1. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003
(Uredba Sveta št. 2201/2003, člena 1(1) in 2, točka 7)
2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003
(Akt o pristopu iz leta 1994, skupna izjava št. 28; Uredba Sveta št. 2201/2003)
1. Člen 1(1) Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 2116/2004, je treba razlagati tako, da pojem „civilne zadeve“ v smislu te določbe zajema posamično odločbo, s katero je odrejen takojšen prevzem v varstvo in namestitev otroka v rejniško družino zunaj lastne družine, če je bila ta odločba sprejeta v okviru javnopravnih pravil o zaščiti otrok.
Pojem „civilne zadeve“ v smislu navedene določbe mora namreč imeti samostojen pomen. Samo enotna uporaba Uredbe št. 2201/2003 v državah članicah, s katero se zahteva, da je področje uporabe te uredbe določeno s pravom Skupnosti in ne z nacionalnim pravom, lahko zagotovi uresničitev ciljev, ki jim sledi ta uredba, med katerimi je tudi enako obravnavanje vseh zadevnih otrok. Izpolnitev tega cilja je v skladu z uvodno izjavo 5 navedene uredbe zagotovljena le, če vse odločbe o starševski odgovornosti spadajo na področje uporabe te uredbe. Ta odgovornost je v členu 2, točka 7, navedene uredbe predmet široke definicije, ker zajema vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno odločbo, po zakonu ali s pravnoveljavnim dogovorom. Glede na to je vseeno, ali na starševsko odgovornost vpliva državni zaščitni ukrep ali odločba, ki je bila sprejeta na pobudo enega ali več nosilcev pravice do varstva in vzgoje.
(Glej točke od 46 do 50, 53 in točko 1 izreka.)
2. Uredbo št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000, kot je bila spremenjena z Uredbo št. 2116/2004, je treba razlagati tako, da se usklajeni nacionalni predpisi o priznavanju in izvrševanju upravnih odločb o prevzemu v varstvo in namestitvi oseb, ki so bili sklenjeni v okviru nordijskega sodelovanja, ne morejo uporabljati za odločbo o prevzemu otroka v varstvo, ki spada na področje uporabe te uredbe.
Sodelovanja med nordijskimi državami na področju priznavanja in izvrševanja upravnih odločb o prevzemu v varstvo in namestitvi oseb namreč ni med izjemami, ki so taksativno naštete v Uredbi št. 2201/2003.
Poleg tega se te razlage ne more ovreči s skupno izjavo št. 28 o nordijskem sodelovanju, ki je priložena k Aktu o pogojih pristopa Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske ter o prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija. V skladu z navedeno izjavo so se namreč države članice nordijskega sodelovanja, ki so članice Evropske unije, zavezale nadaljevati to sodelovanje v skladu s pravom Skupnosti. Iz tega izhaja, da mora to sodelovanje spoštovati načela pravnega reda Skupnosti. Nacionalno sodišče, ki v okviru svojih pristojnosti uporablja določbe prava Skupnosti, ima torej dolžnost zagotoviti polni učinek teh določb, ob tem da, če je treba, odloči, da ne bo uporabilo neskladnih določb nacionalne zakonodaje.
(Glej točke 57, 61, od 63 do 66 in točko 2 izreka.)