Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek
V zadevi C‑372/06,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo VAT and Duties Tribunal, London (Združeno kraljestvo), z odločbo z dne 6. septembra 2006, ki je prispela na Sodišče 11. septembra 2006, v postopku
Asda Stores Ltd
proti
Commissioners of Her Majesty’s Revenue and Customs ,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, G. Arestis, E. Juhász, J. Malenovský (poročevalec) in T. von Danwitz, sodniki,
generalni pravobranilec: J. Mazák,
sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. junija 2007,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Asda Stores Ltd P. De Baere in M. Kuschewsky, odvetnika,
– za vlado Združenega kraljestva E. O’Neill, zastopnica, skupaj s K. Bealom, barrister,
– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Albenziom, avvocato dello Stato,
– za Komisijo Evropskih skupnosti X. Lewis in J. Hottiaux, zastopnika,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na veljavnost določb iz stolpca 3 pod številko 8528 kombinirane nomenklature, omenjene v Uredbi Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 253, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijane določbe priloge 11 k Uredbi št. 2454/93).
2. Ta predlog se nanaša tudi na razlago teh določb.
3. Nanaša se tudi na razlago člena 47 Dodatnega protokola, ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju ter sprejet, odobren in potrjen v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972 (UL L 293, str. 1, v nadaljevanju: Dodatni protokol), priloženo k Sporazumu o vzpostavitvi pridružitvenega razmerja med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga 12. septembra 1963 v Ankari podpisale Republika Turčija, druge države članice Evropske gospodarske skupnosti in Skupnost ter je bil sprejet, odobren in potrjen v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963 (UL 1964, L 217, str. 3685, v nadaljevanju: pridružitveni sporazum EGS‑Turčija).
4. Navedeni predlog se nazadnje nanaša na razlago členov od 44 do 47 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta ES-Turčija z dne 22. decembra 1995 o vzpostavitvi zaključne faze carinske unije (UL 1996, L 35, str. 1, v nadaljevanju: Sklep št. 1/95).
5. Ta predlog je bil predstavljen v okviru spora med Asda Stores Ltd (v nadaljevanju: Asda) in Commissioners of Her Majesty’s Revenue and Customs (carinski organi Združenega kraljestva, v nadaljevanju: carinski organi) zaradi protidampinške dajatve in davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) na uvoz barvnih televizijskih sprejemnikov (v nadaljevanju: BTV), sestavljenih v Turčiji in uvoženih v Združeno kraljestvo.
Pravni okvir
Pridružitveni sporazum EGS-Turčija
6. V skladu s členom 2(1) Pridružitvenega sporazuma EGS-Turčija je njegov cilj spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicama, ob polnem upoštevanju nujnosti zagotavljanja pospešenega razvoja gospodarstva Republike Turčije ter dviga ravni zaposlenosti in življenjskih razmer turškega prebivalstva. Odstavek 3 istega člena določa, da ta pridružitev obsega pripravljalno, prehodno in zaključno obdobje.
7. Člen 3(1) Pridružitvenega sporazuma EGS-Turčija določa:
„Med pripravljalnim obdobjem okrepi [Republika] Turčija svoje gospodarstvo s pomočjo Skupnosti, da bi lahko izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz prehodnega in zaključnega obdobja.
Podrobnosti o prehodnem obdobju, zlasti o pomoči Skupnosti, so določene v Začasnem protokolu in Finančnem protokolu, ki sta priložena Sporazumu.“
8. Člen 6 Pridružitvenega sporazuma EGS-Turčija se glasi:
„Zaradi zagotovitve postopnega razvoja pridružitve se pogodbenici sestajata v Pridružitvenem svetu, ki deluje v okviru pristojnosti, dodeljenih s Sporazumom.“
9. Člen 30 Pridružitvenega sporazuma EGS-Turčija določa:
„Protokoli, ki jih pogodbenici sporazumno priložita Sporazumu, so njegov sestavni del.“
10. V členu 47 Dodatnega protokola je navedeno:
„1. Če Pridružitveni svet v dvaindvajsetih letih na prošnjo pogodbenice ugotovi, da se v trgovini med Skupnostjo in [Republiko] Turčijo izvaja damping, naslovi na osebo ali osebe, ki so povzročitelji takšnega ravnanja, priporočilo z namenom, da takšno ravnanje odpravi.
2. Prizadeta pogodbenica lahko potem, ko obvesti Pridružitveni svet, sprejme ustrezne ukrepe zaščite, če:
a) Pridružitveni svet ni sprejel odločitve v skladu z odstavkom 1 v treh mesecih od vložitve prošnje;
b) se damping kljub izdaji priporočila iz odstavka 1 še vedno izvaja.
Če interesi prizadete pogodbenice zahtevajo takojšnje ukrepanje, lahko ta pogodbenica, potem ko obvesti Pridružitveni svet, uvede začasne ukrepe zaščite, vključno s protidampinškimi dajatvami. Ti ukrepi smejo veljati največ tri mesece od predložitve zahtevka ali od datuma, na katerega prizadeta stranka sprejme zaščitne ukrepe v zvezi s točko (b) iz prejšnjega odstavka.
3. Če so bili sprejeti ukrepi zaščite po točki (a) prvega pododstavka odstavka 2 ali po drugem pododstavku tega odstavka, lahko Pridružitveni svet kadarkoli sklene, da se takšni ukrepi zaščite opustijo do izdaje priporočil v skladu z odstavkom 1.
Pridružitveni svet lahko tudi priporoči odpravo ali spremembo ukrepov zaščite, sprejetih v skladu s točko (b) prvega pododstavka odstavka 2.
4. Izdelki s poreklom iz ene od pogodbenic ali izdelki, ki so bili v eni od njiju v prostem prometu in so bili izvoženi v drugo pogodbenico, se lahko ponovno uvozijo na ozemlje prve pogodbenice brez carin, količinskih omejitev ali ukrepov z enakim učinkom.
Pridružitveni svet lahko izda ustrezna priporočila za uporabo tega odstavka; pri tem se opira na izkušnje Skupnosti na tem področju.“
11. S Sklepom št. 1/95 je vzpostavljena carinska unija med Skupnostjo in Republiko Turčijo za načeloma vse blago, razen za kmetijske proizvode. Ta določa ukinitev carin in dajatev z enakim učinkom ter odpravo količinskih omejitev in ukrepov z enakim učinkom.
12. Oddelek III tega sklepa, z naslovom „Instrumenti trgovinske zaščite“, iz Poglavja IV tega sklepa, vsebuje naslednje določbe:
„Člen 44
1. Na zahtevo ene ali druge stranke Pridružitveni svet preuči načelo uporabe tistih instrumentov trgovinske zaščite, ki niso ukrepi zaščite ene pogodbene stranke v razmerju do druge pogodbene stranke. Pridružitveni svet lahko v okviru te preučitve odloči, da prepove uporabo teh instrumentov pod pogojem, da je [Republika] Turčija uporabila pravila o konkurenci, o nadzoru državnih pomoči in druge določbe pravnega reda Skupnosti o notranjem trgu in zagotovila njihovo učinkovito uporabo, s čimer daje zagotovitev proti nelojalni konkurenci, ki je primerljiva obstoječi konkurenci na notranjem trgu.
2. Pravila za uporabo protidampinških ukrepov, določenih v členu 47 Dodatnega protokola, ostanejo v veljavi.
Člen 45
Z izjemo določb oddelka II naslova V posvetovalni postopki in sprejemanje odločb iz navedenega oddelka ne veljajo za ukrepe trgovinske zaščite, ki jih sprejmejo pogodbene stranke.
Pogodbene stranke si v okviru uporabe ukrepov trgovinske politike nasproti tretji državi prizadevajo, ko jim okoliščine in njihove mednarodne obveznosti to omogočajo, da uskladijo svoje delovanje z izmenjavo informacij in posvetovanj.
Člen 46
Z izjemo od načela prostega pretoka blaga, ki je navedeno v prvem poglavju, lahko pogodbena stranka, ki je sprejela ali sprejema protidampinške ukrepe ali katerekoli druge ukrepe kot instrumente trgovinske zaščite, določene v členu 44, v svojem razmerju z drugo stranko ali tretjo državo, določi, da je uvoz zadevnih proizvodov z ozemlja druge stranke predmet teh ukrepov. V tem primeru o tem obvesti Skupni odbor carinske unije.
Člen 47
Organi države uvoza med izpolnjevanjem formalnosti, potrebnih pri uvozu proizvodov, ki so predmet ukrepov trgovinske politike, določenih v prejšnjih členih, zahtevajo od uvoznika, da na carinski deklaraciji označi poreklo zadevnih proizvodov.
Če se zaradi resnih in utemeljenih dvomov to zdi absolutno potrebno, se lahko zahteva dodaten dokaz za preučitev točnega porekla zadevnih proizvodov.“
Carinski zakonik Skupnosti
13. Člen 22 Oddelka 1, z naslovom „Nepreferencialno poreklo blaga“, Naslova II Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1, v nadaljevanju: Carinski zakonik Skupnosti) določa:
„Členi 23 do 26 določajo nepreferencialno poreklo blaga za namen:
a) uporabe carinske tarife Evropskih skupnosti, razen ukrepov iz člena 20(3)(d) in (e);
b) uporabe drugih ukrepov kot so tarifni ukrepi, določenih s posebnimi določbami Skupnosti na področju blagovne menjave;
c) priprave in izdaje potrdil o poreklu.“
14. Člen 23 Carinskega zakonika Skupnosti določa:
„Blago po poreklu iz določene države je blago, v celoti pridobljeno ali izdelano v tej državi.
2. Za blago, v celoti pridobljeno v določeni državi, se štejejo:
a) mineralni izdelki, pridobljeni v tej državi;
b) tam pridelani rastlinski izdelki;
c) tam skotene in vzrejene žive živali;
d) izdelki, pridobljeni iz živih, tam vzrejenih živali;
e) izdelki, tam pridobljeni z lovom ali ribolovom;
f) izdelki morskega ribolova in drugi izdelki iz morja, pridobljeni izven teritorialnih voda z ladjami, ki so vpisane ali registrirane v tej državi in plovejo pod njeno zastavo;
g) blago, pridobljeno na predelovalnih ladjah iz izdelkov v točki (f) po poreklu iz te države, če so te predelovalne ladje vpisane ali registrirane v tej državi in plovejo pod njeno zastavo;
h) izdelki, pridobljeni iz morskega dna ali slojev pod njim zunaj njihovih teritorialnih voda, pod pogojem, da ima ta država izključno pravico za izkoriščanje tega morskega dna ali sloja pod njim;
i) odpadki in ostanki, ki nastanejo pri proizvodnih postopkih, in blago, ki ni več v rabi, če je bilo zbrano v tej državi in ga je mogoče uporabiti zgolj za pridobivanje surovin;
j) blago, izdelano izključno iz blaga v točkah (a) do (i) ali iz njegovih derivatov, ne glede na stopnjo njihove obdelave.
3. Za izvajanje odstavka 2 zajema pojem ,država‘ tudi teritorialne vode te države.“
15. Člen 24 Carinskega zakonika Skupnosti določa:
„Blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah, se šteje za blago po poreklu iz tiste države, v kateri je bila, v za to opremljenem podjetju, opravljena zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, in katere izid je izdelava novega proizvoda ali predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje.“
16. V členu 25 tega zakonika je navedeno:
„S predelavo ali obdelavo, za katero se ugotovi ali za katero ugotovljena dejstva upravičujejo domnevo, da je bil njen edini namen izogibanje določbam, ki se v Skupnosti uporabljajo za blago določenih držav, se tako proizvedenemu blagu v nobenem primeru skladno s členom 24 ne more dodeliti poreklo države, kjer je bila ta predelava ali obdelava opravljena.“
17. Člen 26 navedenega zakonika določa:
„1. S carinsko zakonodajo ali drugimi posebnimi predpisi Skupnosti je mogoče predvideti, da je poreklo blaga treba dokazati s predložitvijo dokumenta.
2. Ne glede na predloženi dokument lahko carinski organi v primeru resnih dvomov zahtevajo predložitev vseh Dodatnih dokazil, zato da se prepričajo, da navedeno poreklo resnično ustreza pravilom, določenim v zakonodaji Skupnosti na tem področju.“
18. Člen 249 Carinskega zakonika določa, da Komisija Evropskih skupnosti sprejme ukrepe, potrebne za uporabo tega zakonika.
Uredba št. 2454/93
19. Člen 39 Uredbe št. 2454/93 določa:
„Za pridobljene izdelke iz Priloge 11 se obdelava ali predelava, navedena v stolpcu 3 te priloge, šteje kot postopek ali predelava, ki omogoča pridobitev porekla v skladu s členom 24 [carinskega] zakonika [Skupnosti].
Način uporabe pravil iz Priloge 11 je določen v uvodnih opombah iz Priloge 9.“
20. Priloga 9 k Uredbi št. 2454/93, z naslovom „Uvodne opombe k seznamu obdelav ali predelav, ki jih je treba opraviti na materialih brez porekla, da bi lahko izdelani izdelki pridobili status blaga s poreklom“, obsega ti opombi 2 i n 3:
„Opomba 2
2.1. Izraz ,izdelava‘ pomeni vsako obdelavo ali predelavo, vključno s sestavljanjem ali posebnimi postopki.
2.2. Izraz ,material‘ pomeni vsako sestavino, surovino, sestavni del ali del itd., ki se uporablja pri izdelavi izdelka.
2.3. Izraz ,izdelek‘ pomeni izdelek, ki se izdeluje, tudi če je namenjen kasnejši uporabi pri drugem postopku izdelave.
Opomba 3
3.1. Obdelava ali predelava, ki jo zahteva pravilo v stolpcu 3, se mora izvesti samo v zvezi z uporabljenimi materiali brez porekla. Omejitve iz pravila v stolpcu 3 se prav tako uporabljajo samo za uporabljene materiale brez porekla.
3.2. Če je izdelek, narejen iz materialov brez porekla, ki je pridobil status izdelka s poreklom med proizvodnjo, uporabljen kot material v postopku izdelave drugega izdelka, potem se zanj ne uporablja pravilo, ki velja za izdelek, v katerega je vgrajen.
Na primer:
Nevezena tkanina lahko pridobi status izdelka s poreklom, če je tkana iz preje. Če se ta nato uporabi za izdelavo vezenega posteljnega perila, potem se odstotek omejitve vrednosti, ki je naveden pri uporabi nevezene tkanine, v tem primeru ne uporablja.“
21. Priloga 11 k Uredbi št. 2454/93 določa:
>lt>1
Uredba št. 2584/98
22. Na podlagi člena 1 je v Uredbi Sveta (ES) št. 2584/98 z dne 27. novembra 1998 o spremembah Uredbe (ES) št. 710/95 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve za uvoz barvnih televizijskih sprejemnikov s poreklom iz Malezije, Ljudske republike Kitajske, Republike Koreje, Singapurja in Tajske ter o dokončnem pobiranju začasne dajatve (UL L 324, str. 1) določena stopnja protidampinške dajatve, veljavna za navedene aparate, ki so navedeni pod tarifno številko 8528.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
23. Asda, družba s sedežem v Združenem kraljestvu, je v Združeno kraljestvo med junijem 2000 in aprilom 2001 uvozila BTV, ki jih je v Turčiji sestavila družba turškega prava Vestel, Electronic Sanayi re Ticavet A. S. (v nadaljevanju:Vestel). V uvoznih deklaracijah, ki jih je izdala Asda, je navedeno, da je to blago turškega porekla.
24. Pošiljke so bile opremljene s certifikati A. TR1, ki so jih izdali turški carinski organi in so potrjevali, da je bilo blago v prostem prometu v skladu s Sklepom št. 1/95. V teh listinah je bilo navedeno, da so bile izravnalne dajatve plačane v Turčiji.
25. Carinski organi Združenega kraljestva pa so ocenili, da so zahteve, v skladu s katerimi je družba Vestel v Turčiji sestavljala BTV, vodile do zaključka, da so bili ti v resnici in ob uporabi merila iz izpodbijane določbe priloge 11 k Uredbi št. 2454/03, kitajskega in korejskega porekla, torej iz držav, ki so predmet protidampinških ukrepov, določenih z Uredbo št. 2584/98.
26. Uvozu družbe Asda je tako junija 2003 in nato oktobra istega leta sledilo obvestilo o naknadni izterjavi zneska 410.786,52 GBP protidampinške dajatve in uvoznega DDV.
27. Asda je nasprotovala tem dajatvam pri carinskih organih Združenega kraljestva, nato pa zavrnitvi v upravnih postopkih pri VAT and Duties Tribunal, London.
28. Ker je Asda izpodbijala veljavnost izpodbijane določbe priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 in razlago teh določb s strani carinskih organov ter razlago Dodatnega protokola in Sklepa št. 1/95, je VAT and Duties Tribunal, London, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali pravila, ki določajo nepreferencialno poreklo [izpodbijane določbe iz priloge 11 k Uredbi št. 2454/93], ne veljajo za barvne televizorje [BTV], ki so izdelani v Turčiji in so uvrščeni pod [tarifno številko] kombinirane nomenklature ex 8528, [določene] v stolpcu 3 tabele te tarifne številke, na podlagi neskladnosti z določbami člena 24 [...] o Carinskem zakoniku Skupnosti [...]?
2. Če velja specifično pravilo o poreklu za BTV iz [izpodbijanih določb iz priloge 11 k Uredbi št. 2454/93], ali mora biti nepreferencialno poreklo posamičnega dela, kot je na primer okvir, ki je vgrajen v končanem BTV, določeno posebej, in če je to tako, ali mora to nepreferencialno poreklo biti določeno na podlagi:
a) fizične predelave oziroma obdelave izdelka, da bi analizirali, kje je bila opravljena zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava (ob predpostavki, da so druge zahteve člena 24 Carinskega zakonika Skupnosti izpolnjene); ali
b) specifičnih in preostalih pravil, ki so bila dogovorjena med Evropsko komisijo in državami članicami za pogajalsko izhodišče […] Skupnosti pri Svetovni trgovinski organizaciji v okviru uskladitve pravil o nepreferencialnem poreklu – specifično pravilo v tem primeru je merilo o 45-odstotni dodani vrednosti in rezidenčno pravilo pomeni, da je država porekla blaga država, iz katere izhaja največji delež materialov brez porekla, kot je to določeno na podlagi vsakega poglavja, vendar s podrobnejšim pojasnilom, da bo, če materiali s poreklom predstavljajo najmanj 50 % vseh materialov, ki so bili uporabljeni, država porekla blaga država porekla teh materialov; ali na
c) kakšni drugi podlagi?
3. Če je del BTV, kot je na primer okvir, pridobil lokalno poreklo v skladu s členom 24 Carinskega zakonika Skupnosti na temelju fizične predelave ali obdelave, ali je potem še vedno treba določiti vrednost takega dela, da bi za BTV uporabili posebno pravilo o poreklu za BTV iz priloge 11 k Uredbi [št. 2454/93]?
4. Če se lahko uporabijo pravila, dogovorjena za pogajalsko izhodišče [Skupnosti] pri [Svetovni trgovinski organizaciji], v okviru uporabe priloge 11 k Uredbi [št. 2454/93], ali je nujno, da ima del BTV, kot je na primer okvir, svojo dejansko ceno franko tovarna, ali mu je mogoče pripisati vrednost, ki je enaka ceni franko tovarna?
5. Če odgovor na tretje ali četrto vprašanje zahteva upoštevanje vrednosti, ki je enaka dejanski ceni franko tovarna, kako naj se ta vrednost določi?
Zlasti:
a) Ali je treba uporabiti:
i) člen 29 oziroma 30 Carinskega zakonika Skupnosti;
ii) enega od členov od 141 do 153 Uredbe [št. 2454/93]; in
iii) eno od pojasnjevalnih opomb o carinski vrednosti iz priloge 23 k Uredbi [št. 2454/93]?
b) Kakšna oblika dokaza za vrednost ali strošek se zahteva?
c) V katerih okoliščinah se lahko zatečemo k izračunani ali oblikovani ceni za del BTV za presojo njegovega nepreferencialnega porekla?
d) Kakšne vrste stroški se lahko upoštevajo pri določitvi izračunane ali oblikovane cene dela?
e) Ali se sme uporabiti povprečne vrednosti v časovnem obdobju za določitev carinske obveznosti določenega izdelka v določenem trenutku?
f) Ali se sme uporabiti različne metodologije za izračun stroška oziroma vrednosti, če se primerja strošek oziroma vrednost dela s stroškom oziroma z vrednostjo končanega, izvoženega izdelka?
6. Ali določbe člena 44(2) Sklepa št. 1/95 [...] v povezavi s členom 47 Dodatnega protokola [...] nalagajo Skupnosti dolžnost, da zaprosi za priporočilo Pridružitveni svet ES-Turčija in da uradno obvesti Pridružitveni svet ES-Turčija, preden uvede protidampinške dajatve, ki jih nalaga Uredba [...] št. 2584/98 , ki se nanaša tudi na izdelke, ki so uvoženi iz Turčije in so bili v prostem pretoku?
7. Ali člen 46 Sklepa št. 1/95 nalaga dolžnost Skupnosti, ki je spremenila z Uredbo [...] št. 2584/98 obseg izdelkov in stopnje dajatev na določene BTV, s poreklom iz Kitajske in Koreje, ki so bile določene s tremi predhodnimi uredbami Sveta [...], da obvesti Skupni odbor carinske unije, da namerava uporabiti te ukrepe tudi za uvožene izdelke iz Turčije, preden lahko naloži uvoženim BTV iz Turčije, s poreklom iz Kitajske oziroma iz Koreje in v prostem pretoku, nove protidampinške dajatve, ki so naložene z Uredbo [...] št. 2584/98?
8. Ali členi od 44 do 47 Sklepa št. 1/95 nalagajo dolžnost, da so gospodarski subjekti obveščeni oziroma drugače seznanjeni o danih informacijah iz člena 46 Sklepa št. 1/95 oziroma o opravljenem obvestilu, kot to izhaja iz člena 47(2) Dodatnega protokola [...]?
9. Če se zahteva prijava, obvestilo ali informacija:
a) Kakšno obliko mora imeti tak ukrep prijave ali obvestila iz člena 44 Sklepa št. 1/95 v povezavi s členom 47 Dodatnega protokola [...]?
b) Kakšno obliko mora imeti ukrep danih informacij iz člena 46 Sklepa št. 1/95?
c) Ali sprejeti ukrepi Evropske komisije v tej zadevi v zadostni meri izpolnjujejo zahtevano obliko prošnje, obvestila oziroma informacije?
d) Kakšne so posledice neizpolnitve obveznosti?
10. Ali so členi 44, 46 in 47 Sklepa št. 1/95 in člen 47 Dodatnega protokola [...] neposredno uporabljivi oziroma imajo neposredni učinek na nacionalnih sodiščih, tako da dajejo posameznim gospodarskim subjektom pravico, da se nanje sklicujejo pri njihovi kršitvi, da bi preprečili plačilo protidampinških dajatev, ki se sicer zahteva?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
29. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali izpodbijane določbe priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 niso veljavne, ker niso skladne z določbami člena 24 Carinskega zakonika Skupnosti.
30. Asda trdi, da izpodbijane določbe priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 v delu, v katerem zahtevajo, da vrednost, pridobljena s predelavo, pri kateri povečanje vrednosti zaradi sestavljanja, in če je to primerno, vgradnje delov s poreklom iz države sestavljanja, predstavlja vsaj 45 % cene franko tovarna televizijskih sprejemnikov, da bi lahko pridobili poreklo države, v kateri so bili sestavljeni, temeljijo na merilu, ki temelji na povečanju vrednosti in ga šteje kot „količinsko“ ter zato neskladno z merili „kakovosti“, določenimi v členu 24 Carinskega zakonika Skupnosti. Asda dalje trdi, da je Komisija s sprejetjem teh določb prekoračila pooblastila, ki ji jih je Svet Evropske unije podelil za izvajanje pravil, ki jih je določil v tem zakoniku.
31. Najprej je treba spomniti, da se v skladu s členom 24 Carinskega zakonika Skupnosti blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah, šteje za blago po poreklu iz tiste države, v kateri je bila, v za to opremljenem podjetju, opravljena zadnja bistvena, gospodarsko upravičena predelava ali obdelava in katere izid je izdelava novega proizvoda ali predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje.
32. Ta člen 24 povzema člen 5 Uredbe (EGS) št. 802/68 Sveta z dne 27. junija 1968 o skupni opredelitvi pojma porekla blaga (UL L 148, str. 1), ki se je uporabljala, preden je začel veljati navedeni carinski zakonik Skupnosti. Za razlago te uredbe je Sodišče presodilo, da iz tega člena 5 izhaja, da je odločilno merilo zadnja bistvena predelava oziroma obdelava (sodba z dne 13. decembra 1989 v zadevi Brother International, C-26/88, Recueil, str. 4253, točka 15).
33. Drugič, opozoriti je treba, da je člen 249 Carinskega zakonika Skupnosti zadostna podlaga za to, da lahko Komisija sprejme izvedbene predpise za izvajanje tega zakonika (sodba z dne 11. novembra 1999 v zadevi Söhl & Söhlke, C‑48/98, Recueil, str. I‑7877, točka 35).
34. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko Komisija sprejme vse potrebne oziroma primerne ukrepe za izvajanje temeljne uredbe, če niso v nasprotju z njo ali izvedbenimi predpisi Sveta (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Söhl & Söhlke, točka 36).
35. Poleg tega ima Komisija za izvrševanje pooblastila, ki ji ga je Svet dal za izvajanje člena 24 Carinskega zakonika Skupnosti, široko diskrecijo, ki ji dovoljuje, da natančneje opredeli abstraktne pojme te določbe glede določene predelave oziroma obdelave (glej predvsem sodbo z dne 23. marca 1983 v zadevi Cousin in drugi, 162/82, Recueil, str. 1101, točka 17).
36. Glede vprašanja, ali pomeni postopek sestavljanja različnih elementov bistveno predelavo oziroma obdelavo, je Sodišče že presodilo, da bi bilo mogoče tako obdelavo šteti za bistveno za določitev porekla, če s tehničnega vidika in upoštevaje opredelitev zadevnega blaga pomeni pomembno stopnjo proizvodnje, v okviru katere se izoblikuje namembnost uporabljenih sestavnih delov in v kateri dobi zadevno blago posebne kakovostne lastnosti (sodba z dne 31. januarja 1979 v zadevi Yoshida, 114/78, Recueil, str. 151, in zgoraj navedena sodba Brother International, točka 19).
37. V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da upoštevajoč raznolikost postopkov, ki sodijo pod pojem sestavljanje, vendarle obstajajo položaji, v katerih porekla blaga ni mogoče ugotoviti s tehničnimi merili. V teh primerih je treba kot podredno merilo upoštevati povečanje vrednosti, doseženo s sestavljanjem (zgoraj navedena sodba Brother International, točka 20).
38. Sodišče je pojasnilo, da je pomembnost tega merila med drugim potrdila že mednarodna konvencija o poenostavitvi in uskladitvi carinskih postopkov (Kjotska konvencija), katere več prilog je bilo v imenu Skupnosti ratificiranih s Sklepom Sveta 77/415/EGS z dne 3. junija 1977 (UL L 166, str. 1 in 3) in katere opombe k pravilu 3 Dodatka D.1 določajo, da se lahko merilo bistvene predelave v praksi izrazi kot merilo odstotka ad valorem , če odstotek vrednosti uporabljenih proizvodov ali odstotek povečanja vrednosti doseže določeno višino (zgoraj navedena sodba Brother International, točka 21).
39. Dalje je treba prav tako poudariti, da je Svet s Sklepom 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994) (UL L 336, str. 1), v imenu Evropske skupnosti v zvezi z zadevami iz njene pristojnosti med drugim odobril sporazum o pravilih glede porekla, priložen Sklepni listini, podpisani v Marakešu 15. aprila 1994 (UL L 336, str. 144), ki določa, da se lahko pri oblikovanju teh pravil uporabi merilo odstotka ad valorem .
40. V zvezi s tem bi bilo treba spomniti, da so mednarodne pogodbe od začetka svoje veljavnosti sestavni del pravnega reda Skupnosti (glej zlasti sodbo z dne 10. januarja 2006 v zadevi IATA in ELFAA, C‑344/04, ZOdl., str. I‑403, točka 36). V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba sekundarno pravo Skupnosti v največji meri razlagati v skladu s temi pogodbami (glej predvsem sodbo z dne 9. januarja 2003 v zadevi Petrotub in Republica proti Svetu, C‑76/00 P, Recueil, str. I‑79, točka 57).
41. Iz navedenih preudarkov sledi, da izbira merila povečanja vrednosti ni nezdružljiva s členom 24 Carinskega zakonika Skupnosti in da le uporaba tega merila ne dokazuje, da je Komisija prekoračila izvedbena pooblastila, ki jih ima v skladu s členom 249 tega zakonika (sodba z dne 8. marca 2007 v zadevi Thomson in Vestel France, C-447/05 in C-448/05, ZOdl., str. I-2049, točka 31).
42. V zvezi s tem je treba spomniti, da je Komisija za izvajanje Uredbe št. 802/68 sprejela Uredbo (EGS) št. 2632/70 z dne 23. decembra 1970 o določitvi porekla radijskih in televizijskih sprejemnikov (UL L 279, str. 35), katere določbe o merilu povečanja vrednosti so v bistvenem povzete v izpodbijanih določbah priloge 11 k Uredbi št. 2454/93.
43. V skladu z drugo uvodno izjavo Uredbe št. št. 2632/70 lahko sestavljanje radijskih in televizijskih aparatov, glede na vrsto sestavljenih aparatov, uporabljena sredstva in pogoje za njihovo izdelavo, obsega bolj ali manj zapletene postopke. V tretji uvodni izjavi iste uredbe je prav tako poudarjeno, da postopki sestavljanja „glede na trenutno stanje tehnike v tej industrijski panogi“ načeloma še ne pomenijo pomembne stopnje proizvodnje v smislu člena 5 Uredbe št. 802/68; kljub temu je lahko v določenih primerih drugače, na primer če gre za sestavljanje aparatov z visoko zmogljivostjo oziroma če je potrebna strožja kontrola uporabljenih delov ali sestavljanje vseh sestavnih delov aparata. Četrta uvodna izjava Uredbe št. 2632/70 določa, da zaradi raznolikosti postopkov, ki sodijo pod pojem sestavljanja, s tehničnim merilom ni mogoče določiti primerov, v katerih ti pomenijo pomembno stopnjo proizvodnje, in da se je treba v teh primerih opreti na povečanje vrednosti, ki je nastalo s sestavljanjem.
44. Ti razlogi pa so taki, da v spornih določbah priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 upravičujejo ohranitev merila povečanja vrednosti pri izpodbijanih določbah priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 (zgoraj navedena sodba Thomson in Vestel France, točka 35).
45. Namreč, Komisija mora v okviru svoje diskrecije za sprejetje potrebnih predpisov za izvajanje Carinskega zakonika Skupnosti in zlasti tistih o poreklu blaga sprejeti splošne določbe, ki z vidika pravne varnosti v zadevnem obdobju upoštevajo celoten položaj industrijske panoge in na katere poseben položaj posameznega podjetja v tej panogi v danem trenutku ne sme vplivati (zgoraj navedena sodba Thomson in Vestel France, točka 36).
46. V teh okoliščinah je dejstvo, da je Komisija upoštevala veliko raznolikost postopkov v tej celotni industrijski panogi, ki so vsebovani v pojmu sestavljanje, upravičevalo uporabo merila povečanja vrednosti (zgoraj navedena sodba Thomson in Vestel France, točka 37).
47. Asda je v postopku v glavni stvari v pisnih stališčih poudarila, da so postopki sestavljanja različnih sestavnih delov zadevnih sprejemnikov del zapletenega industrijskega procesa. Na podlagi Sodišču predloženih dokumentov iz spisa sicer ni mogoče sklepati, da je ta proces enak za vse izdelovalce BTV. Nikakor pa ni mogoče sklepati, da ni velike raznolikosti postopkov, vsebovanih v pojmu sestavljanje, v tej celotni industrijski panogi.
48. V teh okoliščinah potreba po enotni uporabi carinskih predpisov na celotnem carinskem območju Skupnosti nalaga, da morajo biti abstraktni pojmi zadnje bistvene predelave ali obdelave, na katere se v zvezi z vsem blagom nanaša člen 24 Carinskega zakonika Skupnosti, za posebne izdelke, kot so BTV, opredeljeni v posebnih določbah, ki lahko upoštevajo raznolikost postopkov izdelave teh aparatov. Zato uporaba jasnega in objektivnega merila, kot je merilo povečanja vrednosti, ki pri tej vrsti blaga zapletene sestave omogoča ugotovitev, v čem je bistvena predelava, ki mu določa poreklo, ne more pomeniti napačne uporabe prava (zgoraj navedena sodba Thomson in Vestel France, točka 39).
49. Ugotoviti je treba, da je položaj, ki so ga zatrjevale tožeče stranke postopka v glavni stvari, čeprav bi bil posledica razvoja postopkov izdelovanja televizijskih sprejemnikov, v tej zadevi odvisen le od okoliščin. Poleg tega lahko razvoj trenutnih postopkov izdelave, kot so plazmatski zasloni, v določenih primerih bistveno vpliva na zatrjevani položaj. Zato se nanj pri izpodbijanju veljavnosti uporabe merila povečanja vrednosti ni mogoče utemeljeno sklicevati (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Thomson in Vestel France, točka 44).
50. Enako velja za argument, ki temelji na nihanju menjalnih tečajev, saj to, ker je popolnoma ciklično ter lahko niha navzgor in navzdol, ne more pomeniti, da naj uporaba merila povečanja vrednosti nujno ne bi bila ugodna za zadevna podjetja.
51. Glede na vse navedene ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da z njegovo obravnavo ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi lahko vplival na veljavnost izpodbijanih določb priloge 11 k Uredbi št. 2454/93.
Od drugega do petega vprašanja
Uvodne ugotovitve
52. Z vprašanji od dve do pet, ki se nanašajo na razlago izpodbijanih določb priloge 11 k Uredbi št. 2454/03, se želi ugotoviti podrobna pravila za obračun povečanja vrednosti BTV, ki je posledica postopkov sestavljanja in vstavljanja delov iz države porekla.
53. Asda trdi, da je za obračun treba med deli, ki jih je sestavila njena dobaviteljica družba Vestel, za dosego končnega proizvoda, ki ga predstavljajo uvoženi BTV, ugotoviti posebej poreklo enega njegovega dela, in sicer okvirja, ki ga je sestavil isti dobavitelj iz delov s poreklom iz več držav. Asda meni, da bi bilo treba okvir, torej vse, kar nadzira elektronske funkcije aparata, obravnavati na podlagi pravil države porekla, ki veljajo zanj, kot da je turškega porekla. Zato povečanje vrednosti, ki je posledica postopkov sestavljanja in morebitnega vstavljanja delov iz države porekla, predstavlja vsaj 45 % cene zadevnih BTV franko tovarna, za katere je tako treba šteti, da so turškega porekla, kot je bilo deklarirano ob njihovem uvozu.
54. Predložitveno sodišče v tem smislu v prvem delu svojega drugega vprašanja torej sprašuje, ali je treba izpodbijane določbe priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 razlagati v tem smislu, da je treba pri obračunu vrednosti, ki so jo BTV pridobili med svojo izdelavo v okoliščinah, kot so v postopku v glavni stvari, nepreferencialno poreklo posamičnega dela, kot je na primer okvir, ki je vgrajen v končanem izdelku, določiti posebej.
55. Z drugim delom drugega vprašanja ter tretjim, četrtim in petim vprašanjem se poskuša ugotoviti, na podlagi katerih pravil je treba določiti poreklo in vrednost navedenega dela, če je treba ugotoviti poreklo tega posamičnega dela. O teh pravilih se mora Sodišče opredeliti le, če je predhodno pritrdilno odgovorilo na prvi del drugega vprašanja, ki ga je torej treba preučiti najprej.
Prvi del drugega vprašanja
56. Treba je spomniti, da izpodbijane določbe priloge 11 k Uredbi št. 2454/03 zahtevajo, da povečanje vrednosti zaradi sestavljanja, in če je to primerno, vgradnje delov s poreklom iz države sestavljanja predstavlja vsaj 45 % cene televizijskega sprejemnika franko tovarna za pridobitev porekla tiste države, v kateri je bil izdelek sestavljen iz materialov s poreklom iz dveh ali več držav.
57. Kot izhodišče je treba spomniti, da so določbe v postopku v glavni stvari oblikovane splošno in pri določanju porekla zadevnega izdelka ne pripisujejo odločilnega pomena njegovemu posameznemu sestavnemu delu, kot je katodna cev (zgoraj navedena sodba Thomson in Vestel France, točka 43) ali okvir. Pomembno je upoštevati vse dele, ki so dejansko in objektivno udeleženi pri sestavi, ki jo izvaja podjetje, ki naredi končni izdelek.
58. Po eni strani dejansko ne določbe člena 24 Carinskega zakonika Skupnosti ne izpodbijane določbe priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 ne določajo, da se lahko tako presoja, ne da se upošteva postopek sestavljanja v celoti. Te določbe ne predvidevajo, da bi se pri postopku proizvodnje izdelka upoštevali določeni postopki sestave na škodo drugih ali da bi se tako umetno ločilo kakšen del, ki izhaja iz postopka sestavljanja, ki ga je izvedel dobavitelj.
59. Po drugi strani zahteva po enotni uporabi carinskih pravil na celotnem carinskem območju Skupnosti nasprotuje drugačni razlagi teh določb. Sprejeti, kot to navaja Asda, da je treba en del, ki ga je sestavil dobavitelj televizorjev, v tej zadevi okvir, obravnavati v postopku sestavljanja ločeno, ker lahko potem pridobi lastnost izvirnega izdelka, bi pomenilo prepustiti v presojo uvozniku ali njegovemu dobavitelju nalogo, naj odloči, na kateri stopnji tega postopka sestavljanja je ena od sestavin uvoženega izdelka pridobila lastnost končnega izdelka, ki je v istem podjetju v postopku izdelave uporabljen kot del drugega izdelka. Tak pristop, pri katerem bi bilo poreklo izdelka odvisno od subjektivne presoje, ki ni skladna z objektivno in s predvidljivo naravo zadevnih določb Uredbe, bi izpodbijanim določbam priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 odvzel vsak koristen učinek.
60. Ker želi ureditev Skupnosti o carinskem vrednotenju blaga vzpostaviti pravičen, enoten in nevtralen sistem, ki izključuje uporabo arbitrarnih ali fiktivnih vrednosti (sodba z dne 16. novembra 2006 v zadevi Compaq Computer International Corporation, C-306/04, ZOdl., str. I-10991, točka 30 in navedena sodna praksa), se ureditev Skupnosti o poreklu izdelkov, ki ima isti cilj, ne more razlagati, kot da priznava, da je lahko to poreklo odvisno od take subjektivne presoje.
61. Res je, da če enega dela, kot je okvir, ni sestavil dobavitelj, pač pa ga je ta pridobil pri tretji stranki, se ta del in ne deli, ki ga sestavljajo, upošteva pri izvajanju izpodbijanih določb priloge 11 k Uredbi št. 2454/93. Tako bi se tehnično podobna dela obravnavala različno pri uporabi iste določbe prava Skupnosti za dobavitelje televizorjev, glede na to, ali izhajata iz proizvodne strukture zadevnega dobavitelja ali sta bila pridobljena pri tretji stranki.
62. Res je tudi, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da načeli enakosti in prepovedi diskriminacije zahtevata, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (glej zlasti sodbi z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Koninklijke Coöperatie Cosun, C-248/04, ZOdl., str. I-10211, točka 72, in z dne 3. maja 2007 v zadevi Advocaten voor de Wereld, C-303/05, ZOdl., str. I‑3633 točka 56).
63. Vendar tudi če bi bil položaj izdelkov, ki izhajajo iz proizvodnih struktur zadevnega dobavitelja, in položaj izdelkov, ki so bili pridobljeni pri tretjem dobavitelju, tehnično enak, pa ne bi bil pravno primerljiv, zlasti pri uporabi pravil glede porekla. Pri zadnjih izdelkih trgovinska transakcija, s katero so bili pridobljeni od tretje stranke, načeloma omogoča objektivno določitev trenutka, v katerem so pridobili lastnost končnih izdelkov, in prav tako objektivno določitev njihovega porekla. Za druge izdelke nasprotno ni mogoče vnaprej določiti tega trenutka, kar je tako prepuščeno diskreciji dobavitelja v okoliščinah, ki so, kot je bilo navedeno v točki [59] te sodbe, subjektivne narave, ki ni združljiva z uporabo zadevnih določb Uredbe v postopku v glavni stvari.
64. Seveda ni mogoče izključiti možnosti, da bi bil dobavitelj zapeljan k ustanovitvi take tretje stranke, zadolžene za postopek tega sestavljanja, da bi ustvaril videz pridobitve tega blaga pri tretji stranki.
65. Treba pa je spomniti, da se na podlagi člena 25 Carinskega zakonika Skupnosti s predelavo ali z obdelavo, za katero se ugotovi ali za katero ugotovljena dejstva upravičujejo domnevo, da je bil njen edini namen izogibanje določbam, ki se v Skupnosti uporabljajo za blago določenih držav, tako proizvedenemu blagu v nobenem primeru skladno s členom 24 navedenega zakonika ne more dodeliti poreklo države, v kateri je bila ta predelava ali obdelava opravljena.
66. Vendar Asda ocenjuje, da je treba na podlagi določb uvodne opombe 3.2. priloge 9 k Uredbi št. 2454/93 (v nadaljevanju: uvodna opomba 3.2) poreklo okvirja določiti pred določitvijo porekla televizorja, v katerega je okvir vgrajen.
67. Te določbe, navedene v točki [20] te sodbe, izhajajo iz določb priloge I k Uredbi Komisije (EGS) št. 1364/91 z dne 24. maja 1991 o določitvi porekla tekstila in tekstilnih izdelkov iz oddelka XI kombinirane nomenklature (UL L 130, str.18), uredbe, ki je bila razveljavljena s členom 913 Uredbe št. 2454/93. Te določbe so bile povzete v prilogo 9 k slednji uredbi in se zato načeloma uporabljajo za tekstilne izdelke iz priloge 10 k navedeni uredbi in za druge proizvode razen tekstila iz njene priloge 11.
68. Vendar vsebina določb uvodne opombe 3.2., ki je ponazorjena s primerom za besedilom te opombe, nujno pomeni, da se uporabljajo le, če je za izdelke iz prvega in drugega stolpca prilog 10 in 11 k Uredbi št. 2454/93 v tretjem stolpcu teh prilog predvideno pravilo, ki določa mejno vrednost sestavine, vgrajene v ta izdelek (na primer določbe iz tretjega stolpca pod tarifnimi številkami od 6301 do ex 6306 kombinirane nomenklature, navedene v prilogi 10 k Uredbi št. 2454/93).
69. Uporaba teh določb nasprotno ne more biti razširjena na izdelke iz priloge 11, za katere je, kot pri televizijskih sprejemnikih, v tretjem stolpcu te priloge predvideno pravilo, ki ne določa mejne vrednosti sestavine, vgrajene v izdelek, ampak določa prag vrednosti, ki jo je pridobil izdelek zaradi postopkov sestavljanja in morebitnega vstavljanja delov iz države porekla.
70. Če bi bilo tako, bi bil uporabi določb uvodne opombe 3.2 za izdelek, kot je ta v postopku v glavni stvari, odvzet ves pomen. Ker izpodbijane določbe priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 določajo pravila o poreklu televizijskih sprejemnikov, se ne uporabljajo za določanje porekla drugih izdelkov, torej okvirja v postopku v glavni stvari. Če bi bilo treba to opombo brati, kot da izključuje sestavino televizorja iz uporabe pravila o poreklu zadnjih, bi se ta pravila zdela povsem nepotrebna.
71. V vsakem primeru iz istih določb uvodne opombe 3.2 izhaja, da predvidevajo primer, v katerem je zadevni izdelek med proizvodnjo pridobil izvirno naravo. Iz tega izhaja, da se za ta izdelek vprašanje o poreklu ne postavlja več in da zato pravilo, ki določa njegovo poreklo, kot je navedeno v tretjem stolpcu priloge 11 k Uredbi št. 2454/93, ne velja zanj, ampak le za izdelek, katerega sestavina je.
72. Tudi če predvidevamo, da določbe uvodne opombe 3.2 pomenijo, da merilo dodane vrednosti ne velja pri določanju porekla okvirja in da je treba za to določitev uporabiti le določbe člena 24 Carinskega zakonika Skupnosti, bi obstajal interes za tako razlago le, če bi bil okvir predmet uvoza in bi bilo zato zanj treba določiti poreklo, vendar v postopku v glavni stvari ne gre zato.
73. V teh okoliščinah je treba na prvi del drugega vprašanja odgovoriti, da je treba izpodbijane določbe priloge 11 k Uredbi št. 2454/93 razlagati v tem smislu, da ni treba pri obračunu vrednosti, ki so jo BTV pridobili med izdelavo v okoliščinah, kot so v postopku v glavni stvari, nepreferencialnega porekla posamičnega dela, kot je na primer okvir, ki je vgrajen v končanem izdelku, določiti posebej.
Drugi del drugega vprašanja in vprašanja od tri do pet
74. Glede na predhodne preudarke na ta vprašanja ni treba odgovoriti.
Od šestega do desetega vprašanja
Uvodne ugotovitve
75. Predložitveno sodišče z vprašanji od šest do devet sprašuje, kolikšen je obseg obveznosti pogodbenih strank iz Pridružitvenega sporazuma EGS-Turčija, na podlagi določb člena 47 Dodatnega protokola in določb členov od 44 do 47 Sklepa št. 1/95. Asda trdi, da so bile protidampinške dajatve, ki so se od nje zahtevale, določene na podlagi določb, ki jih je Skupnost sprejela v nasprotju s temi obveznostmi.
76. Treba je pripomniti, kot to navaja vlada Združenega kraljestva in kot izhaja iz člena 47(1) Dodatnega protokola, podpisanega leta 1970, da so bila pravila o uporabi protidampinških ukrepov, določena v navedenem členu 47, predvidena le za dvaindvajset let. Iz tega izhaja, da tudi če se morda določbe tega člena še naprej lahko uporabljajo v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, je to tako zaradi učinka določb člena 44(2) Sklepa št. 1/95, ki ta pravila o uporabi izrecno ohranja v veljavi.
77. Treba je navesti, da čeprav se določbe prvih treh odstavkov člena 47 Dodatnega protokola nanašajo na dampinško prakso in so lahko zato v določenem primeru upoštevne za razrešitev spora v postopku v glavni stvari, pa se nasprotno četrti odstavek tega člena nanaša na položaj, v vsakem primeru drugačen od tega v postopku v glavni stvari, v katerem so izdelki predmet ponovnega uvoza.
78. V teh okoliščinah je treba obravnavati vprašanja od šest do devet, kot da se nanašajo na razlago člena 44 Sklepa št. 1/95, branega v povezavi s členom 47, od (1) do (3), Dodatnega protokola, in razlago členov od 45 do 47 Sklepa št. 1/95.
79. Predložitveno sodišče z desetim vprašanjem sprašuje, ali imajo te določbe neposredni učinek na nacionalnih sodiščih, tako da dajejo posameznim gospodarskim subjektom pravico, da se nanje sklicujejo pri njihovi kršitvi, da bi preprečili plačilo protidampinških dajatev, ki se sicer zahteva.
80. Če bi se na to vprašanje odgovorilo, da navedene določbe nimajo neposrednega učinka, zadevni subjekti ne bi imeli interesa za razlago teh in tako ne bi bilo več treba odgovoriti na vprašanja od šest do devet.
81. V tem smislu je treba vrstni red vprašanj obrniti in preučiti najprej deseto vprašanje, kot je preoblikovano, nato pa po potrebi na vprašanja od šest do devet.
Deseto vprašanje
82. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba določbo sporazuma, ki ga Skupnost sklene s tretjimi državami, šteti za določbo z neposrednim učinkom, če glede na njeno besedilo ter tudi predmet in naravo tega sporazuma vsebuje jasno in nedvoumno obveznost, katere izpolnitev ali učinki niso odvisni od sprejetja nadaljnjega predpisa. Iz tega izhaja, da lahko, kadar sporazum vzpostavlja sodelovanje med pogodbenicami, njegove posamezne določbe pod zgoraj omenjenimi pogoji neposredno urejajo pravni položaj posameznikov (glej v tem smislu sodbo z dne 12. aprila 2005 v zadevi Simutenkov, C-265/03, ZOdl., str. I‑2579, točki 21 in 28).
83. Določbe sklepa Pridružitvenega sveta EGS-Turčija lahko imajo neposredni učinek (glej v tem smislu sodbi z dne 20. septembra 1990 v zadevi Sevince, C‑192/89, Recueil, str. I-3461, točki 14 in 15, ter z dne 4. maja 1999 v zadevi Sürül, C‑262/96, Recueil, str. I-2685, točka 60).
84. V točkah 23 in 25 sodbe z dne 30. septembra 1987 v zadevi Demirel (12/86, Recueil, str. 3719) je Sodišče poleg tega ugotovilo, da določbe Dodatnega protokola, ki v bistvu služijo kot izhodišče programa ter niso dovolj natančne in brezpogojne, ne morejo veljati za pravila prava Skupnosti, ki se neposredno uporablja v notranjem redu držav članic.
85. Najprej je treba ugotoviti, da določbe člena 44(1) Sklepa št. 1/95 sicer res dajejo Pridružitvenemu svetu možnost, da odpravi uporabo sredstev trgovinske zaščite, vendar so v vsakem primeru pogojnega značaja, saj podrejajo izvrševanje te pristojnosti pogoju, da je Republi ka Turčija uporabila pravila o konkurenci, opravila nadzor državnih pomoči in uporabila druge določbe pravnega reda Skupnosti glede notranjega trga ter da je zagotovila njihovo učinkovito uporabo.
86. Take določbe zahtevajo torej posredovanje z drugimi ukrepi, da lahko vplivajo na pravice subjektov. Te določbe, ki po naravi niso brezpogojne, ne morejo neposredno urejati pravnega položaja posameznikov in se jim zato ne more priznati neposrednega učinka.
87. Drugič, določbe člena 47 od (1) do (3) Dodatnega protokola in določbe člena 46 Sklepa št. 1/95 ne vsebujejo nobenih obveznosti, če pustijo pogodbenim strankam možnost, da sprejmejo ustrezne ukrepe zaščite (glej v tem smislu glede uporabe člena 25 Pridružitvenega sporazuma EGS-Turčija sodbo z dne 14. novembra 2002 v zadevi Ilumitrónica, C-251/00, Recueil, str. I-10433, točka 73). Sodna praksa Sodišča glede neposrednega učinka torej ne velja za te določbe.
88. Čeprav dalje te določbe določajo, da če se ta možnost uresničuje, zadevna pogodbena stranka na podlagi člena 47 Dodatnega protokola obvesti o ukrepu Pridružitveni svet ali na podlagi člena 46 Sklepa št. 1/95 Skupni odbor carinske unije, pa ustvarjajo tako obveznost le za stranke Pridružitvenega sporazuma EGD‑Turčija. Ta preprosta formalnost glede medinstitucionalne informacije, ki v ničemer ne vpliva na pravice ali obveznosti posameznikov in katere kršitev ne vpliva na položaj zadnjih, tako ne more dati neposrednega učinka navedenim določbam.
89. Tretjič, glede člena 45 Sklepa št. 1/95 zadostuje ugotovitev, da samo spodbuja pogodbene stranke, da uskladijo svoje delovanje z izmenjavo informacij in posvetovanj ter torej prav tako ne vsebuje obveznosti. Sodna praksa Sodišča glede neposrednega učinka torej ne velja za to določbo.
90. Nazadnje je treba glede določb člena 47 Sklepa št. 1/95 nasprotno spomniti, da ustrezajo pogojem zgoraj navedene sodne prakse o neposrednem učinku. Te določbe z jasnimi, nedvoumnimi in nepogojnimi izrazi, ne da bi bile pri izvrševanju ali svojih učinkih pogojene s sprejetjem drugega akta, določajo obveznost organov države uvoza, da od uvoznika zahtevajo, naj na carinski deklaraciji označi poreklo zadevnih izdelkov. Glede na predmet in naravo zadevnih določb lahko taka obveznost, ki izraža voljo pogodbenih strank, da zahtevajo od uvoznikov podajo določenih informacij, neposredno ureja pravni položaj gospodarskih subjektov. Zato je treba tem določbam priznati neposredni učinek, kar pomeni, da imajo upravičenci, na katere se te nanašajo, pravico, da se nanje sklicujejo pred sodišči držav članic.
91. V teh okoliščinah je treba na deseto vprašanje odgovoriti, da po eni strani določbe člena 44 Sklepa št. 1/95, branega v povezavi z določbami člena 47, od (1) do (3), Dodatnega protokola, ter določbe členov 45 in 46 Sklepa št. 1/95 nimajo neposrednega učinka na nacionalnih sodiščih in tako ne dajejo posameznim gospodarskim subjektom pravice, da se nanje sklicujejo pri njihovi kršitvi, da bi preprečili plačilo protidampinških dajatev, ki se sicer zahteva. Po drugi strani pa imajo določbe člena 47 Sklepa št. 1/95 neposredni učinek in imajo upravičenci, na katere se te nanašajo, pravico, da se nanje sklicujejo pred sodišči držav članic.
Šesto, sedmo in deveto vprašanje
92. Glede na odgovor na deseto vprašanje, ni treba odgovoriti na šesto, sedmo in deveto vprašanje, ki se nanašajo na razlago drugih določb, kot so določbe člena 47 Sklepa št. 1/95.
Osmo vprašanje
93. Predložitveno sodišče z osmim vprašanjem sprašuje, ali je treba določbe člena 47 Sklepa št. 1/95 razlagati v tem smislu, da zahtevajo, da je treba o informacijah, ki jih morajo pogodbene stranke, ki so sprejele protidampinške ukrepe, sporočiti Skupnemu odboru carinske unije na podlagi člena 46 Sklepa št. 1/95 ali Pridružitvenemu svetu na podlagi 47(2) Dodatnega protokola, obvestiti gospodarske subjekte.
94. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da zgoraj omenjene določbe člena 47(2) Dodatnega protokola in določbe člena 46 Sklepa št. 1/95 vzpostavljajo, kot je bilo navedeno v točki [88] te sodbe, preprosto formalnost glede medinstitucionalnih informacij. Ker urejajo le razmerja mednarodnega prava med Skupnostjo in Republiko Turčijo, ni mogoče predvidevati, kot da vsebujejo tudi obveznost pogodbenih strank, da obvestijo posameznike v svoji sodni pristojnosti. Zato se ob neobstoju izrecno nasprotujočih določb določbe člena 47 Sklepa št. 1/95 ne morejo razlagati, kot da od pogodbenih strank implicitno zahtevajo, naj o teh informacijah obvestijo gospodarske subjekte.
95. Tudi če zadevni gospodarski subjekti upravičeno trdijo, da so bili predhodno jasno in natančno obveščeni o protidampinških ukrepih, ki so jim lahko podvrženi, ter morajo biti zato taki ukrepi predmet ustrezne objave, in sicer v Uradnem listu Evropske unije , te zahteve nikakor ne pomenijo, da morajo biti tudi gospodarski subjekti obveščeni o formalnostih, ki so bile ugotovljene le v interesu pogodbenih strank.
96. Dalje okoliščina, da naj bi bili protidampinški ukrepi, kot so ti v postopku v glavni stvari, predmet nezadostne publicitete, kot to trdi Asda – tudi če bi bilo to dejstvo ugotovljeno in ne glede na to, kako obžalovanja vredno bi bilo –, ostaja brez vpliva na obseg obveznosti, da se zagotovijo informacije, ki so naložene pogodbenim strankam le glede organov, ustanovljenih s strani teh, za zagotovitev dobrega delovanja Pridružitvenega sporazuma EGS-Turčija in carinske unije, vzpostavljene med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Republiko Turčijo.
97. Glede na navedeno je treba na osmo vprašanje odgovoriti, da je treba določbe člena 47 Sklepa št. 1/95 razlagati v tem smislu, da ne zahtevajo, da je treba o informacijah, ki jih morajo pogodbene stranke, ki so sprejele protidampinške ukrepe, sporočiti Skupnemu odboru carinske unije na podlagi člena 46 Sklepa št. 1/95 ali Pridružitvenemu svetu na podlagi 47(2) Dodatnega protokola, obvestiti gospodarske subjekte.
Stroški
98. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1) S preučitvijo prvega vprašanja ni bilo odkritega nič takega, kar bi lahko vplivalo na veljavnost izpodbijanih določb iz tretjega stolpca tarifne številke 8528 kombinirane nomenklature, navedene v prilogi 11 k Uredbi Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti.
2) Določbe iz tretjega stolpca tarifne številke 8528 kombinirane nomenklature, navedene v prilogi 11 k Uredbi Komisije (EGS) št. 2454/93, je treba razlagati v tem smislu, da ni treba pri obračunu vrednosti, ki so jo BTV pridobili med svojo izdelavo v okoliščinah, kot so v postopku v glavni stvari, nepreferencialnega porekla posamičnega dela, kot je na primer okvir, ki je vgrajen v končanem izdelku, določiti posebej.
3) Določbe člena 44 Sklepa št. 1/95 Pridružitvenega sveta EGS‑Turčija z dne 22. decembra 1995 o vzpostavitvi zaključne faze carinske unije – brane v povezavi s členom 47, od (1) do (3), Dodatnega protokola, podpisanega 23. novembra 1970 v Bruslju, ki je bil sprejet, odobren in potrjen v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972, priloženo k Sporazumu o vzpostavitvi pridružitvenega razmerja med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga 12. septembra 1963 v Ankari podpisale Republika Turčija, druge države članice Evropske gospodarske skupnosti in Skupnost ter je bil sprejet, odobren in potrjen v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963 – in določbe členov 45 in 46 navedenega Sklepa št. 1/95 nimajo neposrednega učinka na nacionalnih sodiščih ter tako ne dajejo posameznim gospodarskim subjektom pravice, da se nanje sklicujejo pri njihovih kršitvah, da bi preprečili plačilo protidampinških dajatev, ki se sicer zahteva. Določbe člena 47 Sklepa št. 1/95 imajo neposredni učinek in upravičenci, na katere se te nanašajo, imajo pravico, da se nanje sklicujejo pred sodišči držav članic.
4) Določbe člena 47 Sklepa št. 1/95 je treba razlagati v tem smislu, da ne zahtevajo, da je treba o informacijah, ki jih morajo pogodbene stranke, ki so sprejele protidampinške ukrepe, sporočiti Skupnemu odboru carinske unije na podlagi člena 46 Sklepa št. 1/95 ali Pridružitvenemu svetu na podlagi 47(2) Dodatnega protokola, obvestiti gospodarske subjekte.