1. 

Predmet te zadeve so pritožbe, ki so jih vložili trije proizvajalci samokopirnega papirja, in sicer Papierfabrik August Koehler AG (C-322/07 P, v nadaljevanju: Koehler), Bolloré SA (C-327/07 P, v nadaljevanju: Bolloré) in Distribuidora Vizcaína de Papeles SL (C-338/07 P, v nadaljevanju: Divipa), zoper sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 26. aprila 2007 v zadevi Bolloré in drugi proti Komisiji ( 2 ).

2. 

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo ničnostno tožbo, ki so jo pritožnice vložile zoper Odločbo Komisije 2004/337/ES ( 3 ), s katero je Komisija ugotovila, da so sodelovale pri več sporazumih in usklajenih ravnanjih na trgu samokopirnega papirja, ki so v nasprotju s členom 81 ES.

3. 

Pritožnice v teh pritožbah najprej izpodbijajo zakonitost postopka pred Sodiščem prve stopnje. Zlasti družba Bolloré očita Sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo vseh posledic, o katerih bi moralo sklepati v zvezi z zakonitostjo sporne odločbe, ob upoštevanju kršitve njenih pravic do obrambe med upravnim postopkom, ki jo je storila Komisija Evropskih skupnosti.

4. 

Pritožnice nadalje Sodišču prve stopnje očitajo, da je kršilo člen 81(1) ES, ker je izkrivilo nekatere dokaze v zvezi z njihovim sodelovanjem pri kršitvi in s trajanjem kršitve. Izpodbijajo tudi njegovo presojo v zvezi z izračunom zneska glob, ki jih je Komisija naložila na podlagi člena 15(2) Uredbe Sveta št. 17 ( 4 ), pri čemer se sklicujejo zlasti na kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti. Nazadnje ena od pritožnic očita, da naj izpodbijana sodba ne bi bila zadostno obrazložena glede presoje olajševalnih okoliščin.

5. 

V teh sklepnih predlogih bom Sodišču predlagal, naj razglasi ničnost izpodbijane sodbe, v delu, v katerem je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo vseh posledic, izhajajočih iz kršitve pravic do obrambe družbe Bolloré, ki jo je storila Komisija. Trdil bom namreč, da bi moralo Sodišče prve stopnje, ker se družba Bolloré ni mogla braniti v zvezi z očitkom svoje osebne in neposredne vpletenosti v dejavnosti kartela, razglasiti ničnost sporne odločbe, in sicer v delu, v katerem je temeljila na tem očitku.

6. 

Nasprotno bom Sodišču predlagal, naj zavrne pritožbi, ki sta ju vložili družbi Koehler in Divipa.

7. 

Ker po mojem mnenju stanje postopka to dovoljuje, bom Sodišču predlagal, naj samo dokončno odloči o pritožbenem razlogu družbe Bolloré, ki se nanaša na kršitev pravic do obrambe. Po tem predlogu bom Sodišče pozval, naj razglasi ničnost sporne odločbe, in sicer v delu, v katerem temelji na elementih, s katerimi je družba Bolloré osebno in neposredno obdolžena storitve kršitve.

8.

V členu 81 ES so prepovedani „vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu“.

9.

V primeru kršitve te določbe lahko Komisija v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 „podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globo od [1000 EUR] do [1 milijona EUR] ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10% prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi“.

10.

Da bi Komisija zagotovila preglednost in objektivnost svojih odločb za podjetja in tudi sodišče Skupnosti, je leta 1998 objavila smernice, v katerih je določila metodo izračuna glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 ( 5 ).

11.

V točki 1 Smernic je določeno, da se za izračun zneska glob osnovni znesek določi na podlagi meril iz člena 15(2) Uredbe št. 17, to je teže in trajanja kršitve.

12.

Prvič, pri ocenjevanju teže kršitve je treba upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, na katerem se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga (točka 1(A), prvi pododstavek, Smernic). Na podlagi tega so kršitve razdeljene v tri kategorije, in sicer „manjše kršitve“, za katere so predvidene globe v višini od 1000 EUR do 1 milijona EUR, „resne kršitve“, pri katerih lahko ta znesek znaša od 1 milijona EUR do 20 milijonov EUR, in „zelo resne kršitve“, pri katerih navedeni znesek presega 20 milijonov EUR (točka 1(A), drugi pododstavek, od prve do tretje alinee, Smernic).

13.

Drugič, teža kršitve se analizira glede na značilnosti vsakega zadevnega podjetja. Znotraj vsake izmed teh kategorij predlagana lestvica višin glob omogoča uporabo različnega obravnavanja podjetij glede na naravo storjenih kršitev. Komisija torej upošteva dejansko gospodarsko zmožnost zadevnih podjetij, da povzročijo škodo, in določi globo na ravni, ki zagotavlja dovolj odvračilen učinek (točka 1(A), četrti pododstavek, Smernic). Na tej stopnji lahko Komisija podjetja razvrsti v različne kategorije in ponderira izhodiščni znesek globe za vsako podjetje.

14.

Tretjič, Komisija upošteva trajanje kršitve.

15.

V skladu s točkama 2 in 3 Smernic lahko Komisija nato upošteva nekatere oteževalne ali olajševalne okoliščine in poveča ali zmanjša osnovni znesek.

16.

Poleg tega lahko Komisija v skladu s točko 4 navedenih smernic uporabi svoje obvestilo z dne 18. julija 1996 o nenalaganju ali zmanjševanju glob pri kartelih ( 6 ).

17.

Kot splošna pripomba je v točki 5(a), prvi pododstavek, Smernic pojasnjeno, da končni znesek globe v nobenem primeru ne sme preseči 10% svetovnega prometa podjetij, kot je določeno v členu 15(2) Uredbe št. 17.

18.

Dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti na ta način.

19.

Dejansko stanje, iz katerega izhaja ta spor, kot je navedeno v točkah od 1 do 21 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti tako, kot sledi.

20.

Komisija, ki je bila obveščena o domnevnem obstoju tajnega omejevalnega sporazuma med družbami v sektorju samokopirnega papirja, je v skladu s členom 14(2) in (3) Uredbe št. 17 opravila preiskave pri več proizvajalcih. Komisija je leta 1999 v skladu s členom 11 Uredbe št. 17 tudi poslala zahteve za informacije več družbam, od katerih so nekatere priznale svoje sodelovanje na večstranskih sestankih omejevalnega sporazuma.

21.

Družba Mougeot SA (v nadaljevanju: Mougeot), ki je bila pripravljena sodelovati pri preiskavi na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, je priznala obstoj omejevalnega sporazuma, katerega cilj je bila določitev cen samokopirnega papirja, ter Komisiji poslala informacije o strukturi kartela in zlasti o različnih sestankih, ki so se jih udeležili njeni predstavniki.

22.

Komisija je 26. julija 2000 uvedla postopek v teh zadevah in sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je poslala 17 družbam, med katerimi so bile Bolloré in njena hčerinska družba Copigraph SA (v nadaljevanju: Copigraph), Divipa in Koehler. Večina družb je predložila pisne pripombe v odgovor na očitke Komisije. Zaslišanje je potekalo 8. in , Komisija pa je sporno odločbo sprejela .

23.

V členu 1, prvi odstavek, te odločbe Komisija ugotavlja, da je enajst družb kršilo člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, ki je bil podpisan 2. maja 1992 ( 7 ), ker je sodelovalo pri več sporazumih in usklajenih ravnanjih v sektorju samokopirnega papirja.

24.

V členu 1, drugi odstavek, iste odločbe Komisija ugotavlja zlasti, da so družbe Arjo Wiggins Appelton plc (v nadaljevanju: AWA), Bolloré, Koehler, Sappi Ltd (v nadaljevanju: Sappi) in tri druge družbe sodelovale pri kršitvi od januarja 1992 do septembra 1995, Divipa od marca 1992 do januarja 1995 in Mougeot od maja 1992 do septembra 1995.

25.

Komisija je v skladu s členom 3, prvi odstavek, sporne odločbe družbi Koehler naložila globo 33,07 milijona EUR, družbi Bolloré globo 22,68 milijona EUR in družbi Divipa globo 1,75 milijona EUR.

26.

Družbe Bolloré, Koehler in Divipa ter šest drugih družb, naslovnic sporne odločbe, so aprila 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje ločeno vložile ničnostne tožbe zoper to odločbo.

27.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo, med drugim, tožbe, ki so jih vložile družbe Bolloré, Koehler in Divipa.

28.

Družbe Koehler, Bolloré in Divipa so v skladu s členom 56 Statuta Sodišča 12., 13. oziroma 20. julija 2007 v sodnem tajništvu Sodišča vložile pritožbe zoper izpodbijano sodbo.

29.

V zadevi C-322/07 P družba Koehler predlaga Sodišču, naj razveljavi izpodbijano sodbo; razglasi ničnost sporne odločbe; podredno, zniža globo, ki ji je bila naložena; zelo podredno, zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje, v skladu s pravno presojo iz sodbe Sodišča, in v vsakem primeru Komisiji naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem prve stopnje in Sodiščem.

30.

V zadevi C-327/07 P družba Bolloré predlaga Sodišču, naj razveljavi izpodbijano sodbo; dokončno odloči in razglasi ničnost sporne odločbe ali v vsakem primeru zniža globo, ki ji je bila naložena; če Sodišče ne bi odločalo v tej zadevi, pridrži stroške in zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje, v skladu s sodbo Sodišča, in Komisiji naloži plačilo stroškov obeh postopkov.

31.

V zadevi C-338/07 P družba Divipa predlaga Sodišču, naj pritožbo razglasi za dopustno in utemeljeno; v celoti ali delno razglasi ničnost izpodbijane sodbe in izrecno odloči o temelju ali zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje; odpravi ali zniža globo, naloženo v sporni odločbi, ter Komisiji naloži plačilo stroškov postopka pred Sodiščem prve stopnje in Sodiščem.

32.

V zadevah C-322/07 P in C-338/07 P Komisija predlaga Sodišču, naj zavrne pritožbo in pritožnicama naloži plačilo stroškov.

33.

V zadevi C-327/07 P Komisija predlaga Sodišču, primarno, naj pritožbo deloma zavrže kot nedopustno in deloma zavrne kot neutemeljeno; podredno, pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v vsakem primeru pritožnici naloži plačilo stroškov.

34.

Družba Koehler v podporo pritožbi uveljavlja dva pritožbena razloga.

35.

V prvem pritožbenem razlogu izpodbija presojo Sodišča prve stopnje v zvezi s trajanjem kršitve, ki jo je storila. V zvezi s tem mu očita, da je izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi, da ni izpolnilo svoje obveznosti obrazložitve in, nazadnje, da je kršilo njene pravice do obrambe.

36.

V podporo drugemu pritožbenemu razlogu družba Koehler trdi, da je Sodišče prve stopnje pri presoji zneska globe, ki jo je Komisija naložila na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17, kršilo načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti.

37.

Družba Bolloré v podporo pritožbi uveljavlja dva pritožbena razloga.

38.

V podporo prvemu pritožbenemu razlogu družba Bolloré očita Sodišču prve stopnje, da ni pravilno presodilo posledic, o katerih je bilo treba sklepati iz kršitve njenih pravic do obrambe med upravnim postopkom, ki jo je storila Komisija.

39.

V podporo drugemu pritožbenemu razlogu družba Bolloré trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 81(1) ES, s tem ko je izkrivilo dokaze, na katere se je oprlo pri presoji trajanja kršitve, in ko ni izpolnilo svoje dolžnosti obrazložitve.

40.

Družba Divipa uveljavlja štiri pritožbene razloge v podporo pritožbi.

41.

V podporo prvemu pritožbenemu razlogu družba Divipa Sodišču prve stopnje očita, da je odločalo predolgo in tako kršilo načelo razumnega trajanja postopka.

42.

Družba Divipa z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 81(1) ES, s tem ko je izkrivilo nekatere dokaze pri presoji sodelovanja pri kršitvi.

43.

V podporo tretjemu pritožbenemu razlogu družba Divipa poleg tega Sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji zneska globe, ki jo je Komisija naložila na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17, kršilo načelo sorazmernosti.

44.

Nazadnje, družba Divipa v četrtem pritožbenem razlogu trdi, da izpodbijana sodba ni zadostno obrazložena glede presoje olajševalnih okoliščin.

45.

Te zadeve so bile v skladu s členom 43 Poslovnika zaradi povezanosti združene zaradi izdaje sodbe. Ker se nekateri pritožbeni razlogi pritožnic prekrivajo, sem se odločil, da jih bom zaradi jasnosti obravnaval skupaj.

46.

V okviru analize bom preučil, prvič, pritožbene razloge, ki se nanašajo na domnevne postopkovne napake, ki bi lahko bile storjene v zvezi z izpodbijano sodbo. V zvezi s tem bom najprej analiziral pritožbeni razlog družbe Bolloré, ki se nanaša na kršitev njenih pravic do obrambe, in nato preučil pritožbeni razlog družbe Divipa, ki se nanaša na predolgo trajanje postopka.

47.

Drugič, preučil bom pritožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev člena 81(1) ES, ker naj bi Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze, na katere se je oprlo pri presoji sodelovanja pritožnic pri kršitvi in trajanja kršitve.

48.

Tretjič, analiziral bom pritožbene razloge, s katerimi se Sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji zneska glob, ki jih je naložila Komisija, kršilo načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti.

49.

Nazadnje, četrtič, bom preučil, ali izpodbijana sodba ni zadostno obrazložena glede presoje olajševalnih okoliščin.

50.

Preden začnem analizo, želim navesti nekaj uvodnih pripomb o obsegu sodnega nadzora, ki ga Sodišče izvaja v okviru pritožbe.

51.

Naloga Sodišča v okviru pritožbe je omejena na preučitev, ali je Sodišče prve stopnje pri izvajanju sodnega nadzora napačno uporabilo pravo.

52.

V skladu s členom 225(1), drugi pododstavek, ES, in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča mora biti pritožba omejena na pravna vprašanja in lahko temelji na pritožbenih razlogih, ki se nanašajo na nepristojnost Sodišča prve stopnje, kršitve postopka pred Sodiščem prve stopnje ali kršitev prava Skupnosti, ki jo stori to sodišče. Poleg tega mora pritožba v skladu s členom 112(1), prvi pododstavek, (c), Poslovnika Sodišča obsegati pritožbene razloge in pravne trditve.

53.

Sodišče je na podlagi teh določb pojasnilo pogoje dopustnosti pritožb, vloženih zoper sodbe Sodišča prve stopnje.

54.

Prvič, Sodišče je razsodilo, da je treba v pritožbi natančno navesti izpodbijane dele sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, ki na poseben način utemeljujejo ta predlog. ( 8 )

55.

Drugič, Sodišče meni, da pritožnik pred Sodiščem ne more prvič uveljavljati pritožbenih razlogov in trditev, ki jih ni uveljavljal pred Sodiščem prve stopnje. S tem bi bilo namreč eni stranki dovoljeno, da Sodišču predloži obširnejši spor, kot je spor, o katerem je moralo odločati Sodišče prve stopnje, čeprav je pristojnost Sodišča glede pritožb omejena. ( 9 )

56.

Tretjič, Sodišče odloči, da pritožba ni dopustna, če pritožnik samo ponovi ali dobesedno navaja tožbene razloge in trditve, ki jih je predstavil že pred Sodiščem prve stopnje, ter ne pojasni in opredeli domnevne napačne uporabe prava v sodbi. V tem primeru Sodišče namreč meni, da je pritožba v resnici predlog, ki bi pritožniku omogočil doseči ponovno preučitev tožbe, vložene pri Sodišču prve stopnje, za kar pa Sodišče ni pristojno. ( 10 ) Nasprotno, kadar pritožnik izpodbija način, kako je Sodišče prve stopnje razlagalo ali uporabilo pravo Skupnosti, se lahko pravna vprašanja, obravnavana v postopku na prvi stopnji, ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnik svoje pritožbe ne bi mogel utemeljiti s tožbenimi razlogi in trditvami, ki so že bili uporabljeni pred Sodiščem prve stopnje, bi po mnenju Sodišča ta postopek deloma izgubil svoj pomen. ( 11 )

57.

Iz zgoraj navedenih določb izhaja tudi, da lahko pritožba temelji samo na pritožbenih razlogih, ki se nanašajo na kršitev pravnih pravil. Pritožbeni razlogi v zvezi s presojo dejanskega stanja načeloma niso dopustni, razen v dveh primerih, izrecno navedenih v sodni praksi.

58.

Sodišče prve stopnje je načeloma edino pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja. Prav tako je edino pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati elementom, ki so mu predloženi, če so bili dokazi, ki jih je uporabilo v podporo tem dejstvom, pravilno pridobljeni ter če so bila upoštevana splošna pravna načela in postopkovna pravila, ki se uporabljajo na področju dokaznega bremena in izvedbe dokazov. ( 12 )

59.

V tem primeru lahko Sodišče v skladu s členom 225 ES opravi samo nadzor nad pravno opredelitvijo navedenih dejstev in pravnimi posledicami, o katerih je na podlagi tega sklepalo Sodišče prve stopnje. ( 13 )

60.

Tako ima nadzor Sodišča zlasti pri izvajanju členov 81 ES in 15 Uredbe št. 17 dvojni namen. Po eni strani mora Sodišče preučiti, v kolikšni meri je Sodišče prve stopnje pravno pravilno upoštevalo vse bistvene dejavnike za presojo teže ravnanja podjetja glede na člen 81 ES in člen 15 Uredbe št. 17. Po drugi strani mora preveriti, ali je Sodišče prve stopnje pravno zadostno odgovorilo na vse trditve pritožnika, ki se nanašajo na odpravo ali znižanje globe. ( 14 ) Nasprotno, naloga Sodišča ni, da zaradi pravičnosti presojo Sodišča prve stopnje, ki pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti odloča o višini glob, naloženih podjetjem, nadomesti s svojo presojo. ( 15 )

61.

Kot sem navedel, obstajata dva primera, v katerih je Sodišču mogoče predložiti očitke v zvezi z ugotavljanjem in s presojo dejstev. ( 16 )

62.

Prvi primer je ta, v katerem pritožnik trdi, da je Sodišče prve stopnje sprejelo ugotovitve, katerih vsebinska nepravilnost izhaja iz listin v spisu.

63.

Drugi primer je ta, v katerem pritožnik trdi, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi. V tem primeru lahko Sodišče, ki načeloma ni pristojno za preučitev dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje uporabilo v podporo dejstvom, opravi sodni nadzor. Pritožnik mora torej natančno navesti dokaze, ki naj bi jih Sodišče prve stopnje izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki naj bi po njegovem mnenju Sodišče prve stopnje pripeljale do tega izkrivljanja. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti navedeno izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejstva in dokaze ter uporabiti nove dokaze. ( 17 )

64.

Na podlagi teh razmislekov bom preučil dopustnost pritožbenih razlogov in trditev, na katere se pritožnice sklicujejo v teh pritožbah.

65.

V skladu s členom 225(1) ES in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča je Sodišče pristojno za preverjanje, ali so bile pred Sodiščem prve stopnje storjene kršitve postopka, ki škodujejo interesom pritožnic. V zvezi s tem se mora prepričati, ali so bila upoštevana splošna načela prava Skupnosti in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvedbe dokazov. ( 18 )

66.

Sodišče meni, da se pravica do poštenega sojenja ter zlasti načeli spoštovanja pravic do obrambe in razumnega trajanja postopka uporabljajo v okviru tožbe zoper odločbo Komisije, s katero so družbi naložene globe zaradi kršitve konkurenčnega prava. ( 19 )

67.

Zdaj je treba preučiti pritožbena razloga družb Bolloré in Divipa, ki se nanašata na nezakonitost postopka pred Sodiščem prve stopnje.

68.

Družba Bolloré očita Sodišču prve stopnje, da je kršilo njene pravice do obrambe, ker ni upoštevalo vseh posledic, o katerih bi moralo sklepati iz kršitve njene pravice do zaslišanja in do obrambe med upravnim postopkom, ki jo je storila Komisija glede njene neposredne vpletenosti v kršitev.

69.

Družba Bolloré je na prvi stopnji trdila, da je Komisija v fazi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ugotovila njeno sodelovanje pri kršitvi samo na podlagi njene odgovornosti kot matične družbe za ravnanje svoje hčerinske družbe Copigraph. Nasprotno pa je po njenem mnenju odločba vsebovala nov očitek, ki se je nanašal na njeno osebno in neodvisno vpletenost v omejevalni sporazum. Družba Bolloré je trdila, da je Komisija, s tem ko ji ni ponudila možnosti izraziti stališča o tem očitku med upravnim postopkom, v zvezi z njo kršila načelo spoštovanja pravic do obrambe.

70.

Potem ko je Sodišče prve stopnje v točkah od 66 do 68 izpodbijane sodbe navedlo sodno prakso v zvezi s tem načelom, je v točki 79 te sodbe ugotovilo, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah družbi Bolloré ni omogočilo, da se seznani z očitkom v zvezi s svojo neposredno vpletenostjo v kršitev niti z dejstvi, ki jih je Komisija uporabila v sporni odločbi v podporo temu očitku, tako da družba Bolloré ni mogla ustrezno zagotoviti svoje obrambe med upravnim postopkom v zvezi s tem očitkom in temi dejstvi.

71.

Kljub temu je Sodišče prve stopnje v nadaljevanju analize razsodilo, da kršitev načela spoštovanja pravic do obrambe, ki jo je storila Komisija, ne zadostuje za utemeljitev razglasitve ničnosti sporne odločbe. Po njegovem mnenju ta postopkovna napaka nima nikakršnega odločilnega vpliva na izrek te odločbe, ker je Komisija lahko družbo Bolloré upravičeno štela za odgovorno za sodelovanje njene hčerinske družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu.

72.

Sklepanje Sodišča prve stopnje je:

73.

Sodišče prve stopnje je v točkah od 123 do 149 izpodbijane sodbe dokazalo, da mora družba Bolloré odgovarjati za kršitev svoje hčerinske družbe Copigraph zaradi njenega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu. V točki 150 izpodbijane sodbe je na podlagi tega sklenilo, da je „[o]dgovornost družbe Bolloré za kršitev […] torej dokazana kljub njeni neposredni vpletenosti v kršitev, ki je bila izločena (glej točke od 66 do 81 [izpodbijane sodbe])“.

74.

Na podlagi vseh teh ugotovitev je Sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni razlog družbe Bolloré, ki se nanaša na kršitev pravic do obrambe in načela kontradiktornosti, ki izhaja iz neujemanja med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in sporno odločbo.

75.

Družba Bolloré trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njen tožbeni razlog za razglasitev ničnosti sporne odločbe, ki se je nanašal na to, da je Komisija, potem ko je družbi Bolloré poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem je morala odgovarjati samo za kršitev svoje hčerinske družbe Copigraph, to družbo v sporni odločbi obsodila tudi zaradi njene neposredne osebne vpletenosti v dejavnosti kartela. Po njenem mnenju je Sodišče prve stopnje kršilo načelo spoštovanja pravic do obrambe, s tem ko je, po eni strani, zavrnilo razglasitev ničnosti sporne odločbe v zvezi z njo, in po drugi strani, menilo, da ugotovljena napaka ni vplivala na izrek te odločbe.

76.

Družba Bolloré se v podporo svojemu očitku sklicuje, prvič, na več sodb Sodišča in Sodišča prve stopnje na področju protikonkurenčnega ravnanja in področju prava o koncentracijah ter trdi, da je Sodišče prve stopnje, s tem ko ni razglasilo ničnosti sporne odločbe, čeprav obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bilo popolno, kršilo pravice do obrambe. ( 24 )

77.

Drugič, družba Bolloré trdi, da sodna praksa, na katero se je oprlo Sodišče prve stopnje, ni upoštevna. Po eni strani naj bi se prvi niz sodb, naveden v točki 80 izpodbijane sodbe, nanašal na drugačen primer, kot je ta v obravnavani zadevi. V teh sodbah naj bi sodišče Skupnosti ugotovilo nenatančnost v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki se ni nanašala na določitev in natančno opredelitev odgovornosti, ampak samo na dejstva, to je očitana ravnanja. Po drugi strani naj bi bil drugi niz sodb, prav tako naveden v točki 80 izpodbijane sodbe, še manj povezan z razpravo. Te sodbe naj bi se namreč nanašale na postopke nadzora koncentracij in državnih pomoči.

78.

Tretjič, družba Bolloré izpodbija „finalističen pristop“ do pravic do obrambe, ki naj bi ga uporabilo Sodišče prve stopnje in v skladu s katerim naj bi bila ničnost akta razglašena samo, če kršitev zadevnega pravila škodi interesom zadevne stranke. Tak pristop naj ne bi bil primeren pri vseh kršitvah postopka in zlasti v tej zadevi.

79.

Četrtič, družba Bolloré graja presojo Sodišča prve stopnje, v skladu s katero naj ne bi bilo nobenega razloga za razglasitev ničnosti izreka sporne odločbe v delu, ki se nanaša nanjo, ker naj to ne bi imelo nobenega vpliva na znesek globe 22,68 milijona EUR, ki ji je bila naložena. Trdi, da je bilo pri tem sklepanju napačno uporabljeno pravo, ker naj pri tem ne bi bil upoštevan način izračuna tega zneska.

80.

Komisija meni, da trditve niso dopustne, ker ponavljajo trditve, že navedene pred Sodiščem prve stopnje, in da v vsakem primeru niso utemeljene, ker so bila družbi Bolloré pripisana ravnanja njene hčerinske družbe Copigraph, kar naj ne bi bilo predmet razprave. Odgovarja, da je glede družbe Bolloré temelj sporne odločbe, kot ga je potrdilo Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, samo njena odgovornost za ravnanja njene hčerinske družbe. Po mnenju Komisije naj bi Sodišče prve stopnje zelo običajno uporabilo sodno prakso Skupnosti.

81.

Menim, da je bilo pravo v izpodbijani sodbi napačno uporabljeno, ker Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh posledic, o katerih bi moralo sklepati iz kršitve pravic do obrambe s strani Komisije, ki so, kot je znano, temeljno načelo pravnega reda Skupnosti. ( 25 )

82.

Sklepanje Sodišča prve stopnje se mi ne zdi zadovoljivo. Medtem ko namreč Sodišče prve stopnje prizna temeljno naravo tega načela in z njim povezane zahteve, pa meni, da kršitev pravic do obrambe družbe Bolloré, ki jo je storila Komisija, ne zadostuje za utemeljitev razglasitve ničnosti sporne odločbe, ker nepravilnost, ki jo je storila Komisija, ni imela odločilnega vpliva na izrek te odločbe. Sodišče prve stopnje torej v eni točki izpodbijane sodbe samo zavrne očitek, ki se nanaša na osebno in neposredno vpletenost družbe Bolloré v kršitev.

83.

Če so, kot trdi Sodišče prve stopnje, pravice do obrambe „temeljno načelo prava Skupnosti“, ali ni sankcija nujno razglasitev ničnosti sporne odločbe ali v vsakem primeru tistega od elementov, v zvezi s katerim se družba ni mogla braniti?

84.

Analiza Sodišča prve stopnje, ki daje prednost učinkovitosti upravnega postopka, vzbuja nekatere zadržke. Povzroča pomisleke o temeljni naravi načela spoštovanja pravic do obrambe v postopku, ki ga je mogoče opredeliti kot skoraj represivnega ter v katerem ima Komisija zelo široko diskrecijsko pravico in je sodni nadzor omejen.

85.

Preden bom preučil trditve, na katerih temelji moja presoja, želim opozoriti na sodno prakso Sodišča v zvezi s spoštovanjem pravic do obrambe v postopku izvajanja člena 81 ES.

86.

Sodišče je izrecno priznalo splošno načelo prava Skupnosti, v skladu s katerim ima vsakdo pravico do poštenega sojenja. ( 26 ) Ta pravica izhaja iz člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP). ( 27 )

87.

Naj opozorim, da je v tej določbi določeno, da ima „[v]sakdo […] pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče“.

88.

Kar natančneje zadeva pravice do obrambe, imajo te pomembno mesto v upravnem postopku preiskave, ki ga opravi Komisija v zvezi s kršitvami členov 81 ES in 82 ES. ( 28 ) Sodišče je večkrat poudarilo, da je spoštovanje teh pravic v zvezi s tem temeljno načelo prava Skupnosti. ( 29 )

89.

Vsebina navedenih pravic se je ves čas pojasnjevala s sodno prakso, konkretiziral pa jo je zakonodajalec Skupnosti. ( 30 )

90.

Po mnenju Sodišča spoštovanje pravic do obrambe zahteva, naj se zadevni družbi v upravnem postopku da možnost, da primerno predstavi svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokumentih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju kršitve Pogodbe ES. ( 31 )

91.

V tem smislu je v členu 19(1) Uredbe št. 17 določeno, da se strankam pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. ( 32 )

92.

Po mnenju Sodišča je ta dokument bistveno procesno jamstvo ( 33 ), katerega zahteve so bile že zelo zgodaj pojasnjene v podrobni sodni praksi ( 34 ). V obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah morajo biti jasno navedeni vsi bistveni elementi, na katere se v tej fazi postopka opira Komisija. Med temi elementi so med drugim dejstva, ki se očitajo družbi, njihova opredelitev, dokazi, na katere se opira Komisija, in elementi, ki jih upošteva pri določitvi globe, kot je trajanje kršitve. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi ARBED proti Komisiji tudi navedlo, da mora biti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah nedvoumno določena pravna oseba, ki bi ji lahko bilo naloženo plačilo globe.

93.

Vendar pa so te navedbe lahko zgoščene in ni treba, da je odločba nujno kopija naštetih očitkov. Po mnenju Sodišča je obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah pripravljalni dokument, katerega dejanske in pravne presoje so samo začasne. ( 35 ) Komisija mora upoštevati elemente, ki izhajajo iz upravnega postopka, da bi opustila očitke, ki bi se izkazali za neutemeljene, ali uredila in dopolnila svoje dejanske in pravne utemeljitve v podporo očitkom, na katere se opira, vendar če uporabi samo dejstva, o katerih so imele zadevne stranke priložnost izraziti svoje stališče, in če je med upravnim postopkom zagotovila elemente, potrebne za obrambo.

94.

V skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje, navedeno v točki 68 izpodbijane sodbe, se kršitev pravic do obrambe med upravnim postopkom presoja glede na očitke, ki jih Komisija uveljavlja v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in odločbi.

95.

Ta procesna jamstva so bila določena v členu 19(1) Uredbe št. 17 ter členih 2 in 4 Uredbe št. 99/63 ( 36 ), nato pa kodificirana v členu 27 Uredbe št. 1/2003 ter členih od 10 do 12 in 15 Uredbe št. 773/2004.

96.

Na podlagi teh ugotovitev je treba zdaj preučiti utemeljenost pritožbenega razloga družbe Bolloré.

97.

Kot sem navedel, je Sodišče prve stopnje ugotovilo kršitev pravic do obrambe družbe Bolloré, ker ji obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni omogočilo, da se seznani z očitkom v zvezi z njeno osebno in neposredno vpletenostjo v kršitev niti z dejstvi, ki jih je Komisija uporabila v podporo temu očitku v sporni odločbi.

98.

Kljub temu je Sodišče prve stopnje razsodilo, da napačna uporaba prava s strani Komisije ne more zadovoljivo upravičiti razglasitve ničnosti sporne odločbe, ker ni imela odločilnega vpliva na izrek te odločbe.

99.

Sodišče prve stopnje je namreč v točki 81 izpodbijane stopnje odločilo, da „v skladu z ustaljeno sodno prakso, če določeni razlogi v odločbi lahko pravno zadovoljivo utemeljijo to odločbo, napake, ki bi bile lahko podane pri drugih razlogih tega akta, nikakor ne vplivajo na njegov izrek“. ( 37 )

100.

Sodišče prve stopnje je torej v točki 150 izpodbijane sodbe „zavrnilo“ ( 38 ) očitek v zvezi z odgovornostjo družbe Bolloré za kršitev, in potem ko je preučilo vse tožbene razloge te družbe, zavrnilo njeno ničnostno tožbo.

101.

Menim, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je to sodno prakso uporabilo za to zadevo.

102.

Res je, da lahko razlogi, na podlagi katerih je bila družba Bolloré zaslišana, upravičijo ugotovitev njene kršitve, ker mora odgovarjati za ravnanje svoje hčerinske družbe.

103.

Izrek sporne odločbe se ne spremeni zaradi dveh razlogov. Prvič, Komisija je menila, da mora družba Bolloré kot matična družba skupine odgovarjati za kršitev svoje hčerinske družbe. Kot taka je torej odgovorna za kršitev člena 81 ES in besedilo člena 1 sporne odločbe se dejansko ne spremeni. Drugič, tudi znesek globe iz člena 3 te odločbe se ne spremeni – naj bo to še tako presenetljivo – zaradi načina izračuna, ki ga je uporabila Komisija. Globa, naložena zadevnim družbam, je bila namreč izračunana na podlagi prometa od prodaje samokopirnega papirja v EGP. Toda v primeru družbe Bolloré je imela tak promet samo hčerinska družba. Zato je, če menimo, da je treba družbo Bolloré šteti za odgovorno samo za ravnanja njene hčerinske družbe, znesek globe enak, kot je naveden v izreku sporne odločbe.

104.

Kljub temu menim, da sodna praksa, na katero se Sodišče prve stopnje sklicuje v točki 81 izpodbijane sodbe, v tej zadevi ne bi smela biti uporabljena. Menim namreč, da v primeru, kot je obravnavani, Sodišče prve stopnje ne bi smelo samo zavrniti očitka, ki temelji na osebni in neposredni vpletenosti družbe Bolloré v omejevalni sporazum, ne da bi sklepalo o kakršnih koli drugih posledicah v zvezi z zakonitostjo sporne odločbe, in sicer zaradi teh razlogov:

105.

Zdaj bom pojasnil vsako od teh trditev.

106.

Prvič, zdi se, da Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne upošteva narave zadevne pravice, ker daje prednost učinkovitosti ukrepanja Komisije in konkurenčnemu javnemu redu.

107.

Naj namreč opozorim, da Komisija ni kršila preprostega procesnega pravila, ampak pravico družbe do obrambe zoper obdolžitev, da je storila kršitev. Naj opozorim, da je načelo spoštovanja pravic do obrambe, ki je temeljno načelo pravnega reda Skupnosti, bistvena postopkovna zahteva. Zato bi moralo po mojem mnenju sodišče Skupnosti kršitev tega načela kaznovati na podlagi člena 230 ES, zaradi te kršitve pa bi moral biti zadevni akt ali njegov del razglašen kot ničen.

108.

Drugič, kadar Sodišče ugotovi kršitev pravic do obrambe družb zlasti zaradi neujemanja med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in odločbo, potem sprejme zelo zaščitniško stališče o pravicah družb in zelo trdno stališče o Komisiji, tako da razglasi ničnost odločbe ali dela odločbe, ki se nanaša na dejstva ali očitke, v zvezi s katerimi stranke niso mogle uveljavljati svojih stališč.

109.

Pri tem običajno uporabi člen 230 ES, na podlagi katerega lahko Sodišče razveljavi vse akte Komisije, pri sprejetju katerih je šlo za bistveno kršitev postopka. Sodišče uporabi tudi člen 4 Uredbe št. 99/63 in člen 11(2) Uredbe št. 773/2004, na podlagi katerih, naj spomnim, Komisija v odločbah zoper podjetja in podjetniška združenja uporabi samo očitke, o katerih so imela ta priložnost izraziti stališče.

110.

Sodišče delno razveljavi odločbo, kadar je sporne elemente, ne glede na to, kako pomemben je njihov predmet, mogoče ločiti od drugih določb. ( 39 )

111.

To so lahko elementi, ki so popolnoma postranski glede na kršitev, ki se očita v dokončni odločbi, na primer, kadar je ugotovljeno, da Komisija družb ni obvestila o nekaterih dokumentih, na podlagi katerih je lahko presodila njihovo ravnanje glede na člen 81 ES. V tem primeru je Sodišče razsodilo, da taka kršitev ne more vplivati na veljavnost odločbe v celoti, ampak da je treba, nasprotno, pri preučitvi utemeljenosti odločbe prezreti vsebino teh dokumentov. ( 40 )

112.

To so lahko tudi pomembni elementi v zvezi z očitano kršitvijo, kot je trajanje kršitve ali opredelitev odgovornih družb.

113.

Tako Komisija v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, tožečim strankam ni navedla, da jih na podlagi člena 1 zadevne odločbe namerava obsoditi zaradi daljše kršitve, kot je bila navedena v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Sodišče je to odločbo razglasilo za nično, „ker je ugotovilo, da so usklajena ravnanja presegala čas od konca januarja do začetka februarja 1976“, to je obdobje, o katerem družbe niso imele priložnosti izraziti stališč. ( 41 )

114.

V dveh drugih zadevah, v katerih sta bili izrečeni zgoraj navedeni sodbi Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji in ARBED proti Komisiji, je bilo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah dvoumno glede pravnih oseb, ki bi jim bila lahko naložena globa zaradi kršitve člena 81(1) ES.

115.

V prvi zadevi je bil v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah kot storilec kršitve opredeljen samo kolektivni subjekt, to je linijska konferenca. Nasprotno pa je Komisija v odločbi naložila individualno globo nekaterim članom te konference. Sodišče prve stopnje, ki mu je bila predložena ničnostna tožba zoper to odločbo, je zavrnilo tožbeni razlog, ki so ga vložili ti člani in se je nanašal na kršitev njihovih procesnih pravic, ker so bili seznanjeni z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in so sami odgovorili na očitke Komisije. ( 42 )

116.

Sodišče je razsodilo, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, zaradi česar je bila sodba razglašena za nično. Menilo je, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljeno na linijsko konferenco, njenim članom ni omogočalo, da bi bili zadostno obveščeni, da jim bo ob ugotovljeni kršitvi naložena individualna globa. Sodišče je torej pri odločanju o sporu razglasilo ničnost določb odločbe, s katerimi so bile članom te konference naložene individualne globe. ( 43 )

117.

V drugi zadevi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bil naveden namen Komisije, da bo matični družbi ARBED SA pripisala odgovornost za ravnanje njene hčerinske družbe in ji zato naložila plačilo globe, izračunane na podlagi njenega prometa. ( 44 ) Sodišče prve stopnje, ki je sicer poudarilo kršitev pravic do obrambe te družbe, te kršitve postopka ni kaznovalo z obrazložitvijo, da je med celotnim upravnim postopkom obstajala negotovost glede zadevnih vlog ter odgovornosti matične družbe in njene hčerinske družbe.

118.

Sodišče je na podlagi pritožbe, ki jo je vložila družba ARBED, sodbo Sodišča prve stopnje razveljavilo. Čeprav je bila ta družba seznanjena z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljenim na njeno hčerinsko družbo, in s postopkom, ki je potekal zoper njo, je Sodišče razsodilo, da iz tega dejstva ni mogoče sklepati, da pravice do obrambe navedene družbe niso bile kršene. Menilo je, da je „negotovost glede pravne osebe, ki ji bodo naložene globe, trajala do konca upravnega postopka; to negotovost pa bi lahko odpravilo samo novo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, poslano tožeči stranki“. ( 45 ) Zato je Sodišče pri odločanju o sporu razglasilo ničnost zadevne odločbe, in sicer „v delu, ki se [je] nanaša[l] na družbo ARBED SA“.

119.

Res je, da so v teh zadevah razlogi, ki niso bili veljavni, neposredno vplivali na izrek zadevne odločbe. V zgoraj navedeni sodbi Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji člen 1 odločbe ni bil veljaven, ker se je nanašal na obdobje, o katerem družbe niso imele priložnosti izraziti svojega stališča. V zgoraj navedeni sodbi Sodišča Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji člen 6 odločbe ni bil veljaven, ker je bilo z njim naloženo plačilo individualne globe nekaterim družbam, ki niso bile ustrezno obveščene. Nazadnje v zgoraj navedeni sodbi Sodišča ARBED proti Komisiji člen 4 zadevne odločbe ni bil veljaven, ker je bilo z njim matični družbi ARBED SA naloženo plačilo globe.

120.

Kljub temu menim, da je Sodišče poleg vpliva, ki ga je neveljaven razlog lahko imel na izrek zadevne odločbe, bolj upoštevalo bistveno ali postransko naravo spornih razlogov. V teh zadevah je bil vsak od neveljavnih razlogov pomemben element očitane kršitve.

121.

To velja glede opredelitev odgovornih družb tudi v tej zadevi. Sporni očitek se namreč nanaša na osebno in neposredno vpletenost družbe Bolloré v kršitev. V tem očitku se ta družba navaja kot storilec očitane kršitve. Če je treba tak očitek zavrniti, ker se navedena družba ni mogla braniti, je torej treba upoštevati vse posledice v zvezi z zakonitostjo sporne odločbe, ki temelji na takih elementih.

122.

Tretjič, s tem ko Sodišče prve stopnje meni, da kršitev pravic do obrambe družbe Bolloré ne more vplivati na veljavnost sporne odločbe v zvezi z njo, po mojem mnenju ne upošteva posledic, povezanih z odločbo Komisije o ugotovitvi kršitve na podlagi člena 81(1) ES.

123.

Po eni strani menim, da ima družba Bolloré moralni interes za razglasitev ničnosti sporne odločbe v delu, v katerem ji z njo neposredno in osebno naloži kršitev.

124.

Po drugi strani menim, da je razglasitev ničnosti sporne odločbe v delu, v katerem temelji na neveljavnem razlogu, potrebna zaradi jasnosti in pravne varnosti, zlasti glede na civilnopravne posledice kršitve člena 81 ES.

125.

Kadar namreč Komisija ugotovi kršitev člena 81 ES, lahko žrtve te kršitve pri nacionalnih sodiščih vložijo tožbo zaradi civilne odgovornosti zoper storilce zadevnega protikonkurenčnega ravnanja, s katero zahtevajo nadomestilo za utrpelo škodo. ( 46 ) Posamezniki, ki so lahko upravičeni do te zaščite, so ne samo tretje osebe, torej potrošniki in konkurenti, oškodovani s protikonkurenčnim sporazumom, ampak v izjemnih okoliščinah tudi stranke tega sporazuma. ( 47 )

126.

V zvezi s tem je odločba Komisije, kot jo potrdi ali razveljavi sodišče Skupnosti, podlaga za njihovo tožbo. Zato je zlasti, kadar gre za kompleksno, kolektivno in neprekinjeno kršitev, bistveno, da so v tej odločbi zelo jasno opredeljene odgovornosti družb pri storitvi kršitve. Navedena odločba lahko povzroči civilno odgovornost zadevnih družb samo zaradi njihovega dokazanega sodelovanja pri kaznivih in pravilno razmejenih kolektivnih ravnanjih. To je nujen prvi pogoj za dobro uveljavljanje odškodninske tožbe, za katero se Komisija zavzema v svoji Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES ( 48 ).

127.

Menim, da ob upoštevanju teh elementov Sodišče prve stopnje v tej zadevi ne more preprosto zavrniti zadevnega očitka, ne da bi sporno odločbo „očistilo“ elementov, na katere je Komisija oprla odgovornost družbe Bolloré. Zavrnitev očitka ni nikakor enaka razglasitvi njegove ničnosti s strani sodišča Skupnosti in Sodišče prve stopnje ga torej ne izbriše iz pravnega reda, medtem ko pri razglasitvi njegove ničnosti velja, da ni nikoli obstajal. Tako sklepanje ne zagotavlja, da bo postopek ugotavljanja zadevne kršitve dovolj jasen v zvezi z vlogo in odgovornostjo družbe Bolloré, za katero po koncu tega postopka obstaja tveganje, da bo morala nositi breme te kršitve.

128.

Četrtič, menim, da mora biti nadzor sodišča še toliko strožji, če Komisija krši pravice do obrambe v postopku skoraj represivne narave, ki lahko spada pod zahteve člena 6(1) EKČP.

129.

Naj opozorim, da ima v skladu s to določbo „[v]sakdo […] pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče“. ( 49 )

130.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Evropsko sodišče za človekove pravice ne zahteva, naj vse instance, udeležene v teh dveh vrstah postopka, izpolnjujejo vse zahteve iz člena 6 EKČP. Kadar odločbo sprejme upravni organ, ki ne ponuja vseh jamstev sodnega postopka, mora biti mogoče, da to odločbo pozneje preveri pristojni sodni organ, ki upošteva zahteve iz člena 6(1) EKČP. ( 50 )

131.

Uporaba člena 6 EKČP za postopek izvajanja člena 81 ES je sprožila več vprašanj, zlasti ker Komisije v smislu te določbe ni mogoče opredeliti kot „sodišča“ ( 51 ) in ker postopek, stricto sensu, ne spada v kazenske zadeve.

132.

Vseeno se zdi, da je globe iz člena 15 Uredbe št. 17 po njihovi naravi in pomenu mogoče enačiti s kazensko sankcijo (čeprav imajo v strogem pomenu besede naravo upravne sankcije) ter da ima postopek izvajanja člena 81 ES glede na naloge preiskave, poizvedovanja in odločanja Komisije skoraj represivno naravo. Sodišče je poleg tega izrecno poudarilo posebnost tega postopka v sodbi z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji ( 52 ), pri čemer se je brez oklevanja sklicevalo na načelo domneve nedolžnosti, določeno v členu 6(2) EKČP. Sodišče je v tej zadevi poudarilo, da „se glede na naravo zadevnih kršitev ter naravo in stopnjo strogosti z njimi povezanih sankcij načelo domneve nedolžnosti uporablja v postopkih v zvezi s kršitvami pravil o konkurenci – ki se uporabljajo za podjetja –, ki bi lahko privedle do izreka glob ali periodičnih denarnih kazni“. ( 53 )

133.

Menim, da je to sodno prakso mogoče zelo dobro prenesti na obravnavani primer, zato je treba pri postopku izvajanja člena 81 ES enako upoštevati zahteve iz člena 6(1) EKČP. Poleg tega ni razvidno, kako bi lahko bila pri upoštevanju načela domneve nedolžnosti sprejeta kršitev pravic do obrambe.

134.

To pomeni, da mora sodišče Skupnosti v postopku skoraj represivne narave, kot je ta v tem primeru, v katerem Komisija v zvezi z družbami opravlja naloge preiskave, poizvedovanja in odločanja, opraviti zelo obsežen sodni nadzor upoštevanja procesnih pravic strank s strani Komisije. Z drugimi besedami, menim, da mora sklepati o vseh potrebnih posledicah, kadar Komisija pri uresničevanju svojih posebnih pravic ne upošteva temeljnih pravic, ki so priznane družbam v okviru postopka izvajanja člena 81 ES.

135.

V tej zadevi pristop Sodišča prve stopnje vodi do omejevanja nadzora, ki ga mora po mojem mnenju sodišče izvajati nad odločbami Komisije v smislu člena 6(1) EKČP. Ta pristop se lahko po mojem mnenju izkaže kot nevaren. To, da bi se namreč v takem primeru, kot je obravnavani, štelo, da kršitev pravice družbe do zaslišanja, ki jo je storila Komisija, ne vpliva na zakonitost odločbe, ker mora ta družba vsekakor odgovarjati za kršitev drugega, bi pomenilo, da lahko Komisija zanemari bistvena postopkovne zahteve, ne da bi bila kaznovana.

136.

Glede na vse te elemente menim, da je Sodišče prve stopnje pri presoji kršitve pravic do obrambe družbe Bolloré napačno uporabilo pravo, ker ni nobenega od elementov sporne odločbe, s katerimi je bila ta družba neposredno in osebno obdolžena za storitev kršitve razglasilo za ničnega. Po mojem mnenju bi Sodišče prve stopnje moralo sklepati o potrebni posledici, to je razglasitev ničnosti sporne odločbe v delu, v katerem je temeljila na očitku osebne in neposredne vpletenosti družbe Bolloré v kršitev.

137.

Sodišču torej predlagam, naj prvi pritožbeni razlog družbe Bolloré razglasi za utemeljen.

138.

Kot končno pripombo bi želel navesti samo, da je očitno, da lahko Komisija, kadar obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebuje tako pomembno izpustitev, to popravi samo s sprejetjem dodatnega obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki strankam omogoča, da se seznanijo z izpuščenim dejstvom in se odzovejo med predhodnim upravnim postopkom.

139.

Družba Divipa opozarja, da se pravica do razumnega trajanja postopka uporablja na področju konkurence za upravne in sodne postopke ter se v zvezi s tem sklicuje na zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji. Ta pravica naj bi bila kršena, ker naj bi postopek pred Sodiščem prve stopnje od vložitve tožbe do izreka izpodbijane sodbe trajal pet let.

140.

Komisija meni, da naj glede na okoliščine zadeve postopek ne bi trajal predolgo. Vsekakor poudarja, da kršitev postopka, kot se očita tu, če bi bila dokazana, ne more privesti do razglasitve ničnosti izpodbijane sodbe v celoti.

141.

Kot sem navedel, se splošno načelo prava Skupnosti, v skladu s katerim ima vsakdo pravico do poštenega sojenja in zlasti pravico do sojenja v razumnem roku, uporablja v okviru tožbe zoper odločbo Komisije, s katero je družba obsojena zaradi kršitve člena 81 ES.

142.

Sodišče se je pri presoji razumnosti trajanja postopka sklicevalo na merila, ki jih je izdelalo Evropsko sodišče za človekove pravice pri uporabi člena 6(1) EKČP. Tako je v zgoraj navedeni sodbi Baustahlgewebe proti Komisiji razsodilo, da je treba razumnost trajanja postopka presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in zlasti glede na interese oseb v sporu, zapletenost zadeve ter ravnanje tožeče stranke in pristojnih organov. ( 54 )

143.

Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da seznam teh meril ni izčrpen in da presoja razumnosti trajanja ne zahteva sistematične preučitve okoliščin primera glede na vsako od teh meril, če se trajanje postopka zdi upravičeno glede na eno izmed njih. Tako je Sodišče menilo, da lahko zapletenost zadeve upraviči na prvi pogled predolgo trajanje. ( 55 )

144.

V tej zadevi se je postopek pred Sodiščem prve stopnje začel z vložitvijo ničnostne tožbe družbe Divipa 18. aprila 2002 zoper sporno odločbo in končal z izrekom izpodbijane sodbe. Postopek pred Sodiščem prve stopnje je torej trajal približno pet let.

145.

Čeprav se tako trajanje lahko zdi dolgo, se mi vseeno zdi, da je lahko glede na posebno zapletenost zadeve upravičeno.

146.

Namreč, na prvi stopnji so se izpodbijala skoraj vsa dejstva, na katerih je temeljila sporna odločba, zato jih je bilo treba preveriti. Oceniti je bilo treba dokazno vrednost izjav in razpoložljivih dokumentov v zvezi z različnimi sestanki, ki so potekali na nacionalnih in evropskih trgih. Poleg tega je moralo Sodišče prve stopnje, kot izhaja iz točk od 40 do 63 in od 109 do 117 izpodbijane sodbe, odločiti o različnih ugovorih v zvezi z dostopom do dokumentov upravnega postopka in njihovo uporabnostjo. Poleg tega so preiskovalni ukrepi, ki jih je v okviru priprave tega postopka odredilo Sodišče prve stopnje, in zlasti različna pisna vprašanja, postavljena strankam, predvidevali predhodno analizo spisov ali vsaj nekaterih njihovih delov.

147.

Naj opozorim tudi, da je ničnostno tožbo zoper sporno odločbo vložilo devet družb v štirih jezikih postopka. Izpodbijana sodba je bila izdana istega dne kot osem drugih sodb, s katerimi je bilo odločeno o tožbah zoper to odločbo.

148.

Glede na te ugotovitve menim, da je trajanje postopka, ki je privedel do izpodbijane sodbe, mogoče pojasniti zlasti s številom družb, ki so sodelovale pri spornem omejevalnem sporazumu in vložile tožbo zoper navedeno odločbo, zaradi česar je bilo treba te različne tožbe preučiti hkrati, s poglobljeno preučitvijo spisa, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, in z jezikovnimi težavami zaradi postopkovnih pravil Sodišča prve stopnje.

149.

Glede na te elemente menim, da je – ob upoštevanju posebne zapletenosti zadeve – trajanje postopka pred Sodiščem prve stopnje upravičeno.

150.

Zato Sodišču predlagam, naj pritožbeni razlog družbe Divipa, ki se nanaša na kršitev razumnega trajanja postopka, zavrne kot neutemeljen.

151.

Pritožnice v bistvu očitajo Sodišču prve stopnje, da je izkrivilo dokaze, na katere se je oprlo, da bi na podlagi člena 81 ES presodilo njihovo sodelovanje pri kršitvi in trajanje kršitve.

152.

Pred preučitvijo dopustnosti in utemeljenosti teh pritožbenih razlogov želim na kratko opozoriti na sodno prakso Sodišča v zvezi z izvedbo dokaza kršitve člena 81 ES.

153.

V skladu s stališčem sodišča Skupnosti mora Komisija dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, s katerimi lahko dokaže obstoj okoliščin, ki pomenijo te kršitve. ( 56 ) Komisija se mora tako sklicevati na natančne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena. Vseeno sodišče Skupnosti ne zahteva, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila v zvezi z vsakim elementom kršitve. Po njegovem mnenju zadostuje, da se več indicev, na katere se sklicuje institucija, na splošno, ujema s to zahtevo. ( 57 ) Poleg tega je treba, kot je Sodišče prve stopnje opozorilo v točki 155 izpodbijane sodbe, dokaze o sodelovanju pri omejevalnem sporazumu presojati v celoti, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejanskih okoliščin.

154.

Za izvedbo dokazov v konkurenčnih zadevah so značilne posebne težave, ki jih je Sodišče povzelo v zgoraj navedeni sodbi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji. Dejavnosti, povezane s protikonkurenčnimi ravnanji, potekajo na skrivaj, sestanki potekajo tajno, najpogosteje v tretji državi, zato je dokumentacija, povezana s tem, razpršena in skrčena na minimum. Poleg tega je treba v večini primerov o obstoju protikonkurenčnega ravnanja sklepati na podlagi določenega števila dogodkov, ki sovpadajo, in indicev, ki lahko skupaj, če ne obstaja druga dosledna razlaga, pomenijo dokaz kršitve pravil o konkurenci. ( 58 )

155.

K temu je treba dodati omejitve, ki veljajo za Komisijo pri uresničevanju njenih preiskovalnih pooblastil. Pri tem mislim na tiste, ki izhajajo iz pravice zadevnih družb, da ne pričajo same proti sebi ( 59 ), in tudi tiste, ki izhajajo iz dejstva, da Komisija na podlagi Uredbe št. 17 oseb ni smela zaslišati, da bi dobila ustrezne informacije za preiskavo.

156.

Zato imajo pisni dokumenti v postopku izvajanja člena 81 ES najpomembnejšo vlogo pri izvedbi dokaza, ne glede na to, kako težka je njihova pridobitev v praksi.

157.

V tej zadevi družbe Koehler, Bolloré in Divipa izpodbijajo dokazno vrednost nekaterih dejstev in dokumentov, na podlagi katerih je Sodišče prve stopnje ugotovilo njihovo sodelovanje na tajnih sestankih na nacionalnih trgih in evropskem trgu ter ocenilo trajanje tega sodelovanja.

158.

V skladu z načeli, ki sem jih razvil v točkah od 56 do 58 teh sklepnih predlogov, bom kot nedopustne zavrgel trditve družbe Divipa, s katerimi želi ta od Sodišča doseči samo novo presojo dejanskega stanja. Nasprotno pa bom preučil trditve pritožnic, s katerimi dejansko uveljavljajo izkrivljanje dokazov s strani Sodišča prve stopnje.

159.

Zato naj opozorim, da morajo pritožnice natančno navesti dokaze, ki naj bi jih Sodišče prve stopnje izkrivilo, in dokazati napake pri analizi, ki naj bi Sodišče prve stopnje pri njegovi presoji pripeljale do tega izkrivljanja. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti navedeno izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba Sodišču ponovno presojati dejstva in dokaze ali uporabiti nove dokaze.

160.

Pri tej presoji bo torej treba upoštevati te elemente in zlasti posebne težave, ki jih povzroča izvedba dokazov v postopku izvajanja člena 81 ES.

161.

Družba Divipa v pritožbi Sodišču prve stopnje očita, da je izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi, ko je potrdilo njeno sodelovanje, prvič, na sestanku 5. marca 1992, drugič, na sestanku , in tretjič, pri omejevalnem sporazumu na evropskem trgu. Sklicuje se zlasti na točke od 156 do 171, od 192 do 197, od 205 do 207 in 216 izpodbijane sodbe.

162.

Družba Divipa trdi zlasti, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo obvestilo uslužbenca družbe Sappi z dne 9. marca 1992, ker v izpodbijani sodbi ni upoštevalo niti citiralo dela tega obvestila, v katerem naj bi bilo navedeno, da se je družba Sappi seznanila s cenami družbe Divipa prek strank in ne neposredno. Po njenem mnenju ni logično, da družba, ki je domnevno sodelovala na sestanku omejevalnega sporazuma, na katerem se je obravnavalo vprašanje cen, svojih cen ne naznani sama, neposredno na tem sestanku.

163.

Komisija zavrača to trditev z obrazložitvijo, da je treba vsak dokument preučiti skupaj z drugimi elementi spisa. Med drugim poudarja, da družba Divipa ne izpodbija dokazne vrednosti izjav družb AWA in Sappi niti njihove razlage s strani Sodišča prve stopnje.

164.

Menim, da očitki družbe Divipa v zvezi z analizo Sodišča prve stopnje niso utemeljeni.

165.

Družba Divipa namreč ne dokaže, kako naj bi Sodišče prve stopnje izkrivilo obvestilo uslužbenca družbe Sappi, s tem ko ni navedlo, da informacije o cenah, ki jih je dal, izhajajo iz informacij, ki so jih dale stranke. Ne razumem, kako bi ta izpustitev pomenila napako pri analizi Sodišča prve stopnje v zvezi s sodelovanjem družbe Divipa na sestanku 5. marca 1992. Poleg tega ta izpustitev ne izpodbija dokazne vrednosti tega obvestila.

166.

Družba Divipa je vsekakor imela možnost, da se seznani z vsebino navedenega obvestila in izrazi stališče o njej, saj so bile, kot izhaja iz točke 162 izpodbijane sodbe, izjave družbe Sappi priložene obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in predložene Sodišču prve stopnje, tako da je družba Divipa imela dostop do njih.

167.

Sodišču torej predlagam, naj ta prvi del pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljen.

168.

Družba Divipa navaja, da je družba Mougeot izjave, ki jih je Sodišče prve stopnje uporabilo za utemeljitev domnevnega sodelovanja družbe Divipa na sestanku 19. oktobra 1994, dala naknadno, da bi se lahko sklicevala na obvestilo o ugodni obravnavi.

169.

Sodišče prve stopnje naj bi izkrivilo dokaze, s tem ko se je oprlo predvsem na svojo sodno prakso, da bi družbi Divipa očitalo njeno sodelovanje na tem sestanku, kar naj bi pomenilo očitno kršitev načela poštenega sojenja in očitno napako pri ugotavljanju dejstev.

170.

Komisija zavrača to trditev.

171.

Menim, da je treba trditve družbe Divipa v zvezi z izjavami družbe Mougeot prav tako zavrniti.

172.

Sodišče prve stopnje je namreč v točki 166 izpodbijane sodbe izrecno poudarilo dejstvo, da so bile te izjave podane pozneje, kot je nastalo dejansko stanje, in da so bile podane zaradi uporabe obvestila o ugodni obravnavi. Zato mu ni mogoče očitati, da ni upoštevalo tega dejstva. Kot poudarja Sodišče prve stopnje, za navedene izjave kljub temu ni mogoče šteti, da so brez dokazne moči, ker je treba izjave, ki nasprotujejo interesom avtorja, praviloma šteti za posebej zanesljive dokaze.

173.

Poleg tega je Sodišče prve stopnje v točki 168 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se izjave družbe Mougeot v več točkah ujemajo z izjavami družb Sappi in AWA. Zadnja je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zagotovila seznam sestankov na španskem trgu, med katerimi je bil sestanek, ki je potekal 19. oktobra 1994.

174.

Kot poudarja Komisija, Sodišču prve stopnje nikakor ni mogoče očitati, da ni pravilno razlagalo izjav družbe Mougeot.

175.

Zato menim, da je treba tudi drugi del pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

176.

Družba Divipa trdi, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo in prezrlo nekatere dokaze. Poudarja, da ni proizvajalka, da je prodajala samo na nacionalnem trgu, da je bila edina družba neproizvajalka, ki se ji očita domnevno sodelovanje na nekaterih sestankih na nacionalnem trgu in ki ne pripada nobeni distribucijski mreži velikih evropskih proizvajalcev samokopirnega papirja v Španiji. Noben dokument naj ne bi dokazoval, da se je na sestankih, pri katerih naj bi sodelovala, omenjal obstoj obsežnejšega načrta tajnega dogovarjanja.

177.

Komisija zavrača tudi to trditev. Poudarja zlasti, da družba Divipa ne navaja točk utemeljitve Sodišča prve stopnje, v katerih so dejstva izkrivljena.

178.

Menim, da bi moralo Sodišče te trditve zavreči kot nedopustne.

179.

Prvič, glede trditev v zvezi z izkrivljanjem „nekaterih dokazov“ ob branju pritožbe namreč ugotavljam, da družba Divipa ne opredeli elementov, ki naj bi jih Sodišče prve stopnje izkrivilo.

180.

Drugič, glede trditev, da naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo nekaterih dokazov v zvezi z njenim statusom proizvajalke, naj opozorim, da je samo Sodišče prve stopnje pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati dokazom, ki so mu predloženi. Po mojem mnenju ta trditev torej ni dopustna. Vsekakor se mi navedena trditev ne zdi utemeljena, ker je Sodišče prve stopnje, v nasprotju s trditvami družbe Divipa, v izpodbijani sodbi in zlasti v točkah 203, 605 in 628 te sodbe večkrat presodilo vrednost, ki jo je bilo treba pripisati statusu družbe Divipa kot distributerke.

181.

V teh okoliščinah menim, da tretji del pritožbenega razloga ni dopusten.

182.

Glede na vse te ugotovitve menim, da Sodišče prve stopnje ni izkrivilo dokazov, na katere se je oprlo pri ugotavljanju sodelovanja družbe Divipa pri zadevnem sporazumu in ukrepih za njegovo izvajanje.

183.

Sodišču torej predlagam, naj prvi pritožbeni razlog deloma zavrže kot nedopusten in deloma zavrne kot neutemeljen.

184.

Družba Koehler v bistvu izpodbija analizo Sodišča prve stopnje v zvezi z njenim sodelovanjem pri omejevalnem sporazumu pred septembrom ali oktobrom 1993. Trdi, da Sodišče prve stopnje ni zadostno preučilo dokazov in je na podlagi tega napačno sklepalo o sistemu tajnih sestankov v okviru Združenja evropskih proizvajalcev samokopirnega papirja AEMCP (Association of European Manufacturers of Carbonless Paper) pred septembrom ali oktobrom 1993 (prvi del) in na nacionalni ali regionalni ravni pred tem obdobjem (drugi del).

185.

Po mnenju družbe Koehler naj bi se Komisija oprla na tri kategorije dokazov, to je izjave družbe Mougeot, pričanje uslužbenca družbe Sappi in dokaze o organizaciji nacionalnih ali regionalnih sestankov kartela.

186.

Družba Koehler navaja, najprej, da dopis družbe Mougeot z dne 14. aprila 1999 ne vsebuje nobenega priznanja sestankov kartela pred oktobrom 1993. Sodišče prve stopnje naj bi poleg tega v točki 279 izpodbijane sodbe izjavilo, da ni dokazano, da so se tajni sporazumi o cenah sklepali od januarja 1992, torej pred oktobrom 1993. Argumenti Sodišča prve stopnje v zvezi z domnevnimi sporazumi o cenah na uradnih sestankih AEMCP pred oktobrom 1993 naj ne bi bili zadostni in naj bi vsebovali protislovja v obrazložitvi, ki pomenijo napačno uporabo prava. Sodišče prve stopnje naj tudi ne bi upoštevalo domneve nedolžnosti, ko je v izjavah družbe Mougeot poskušalo videti priznanje kršitve za čas pred oktobrom 1993.

187.

Družba Koehler nadalje trdi, da pri pričanju uslužbenca družbe Sappi niso bile podane informacije o obdobju, v katerem so potekali sestanki kartela. Sodišče prve stopnje naj ne bi moglo upravičeno šteti, da je ta uslužbenec, s tem ko ni predložil „nasprotnih trditev“, implicitno želel potrditi, da se je kršitev začela pred septembrom 1993. Sodišče prve stopnje naj bi tako izkrivilo vsebino pričanja. To naj bi bilo v nasprotju s pravico do poštenega sojenja, določeno v členu 6(1) EKČP in členu 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, razglašene 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1).

188.

Nazadnje družba Koehler meni, da je izjavam obremenilne priče mogoče verjeti samo, če so potrjene z drugimi dokazi. V tej zadevi pa naj ne bi obstajal noben potrdilni dokaz.

189.

Po mnenju Komisije naj ta del pritožbenega razloga ne bi bil dopusten, ker si družba Koehler v resnici prizadeva doseči novo presojo dejanskega stanja.

190.

Kritike družbe Koehler v zvezi z upoštevnostjo izjav družbe Mougeot in uslužbenca družbe Sappi se mi ne zdijo utemeljene.

191.

Zdi se namreč, da je družba Koehler prezrla dejstvo, da se je Sodišče prve stopnje v točkah od 261 do 310 izpodbijane sodbe oprlo na več indicev v zvezi z obstojem tajnih sestankov pred septembrom ali oktobrom 1993. Čeprav je dopis družbe Mougeot z dne 14. aprila 1999, kot priznava Sodišče prve stopnje v točki 262 izpodbijane sodbe, dejansko osrednji element dokaza Komisije v zvezi s to točko, pa je treba izjave v tem dopisu vseeno brati in razumeti ob upoštevanju drugih dokazov, ki jih je preučilo Sodišče prve stopnje, ter zlasti pričanj uslužbenca družbe Sappi in družbe AWA. Poleg tega je, kot je poudarilo Sodišče prve stopnje v točki 264 te sodbe, pomen navedenega dopisa dejansko popolnoma jasen, njegovi vsebini pa ne nasprotuje noben element, ki bi lahko vzbudil dvom o dokazni vrednosti dokumenta.

192.

Menim, da je Sodišče prve stopnje v zvezi s pričanjem uslužbenca družbe Sappi, čeprav ne opredeli obdobja, v katerem so potekali zadevni tajni sestanki, na podlagi tega pričanja in ob upoštevanju vseh dokazov lahko menilo, da so se ti sestanki lahko začeli februarja 1993, ko so tega uslužbenca zaposlili.

193.

Nazadnje želim navesti, da v nasprotju s trditvami družbe Koehler na podlagi dejstva, da ni dokazano, da so se tajni sporazumi o cenah sklepali od januarja 1992, nikakor ni mogoče sklepati, da se ti sporazumi niso sklepali pred oktobrom 1993.

194.

Glede na te navedbe se mi zdi, da na podlagi očitkov družbe Koehler ni mogoče ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje očitno izkrivilo te dokaze. Menim, da torej ni treba preučiti drugih očitkov v zvezi s kršitvijo pravice do poštenega sojenja.

195.

V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj prvi del pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljen.

196.

Po mnenju družbe Koehler naj bi Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze, ki naj bi dokazovali njeno sodelovanje na tajnih sestankih na španskem trgu pred oktobrom 1993.

197.

Sodišče prve stopnje glede sestanka s 17. februarja 1992 v zvezi s španskim trgom naj ne bi smelo sklepati o sodelovanju družbe Koehler na tem sestanku, ker se uslužbenec družbe Sappi v obvestilu z dne sklicuje samo na sestanek „zainteresiranih strani“, ne da bi navedel imena teh strani. Sodišče prve stopnje naj ne bi natančno pojasnilo razlogov, zaradi katerih je menilo, da je družba Koehler sodelovala pri sporazumu.

198.

Glede sestanka s 16. julija 1992 v zvezi s španskim trgom, naj sodelovanje družbe Koehler na tem sestanku v nasprotju s trditvami Sodišča prve stopnje ne bi bilo dokazano, zlasti ker družba AWA ni izrecno priznala takega sodelovanja.

199.

Komisija meni, da se družba Koehler ne sklicuje na izkrivljanje dokazov, ampak poskuša izpodbijati presojo dejanskega stanja s strani Sodišča prve stopnje. Pritožbeni razlog naj torej ne bi bil dopusten.

200.

Glede prve trditve družbe Koehler, ki se nanaša na njeno sodelovanje na sestanku 17. februarja 1992, menim, da ni dopustna.

201.

Menim namreč, da analiza Sodišča prve stopnje iz točke 321 izpodbijane sodbe, v skladu s katero je Komisija iz obvestila uslužbenca družbe Sappi lahko ugotovila, da je bila družba Koehler med „zainteresiranimi stranmi“, spada na področje presoje dejanskega stanja, ki je, kot sem navedel, Sodišče v okviru pritožbe ne sme preverjati.

202.

Vsekakor menim, da ta očitek, tudi če bi ga Sodišče razglasilo za dopustnega, ni utemeljen. Kot namreč jasno izhaja iz točk 169 in 321 te sodbe, je Sodišče prve stopnje to navedbo razložilo na podlagi drugih navedb uslužbenca v tem obvestilu. V navedenem obvestilu je ta svojega nadrejenega obvestil o položaju, v katerem je bila družba zaradi negotovosti, ki jih je povzročilo ravnanje družb Koehler in Sarriopapel y Celulosa SA (v nadaljevanju: Sarrió). V zvezi s tem je navedel, da je istega dne potekal „sestanek zainteresiranih strani“. Zato glede na izraze, uporabljene v obvestilu, menim, da je Sodišče prve stopnje dejansko lahko sklepalo, da je družba Koehler sodelovala na tem sestanku, in to ne da bi očitno izkrivilo ta dokument. Poleg tega menim, da Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno dodatno pojasniti razloge, zaradi katerih je menilo, da je družba Koehler sodelovala pri tem sporazumu.

203.

Glede druge trditve družbe Koehler v zvezi z njenim sodelovanjem na sestanku 16. julija 1992 menim, da jo je treba zavrniti kot neupoštevno.

204.

Kot namreč jasno izhaja iz točke 332 izpodbijane sodbe, je Sodišče prve stopnje presojo v zvezi s sodelovanjem družbe Koehler na tem sestanku oprlo zlasti na izjave B. G. ( 60 ), na splošne trditve družbe AWA pa se je sklicevalo samo za potrditev teh izjav. Družba Koehler ne izpodbija dokazne vrednosti izjav B. G.

205.

Glede na vse te elemente Sodišču predlagam, naj drugi del pritožbenega razloga deloma zavrže kot nedopusten in deloma zavrne kot neupošteven.

206.

Družba Koehler v podporo temu delu pritožbenega razloga graja analizo Sodišča prve stopnje iz točke 325 in naslednjih izpodbijane sodbe v zvezi z njenim sodelovanjem na dveh sestankih, ki sta potekala spomladi 1992 in 1993 v zvezi s francoskim trgom. Družba Koehler trdi, da naj ne bi bilo nobenega dokaza, da je eden od njenih uslužbencev odšel v Pariz, da bi spomladi 1993 sodeloval na sestanku kartela. Argumenti Sodišča prve stopnje v zvezi s tem naj ne bi bili jasni, tako da naj ne bi mogli izpolnjevati obveznosti obrazložitve. Vsekakor naj Sodišče prve stopnje ne bi nikjer ugotovilo, da je družba Koehler spomladi 1992 sodelovala na sestanku v zvezi s francoskim trgom.

207.

Menim, da je treba ta del zavrniti kot neupošteven. Očitki družbe Koehler se namreč nanašajo na dodatne razloge izpodbijane sodbe, kot to jasno izhaja iz točke 320 te sodbe.

208.

Družba Koehler očita Sodišču prve stopnje, da je pri presoji uporabilo dokument, to je odgovor družbe AWA z dne 30. aprila 1999 na zahtevo Komisije za informacije, čeprav naj ji ta ne bi bil posredovan. Na podlagi tega dokumenta naj bi Sodišče prve stopnje dokazalo sodelovanje družbe Koehler na tajnem sestanku, to je sestanku s v zvezi s španskim trgom.

209.

Menim, da je treba ta del pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten v skladu z načeli iz točke 56 teh sklepnih predlogov.

210.

Navedeni del pritožbenega razloga je namreč samo dobesedno navajanje tožbenega razloga, ki ga je družba Koehler že uveljavljala pred Sodiščem prve stopnje ( 61 ), in ne izkazuje napačne uporabe prava.

211.

V zvezi s tem navajam, da je Sodišče prve stopnje v točki 59 izpodbijane sodbe ( 62 ) menilo, da družba Koehler ni dokazala, da je Komisijo izrecno zaprosila, naj ji predloži elemente, ki jih preiskovalni spis ni vseboval. Poleg tega je navedlo, da je družba Koehler na obravnavi priznala, da ni vložila zahteve za dostop do teh dokumentov. Sodišče prve stopnje je torej razsodilo, da očitek te družbe ni dopusten.

212.

Glede na zgoraj navedeno torej menim, da je treba pritožbeni razlog družbe Koehler deloma zavrniti kot neupošteven, deloma zavreči kot nedopusten in deloma zavrniti kot neutemeljen.

213.

Družba Bolloré v tretjem pritožbenem razlogu Sodišču prve stopnje očita, da je izkrivilo dokaze, prvič, v zvezi z obstojem omejevalnega sporazuma na evropski ravni od januarja 1992, in drugič, v zvezi s predmetom uradnih sestankov AEMCP.

214.

Družba Bolloré v podporo prvemu delu uveljavlja štiri očitke.

215.

Prvič, družba Bolloré navaja, da naj bi družba AWA v izjavah dejansko izključila vse uradne sestanke AEMCP iz odgovora na zahtevo Komisije za informacije. Uporaba pogojnika v izpodbijani sodbi naj torej ne bi bila ustrezna. Sodišče prve stopnje naj bi torej očitno izkrivljalo izjave družbe AWA.

216.

Drugič, družba Bolloré trdi, da ker mora, kot trdi Sodišče prve stopnje, obstoj razumnega dvoma koristiti tožečim strankam, naj bi bilo presenetljivo, da so izjave družbe AWA lahko vseeno pomenile „pomemben“ znak obstoja omejevalnega sporazuma na evropski ravni od začetka leta 1992.

217.

Tretjič, družba Bolloré trdi, da v izpodbijani sodbi obstaja protislovje v obrazložitvi. Medtem ko naj bi namreč Sodišče prve stopnje v točki 275 izpodbijane sodbe menilo, da na podlagi izjav družbe AWA ni mogoče ugotoviti, da je bil zadevni sestanek AEMCP okvir za tajno dogovarjanje o cenah, naj bi vseeno odločilo, da so te izjave pomemben znak obstoja omejevalnega sporazuma na evropski ravni od začetka leta 1992.

218.

Četrtič, družba Bolloré očita Sodišču prve stopnje, da je v točki 274 izpodbijane sodbe poskušalo povezati nacionalne in regionalne sestanke ter evropske sestanke AEMCP, organizirane med letoma 1992 in 1995, ko je navedlo samo, da je bil Zürich na seznamu mest, ki jih je družba AWA navedla v izjavah.

219.

Prvi očitek je treba očitno zavrniti kot neutemeljen, ker uporaba pogojnika s strani Sodišča prve stopnje ne more pomeniti očitno napačne presoje izjav družbe AWA, ki jo je opravilo to sodišče.

220.

Drugi očitek je treba po mojem mnenju zavreči kot nedopusten. V skladu z načeli iz točke 57 teh sklepnih predlogov je namreč samo Sodišče prve stopnje pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati dokazom, ki so mu predloženi, razen če pritožnik ne uveljavlja izkrivljanja teh dokazov s strani Sodišča prve stopnje. V obravnavanem primeru je Sodišče prve stopnje, s tem ko je to izjavo opredelilo kot „pomemben znak“, samo presodilo vrednost, ki jo je bilo po njegovem mnenju treba pripisati izjavam družbe AWA, družba Bolloré pa ni dokazala, zakaj naj bi bila ta presoja napačna.

221.

Menim, da tretji očitek v zvezi s protislovjem v obrazložitvi ni utemeljen. Čeprav na podlagi izjav družbe AWA ni bilo mogoče dokazati namena sestanka AEMCP s 23. januarja 1992, pa so vseeno lahko bile znak. Kot sem navedel, dejstvo, da je Sodišče prve stopnje ta znak opredelilo kot „pomemben“, ne more biti predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.

222.

Četrti očitek je treba očitno zavrniti kot neutemeljen. Glede na točko 274 izpodbijane sodbe Sodišče prve stopnje namreč nikakor ni poskušalo „povezati“ nacionalnih sestankov in evropskih sestankov, ko je navedlo, da je bil Zürich na seznamu mest iz tabele A v Prilogi I k sporni odločbi. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo to dejstvo, česar družba Bolloré v pritožbi ne izpodbija.

223.

Glede na vse te elemente Sodišču predlagam, naj prvi del tretjega pritožbenega razloga deloma zavrže kot nedopusten in deloma zavrne kot neutemeljen.

224.

Družba Bolloré v podporo drugemu delu uveljavlja tri očitke.

225.

Prvič, družba Bolloré Sodišču prve stopnje očita, da v točkah 295 in 304 izpodbijane sodbe ni navedlo elementov, na podlagi katerih je lahko trdilo, da so se od januarja 1992 sklepali sporazumi o zvišanjih cen na evropski ravni.

226.

Drugič, družba Bolloré navaja, da Sodišče prve stopnje nikjer ne pojasni, katere družbe so priznale svoje sodelovanje pri evropskem omejevalnem sporazumu od januarja 1992. Nobena od izjav družb Mougeot, Sappi in AWA naj ne bi omogočala brez izkrivljanja dokazati, da so tajni sestanki potekali na evropski ravni od januarja 1992.

227.

Tretjič, nobenega dokaza naj ne bi bilo, da je družba Copigraph sodelovala na tajnih sestankih, ki naj bi potekali v Španiji od februarja 1992. Sodišču prve stopnje naj bi brez dokazovanja in z izkrivljanjem dokazov uspelo povezati evropske sestanke AEMCP in nacionalne ali regionalne sestanke.

228.

Komisija uveljavlja nedopustnost pritožbenega razloga v obeh delih, ker naj bi se z njim izpodbijala presoja dejanskega stanja, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje.

229.

Menim, da oba očitka nista utemeljena. Zatrjevane izpustitve v obrazložitvi Sodišča prve stopnje v točkah 295, 304 in 308 izpodbijane sodbe je mogoče pojasniti z dejstvom, da se Sodišče prve stopnje sklicuje na dokaze, ki jih je že navedlo in opisalo v analizi uradnih sestankov AEMCP pred septembrom ali oktobrom 1993.

230.

Tako se „dokazi“, na katere se Sodišče prve stopnje opira v točkah 295 in 304 izpodbijane sodbe, nanašajo na dokaze, ki so bili navedeni v točkah od 261 do 280 te sodbe. Poleg tega so „družbe“, ki naj bi priznale sodelovanje in na katere se Sodišče prve stopnje sklicuje v točki 308 navedene sodbe, po mojem mnenju družbe, navedene v točkah od 272 do 279 izpodbijane sodbe, zlasti družbi AWA in Sappi.

231.

Glede tretjega očitka Sodišču predlagam, naj ga razglasi za neupoštevnega, ker se nanaša na dodatne razloge izpodbijane sodbe.

232.

V teh okoliščinah menim, da je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti kot deloma neupošteven in deloma neutemeljen.

233.

Glede na vse te elemente menim, da tretji pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja družba Bolloré, deloma ni upošteven, deloma ni dopusten in deloma ni utemeljen.

234.

Družbi Koehler in Divipa, ob upoštevanju posebnosti svojega položaja, Sodišču prve stopnje v bistvu očitata, da ni pravilno presodilo zneska globe, ki jima jo je naložila Komisija, ker ni upoštevalo načel enakega obravnavanja in sorazmernosti.

235.

Komisija je v sporni odločbi kršitev, ki sta jo storili pritožnici, opredelila kot zelo resno. Komisija je ob upoštevanju razlik v velikosti zadevnih družb te obravnavala različno in jih tako razvrstila v pet kategorij. Pri tem se je Komisija oprla na njihov promet od prodaje proizvoda v EGP in tržne deleže v sektorju samokopirnega papirja. Za družbo Koehler je menila, da jo je treba kot srednje velik gospodarski subjekt na tem trgu razvrstiti v drugo kategorijo, tako kot družbi HiTech Paper Bielefeld GmbH (v nadaljevanju: MHTP) in Zanders Feinpapiere AG devenant M-real Zanders GmbH (v nadaljevanju: Zanders). Za družbo Divipa je Komisija menila, da jo je treba razvrstiti v peto kategorijo, ker je prodajo opravljala v samo eni državi ali v nekaj državah EGP.

236.

Sodišče prve stopnje je v točkah od 486 do 497 in od 500 do 522 izpodbijane sodbe razsodilo, da je Komisija znesek globe, naložene družbi Koehler in družbi Divipa, presodila v skladu z načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja.

237.

V okviru teh pritožb je analiza Sodišča omejena na vprašanje, ali je Sodišče prve stopnje, s tem ko je potrdilo merila, ki jih je Komisija uporabila za izračun glob, naloženih družbama Koehler in Divipa v členu 3 sporne odločbe, ter preverilo njihovo uporabo, storilo očitno napako ali kršilo načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, ki urejata nalaganje glob.

238.

Družba Koehler v podporo temu pritožbenemu razlogu primerja globo, ki ji je bila naložena, z globo, naloženo družbam Zanders, MHTP in AWA. Sodišču prve stopnje v bistvu očita, da jo je obravnavalo enako kot te družbe ter jo tako kot družbi Zanders in MHTP razvrstilo v drugo kategorijo, čeprav so obstajale velike strukturne in finančne razlike med njo in navedenimi družbami.

239.

Prvič, Sodišču prve stopnje očita, da je pri presoji zneska globe za neupoštevno štelo dejstvo, da je družinsko podjetje, ki nima dostopa do trga kapitala, v nasprotju z družbami, ki kotirajo na borzi.

240.

Drugič, trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je odločilo, da Komisija ni bila dolžna upoštevati prometa skupine, ki ji pripadata družbi MHTP in Zanders, medtem ko naj bi to storila v njenem primeru.

241.

Tretjič, družba Koehler trdi, da je kaznovana strožje kot družba AWA, čeprav je ta imela vlogo vodje v omejevalnem sporazumu in pripada skupini, tako da ima na voljo finančna sredstva celotne skupine.

242.

Menim, da kritike družbe Koehler niso utemeljene. Menim namreč, da je Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, kako je Komisija uresničevala diskrecijsko pravico glede na zahteve, ki zanjo izhajajo iz upoštevanja načela enakega obravnavanja.

243.

Treba je opozoriti, da ima Komisija široko diskrecijsko pravico glede metode izračuna za določitev zneska globe. ( 63 ) Smernice, v katerih je določena metodologija Komisije na tem področju, vsebujejo več fleksibilnih elementov, ki ji pri presoji teže kršitve omogočajo, da upošteva več dejavnikov v mejah, določenih v členu 15(2) Uredbe št. 17. ( 64 )

244.

Med temi dejavniki iz točke 1(A) Smernic niso samo tisti, ki so povezani z naravo kršitve, njenim vplivom in njeno geografsko razširjenostjo, ampak tudi dejavniki, povezani z značilnostmi družb in s potrebo, da se zagotovi odvračilno ukrepanje. ( 65 )

245.

Če je kršitev opredeljena kot resna ali zelo resna in če je vanjo vključenih več družb, lahko Komisija na podlagi Smernic ponderira osnovni znesek globe, določene na podlagi teže kršitve, da bi upoštevala specifično težo in zato dejanski vpliv kršitev vsake družbe na konkurenco, zlasti če obstaja precejšnje neskladje med velikostjo zadevnih družb.

246.

Kot je navedeno v točki 1(A) Smernic, „lahko načelo enakega kaznovanja za isto ravnanje, če je zaradi okoliščin to upravičeno, vodi k različnim globam, naloženim udeleženim podjetjem, ne da bi k taki diferenciaciji vodilo aritmetično izračunavanje“.

247.

Čeprav te smernice niso pravno pravilo, ki bi ga bila institucija dolžna upoštevati, pa Sodišče vseeno meni, da se Komisija ne more oddaljiti od njih, ne da bi bila sankcionirana na podlagi kršitve splošnih načel prava, kot sta enako obravnavanje in varstvo zaupanja v pravo. ( 66 )

248.

Kot je Sodišče prve stopnje opozorilo v točki 501 izpodbijane sodbe, je načelo enakega obravnavanja kršeno, kadar se primerljivi položaji obravnavajo različno ali kadar se različni položaji obravnavajo enako, razen če taka obravnava ni objektivno utemeljena.

249.

V zvezi z uporabo tega načela za postopek izvajanja člena 81 ES v okviru kršitve, v katero je vključenih več družb, obstaja obsežna sodna praksa.

250.

Naj opozorim, da ima pri tej vrsti postopka Komisija široko diskrecijsko pravico pri določanju zneska globe, ki bo naložena zadevnim družbam. V skladu s Smernicami lahko Komisija pri izračunu globe upošteva več dejavnikov in tako individualizira kazen glede na ravnanje in značilnosti družbe, kar v vsakem primeru omogoča zagotavljanje polne učinkovitosti pravil Skupnosti o konkurenci. ( 67 )

251.

Tako sodišče Skupnosti izrecno priznava, da je „določeno različno obravnavanje“ zadevnih družb sestavni del uporabe metode, izbrane v Smernicah, in uresničevanja pooblastil, ki so Komisiji priznana z Uredbo št. 17. ( 68 )

252.

Družba Koehler v pritožbi v bistvu meni, da se z razdelitvijo v skupine, ki jo je opravila Komisija, krši načelo enakega obravnavanja, ker je obravnavana enako kot družbe, ki so v drugačnem položaju, kot sta Zanders in MHTP.

253.

Z razdelitvijo v skupine bi se dejansko lahko kršilo načelo enakega obravnavanja, ker taka metoda vodi do pavšalizacije izhodiščnega zneska in neupoštevanja razlik v velikosti družb v isti skupini.

254.

Sodišče Skupnosti kljub temu dopušča to metodo, če je določitev pragov za vsako od opredeljenih kategorij skladna in objektivno utemeljena. Meni namreč, da Komisija ni dolžna zagotoviti, da bodo končni zneski glob, do katerih bo privedel njen izračun, izražali vse razlike med zadevnimi družbami v zvezi z njihovim skupnim prometom ali s prometom na trgu zadevnega proizvoda. ( 69 )

255.

Sodišče prve stopnje je v točkah od 506 do 513 izpodbijane sodbe preučilo, ali je razvrstitev v kategorije, ki jo je opravila Komisija, dejansko skladna in objektivno utemeljena.

256.

Sodišče prve stopnje je najprej v točkah 506 in 507 izpodbijane sodbe navedlo, da je razvrstitev v kategorije, ki jo je opravila Komisija, v tem primeru temeljila na dveh merilih, in sicer na prometu od prodaje proizvoda v EGP in tržnih deležih vsake družbe. Sodišče prve stopnje je menilo, da je uporaba teh meril popolnoma utemeljena, ker dejansko omogočata presojo relativnega pomena zadevnih družb na trgu, kar družba Koehler v tožbi ne izpodbija. Poleg tega je Sodišče prve stopnje, potem ko je ugotovilo zanesljivost številk, na katere se je oprla Komisija, v točki 513 izpodbijane sodbe odločilo, da je ta sistem skladen in ni diskriminacijski zoper družbo Koehler.

257.

Ta analiza se mi zdi popolnoma jasna in brez napačne uporabe prava.

258.

Glede prve trditve družbe Koehler menim, da ni utemeljena. Sodišče prve stopnje namreč zavrne trditev, ki se nanaša na to, da je družba Koehler družinsko podjetje, ker merila, ki jih je Komisija upoštevala za razvrstitev družb v kategorije, temeljijo samo na prometu od prodaje samokopirnega papirja in na tržnih deležih zadevnih družb. Ti merili, katerih utemeljenosti družba Koehler v tožbi ne izpodbija, pa ne omogočata upoštevanja strukturnih razlik med zadevnimi družbami. Čeprav je družba Koehler družinsko podjetje, je bilo njeno razvrstitev mogoče opraviti samo na podlagi prometa od samokopirnega papirja, na podlagi katerega pa je, kot je navedlo Sodišče prve stopnje v točki 495 izpodbijane sodbe, ni bilo mogoče uvrstiti med majhna podjetja v tem sektorju.

259.

Glede druge trditve družbe Koehler Sodišču predlagam, naj jo zavrne. Po mojem mnenju je namreč očitno, da Sodišče prve stopnje od Komisije ni moglo zahtevati, naj za razvrstitev družb MHTP in Zanders upošteva skupni promet skupine, ki ji pripadata, ker kot jasno izhaja iz točke 478 izpodbijane sodbe, Komisija ni našla zadostnih dokazov, da bi kršitev, ki sta jo storili ti družbi, pripisala navedenima skupinama.

260.

Glede tretje trditve menim, da prav tako ni utemeljena. Kot sem navedel, je Komisija razvrstitev v kategorije opravila samo ob upoštevanju relativnega pomena družb na zadevnem trgu, ne glede na strukturne razlike in razlike v ravnanju teh družb. V teh okoliščinah na tej stopnji ni bilo mogoče upoštevati dejstva, da je bila družba AWA glavni vodja omejevalnega sporazuma in je pripadala skupini. Kljub temu to ne pomeni, da je s to metodo Komisija znesek globe določila na podlagi izračuna, ki je temeljil samo na prometu družb, ne da bi upoštevala individualne značilnosti vsake od zadevnih družb. Kot je navedlo Sodišče prve stopnje v točki 493 izpodbijane sodbe, je Komisija razliko v velikosti in skupna sredstva družb Koehler in AWA namreč upoštevala na stopnji zvišanja globe v odvračilne namene. Poleg tega je Komisija, kot izhaja iz točk od 418 do 424 obrazložitve sporne odločbe, vlogo pobudnice, ki jo je imela družba AWA, upoštevala na stopnji presoje obstoja oteževalnih okoliščin.

261.

Glede na vse te elemente menim, da je Sodišče prve stopnje lahko utemeljeno menilo, da Komisija pri presoji zneska globe, naložene družbi Koehler, ni kršila načela enakega obravnavanja.

262.

Zato Sodišču predlagam, naj pritožbeni razlog družbe Koehler, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, zavrne kot neutemeljen.

263.

Kot razumem iz pritožbe družbe Divipa, ta trdi, da globa, ki ji je bila naložena, ni sorazmerna glede na težo kršitve, njeno sodelovanje pri njej, njeno finančno sposobnost in njen status majhne distributerke.

264.

Prvič, po mnenju družbe Divipa naj bi Sodišče prve stopnje kršilo načelo sorazmernosti, ko je kršitev opredelilo kot zelo resno, čeprav naj ne bi sodelovala pri evropskem omejevalnem sporazumu in naj bi njeno sodelovanje, ki naj ne bi obsegalo vseh sestankov v zvezi s španskim trgom, trajalo manj kot eno leto.

265.

Drugič, družba Divipa Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo dejavnika, ki jo razlikuje od drugih družb, to je njenega statusa distributerke.

266.

Tretjič, meni, da Sodišče prve stopnje ne more odobriti pristopa Komisije, pri katerem za določitev zneska globe ne presodi gospodarske sposobnosti zadevne družbe. V njenem primeru naj bi finančne posledice plačila globe jasno izhajale iz podatkov, navedenih v tožbi.

267.

Družba Koehler Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo načelo sorazmernosti, s tem ko pri presoji izračuna globe ni upoštevalo različne obravnave, ki jo je ta družba očitala. V zvezi s tem družba Koehler izpodbija analizo Sodišča prve stopnje iz točk od 486 do 497 izpodbijane sodbe. Poudarja, da to, kar je lahko ustrezno za družbo, ki kotira na borzi, močno presega to, kar je potrebno za zagotovitev odvračilnega učinka za družinsko podjetje brez neposrednega dostopa do kapitalskih trgov.

268.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba sorazmernost globe presojati glede na vse okoliščine kršitve ter zlasti glede na njeno težo in trajanje, obseg njenih protikonkurenčnih učinkov na trgu, interese oškodovanih potrošnikov ali konkurentov in finančno sposobnost zadevnih družb. ( 70 )

269.

Družba Divipa v podporo pritožbi meni, da globa, ki ji je bila naložena, ni sorazmerna glede na težo in trajanje kršitve, njeno sodelovanje pri njej, njeno finančno sposobnost in njen status distributerke.

270.

Prvič, kljub pomanjkanju jasnosti v zvezi s tem v izpodbijani sodbi menim, da je treba prvi trditvi družbe Divipa zavrniti.

271.

Ugotovil sem namreč, da je Sodišče prve stopnje lahko upravičeno presodilo, da je družba Divipa od marca 1992 do januarja 1995 dejansko sodelovala pri omejevalnem sporazumu evropskega obsega in na tajnih sestankih na španskem trgu. Sodišču prve stopnje torej ni mogoče očitati, da je kršilo načelo sorazmernosti, s tem da je družbi Divipa neupravičeno očitalo, da je sodelovala pri evropskem omejevalnem sporazumu, zaradi česar naj bi bila kršitev opredeljena kot zelo resna namesto resna. Na te razloge, povezane z opredelitvijo kršitve, na katere se družba Divipa opira pri utemeljevanju kršitve načela sorazmernosti, se torej ni mogoče uspešno sklicevati.

272.

Poleg tega v trditvah družbe Divipa niso upoštevani razmisleki, ki jih je Komisija upoštevala pri določitvi zneska globe in so privedli do izreka sorazmerno nižje globe, kot je bila naložena drugim družbam. V zvezi s tem se sklicujem na točko 408 sporne odločbe, v kateri je Komisija ocenila, da je treba družbo Divipa uvrstiti v peto kategorijo, ker prodaja v samo eni državi ali nekaj državah EGP, in na točko 416 te odločbe, v kateri je Komisija upoštevala trajanje sodelovanja družbe Divipa pri kršitvi, tako da je globo zvišala za 25% v primerjavi z drugimi družbami.

273.

Nazadnje, ne vidim, kako bi status distributerke družbe Divipa lahko vplival na znesek globe, ki ji je bila naložena.

274.

Drugič, menim, da tretja trditev družbe Divipa, ki se nanaša na neupoštevanje njenih finančnih sposobnosti, ni dopustna. V skladu z načeli iz točke 55 teh sklepnih predlogov družba Divipa namreč ne more pred Sodiščem prvič uveljavljati trditve, ki je ni uveljavljala pred Sodiščem prve stopnje.

275.

Glede na te elemente Sodišču torej predlagam, naj trditve družbe Divipa deloma zavrže kot nedopustne in deloma zavrne kot neutemeljene.

276.

Menim, da je treba tudi trditve družbe Koehler zavrniti.

277.

Sodišče prve stopnje namreč v nasprotju s trditvami družbe Koehler pri presoji obstoja kršitve načela sorazmernosti ni „prezrlo“ strukturnih in finančnih razlik, ki so obstajale med družbo Koehler in drugimi družbami. Družba Koehler je pred Sodiščem prve stopnje trdila, da globa, ki ji je bila naložena, ni sorazmerna z njeno gospodarsko močjo. ( 71 ) V zvezi s tem je opravila primerjavo odstotka glob, ki ga pomenijo globe, ki jih je naložila Komisija, glede na skupni promet zadevnih družb. ( 72 )

278.

Sodišče prve stopnje je v točki 494 izpodbijane sodbe upravičeno ugotovilo, da taka primerjava ne zadostuje, da bi se dokazala nesorazmerna narava globe, naložene družbi Koehler. V skladu z ustaljeno sodno prakso, na katero je Sodišče prve stopnje opozorilo v točki 468 te sodbe, določitev ustrezne globe namreč ne more biti rezultat preprostega izračuna na podlagi skupnega prometa družb. Kot sem navedel, je treba sorazmernost globe presojati glede na vse okoliščine kršitve ter zlasti glede na njeno težo in trajanje, obseg njenih protikonkurenčnih učinkov, interese oškodovanih potrošnikov ali konkurentov in finančno sposobnost zadevnih družb.

279.

Vsekakor Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je kršilo načelo sorazmernosti, medtem ko družba Koehler, kot izhaja iz točke 495 izpodbijane sodbe, ni predložila nobenega elementa, s katerim bi lahko dokazala, da je osnovni znesek globe, ki ji je bil naložen, previsok glede na njeno specifično težo.

280.

V teh okoliščinah menim, da je treba trditve družbe Koehler zavrniti kot neutemeljene.

281.

Glede na te ugotovitve Sodišču torej predlagam, naj pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, deloma zavrže kot nedopusten in deloma zavrne kot neutemeljen.

282.

Komisija v sporni odločbi zadevnim družbam ni priznala nobene olajševalne okoliščine.

283.

Družba Divipa je pred Sodiščem prve stopnje trdila, da bi ji Komisija morala priznati olajševalno okoliščino zaradi dejanskega neizvajanja sporazumov ali protipravnih ravnanj. Sodišče prve stopnje je to trditev zavrnilo zaradi razlogov, navedenih v točkah od 618 do 626, 628, 629 in 635 izpodbijane sodbe.

284.

Družba Divipa v pritožbi trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo obveznost obrazložitve.

285.

Družba Divipa trdi, da je Sodišče prve stopnje kršilo obveznost obrazložitve, ker ni dokazalo enega od elementov, na katerega je oprlo zavrnitev njenega očitka. Sklicuje se na omembo „koristi“, ki naj bi jo ustvarila, v zadnjem stavku točke 629 izpodbijane sodbe.

286.

Divipa navaja to besedilo:

„[Poleg tega] le dejstvo, da njeno ravnanje morda ni bilo povsem v skladu z dogovori [sporazumi], če bi bilo dokazano, ne bi zadostovalo, da bi ji Komisija morala priznati olajševalne okoliščine. [Divipa] bi namreč lahko s politiko, ki na trgu bolj ali manj ni odvisna, preprosto poskusila uporabiti omejevalni sporazum sebi v korist. ( 73 )“

287.

Tako kot Komisija menim, da pritožbeni razlog družbe Divipa ni upošteven. Razlog, na katerega se sklicuje, je namreč samo dodaten razlog, kot to dokazujeta izraz „poleg tega“, ki ga je uporabilo Sodišče prve stopnje, in uporaba pogojnika.

288.

Vsekakor prva razloga, ki ju je Sodišče prve stopnje navedlo v točki 629 izpodbijane sodbe, popolnoma zadostujeta za odgovor na trditev družbe Divipa v njeni tožbi in njeno zavrnitev.

289.

Kot sem navedel, Sodišču predlagam, naj razglasi ničnost izpodbijane sodbe, ker Sodišče prve stopnje ni razglasilo ničnosti sporne odločbe v delu, v katerem temelji na elementih, s katerimi je bila družba Bolloré neposredno in osebno obdolžena za storitev kršitve.

290.

Ker po mojem mnenju stanje postopka to dovoljuje, Sodišču v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča predlagam, naj samo dokončno odloči o tožbenem razlogu za razglasitev ničnosti, ki ga je družba Bolloré uveljavljala pred Sodiščem prve stopnje in se nanaša na kršitev njenih pravic do obrambe.

291.

V skladu z analizo iz točk od 81 do 137 teh sklepnih predlogov Sodišču predlagam, naj razglasi ničnost sporne odločbe v delu, v katerem temelji na elementih, s katerimi je bila družba Bolloré osebno in neposredno obdolžena za storitev kršitve.

292.

Sodišču predlagam, naj o stroških odloči v skladu s členom 122, prvi odstavek, ter členom 69(2) in (3) Poslovnika Sodišča.

293.

Družbi Koehler in Divipa nista uspeli z nobeno od trditev. Sodišču torej predlagam, naj jima naloži plačilo njunih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

294.

Družba Bolloré ni uspela z enim predlogom. Sodišču torej predlagam, naj ji naloži plačilo njenih stroškov in 50% stroškov, ki jih je priglasila Komisija.

295.

Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj ugotovi: