Zadeva C-411/06

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije

„Ničnostna tožba — Uredba (ES) št. 1013/2006 — Pošiljka odpadkov — Izbira pravne podlage — Člena 133 ES in 175(1) ES“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljeni 26. marca 2009   I ‐ 7588

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 8. septembra 2009   I ‐ 7603

Povzetek sodbe

1. Akti institucij – Izbira pravne podlage – Merila

   (člen 175(1) ES; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1013/2006)

2. Okolje – Uredba o pošiljkah odpadkov – Instrument, ki v glavnem spada na področje varovanja zdravja ljudi in varstva okolja

   (člen 133 ES in 175(1) ES; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1013/2006)

1.  Izbira pravne podlage akta Skupnosti mora temeljiti na objektivnih dejstvih, ki jih je mogoče sodno preizkusiti, med temi pa sta zlasti cilj in vsebina akta.

   Če se pri preizkusu akta Skupnosti izkaže, da ima ta dvojni cilj ali da ima dva dela, pri čemer je eden glaven ali prevladujoč, drugi pa zgolj stranski, mora akt temeljiti na samo eni pravni podlagi, in sicer tisti, ki se zahteva za glavni ali prevladujoči cilj oziroma del. Izjemoma, če se ugotovi nasprotno, da ima zadevni akt hkrati več ciljev ali delov, ki so neločljivo povezani, in da nobeden ni drugotnega in posrednega pomena glede na druge, mora tak akt temeljiti na več ustreznih pravnih podlagah. To ni tako pri Uredbi št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov, ki sledi cilju varstva okolja in ki zato veljavno temelji na členu 175(1) ES. Cilj in dele navedene uredbe, ki se nanašajo na varstvo okolja, je treba šteti za glavne oziroma prevladujoče.

   (Glej točke od 45 do 50.)

2.  Iz analize Uredbe št. 1013/2006 o pošiljkah odpadkov je razvidno, da je tako glede cilja kot vsebine njen glavni namen varstvo zdravja ljudi in okolja pred morebitnimi škodljivimi učinki čezmejnih pošiljk odpadkov. Natančneje, ker postopek predhodne pisne prijave in soglasja jasno sledi cilju varstva okolja na področju pošiljk odpadkov med državami članicami in zato pravilno temelji na členu 175(1) ES, ne bi bilo dosledno šteti, da ima isti postopek – kadar velja za pošiljke odpadkov med državami članicami in tretjimi državami z istim ciljem varstva okolja, kar potrjuje uvodna izjava 33 navedene uredbe – značilnosti instrumenta skupne trgovske politike in da mora zato temeljiti na členu 133 ES. Analiza zakonodajnega okvira, v katerega spada ta uredba, potrjuje ta sklep.

   Široka razlaga pojma skupna trgovinska politika ni taka, da bi omajala trditev, da je Uredba št. 1013/2006 instrument, ki v glavnem spada k politiki varstva okolja. Akt Skupnosti lahko spada na to področje, tudi če je mogoče z ukrepi, ki so določeni v navedenem aktu, vplivati na trgovino.

   Akt Skupnosti namreč spada v izključno pristojnost na področju skupne trgovinske politike, določene v členu 133 ES, le če se posebej nanaša na mednarodno trgovino, tako da je v bistvenem namenjen spodbujanju, olajševanju ali urejanju mednarodne trgovine in ima neposreden in takojšen učinek na trgovino z zadevnimi proizvodi.

   Očitno v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Cilj Uredbe št. 1013/2006 namreč ni opredeliti značilnosti, ki jih morajo imeti odpadki za prosti pretok na notranjem trgu ali v okviru trgovine s tretjimi državami, ampak dati na razpolago usklajen sistem postopkov, s katerimi je mogoče omejiti pretok odpadkov, da bi se zagotovilo varstvo okolja.

   (Glej točke od 62 do 64 in od 70 do 72.)