1

Komisija Evropskih skupnosti s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 6. septembra 2006 v združenih zadevah Italija in Wam proti Komisiji (T-304/04 in T-316/04, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je bila Odločba Komisije št. 2006/177/ES z dne 19. maja 2004 o državni pomoči C 4/2003 (prej NN 102/2002), ki jo Italija izvaja v korist družbe WAM SpA (UL 2006, L 63, str. 11, v nadaljevanju: sporna odločba), razglašena za nično.

2

Člen 2 zakona št. 394 z dne 29. julija 1981 (GURI št. 206 z dne 29. julija 1981) o ukrepih podpore za italijanski izvoz je pravna podlaga, v skladu s katero lahko italijanski organi v okviru programov trgovinskega prodora na trge tretjih držav odobrijo subvencionirano financiranje izvoznih podjetij.

3

Wam SpA (v nadaljevanju: Wam) je italijanska družba, ki oblikuje, izdeluje in prodaja industrijske stroje za mešanje, ki se uporabljajo predvsem v živilski, kemični, farmacevtski in okoljski industriji.

4

Italijanski organi so 24. novembra 1995 odločili, da družbi Wam dodelijo prvo pomoč v obliki subvencioniranega posojila v višini 2.281.485.000 ITL (okrog 1,18 milijona EUR) za začetek programov trgovinskega prodora na japonski, južnokorejski in tajvanski trg. Zaradi gospodarske krize v Koreji in Tajvanu projekti v teh državah niso bili izvedeni. Družba Wam je dejansko prejela posojilo v višini 1.358.505.421 ITL (okrog 700.000 EUR) za razbremenitev stroškov stalnih struktur in stroškov pospeševanja prodaje na Daljnem vzhodu.

5

Isti organi so 9. novembra 2000 odločili, da družbi Wam dodelijo drugo pomoč v obliki subvencioniranega posojila v višini 3.603.574.689 ITL (okrog 1,8 milijona EUR). Program, ki se je financiral s tem posojilom, naj bi na Kitajskem skupno izvajali družbi Wam in Wam Bulk Handling Machinery (Shanghai) Co. Ltd., lokalno podjetje pod popolnim nadzorom družbe Wam.

6

Komisija je po prejemu prijave leta 1999 začela preiskavo o domnevnih državnih pomočeh družbi Wam. 21. januarja 2003 se je odločila, da bo uvedla formalni postopek preiskave na podlagi člena 88(2) ES v zvezi s tema domnevnima pomočema v korist družbe Wam.

7

Komisija je 19. maja 2004 sprejela sporno odločbo. Glede vprašanja, ali prva in druga pomoč (v nadaljevanju: sporni pomoči) pomenita „državno pomoč“ v smislu člena 87(1) ES, je v sporni odločbi v točkah od 75 do 79 obrazložitve navedeno:

8

Italijanska republika po eni strani in družba Wam po drugi strani sta pred Sodiščem prve stopnje vložili vsaka svojo tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe. Oba postopka sta bila nato združena. Italijanska republika je s tožbo uveljavljala sedem ničnostnih razlogov, družba Wam pa deset. Eden izmed navedenih očitkov je bil tudi ta, da Komisija sporne odločbe ni zadostno obrazložila.

9

Z izpodbijano sodbo je drugi senat Sodišča prve stopnje sporno odločbo razglasil za nično. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve.

10

Sodišče je v točki 59 izpodbijane sodbe spomnilo, da morajo biti zato, da bi bila „pomoč“ opredeljena kot državna pomoč, ki je nezdružljiva s skupnim trgom, izpolnjeni vsi pogoji, določeni v členu 87(1) ES. Ti pogoji so naslednji. Prvič, da gre za ukrep države ali ukrep, ki se financira iz državnih sredstev. Drugič, da ta ukrep lahko vpliva na trgovino med državami članicami. Tretjič, da upravičencu podeli ugodnost, s tem da daje prednosti določenim podjetjem ali določenim proizvodom. Četrtič, da ukrep izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco.

11

Sodišče prve stopnje je v točki 63 izpodbijane sodbe menilo, da ni bilo avtomatično ugotovljeno, da sta sporni pomoči vplivali na trgovino med državami članicami ali da sta oziroma bi lahko izkrivljali konkurenco, in da bi bilo zato to možnost treba dokazati. V zvezi s tem bi Komisija v sporni odločbi morala navesti podatke o predvidenih učinkih spornih pomoči. Vendar je Sodišče prve stopnje poudarilo, da Komisija ni bila dolžna dokazovati njihovih dejanskih učinkov.

12

Sodišče je v točki 66 izpodbijane sodbe menilo, da obrazložitev, navedena v točkah 75 in 77 sporne odločbe, „temelji na sklicevanju na načela, ki izhajajo iz sodne prakse, in na dejstvu, da se učinkov na trgovino ali na konkurenco ne bi smelo izključiti ter da se jih ne sme šteti, kot da izpolnjujejo zahteve iz člena 235 ES“.

13

Glede ugotovitve iz točke 75 obrazložitve sporne odločbe, v skladu s katero „te subvencije izboljšujejo finančno stanje upravičenca do pomoči“, je Sodišče prve stopnje odločilo, da se ne sklicuje neposredno na pogoje o vplivu na trgovino ali na izkrivljanje konkurence, ampak na splošno na pogoje o dodelitvi ugodnosti določenemu podjetju, ki pomeni drugo značilnost pojma pomoči v smislu člena 87(1) ES. Sodišče prve stopnje je nadaljevalo, s tem da je v točki 67 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „dodelitev pomoči določenemu podjetju, ki je neločljivo povezana z državnimi pomočmi, in tudi bistveno izboljšanje finančnega stanja tega podjetja ne zadoščata za ugotovitev, da navedena pomoč izpolnjuje vsa merila, določena v členu 87(1) ES“.

14

Glede elementov obrazložitve, navedenih v točkah 76 in 78 obrazložitve sporne odločbe, je Sodišče prve stopnje v točki 68 izpodbijane sodbe menilo, da pomenijo „podatke, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je družba Wam aktivna na svetovnih trgih in na trgih Skupnosti, da sodeluje v trgovini, še posebej z izvozno dejavnostjo, in da je konkurenčna drugim podjetjem“.

15

Nasprotno je Sodišče prve stopnje v točki 69 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „te informacije ne nakazujejo, zakaj bi zaradi dodelitve spornih pomoči ter glede na njune značilnosti in tudi glede na okoliščine tega primera lahko prišlo do vpliva na trgovino med državami članicami niti zakaj je bila konkurenca izkrivljena oziroma bi lahko bila izkrivljena. Poleg tega gre le za nekaj okoliščin od vseh, ki jih je treba presojati pri analizi mogočih učinkov spornih pomoči“.

16

Sodišče prve stopnje je zavrnilo trditev Komisije, v skladu s katero naj bi bilo izkrivljanje konkurence posledica tega, da naj bi bil zaradi spornih pomoči položaj družbe Wam glede na podjetja iz drugih držav članic, ki bi ji lahko konkurirala, okrepljen.

17

Sodišče prve stopnje je odločilo, da ta trditev ni upoštevna, ker sporna odločba ne vsebuje niti takih izrecnih navedb niti zadostnih elementov, ki bi dokazovali takšno okrepitev. Iz istih razlogov je Sodišče prve stopnje zavrnilo trditev, v skladu s katero naj bi sporni pomoči družbi Wam omogočili, da začne svoj program trgovinskega prodora v tujino in da za dosego drugih ciljev sprosti sredstva na ravni Skupnosti.

18

Sodišče prve stopnje je zavrnilo trditev Komisije, da je bilo odveč preučiti razmerja soodvisnosti med trgom Skupnosti in trgom Daljnega vzhoda, saj je družba Wam udeležena v trgovini znotraj Skupnosti. Sodišče prve stopnje je v točki 74 izpodbijane sodbe odločilo, da „samo ugotovitev, da je bila družba Wam udeležena v trgovini znotraj Skupnosti, ne zadostuje za izkaz vpliva na navedeno trgovino ali na izkrivljanje konkurence, zato je torej potrebna poglobljena analiza učinkov pomoči, še zlasti ob upoštevanju okoliščine, da so bili z njima poravnani stroški, nastali na trgu Daljnega vzhoda, ter morebitne soodvisnosti med tem trgom in trgom Skupnosti“.

19

Poleg tega je Sodišče prve stopnje v točki 74 izpodbijane sodbe navedlo, da se sporna odločba sklicuje na soodvisnost trgov, na katerih delujejo podjetja, ki imajo sedež v Skupnosti, vendar – v nasprotju s sodbo z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, imenovani „Tubemeuse“ (C-142/87, Recueil, str. I-959, točke od 36 do 38) – ne navaja natančnega dokaznega gradiva, ki bi potrdilo trditev, ki je navedena v točki 75 obrazložitve te odločbe in izhaja iz načela, uporabljenega v zgoraj navedeni sodbi Tubemeuse, v skladu s katero bi zaradi te soodvisnosti sporni pomoči lahko vplivali na konkurenco v Skupnosti.

20

Končno, Sodišče prve stopnje je glede točke 79 obrazložitve sporne odločbe, v kateri je navedeno, da „ne glede na dejstvo, da [sporni pomoči] podpirata izvoze v druge države članice ali zunaj Evropske unije, lahko vplivata […] na trgovino med državami članicami in se zato zanju uporablja člen 87(1) ES“, v točki 75 izpodbijane sodbe odločilo, da sporna odločba „ne vsebuje formalne presoje o izkrivljanju konkurence, in torej očitno ni upoštevalo nujnosti tega pogoja za uporabo navedenega člena“.

21

Sodišče prve stopnje je v točki 75 izpodbijane sodbe po eni strani navedlo, da „noben podatek ne kaže na to, da bi bilo namen spornih pomoči podpiranje izvoza v druge države članice, in po drugi strani, da namen navedenih pomoči ni bilo neposredno in takojšnje podpiranje izvoza zunaj Evropske unije, ampak financiranje programa trgovinskega prodora“.

22

V točki 76 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje odločilo, da na podlagi elementov obrazložitve, navedenih v točkah od 74 do 79 obrazložitve sporne odločbe, ni mogoče razumeti, kako naj bi v okoliščinah tega primera sporni pomoči vplivali na trgovino med državami članicami in kako sta oziroma naj bi izkrivljali konkurenco, zato na podlagi okoliščin, navedenih v sporni odločbi, ni mogoče zadostno obrazložiti ugotovitev Komisije glede uporabe člena 87(1) ES.

23

Zato je Sodišče prve stopnje brez preučitve drugih pritožbenih razlogov, ki sta jih navedli Italijanska republika in družba Wam, sporno odločbo zaradi nezadostne obrazložitve razglasilo za nično, ker v njej ni bilo navedenega dovolj dokaznega gradiva, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo člena 87(1) ES.

24

Komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

25

Italijanska republika predlaga Sodišču, naj pritožbo Komisije razglasi za nedopustno ali jo zavrne in Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

26

Družba Wam Sodišču najprej predlaga, naj pritožbo zavrže, ker je nedopustna, ali, podredno, zavrne, ker je neutemeljena. Povsem podredno družba Wam Sodišču predlaga, naj sporno odločbo razglasi za nično iz drugih razlogov ali, podredno, zadevo vrne Sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in Komisiji v vsakem primeru naloži plačilo vseh stroškov, nastalih v zadevi, vključno s stroški na tej novi stopnji.

27

Italijanska republika in družba Wam izpodbijata dopustnost pritožbe.

28

Italijanska republika poudarja, da je trditev Komisije o neskladnosti sodbe Sodišča prve stopnje s sodno prakso Sodišča pritožbeni razlog, ki se ne nanaša na pravno vprašanje.

29

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s členom 58 Statuta Sodišča pritožba pred Sodiščem omejena na pravna vprašanja. Lahko se vloži, med drugim, zaradi kršitve zakonodaje Skupnosti s strani Sodišča prve stopnje.

30

Kot je navedla generalna pravobranilka v točki 20 sklepnih predlogov, pritožba Komisije temelji prav na očitku, da je Sodišče prve stopnje kršilo pravo Skupnosti, ker ni niti upoštevalo niti uporabilo razlage členov 87 ES in 253 ES, kot jo določa sodna praksa Sodišča.

31

Zato je treba stališče Italijanska republike, da pritožba ne temelji na pravnem vprašanju, zavrniti.

32

Glede stališča družbe Wam, da Komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj po eni strani ponovno preuči vsebino izpodbijane sodbe Sodišča prve stopnje, namesto da bi se omejilo na preverjanje „bistvenih kršitev postopka“, kot je določeno v členu 230 ES, in po drugi strani, naj opravi vsebinski nadzor, za katerega naj Sodišče v fazi pritožbe ne bi bilo pristojno, je treba najprej ugotoviti, da je s členom 230 ES Sodišču dana pristojnost, da nadzira vse akte institucij Skupnosti razen aktov Sodišča prve stopnje. Pritožbe zoper sodbe Sodišče prve stopnje so urejene s členom 225(1) ES in Statutom Sodišča.

33

Nato je treba spomniti, da kršitev obveznosti obrazložitve pomeni bistveno kršitev postopka, ki jo je treba ločiti od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki se nanaša na zakonitost vsebine spornega akta (glej sodbo z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji, C-310/99, Recueil, str. I-2289, točka 48). Ker želi Komisija z edinim pritožbenim razlogom izpodbijati pravno analizo obveznosti obrazložitve, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, ji ni mogoče očitati, da je predlagala Sodišču, naj ponovno preuči sporno odločbo po vsebini.

34

Zato je treba trditev družbe Wam glede dopustnosti edinega pritožbenega razloga Komisije zavrniti.

35

Torej je treba pritožbo razglasiti za dopustno.

36

Komisija navaja samo en pritožbeni razlog, v skladu s katerim naj v izpodbijani sodbi ne bi bilo pravilno uporabljeno pravo, ker je bilo z njo odločeno, da naj sporna odločba ne bi bila zadostno obrazložena. Trdi, da je Sodišče prve stopnje, s tem ko je za uporabo člena 87(1) ES odločilo, da samo ugotovitev o udeležbi podjetja v trgovini znotraj Skupnosti ne zadošča za ugotovitev obstoja vpliva na trgovino ali izkrivljanje konkurence, kršilo povezani določbi členov 87(1) ES in 253 ES. Komisija poudarja, da Sodišče prve stopnje, s tem ko zahteva tako utemeljitev, krši ustaljeno sodno prakso Sodišča na tem področju.

37

Komisija trdi, da udeležba družbe Wam v trgovini znotraj Skupnosti dokazuje vpliv, ki bi ga subvencija lahko imela na navedeno trgovino.

38

V nasprotju s točkama 73 in 74 izpodbijane sodbe, v katerih je bilo očitano, da v sporni odločbi ni bilo dovolj podatkov o okrepitvi položaja družbe Wam glede na konkurente, Komisija v skladu s sodno prakso Sodišča trdi, da kadar pomoč podjetje razbremeni stroškov, ki jih običajno nosi samo, in okrepi njegov položaj glede na druga podjetja, ki mu konkurirajo v trgovini v Skupnosti, vpliva na trgovino in načeloma izkrivlja konkurenco. Komisija v zvezi s tem vztraja, da ni dolžna preučiti dejanskih posledic pomoči.

39

Komisija kritizira izpodbijano sodbo, ker je bila v njej ugotovljena nezadostna obrazložitev, zato ker sporna odločba ne vsebuje nobenih trditev o soodvisnosti trga Skupnosti in trga Daljnega vzhoda, na katera naj bi vplivali sporni pomoči. Po mnenju Komisije je Sodišče prve stopnje zanemarilo očitno ugotovitev, da je denar nadomestljiv, tako da kadar podjetje opravlja dejavnost v Skupnosti, ni treba nujno posebej dokazati možnosti, da pomoči, ki naj bi služile njegovemu prodoru na trge zunaj Skupnosti, prav tako vplivajo na trgovino med državami članicami in lahko povzročijo izkrivljanje konkurence.

40

Nazadnje se Komisija sklicuje na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero velja, da kadar iz samih okoliščin, v katerih je bila dodeljena pomoč, izhaja, da ta lahko vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, se Komisija v obrazložitvi odločbe lahko omeji na navedbo teh okoliščin. Po njenem mnenju je prav to v sporni odločbi tudi storila.

41

Družba Wam trdi, da je pritožba popolnoma neutemeljena. Po njenem mnenju je Sodišče prve stopnje pravilno uporabilo ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero obveznost obrazložitve ni izpolnjena z obrazložitvijo, ki temelji na abstraktni ali samo hipotetični presoji. Družba Wam poudarja, da se za pogoje, ki se nanašajo na vpliv na trgovino in izkrivljanje konkurence, lahko šteje, da so izpolnjeni le na podlagi dejstev, ki na konkreten in ne le na abstrakten način dokazujejo, kako so v tem primeru državni ukrep ali državna sredstva povzročila okrepitev konkurenčnega položaja podjetja, ki je prejelo pomoč, in razbremenitev njegovih proizvodnih stroškov.

42

Po mnenju Italijanske republike Sodišče prve stopnje ni kršilo člena 87(1) ES in je sledilo sodni praksi. Sodba z dne 17. septembra 1980 v zadevi Philip Morris Holland proti Komisiji (730/79, Recueil, str. 2671) je vpliv na trgovino opredelila tako, da mora subvencija „okrepiti položaj podjetja glede na druga podjetja, ki mu konkurirajo v okviru trgovine znotraj Skupnosti“.

43

Italijanska republika trdi, da sta preučitev, čeprav splošna, značilnosti konkurence znotraj Skupnosti, na katero bi potencialno lahko vplivala pomoč in torej domneva „relativne okrepitve“, ki bi lahko pojasnila vpliv na trgovino znotraj Skupnosti, natanko tisti, ki manjkata v sporni odločbi. Opomba v točki 15 pritožbe, ki se nanaša na mogoč učinek okrepitve, naj ne bi bila dopustna, saj je Sodišče prve stopnje v točki 73 izpodbijane sodbe odločilo, da se je na ta učinek prvič sklicevalo na obravnavi pred njim.

44

Italijanska republika se je na isti ugovor nedopustnosti sklicevala v zvezi z opombo v točki 15 pritožbe o učinku izkrivljanja konkurence, ki naj bi izhajal iz dejstva, da naj bi bilo podjetje zaradi zadevne subvencije razbremenjeno stroškov, ki bi jih običajno moralo nositi.

45

Po mnenju te države članice je v točki 56 sodbe z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji (C-372/97, Recueil, str. I-3679) navedeno, da je obrazložitev zadostna, če Komisija vsaj na splošno opredeli običajne stroške kategorije zadevnih podjetij in jih primerja s predmetom pomoči. V tem primeru naj razlog, zaradi katerega naj bi dejanski stroški pomenili „običajne stroške“, ne bi bil naveden v obrazložitvi sporne odločbe.

46

Poleg tega Italijanska republika trdi, da je v zgoraj navedeni sodbi Tubemeuse poudarjeno, da ni mogoče predvidevati, da morebitna prednost, pridobljena v konkurenci zunaj Skupnosti, prav tako vsebuje prednost v konkurenci znotraj Skupnosti. Sodišče prve stopnje naj bi torej pravilno odločilo, da obrazložitev v zvezi s tem ni bila zadostna.

47

Nazadnje Italijanska republika trdi, da je utemeljitev Komisije, v skladu s katero naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo nadomestljive narave denarja, nedopustna, ker ne razkriva pravnega sredstva, ki bi izhajalo iz nezadostne obrazložitve, in pomeni dodatno obrazložitev glede na tisto, ki jo vsebuje sporna odločba. Nikakor pa naj teorija „sproščanja sredstev“ ob pomanjkanju dodatnih pojasnil ne bi pomenila zadostne obrazložitve, saj naj bi se z njo prav tako lahko dokazalo, da sporni pomoči nista imeli nikakršnega vpliva na trg Skupnosti.

48

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba obrazložitev, ki jo zahteva člen 253 ES, prilagoditi naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno odražati sklepanje institucije, ki je zadevni ukrep sprejela, tako da zainteresiranim omogoči, da se seznanijo z razlogi za sprejeti ukrep, sodišču Skupnosti pa izvrševanje nadzora. Ni treba, da so v obrazložitvi navedeni vsi dejanski in pravni dejavniki, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev akta zadostila zahtevam iz člena 253 ES, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na kontekst in vsa pravna pravila v zvezi z zadevnim področjem (sodba z dne 6. septembra 2006 v zadevi Portugalska proti Komisiji, imenovana „Azori“, C-88/03, ZOdl., str. I-7115, točka 88 in navedena sodna praksa).

49

To načelo, uporabljeno pri opredelitvi ukrepa kot pomoči, zahteva, da mora Komisija navesti razloge, zakaj je štela, da zadevni ukrep spada na področje uporabe člena 87(1) ES. Zato mora Komisija, tudi ko iz okoliščin, v katerih je bila državna pomoč dodeljena, izhaja, da lahko ta vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, navesti te okoliščine v obrazložitvi svoje odločbe (zgoraj navedena sodba Portugalska proti Komisiji, točka 89 in navedena sodna praksa).

50

V tem kontekstu je treba ugotoviti, da v skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso pri opredelitvi nacionalnega ukrepa kot državne pomoči ni treba ugotavljati stvarnega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je treba le preučiti, ali ta pomoč lahko vpliva na to trgovino in izkrivljanje konkurence (sodba z dne 10. januarja 2006 v zadevi Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, C-222/04, ZOdl., str. I-289, točka 140 in navedena sodna praksa).

51

Še posebej glede pogoja vpliva na trgovino med državami članicami iz sodne prakse izhaja, da se za dodelitev pomoči v obliki davčne oprostitve s strani države nekaterim izmed njenih davčnih zavezancev mora šteti, kot da lahko vpliva na to trgovino in kot da zato izpolnjuje ta pogoj, kadar navedeni davčni zavezanci opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet te trgovine, ali kadar se ne more izključiti, da so ti zavezanci konkurenti subjektom s sedežem v drugih državah članicah (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2005 v zadevi Heiser, C-172/03, ZOdl., str. I-1627, točka 35, in zgoraj navedeno sodbo Portugalska proti Komisiji, točka 91).

52

Sodišče je odločilo, da se tudi, kadar pomoč države članice okrepi položaj enega podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini znotraj Skupnosti, šteje, da pomoč vpliva na ta podjetja (zgoraj navedena sodba Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, točka 141 in navedena sodna praksa).

53

V zvezi s tem je okoliščina, da se je gospodarski sektor liberaliziral na ravni Skupnosti, primerna za opredelitev dejanskega ali potencialnega vpliva pomoči na konkurenco in njunega učinka na trgovino med državami članicami (zgoraj navedena sodba Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, točka 142 in navedena sodna praksa).

54

Glede pogoja izkrivljanja konkurence je treba spomniti, da pomoči, ki naj bi podjetju omogočile razbremenitev stroškov, ki jih sicer nosi v okviru izvajanja tekočih poslov ali splošnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence (sodba z dne 19. septembra 2000 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C-156/98, Recueil, str. I-6857, točka 30, in zgoraj navedena sodba Heiser, točka 55).

55

V tem primeru je treba ugotoviti, da Sodišče, s tem ko je v točki 76 izpodbijane sodbe ugotovilo, da na podlagi navedb v točkah od 74 do 79 obrazložitve sporne odločbe ni mogoče razumeti, kako bi sporne pomoči v okoliščinah tega primera lahko vplivale na trgovino med državami članicami in izkrivljale ali poskušale izkrivljati konkurenco, ni kršilo zgoraj navedene sodne prakse, ki se nanaša na obveznost obrazložitve, ki jo ima Komisija v zadevah, ki se nanašajo na državne pomoči.

56

Glede navedenih okoliščin tega primera je Sodišče, med drugim v točki 63 izpodbijane sodbe, namreč pravilno poudarilo, da je namen spornih pomoči financiranje, s pomočjo subvencioniranih posojil, stroškov trgovinskega prodora v tretje države, ki se nanašajo na ustanovitev stalnih struktur ali na pospeševanje prodaje, in da je njihova subvencijska vrednost relativno majhna. Poleg tega je Sodišče prve stopnje v točki 75 navedene sodbe izpostavilo, da namen navedenih pomoči ni neposredno ali posredno podpiranje izvoza zunaj Evropske unije, ampak financiranje programa trgovinskega prodora.

57

Glede na posebne okoliščine tega primera Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo prava, s tem ko je v točki 63 izpodbijane sodbe navedlo, da bi Komisija, ko je v sporni odločbi navedla upoštevne podatke, ki se nanašajo na predvidene učinke spornih pomoči, morala še posebej preučiti, ali bi ti lahko vplivali na trgovino med državami članicami in izkrivljali konkurenco.

58

V zvezi s tem je Sodišče prve stopnje v točki 64 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da bi zadoščalo, da bi Komisija natančno razložila, kako bi sporni pomoči lahko vplivali na trgovino med državami članicami in izkrivljali ali poskušali izkrivljati konkurenco. V tem okviru je Sodišče prve stopnje še zlasti poudarilo, da Komisija ni bila dolžna izvesti gospodarske analize resničnega položaja na zadevnem trgu ali zadevnih trgovinskih tokov med državami članicami niti ni bila dolžna dokazati dejanskega učinka spornih pomoči, zlasti na cene, ki jih ima družba Wam, ali celo preučiti, kakšna je prodaja družbe Wam na trgu Združenega kraljestva.

59

Vendar je Sodišče prve stopnje glede konkretne uporabe teh načel v točki 66 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da se splošne obrazložitve, kot jo vsebujeta točki 75 in 77 obrazložitve sporne odločbe, ki temelji na sklicevanju na načela, ki izhajajo iz zgoraj navedene sodbe Tubemeuse, ne more šteti, kot da sama po sebi izpolnjuje zahteve člena 253 ES.

60

Glede elementov obrazložitve, navedenih v točkah 76 in 78 obrazložitve sporne odločbe, je Sodišče prve stopnje v točkah od 68 do 74 in še zlasti v točki 72 izpodbijane sodbe pravilno odločilo, da navedene točke obrazložitve, tudi če se jih bere v povezavi z načeli, določenimi v točki 75 obrazložitve sporne odločbe, in s poročilom o tem, da se je finančno stanje družbe Wam izboljšalo, ne zadoščajo, da bi se razumelo, kako lahko sporni pomoči v tem primeru vplivata na trgovino med državami članicami in izkrivljata ali bi lahko izkrivljali konkurenco.

61

V nasprotju s tem, kar je v zvezi s tem trdila Komisija, naj namreč v posebnih okoliščinah tega primera, navedenih v točki 55 te sodbe, samo dejstvo, da je družba Wam, s tem da večji del svoje proizvodnje izvaža znotraj Skupnosti, udeležena v trgovini v Skupnosti, ne bi zadoščalo za ugotovitev teh učinkov.

62

V zvezi s tem je treba zlasti navesti, da čeprav iz sodne prakse, navedene v točkah 50 in 52 te sodbe, izhaja, da so taki učinki načeloma lahko posledica tega, da prejemnik pomoči deluje na liberaliziranem evropskem trgu, pa sporni pomoči v obravnavanem primeru, in sicer v nasprotju z okoliščinami v navedeni sodni praksi, nista neposredno povezani z delovanjem svojega prejemnika na tem trgu, ampak je njun namen financiranje stroškov trgovinskega prodora v tretje države. V takih okoliščinah in še toliko bolj, ker gre za pomoči, katerih subvencijska vrednost je relativno majhna, je vpliv teh pomoči na trgovino in na konkurenco znotraj Skupnosti manj neposreden in težje zaznaven, zaradi česar mora Komisija svojo odločbo podrobneje obrazložiti.

63

Nazadnje glede sodne prakse, navedene v točki 54 te sodbe, v skladu s katero pomoči, ki naj bi podjetju omogočile razbremenitev stroškov, ki ga sicer bremenijo v okviru izvajanja tekočih poslov ali splošnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence, zadošča ugotoviti, da namen zadevnih pomoči ni bil v tem, da bi se družbo Wam razbremenilo teh stroškov.

64

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da se Sodišče prve stopnje, s tem ko je v presoji v točkah od 62 do 76 izpodbijane sodbe dejansko ugotovilo, da bi Komisija morala izvršiti poglobljeno analizo potencialnih učinkov spornih pomoči na trgovino med državami članicami in na konkurenco ter da bi v sporni odločbi morala navesti dodatna pojasnila glede navedenih učinkov, ni imelo namena oddaljiti od tukaj navedene sodne prakse, ampak je želelo upoštevati posebne okoliščine tega primera, ne da bi mu bilo mogoče očitati, da v zvezi s tem ni pravilno uporabilo prava.

65

Poleg tega te ugotovitve ne morejo spremeniti trditve Komisije o ugotovitvah Sodišča prve stopnje, navedenih v točki 74 izpodbijane sodbe. Te ugotovitve se namreč nanašajo na preučitev razmerij soodvisnosti med evropskim trgom in trgom Daljnega vzhoda v primerjavi z možnostjo posrednega vpliva na trgovino in na konkurenco znotraj Skupnosti, kot je primarno določena z zgoraj navedeno sodbo Tubemeuse. Čeprav je res, da se preučitve takega razmerja soodvisnosti ne zahteva, če se ugotovi, da ima pomoč neposredni vpliv na trge znotraj Skupnosti, je treba kljub temu ugotoviti, da sporna odločba, kar je bilo potrjeno tudi v predhodnih točkah te sodbe, tega ni zadostno dokazala.

66

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba pritožbo zavrniti.

67

V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Italijanska republika in družba Wam sta predlagali, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: