te direktive, bi bili učinki drugačni. Zato je treba razjasniti dejanske okoliščine zadeve v glavni stvari, da bi ugotovili, ali so bile storjene nezakonitosti, kajti kolektivna pogodba, ki je sprva veljala za M. Juuri, se je iztekla na isti dan, kot je bil izveden prenos obrata. Ta sočasnost je Sodišču vzbudila dvome in ga napeljala k temu, da je finski vladi postavilo več vprašanj, ( 5 ) mene pa k reformulaciji vprašanj, ki jih je postavilo Korkein Oikeus. ( 6 )

22.

V tej zadevi se mi zdi primerno združiti obe vprašanji nacionalnega sodišča, da bi najprej preučili vse v zvezi z nasledstvom kolektivnih pogodb in nato posredne učinke člena 4(2) navedene direktive na odškodnino.

23.

Zato predlagam Sodišču, naj se vprašanji za predhodno odločanje na novo oblikujeta:

24.

V členu 3(3) Direktive 2001/23 je bil postavljen instrument zaščite za delavca, s katerim se zaposlenim omogoča pravno varnost, kadar delodajalec izvede prenos. Če pred prenosom velja kolektivna pogodba, se delavci lahko sklicujejo nanjo do datuma njenega izteka ali do „dneva uveljavitve […] druge kolektivne pogodbe“. Države članice lahko omejijo trajanje te prerogative, s pridržkom, da ni krajše od enega leta. ( 7 )

25.

Z Direktivo 2001/23 se išče ravnovesje med stabilnostjo delovnega razmerja in prožnostjo delodajalčevega ravnanja. Pravice delavcev trajajo predpisani čas po prenosu. Kadar zadevnih pravic ni več mogoče uresničevati, delavec v zvezi s tem lahko sprejme odločitev, s katero se upraviči uporabo člena 4(2) te direktive. Ta določba delodajalcu pripiše odpoved pogodbe o zaposlitvi, če se zaradi prenosa „delovni pogoji […] bistveno spremenijo v škodo delavca“. ( 8 ) Poleg tega je sodna praksa dopustila te spremembe kljub obvezujoči naravi pravil Direktive 2001/23, če jih nacionalna zakonodaja dovoljuje v normalnem poteku delovnega razmerja neodvisno od tega, ali je bil prenos izveden ali ne. ( 9 )

26.

Člena 3(3) in 4(2) te direktive ne delujeta kot hermetično zaprta razdelka. ( 10 ) Dejstvo, da zakonodajalec Skupnosti delavcu dodeli možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izhaja iz poslabšanja njegovega odnosa z delodajalcem, kar je posledica normativne spremembe. Zdi se očitno, da člen 3, čeprav ohranja predhodne pravice delavca, po potrebi omogoča spremembo pravne ureditve. Prav zato, ker je taka sprememba predvidena, je v skladu z Direktivo 2001/23 nekdo odgovoren za prekinitev pogodbe: delodajalec. ( 11 ) Tako se izravna dejstvo, da ima pravilo, ki prepoveduje spremembo delovnih pogojev, izjeme. Odgovornost za to se pripiše pridobitelju, zato delavec lahko ohrani svoje pravice, vsaj finančne. ( 12 )

27.

V okviru drugega vprašanja za predhodno odločanje bo treba preučiti posledice odpovedi s stališča nadomestil na podlagi člena 4(2) Direktive 2001/23, vendar je treba na tej stopnji sklepati vnaprej in na tem graditi naslednje razmišljanje.

28.

Ohranjanje pravic delavcev, zapisano v členu 3(3) Direktive 2001/23, državam članicam nalaga pozitivno obveznost, ki se konkretno prenaša na delodajalce. Če so izpolnjeni pogoji iz te določbe, delavec po prenosu ohrani delovne pogoje neomejeno dolgo ali v določenih mejah za določeno obdobje. ( 13 ) Vendar kršitev tega člena dodeli delavcu pravico, da zahteva, tudi na sodišču, status, kakršnega mu je priznavala delovna zakonodaja pred prenosom, ali enakovredno finančno nadomestilo. ( 14 ) Ta primer se obravnava v skladu z vsebinskimi in postopkovnimi pravili nacionalnega delovnega prava, ne da bi zanemarili pomen Direktive 2001/23, v kateri je natančno opredeljeno, kakšen mora biti cilj nacionalnih pravil.

29.

V teh okoliščinah je očitno, da zadevna določba posredno in z nalaganjem minimalnih pogojev uvaja dvojno ureditev nadomestil pri izteku delovnega razmerja. Po prvi predpostavki delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, potem ko so bili izpolnjeni pogoji iz člena 3(3) Direktive 2001/23. Po drugi predpostavki pride do odpovedi pogodbe na pobudo delavca po kršitvi navedenega člena. Hipotezi nimata enake teže, saj ima delavec v drugem primeru manj podpore, tako da mora nacionalno delovno pravo delodajalca obravnavati strožje. Taka rešitev bi se uporabila, tudi če bi kljub formalnemu upoštevanju člena 3(3) Direktive 2001/23 prišlo do izigravanja, kar je v tej zadevi mogoč scenarij, kar pa mora – glede na to, da gre za predhodno odločanje v tej zadevi – razjasniti nacionalno sodišče.

30.

Za presojo izigravanja zakona so potrebni dejanski elementi, s katerimi Sodišče ni vedno seznanjeno. ( 15 ) Kljub temu je v sodni praksi ( 16 ) posebna pozornost namenjena sporom, v katerih ena od strank ravna z namenom zlorabe. ( 17 ) Ta občutljivost se je pojavila tudi v zadevah, povezanih s socialnim pravom Skupnosti, in konkretno pri uporabi Direktive 2001/23. Tako se je Sodišče v zadevi Bork International in drugi ( 18 ) srečalo z odpovedjo delovnega razmerja vsem zaposlenim v podjetju, čemur je takoj sledil prenos podjetja in vnovična zaposlitev velikega dela osebja, vendar pod slabšimi pogoji. V skladu z običajno metodo je Sodišče opozorilo, da mora nacionalno sodišče opredeliti dejstva in nato uporabiti pravila Skupnosti ter pri tem navesti merila, ki morajo voditi odločitev predložitvenega sodišča, to pa mora oceniti „objektivne okoliščine, v katerih je nastopila odpoved delovnega razmerja, in zlasti v primeru, kakršen je ta, dejstvo, da je odpoved začela veljati na datum, ki je blizu prenosu, in da je pridobitelj znova zaposlil zadevne delavce“. ( 19 ) Na tej podlagi je Sodišče v sodbi potrdilo uporabo Direktive 2001/23 za situacije, kakršna je situacija v tem primeru. ( 20 )

31.

Iz sodbe Bork izhaja, da Sodišče podeli nacionalnemu sodišču velik manevrski prostor in mu ga nato odvzame. Ker se nacionalnemu sodišču naloži posebna merila in ker nacionalno sodišče odobri opredelitev upoštevnih pravil Skupnosti za rešitev zadeve, se analiza dejanskih elementov zmanjša, nacionalno sodišče pa je potisnjeno v nehvaležno vlogo. Takega ravnanja Sodišča ne odobravam. Še toliko manj, ker gre za umetno tehniko, ki stranke v sporu spravlja v negotov položaj in se kaže v nepotešljivi žeji po siljenju v ospredje in nespoštljivem pogledu na institucionalno avtonomijo, ki jo je treba priznati nacionalnemu sodišču. ( 21 ) V tej zadevi se je mogoče izogniti tovrstni razpravi, ne da bi zato trpele avtoriteta Sodišča in pooblastila Korkein Oikeus.

32.

Tudi če dopustimo, da mora nacionalno sodišče ugotoviti, ali to, da se datuma prenosa podjetja in izteka kolektivne pogodbe ujemata, pomeni izigravanje zakona, je finska vlada Sodišču predložila zanimive dodatne elemente. Ugotovili smo, da se je prvotna pogodba med M. Juuri in njenim delodajalcem iztekla na dan prenosa. Tihega podaljšanja pogodbe ni bilo, saj je bila več mesecev pred tem podpisana nova kolektivna pogodba za ta sektor, ki je v celoti nadomestila prejšnjo kolektivno pogodbo. Rok med ratifikacijo nove pogodbe in njenim začetkom veljavnosti je bil zelo kratek, samo mesec in pol. Tudi ravnanje odsvojitelja v obdobju pred prenosom, predvsem njegov odnos do zaposlenih in njihovih zastopnikov, veliko pove o tem, kako je potekala ta operacija. Nacionalno sodišče mora presoditi, ali to zaporedje pogodb, rok in podatki, ki so bili posredovani zaposlenim, dovoljujejo trditev, da sta odsvojitelj in pridobitelj izigrala zakon in torej kršila predpise, ki prepovedujejo spremembo delovnih pogojev v primeru prenosa podjetja.

33.

Predložitveno sodišče mora analizirati dejstva in nato upoštevati jasna pravila, ki jih izpostavi Sodišče, da bi bila sprejeta pravno pravilna rešitev. Sodišče Skupnosti ne sme barantati za svoje sodelovanje, zato ponavljam trditve, podrobno opisane v točkah od 29 do 32 teh sklepnih predlogov: če bi Korkein Oikeus na podlagi dejanskih in pravnih elementov, ki jih ima, ugotovilo izigranje zakona, bi obstajala kršitev člena 3(3) Direktive 2001/23. Neupoštevanje te določbe vključuje bolj restriktivno razlago člena 4(2) te direktive. V takem primeru bi delodajalec namenoma storil kršitev, zaradi česar bi bila njegova odgovornost večja.

34.

Zato in kot odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje menim, da člen 3(3) Direktive 2001/23 nasprotuje temu, da delovni pogoji, dogovorjeni s kolektivno pogodbo, nehajo veljati, ko se ta pogodba izteče, če se datum prenosa podjetja ujema z datumom prenehanja veljavnosti pogodbe in če sta odsvojitelj in pridobitelj izigrala zakon. Nacionalno sodišče mora ugotoviti, ali je uskladitev datumov prenosa in izteka kolektivne pogodbe izigravanje.

35.

Zdaj pa je treba opredeliti obseg in meje te odgovornosti, kar vključuje razlago člena 4(2) Direktive 2001/23.

36.

Vladi Republike Finske in Republike Madžarske ter Komisija se strinjajo, da omenjeni člen 4(2) samo razdeli odgovornosti po znatni spremembi delovnega razmerja. Namen Direktive 2001/23 torej ni iskanje konkretne ugodnosti z odločitvijo o pravnem statusu delavca, ki je doživel prenos. To stališče temelji na prepričanju, da je direktiva instrument minimalnega usklajevanja, katerega razlaga zahteva veliko manevrskega prostora za nacionalnega zakonodajalca. ( 22 ) Čeprav se v glavnem strinjam s tem stališčem, ocenjujem, da je potrebna poglobljena razlaga te določbe. Dejstvo, da je Skupnost uvedla minimalno usklajevanje, ne pomeni, da je treba a priori zavrniti kakršno koli obliko ekonomske zaščite v korist delavca. Samo podrobna preučitev besedila pripelje do zanesljive razlage, zato je treba eno za drugo preučiti različne sestavine zadevne norme.

37.

Premisa, ki daje delavcu pravico, da odpove svojo pogodbo in odpoved pripiše delodajalcu, je v prvem delu člena 4(2) direktive, ki zahteva, da „se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca“.

38.

Nacionalno sodišče je najboljša instanca za presojo, ali je v tem primeru prišlo do bistvene spremembe v škodo M. Juuri. Čeprav finsko pravo nedvomno predvideva ukrepe za to, da bi Korkein Oikeus odločilo tako ali drugače, sodna praksa Sodišča zagotavlja merila za ugotavljanje, ali je prišlo do neugodne spremembe. ( 23 ) V zadevi Merckx in Neuhuys ( 24 ) sta delavca odpovedala svoji pogodbi na podlagi člena 4(2) Direktive 2001/23, ko jima delodajalec ni hotel zagotoviti prejšnje plače, izračunane glede na promet. Sodišče se je odločilo neposredno opredeliti dejstva, s tem ko je izjavilo, da „sprememba višine plačila, ki ga prejme delavec, spada med bistvene spremembe delovnih pogojev v smislu te določbe, tudi če je plačilo odvisno od ustvarjenega prometa“. ( 25 )

39.

Nekaj let pozneje je sodba v zadevi Delahaye ( 26 ) omogočila Sodišču, da znova izrazi svoje stališče o „bistvenih spremembah“ pogodbe o zaposlitvi, vendar z drugačnega vidika kot v sodbi Merckx in Neuhuys. V sporu med delavko in njenim novim delodajalcem zaradi 37-odstotnega znižanja plače sodba nacionalnemu sodišču ni dala konkretnega odgovora in se je omejila na ugotovitev, da „uporaba nacionalnih pravil, ki urejajo status državnih uslužbencev, pomeni zmanjšanje plač delavcev, ki jih prenos zadeva. Tako zmanjšanje je treba, če je znatno, šteti za bistveno spremembo delovnih pogojev v škodo zadevnih delavcev v smislu člena 4(2) Direktive.“ ( 27 )

40.

Sodba Delahaye je, v nasprotju s tem, kar se je zgodilo v zadevi Merckx in Neuhuys, še odločneje ponovila, da je nujno, da je sprememba „bistvena“, pri čemer ni opredelila dejstev v sporu o glavni stvari. Kljub temu sta oba predloga nastala v podobnih okoliščinah, ko je znižanje plačila delavca privedlo do tega, da je enostransko odpovedal pogodbo. Da bi ugotovili, kaj se v Direktivi 2001/23 razume kot „bistvena“ sprememba, je treba privzeti subjektivno dojemanje tega izraza z vidika delavca, njegovo pravno in ekonomsko razsežnost. Če bi izbrali objektivno dojemanje izraza in pri tem upoštevali dejavnike, neodvisne od individualnega položaja zaposlenega, bi tvegali, da pridemo do sklepov, ki niso združljivi s ciljem Direktive 2001/23. V obeh zgornjih zadevah je Sodišče pokazalo nacionalnemu sodišču druge, prav tako pomembne elemente, ki so prevesili tehtnico v dobro enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V sodbi Delahaye je omenjena delovna doba tožeče stranke, da bi se v celoti upoštevale okoliščine te delavke. ( 28 ) Sodba Merckx in Neuhuys je, če se v točki 38 že ni sklicevala na druge upoštevne dejavnike, poudarila, da položaj tožnikov ni bil ogrožen samo z vidika plačila, saj je prenos podjetja povzročil tudi spremembo kraja dela. ( 29 )

41.

Očitno je torej, da se je Sodišče, ne da bi to izrecno razglasilo, odločilo za subjektivno opredelitev izraza „bistvena sprememba“, s tem ko je pretehtalo dejanske in pravne okoliščine delavca, ki odpove pogodbo na podlagi člena 4(2) Direktive 2001/23. Nacionalno sodišče mora opredeliti te okoliščine na podlagi meril, ki izhajajo iz sodb Merckx in Neuhuys ter Delahaye. Če jih uporabimo v primeru M. Juuri, ugotovimo, da se je njen dohodek zmanjšal sorazmerno z delovnim časom. Poleg tega bi zamenjava kolektivne pogodbe lahko uvedla druge normativne spremembe, ki bi jih bilo treba vključiti v spor o glavni stvari, ker bi prinesle dodatne elemente pri oceni resničnega obsega nastalih sprememb. K temu bi dodali še občasne in posamične spremembe kraja dela M. Juuri. Nacionalno sodišče mora presoditi, ali so, glede na pravne in ekonomske okoliščine M. Juuri, vsi ti dejavniki bistvena sprememba pogodbe o zaposlitvi.

42.

V skladu s členom 4(2) Direktive 2001/23 se, ko je ugotovljena bistvena sprememba delovnega razmerja, šteje, da je za prenehanje pogodbe o zaposlitvi „odgovoren delodajalec“. Tožeča stranka v glavni stvari meni, da te besede ne vsebujejo le pravila o določitvi odgovornosti, ampak tudi pooblastilo v zvezi z zneskom odškodnine. V sporu, v katerem je bilo postavljeno to vprašanje za predhodno odločanje, se Korkein Oikeus sprašuje, kolikšno bi bilo nadomestilo M. Juuri, če bi Direktiva 2001/23 presegala zgolj pripis odgovornosti, pri čemer njegovi dvomi segajo od odškodnine, predvidene v finski zakonodaji v primeru zlorabe pri odpovedi delovnega razmerja, do nadomestila, povezanega z odpovednim rokom, ki ga mora delodajalec spoštovati.

43.

Tako kot finska in madžarska vlada ter Komisija menim, da Direktiva 2001/23 samo in izključno razdeli odgovornost. Če bi zakonodajalec Skupnosti hotel določiti finančne posledice odpovedi pogodbe, bi to jasno izrazil. Namen člena 4(2) direktive je razdeliti odgovornost za odpoved, ne pa opredeliti pravne posledice. Ta teza temelji na slovnični in teleološki analizi Direktive 2001/23 in drugih besedil, ki usklajujejo socialno pravo Skupnosti. ( 30 )

44.

Podrobna filološka razlaga ni najboljši instrument v službi pravnika, vendar je vedno prvi korak na poti, ki jo je treba prehoditi. Pravo Skupnosti kot celota, zapisana v široki paleti vseh uradnih jezikov, črpa moč svojih argumentov v dobesedni vsebini določb. ( 31 ) Prednost, ki včasih postane neugodna in prispeva k zmedi, kadar je treba odločiti o pravilih, ki jih je mogoče uporabiti v danem sporu. ( 32 ) Ta zadeva spada v zadnjo kategorijo, v kateri pluralnost jezikov ustvarja več zmede kot preglednosti. To izhaja iz študije izrazov, uporabljenih v členu 4(2) Direktive 2001/23.

45.

Zadnji del te določbe natančno omenja, da „se šteje, da je delodajalec odgovoren“ za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Španska, francoska, češka in nemška različica se sklicujejo na pripis odgovornosti. ( 33 ) Drugi prevodi uvajajo odgovornost podjetnika in ne omenjajo pripisa. Tako je v italijanski, portugalski, poljski, bolgarski ali angleški različici, v katerih, na primer, odpoved „è considerata come dovuta alla responsabilità del datore di lavoro“. ( 34 ) Zato določene različice poudarjajo pripis, druge pa odgovornost. ( 35 ) V širšem pomenu, besedila, ki so usmerjena v „odgovornost“, izražajo voljo zakonodajalca Skupnosti, ki presega samo pripis in zagovarja avtonomno sprejetje te besede, ki ji ekonomsko vsebino daje pravo Skupnosti, in ne nacionalno pravo.

46.

Ponavljam, kar sem dejal na začetku tega razdelka, ko sem ugotavljal, da slovnična razlaga v nekaterih primerih prinaša prej zmedo kot jasen konsenz. Dobesedna vsebina pisnih pravil dobi poseben poudarek, kadar njena analiza vodi v lahko doumljivo presojo, ne pa v primerih, kot je ta, kjer besede in njihovi prevodi prinašajo različne in celo nasprotujoče si posledice. Ne verjamem, da odtenki v zapisu v določenih različicah prinašajo opazne pravne posledice, tako da se na tej poti spuščamo na spolzek teren.

47.

Očitno samovoljna uporaba izrazov „pripis“ in „odgovornost“ v različnih uradnih različicah me napeljuje k mnenju, da ključ ni v besedilu, ampak v cilju tega pravila.

48.

Namen Direktive 2001/23 in drugih normativnih besedil socialnega prava Skupnosti je zaščita delavcev na evropskem notranjem trgu. Preučiti je treba dinamiko zaščite najšibkejše stranke v okviru delovnega razmerja, to je uveljavitev usklajene ravni zaščite v Skupnosti, kjer normativne razlike ne smejo ovirati prostega pretoka proizvodnih dejavnikov. ( 36 ) Socialne določbe so glede na njihove cilje, naravo in učinke zapletene norme. Ni naključje, da imamo v tem okviru direktivo, celo direktive, ki uvajajo minimalne pogoje, katerih določbe puščajo prostor za višjo zaščito na nacionalni ravni. ( 37 )

49.

Zaščitni odnos se kaže v uvodnih izjavah Direktive 2001/23, katere namen je „varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, in zlasti zagotovi[lo], da se njihove pravice ohranijo“. ( 38 ) To je bil namen zakonodajalca, ki se je odločil, da bo odpravil razlike, ki še vedno obstajajo v državah članicah, „kar zadeva obseg varovanja delavcev“. ( 39 ) Sodišče in generalni pravobranilci so v razlagah Direktive 2001/23 poudarili pomen njenih socialnih vidikov. Generalni pravobranilec Cosmas v sklepnih predlogih v zadevi Spano priznava, da „gre za zakonodajo z jasnim socialnim ciljem“, ( 40 ) trditev, ki jo je Sodišče ponovilo v svoji sodni praksi ( 41 ).

50.

Ta socialni cilj spremljajo še druge pobude. Direktiva 2001/23 in njena predhodnica, Direktiva 77/187, sta očitno iskali ravnovesje med zaščito delavcev in spodbujanjem prožne organiziranosti podjetij. ( 42 ) Zato je bil namen določb Skupnosti omiliti togost nekaterih nacionalnih standardov, katerih uporaba je ne samo prispevala k zapletom pri prestrukturiranju v določenih sektorjih, ampak tudi ovirala prost pretok in lojalno konkurenco na notranjem trgu. Uskladitev interesov se jasno pokaže, če primerjamo izvorno besedilo Komisije ( 43 ) z besedilom, ki ga je sprejel Svet. Končno besedilo kaže veliko skrb za to, da se uskladita zaščita delavca in spodbujanje ukrepov za reorganizacijo podjetja, kar se jasno vidi v členih, o katerih razpravljamo v tem primeru. V točkah od 25 do 29 teh sklepnih predlogov sem zapisal, da pravice delavca lahko trajajo določen ali nedoločen čas po prenosu. Direktiva 2001/23 pridobitelju priznava širok manevrski prostor za spreminjanje delovnih pogojev zaposlenih, vendar to prožnost izravna z ukrepi v dobro delavca, zlasti z možnostjo enostranske odpovedi. S tem rezultatom je zaključeno usklajevanje interesov obeh strani, kajti Direktiva 2001/23 dodaja, da je delodajalec odgovoren za prekinitev delovnega razmerja, če se zaradi prenosa poslabša zaposlitveni položaj delavca. Komisija je v osnutku direktive od leta 1974 naprej trdila, da zaradi tega uravnoteženja člen 4 samo razdeli napake in prepusti nacionalni zakonodaji, da jih razmeji. ( 44 )

51.

Ravnovesje med zaščito delavca in prožnostjo podjetja je doseženo s tem, da se ureditev odškodnin prepusti nacionalnemu pravu. V Direktivi 2001/23, ki uvaja minimalne norme in omogoča okrepitev teh pravil na nacionalni ravni, je zapisana razumna rešitev. Po eni strani delavcu zagotavlja, da bo pridobitelj odpravil poslabšanje delovnih pogojev. Po drugi strani nacionalnemu pravu prepušča skrb za podrobno opredelitev ekonomskih pogojev odškodnine. Ob upoštevanju cilja Direktive 2001/23 sem prepričan, da njen člen 4(2) nalaga pripis, in ne opredelitve odgovornosti, ki jo nosi delodajalec.

52.

Vendar so še drugi, sistemski razlogi za restriktivno razlago člena 4(2) direktive. Celotno socialno pravo Skupnosti kaže, kakšen je bil namen institucij, ko so sprejele Direktivo 2001/23, kajti, kjer so hotele določiti pogoje za sistem nadomestil, do katerega bi bila upravičena tožeča stranka v tem primeru, so to jasno storile. A contrario je zato treba skleniti, da se člen 4(2) omejuje na to, da dodeli odgovornost delodajalcu, vendar je ne opredeli.

53.

Direktiva 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano), ( 45 ) ki s svojimi določbami na novo oblikuje vsa protidiskriminacijska pravila Skupnosti, v členu 18 zavezuje države članice, da predvidijo kompenzacijske mehanizme za žrtve diskriminacije. Načeloma spodbuja uvedbo ukrepov, „ki so potrebni za zagotovitev dejanske in učinkovite odškodnine […], in sicer na način, ki je odvračilen in sorazmeren“. Ta določba v nacionalne pravne rede vnaša element z očitno skupnostno razsežnostjo, zlasti na področju delovnega prava in povrnitve škode. ( 46 ) Prav tako Direktiva 2006/54 polega tega, da delodajalcu dodeli odgovornost, tudi prepoveduje zgornjo mejo, da se ohranijo pravice žrtev diskriminacije. ( 47 ) To se jasno razlikuje od tega, kar se je zgodilo s členom 4(2) Direktive 2001/23.

54.

Direktiva 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi ( 48 ) predlaga podobno rešitev, kajti njen člen 8 s podobnimi besedami kot Direktiva 2006/54 navaja, da morajo države članice sprejeti „potrebne ukrepe za zagotovitev dejanske in učinkovite odškodnine ali povračila, kakor to določijo države članice, za izgubo in škodo, ki jo je oškodovana oseba utrpela zaradi diskriminacije […] na način, ki je odvračilen in v sorazmerju z utrpljeno škodo“. Ta predpis nacionalnemu pravu nalaga omejitev, ne le pozitivno, ampak tudi negativno, saj nato pojasni, da „[v]naprejšnja določitev zgornje meje ne omejuje te odškodnine ali povračila“.

55.

Druge določbe, katerih namen je uskladitev socialnega prava, ne govorijo o obveznosti povračila škode, ki je povezana z neizpolnjevanjem obveznosti, pripisanih delodajalcu. Direktiva 2001/23 je eksplicitna, vendar ni tako jasna kot direktivi 2004/113 in 2006/54, zato menim, da člen 4(2) Direktive 2001/23 ustvarja primerno ravnovesje, s tem ko uvaja merilo za dodelitev odgovornosti, ne pa avtonomnega sistema, ki bi se uporabil za to odgovornost. V dopolnilo temu, kar je bilo navedeno v točkah od 25 do 29 teh sklepnih predlogov, je treba samo dodati, da, kot sem tam že dejal, člena 3 in 4 Direktive 2001/23 delujeta v komplementarnem odnosu, kar po mojem mnenju upravičuje prilagajanje njune razlage, kadar ju je treba uporabiti.

56.

Trdil sem, da odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi spoštovanja člena 3(3) Direktive 2001/23 ne zasluži enakega obravnavanja kot odpoved zaradi kršitve te določbe. V tem je razlika v ravnanju delodajalca, ki bi glede na okoliščine zahteval nekoliko drugačno razlago člena 4(2) Direktive 2001/23. Ta posledica izhaja iz sodne prakse Sodišča, ki od nacionalnih sodišč zahteva določeno stopnjo postopkovne in vsebinske zaščite v skladu z načeli učinkovitosti in enakovrednosti, tudi v sektorjih, ki so predmet usklajevanja minimalnih pravil. ( 49 ) Tako v primeru, da je pridobitelj pri izvedbi prenosa spoštoval člen 3, vendar je pogodba o zaposlitvi odpovedana na podlagi člena 4(2), za odgovornost še naprej veljajo splošna pravila nacionalnega delovnega prava. V nasprotnem primeru menim, da člen 4(2), čeprav ne opredeli posebnega sistema za odškodnine, državi članici nalaga individualizirano obravnavo, prav tako v njeni nacionalni zakonodaji.

57.

Sodišče ne bi smelo Korkein Oikeus predlagati, kateri sistem za povračilo škode bi bil najprimernejši v odločitvi o zahtevah M. Juuri. Moralo bi ga usmerjati in mu pokazati, da Direktiva 2001/23 uvaja dve ravni odgovornosti. Pravo Skupnosti ne ocenjuje konkretnega poslovnega izida, vendar se zgane, kadar v očitno različnih okoliščinah nastanejo enaki pravni učinki. ( 50 ) Nacionalno sodišče mora določiti najprimernejšo rešitev za odgovornost, ker uporablja modulacijsko merilo na podlagi navedenega člena 3 v povezavi z navedenim členom 4(2).

58.

Na kratko je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti v smislu, da je treba člen 4(2) Direktive 2001/23 razlagati kot določbo, s katero se dodeli odgovornost. Vendar pravo Skupnosti zahteva stopnjevanje te odgovornosti glede na upoštevanje člena 3 Direktive 2001/23. V ta namen nacionalno sodišče uporabi merila iz nacionalnega prava, s katerimi omili ali poveča težo odgovornosti.

59.

V skladu z navedenimi pojasnili Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Korkein Oikeus, odgovori: