1. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Dokaz
(člen 81(1) ES)
2. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Dokaz
(člen 81(1) ES)
3. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme kršitve in njenega trajanja, ki je na strani Komisije
(člen 81(1) ES)
4. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Usklajeno ravnanje – Pojem – Usklajevanje in sodelovanje v nasprotju z obveznostjo vsakega podjetja, da samostojno določi svoje ravnanje na trgu
(člen 81(1) ES)
5. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sodelovanje podjetja pri pobudah, ki so v nasprotju s konkurenco – Zadostnost tihe potrditve, brez javnega zavračanja in brez prijave pristojnim organom, za odgovornost podjetja
(člen 81(1) ES)
6. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki jih je mogoče obravnavati kot enotno kršitev – Pojem
(člen 81(1) ES)
7. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Podjetje, ki je sodelovalo pri protikonkurenčnem sporazumu – Drugačno ravnanje, kot je bilo dogovorjeno z omejevalnim sporazumom
(člen 81(1) ES)
8. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Znižanje globe zaradi sodelovanja obtoženega podjetja – Pogoji
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 96/C 207/04, naslov D)
1. Kar zadeva navedbo dokazov o kršitvi člena 81(1) ES, mora Komisija navesti jasne in dosledne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena. Dvom sodišča Unije se razlaga v korist podjetja, ki je naslovnik odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne sme sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če pri njem še vedno obstaja dvom o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe. Vendar ni nujno, da so za vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjena ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da več indicev, na katere se sklicuje institucija – če se obravnavajo skupaj – izpolnjuje to zahtevo.
Poleg tega je običajno, da so dejanja in sestanki v zvezi s protikonkurenčnimi sporazumi tajni in da o njih obstajajo le minimalni zapisi. Iz tega sledi, da tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre navadno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Zato je treba večinoma na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil.
(Glej točke od 56 do 58.)
2. Izjave, dane v okviru politike ugodnega obravnavanja, imajo pomembno vlogo. Dokazna vrednost teh izjav, danih v imenu podjetij, ni zanemarljiva, ker pomenijo znatno pravno in gospodarsko tveganje. Vendar izjave podjetja, obtoženega sodelovanja pri kartelu, katere pravilnost izpodbija več drugih obtoženih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz o obstoju kršitve, ki so jo storila ta podjetja, ne da bi to potrjevali drugi dokazi.
(Glej točko 59.)
3. Trajanje kršitve je sestavni del pojma kršitve v smislu člena 81(1) ES, katerega dokazno breme nosi Komisija. Kadar ni dokazov, s katerimi bi se lahko neposredno dokazalo trajanje kršitve, se Komisija opre vsaj na dokaze glede dejstev, ki so si časovno dovolj blizu, da je na podlagi njih mogoče razumno sklepati o neprekinjenem trajanju te kršitve med določenima datumoma.
(Glej točko 60.)
4. Ni potrebno, da je izmenjava informacij vzajemna, da bi pomenila kršitev načela avtonomnega delovanja na trgu. Razkritje občutljivih informacij odpravlja negotovost glede prihodnjega delovanja konkurenta in tako bodisi posredno bodisi neposredno vpliva na strategijo naslovnika informacij.
(Glej točko 70.)
5. Pojem javnega distanciranja, kot dejavnik oprostitve odgovornosti, je treba razlagati restriktivno. Sporočilo, katerega cilj je javno distanciranje od protikonkurenčnih ravnanj, mora biti izraženo odločno in jasno, tako da drugi udeleženci omejevalnega sporazuma dobro razumejo namen zadevnega podjetja. Komisija ob neobstoju izrecnega distanciranja lahko meni, da se kršitev ni končala.
(Glej točke 75, 76 in 102.)
6. Glede ravnanj, ki so zajemala redno in več let trajajočo organizacijo večstranskih in dvostranskih stikov med konkurenčnimi proizvajalci, katerih namen je bila vzpostavitev nedovoljenih ravnanj za umetno organizacijo delovanja trga pribora (fitingov), zlasti na ravni cen, je dejstvo, da so se nekatere značilnosti ali intenzivnost teh ravnanj po pregledih Komisije spremenile, za ugotovitev, ali se je zadevni kartel nadaljeval, brez pomena, ker je namen protikonkurenčnih ravnanj, in sicer usklajevanje cen pribora (fitingov), ostal enak. Glede tega je verjetno, da po pregledih Komisije kartel obstaja v manj strukturirani obliki in je zanj značilna spremenljiva dejavnost. Vseeno na podlagi tega, da so za kartel lahko značilna obdobja spremenljive dejavnosti, ni mogoče ugotoviti, da je prenehal obstajati.
(Glej točki 82 in 85.)
7. Nespoštovanje omejevalnega sporazuma ne spremeni dejstva glede njegovega obstoja. Člani kartela namreč ostajajo konkurenti in vsak izmed njih lahko v vsakem trenutku poskuša izrabiti poslušnost drugih na področju kartelnih cen, tako da zniža cene za povečanje lastnega tržnega deleža, pri čemer vseeno ohrani relativno povišano stopnjo cen.
(Glej točki 98 in 99.)
8. Zmanjšanje globe zaradi sodelovanja v upravnem postopku je upravičeno le, kadar ravnanje zadevnega podjetja omogoča Komisiji, da lažje ugotovi obstoj kršitve in jo glede na okoliščine primera tudi odpravi. Zmanjšanje globe na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996 je mogoče utemeljiti samo takrat, kadar bi se lahko predloženi podatki in ravnanje zadevnega podjetja na splošno v tem pogledu šteli za dokaz njegovega resničnega sodelovanja.
(Glej točko 114.)