SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)
z dne 1. julija 2008
Zadeva T-262/06 P
Komisija Evropskih skupnosti
proti
D
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Razglasitev ničnosti odločbe Komisije na prvi stopnji – Poklicna bolezen – Zavrnitev priznanja poklicnega izvora bolezni ali poslabšanja te bolezni uradnika – Dopustnost pritožbe – Dopustnost tožbenega razloga, preizkušenega na prvi stopnji – Pravnomočnost“
Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 12. julija 2006 v zadevi D proti Komisiji (F‑18/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑83 in II‑A‑1‑303), s katero pritožnik predlaga razveljavitev te sodbe.
Odločitev: Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije z dne 12. julija 2006 v zadevi D proti Komisiji (F-18/05) se razveljavi. Zadeva se vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence. Odločitev o stroških se pridrži.
Povzetek
1. Ničnostna tožba – Tožbeni razlogi – Pojem
(člen 230 ES)
2. Uradniki – Tožba – Ničnostna sodba – Učinki – Obveznost sprejetja izvedbenih ukrepov
(člen 233 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 73 in 78)
1. Čeprav elementi, navedeni v ničnostni tožbi pod naslovom „Dejansko stanje“, na prvi pogled niso mišljeni, da bi predstavljali samostojne tožbene razloge, ki bi lahko privedli do razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, ampak so bolj opis okoliščin, na podlagi katerih je nastal spor, vseeno ni mogoče a priori izključiti možnosti, da bi ta del tožbe lahko vseboval predstavitev tožbenega razloga za razglasitev ničnosti ali dela tožbenega razloga.
(Glej točko 52.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 14. december 2005, Honeywell proti Komisiji, T‑209/01, ZOdl., str. II‑5527, točke od 105 do 107.
2. Kadar sodišče Skupnosti razglasi ničnost odločbe, s katero je organ, pristojen za imenovanja, uradniku odobril invalidsko pokojnino, določeno v skladu z določbami člena 78, tretji odstavek, Kadrovskih predpisov, zaradi napake, ki jo je invalidska komisija storila pri opredelitvi pojma poklicne bolezni, ki je lahko vplivala na to odločbo, se ne izreče o tem, ali je ta bolezen poklicnega izvora, kar bi bila ob upoštevanju diskrecijske pravice, ki jo ima invalidska komisija na zdravstvenem področju, ugotovitev dejanskega stanja, za katero ni pristojno. V teh okoliščinah, če organ, pristojen za imenovanja, pozneje odloči, da je ta bolezen poklicnega izvora, in uradniku prizna pravico do invalidske pokojnine, določene v skladu z določbami člena 78, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, ta ugotovitev ni pravnomočna.
Iz tega sledi, da sodišče Skupnosti, pri katerem je vložena ničnostna tožba zoper odločbo, s katero je bilo navedenemu uradniku zavrnjeno priznanje poklicnega izvora njegove bolezni v smislu člena 73 Kadrovskih predpisov, napačno uporabi pravo, ko meni, da organ, pristojen za imenovanja, ne more brez kršitve pravnomočnosti zavrniti priznanja, da je bolezen uradnika, ki je poklicnega izvora v smislu člena 78, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, tudi poklicnega izvora v smislu člena 73.
V vsakem primeru so prejemki, določeni v členih 73 in 78 Kadrovskih predpisov, različni in neodvisni drug od drugega, čeprav se lahko seštevajo. V teh določbah sta prav tako predvidena različna postopka, v katerih se lahko sprejmeta različni odločbi, ki sta medsebojno neodvisni. Čeprav je zaželeno, da se ta postopka, če je potrebno, izvajata skupaj, in čeprav morajo isti zdravstveni organi odločiti o različnih vidikih invalidnosti, ki je prizadela uradnika, pa vseeno ne gre za okoliščino, od katere bi bila odvisna zakonitost enega ali drugega postopka, organ, pristojen za imenovanja, pa ima v zvezi s tem glede na okoliščine primera diskrecijsko pravico. Še več, člen 25 Pravilnika o zavarovanju za nezgode in poklicne bolezni določa, da priznanje trajne invalidnosti, čeprav popolne, „nikakor ne vpliva na uporabo člena 78 Kadrovskih predpisov in obratno“. Iz tega sledi, da se postopek priznanja popolne ali delne trajne invalidnosti na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in postopek dodelitve invalidske pokojnine na podlagi člena 78 Kadrovskih predpisov lahko zakonito končata z različnima rezultatoma glede istega dejanskega stanja, zlasti pa glede vprašanja poklicnega izvora bolezni istega uradnika.
(Glej točke od 70 do 74.)
Napotitev na: Sodišče, 15. januar 1981, B. proti Parlamentu, 731/79, Recueil, str. 107, točki 9 in 10; Sodišče, 12. januar 1983, K. proti Svetu, 257/81, Recueil, str. 1, točka 10; Sodišče prve stopnje, 14. maj 1998, Lucaccioni proti Komisiji, T‑165/95, RecFP, str. I‑A‑203 in II‑627, točki 136 in 137; Sodišče prve stopnje, 23. november 2004, O proti Komisiji, T‑376/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑349 in II‑1595, točka 45.