Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek
V zadevi C‑314/06,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Cour de cassation (Francija) z odločbo z dne 11. julija 2006, ki je prispela na Sodišče 20. julija 2006, v postopku
Société Pipeline Méditerranée et Rhône (SPMR)
proti
Administration des douanes et droits indirects ,
Direction nationale du renseignement et des enquêtes douanières (DNRED) ,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi C. W. A. Timmermans (poročevalec), predsednik senata, L. Bay Larsen, K. Schiemann, P. Kūris, sodniki, in C. Toader, sodnica,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: M.-A. Gaudissart, vodja enote,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 21. junija 2007,
ob upoštevanju stališč, so jih predložili:
– za Société Pipeline Méditerranée et Rhône (SPMR) H. Hazan, odvetnik,
– za francosko vlado G. de Bergues in J.-Ch. Gracia, zastopnika,
– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Albenziom, avvocato dello Stato,
– za poljsko vlado E. Ośniecka-Tamecka, zastopnica,
– za Komisijo Evropskih skupnosti J.‑P. Keppenne in W. Mölls, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 18. julija 2007
izreka naslednjo
Sodbo
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 14(1) Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (UL L 76, str. 1), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 94/74/ES z dne 22. decembra 1994 (UL L 365, str. 46, v nadaljevanju: Direktiva 92/12).
2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Société Pipeline Méditerranée et Rhône (v nadaljevanju: družba SPMR) na eni strani ter administration des douanes et droits indirects (upravo za posredne carine in dajatve, v nadaljevanju: uprava) in direction nationale du renseignement et des enquêtes douanières (DNRED, nacionalno direkcijo za carinske poizvedbe in preiskave) na drugi strani, zaradi trošarin, ki jih uprava terja od družbe SPMR za gorivo, ki je bilo v naftovodu pod režimom odloga plačila trošarine in je nato iz naftovoda izteklo, pozneje pa je le-ta počil.
Pravni okvir
Pravo Skupnosti
3. V skladu s prvo uvodno izjavo Direktive 92/12 „[...] vzpostavitev in delovanje notranjega trga zahteva prosti pretok blaga, tudi trošarinskega“. Četrta uvodna izjava te direktive pa dodaja, da „[...] morajo biti zaradi ureditve in delovanja notranjega trga obveznosti plačila trošarine v vseh državah članicah enake“.
4. Direktiva 92/12 v členu 1(1) „določa režim za proizvode, za katere ob sprostitvi v porabo nastane obveznost plačila trošarine in drugih posrednih davkov, ki se pobirajo neposredno ali posredno, razen davka na dodano vrednost in davkov, ki jih uvede Skupnost“.
5. Člen 3(1) te direktive določa:
„Ta direktiva se na ravni Skupnosti uporablja za naslednje proizvode, kakor jih opredeljujejo ustrezne direktive:
– mineralno olje,
[...]“
6. Člen 4 te direktive določa, da se za njene namene uporabljajo naslednje opredelitve:
„a) [I]metnik trošarinskega skladišča : fizična ali pravna oseba, ki ima dovoljenje pristojnih organov države članice za proizvodnjo, predelavo, skladiščenje, prejem in odpremo trošarinskih proizvodov pri opravljanju lastne poslovne dejavnosti, pri čemer je plačilo trošarine odloženo pod režimom trošarinskega skladiščenja;
b) trošarinsko skladišče : prostor, v katerem imetnik trošarinskega skladišča pri opravljanju svoje poslovne dejavnosti trošarinsko blago proizvaja, predeluje, skladišči, prejema ali odpremlja pod režimom odloga plačila trošarine z upoštevanjem pogojev, ki jih določijo pristojni organi države članice, v kateri se trošarinsko skladišče nahaja;
c) režim odloga plačila trošarine : davčni režim, ki se uporablja za proizvodnjo, predelavo, skladiščenje in premik proizvodov, in je plačilo trošarine odloženo;
[...]“
7. Člen 5 Direktive 92/12 določa:
„1. Obveznost plačila trošarine za proizvode iz člena 3(1) nastane v trenutku, ko so proizvedeni na ozemlju Skupnosti, opredeljenem v členu 2, ali če se na to ozemlje uvozijo.
‚Uvoz trošarinskih proizvodov‘ pomeni vnos tega izdelka na ozemlje Skupnosti [...]
Če je za proizvod ob vnosu na ozemlje Skupnosti uveden carinski postopek Skupnosti, se šteje, da je uvožen, ko je carinski postopek Skupnosti zaključen.
2. Brez poseganja v nacionalne določbe in določbe Skupnosti glede carinskih zadev se šteje, da je plačilo trošarine odloženo za tiste trošarinske proizvode,
– ki se vnašajo iz ali se iznašajo v tretje države [...] in za katere velja eden od carinskih odložnih postopkov iz člena 84(1)(a) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 […] ali so vneseni v prosto cono ali prosto skladišče,
– [...]“
8. Člen 6(1) te direktive določa:
„Obveznost za plačilo trošarine nastane ob sprostitvi v porabo ali ko se ugotovi primanjkljaj, od katerega je treba plačati trošarino v skladu s členom 14(3).
Sprostitev trošarinskih proizvodov v porabo je:
a) vsaka odprema, tudi nepravilna, iz režima odloga plačila trošarine;
[...]“
9. Člen 12 te direktive določa:
„Pristojni organi držav članic morajo za odprtje in delovanje trošarinskih skladišč izdati dovoljenje.“
10. Člen 13 Direktive 92/12 se glasi:
„Imetnik trošarinskega skladišča mora:
a) po potrebi zagotoviti jamstvo za proizvodnjo, predelavo in skladiščenje ter ob upoštevanju člena 15(3) zagotoviti obvezno jamstvo za gibanje trošarinskih izdelkov […]
b) ravnati v skladu z zahtevami, ki jih določi država članica, na katere ozemlju je trošarinsko skladišče;
[…]
e) privoliti v vsak nadzor in preverjanje zalog.
[…]“
11. Člen 14 določa:
„1. Imetniki trošarinskih skladišč so oproščeni plačila trošarine za primanjkljaje, ki nastanejo pod režimom odloga plačila trošarine in so posledica naključnih dogodkov ali višje sile ter jih ugotovi pooblaščenec pristojne države članice. Oprostitev plačila trošarine velja tudi za primanjkljaje, ki nastanejo med proizvodnjo in predelavo, skladiščenjem ter prevozom pod režimom odloga plačila trošarine in izhajajo iz narave izdelka. Vsaka država članica določi pogoje za odobritev oprostitve. Te oprostitve se uporabljajo tudi za gospodarske subjekte iz člena 16 med prevozom proizvodov pod režimom odloga plačila trošarine.
[...]
3. Brez poseganja v člen 20 se trošarina na manko, ki ni primanjkljaj iz odstavka 1, in od primanjkljajev, za katere se ne odobri oprostitev iz odstavka 1, pobere po stopnjah, ki se v ustrezni državi članici uporabljajo v času, ko pristojni organi ugotovijo, da se je primanjkljaj pojavil ali, če je potrebno, ko je bil manko zabeležen.“
[…]“
12. Člen 15(3) te direktive določa:
„Tveganja, izhajajoča iz gibanj trošarinskih izdelkov znotraj Skupnosti, se zavarujejo z jamstvom, ki ga zagotovi imetnik odpremnega trošarinskega skladišča, kot določa člen 13 [...]
Če se mineralna olja, podvržena plačilu trošarine, prevažajo znotraj Skupnosti po morju ali cevovodu, lahko države članice imetnika odpremnga trošarinskega skladišča oprostijo obveznosti zagotovitve jamstva iz prvega pododstavka.
[…]“
Nacionalno pravo
13. Člen 158 C carinskega zakonika, s katerim je člen 14(1) Direktive 92/12 prenesen v francosko pravo, določa:
„Primanjkljaji za proizvode, ki se skladiščijo v naftnih skladiščih, se ne obdavčijo, če se upravi dokaže:
1. da so posledica naključnega dogodka ali višje sile;
2. ali da izhajajo iz narave izdelka. Za to se lahko v uredbah finančnega ministra za vsako vrsto blaga in vsako vrsto prevoza določi pavšalna meja dovoljenih davka prostih primanjkljajev.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
14. Družba SPMR, ki je imetnica trošarinskega skladišča, upravlja z naftovodom, po katerem je v Švico prevažala gorivo, za katero je bilo plačilo trošarin odloženo. Po tem, ko je ugotovila izlitje, nato pa 1. januarja 1997 še to, da je ta naftovod počil, je družba SPMR na podlagi člena 158 C carinskega zakonika zaprosila za oprostitev trošarin za 795.201 litrov goriva, ki naj bi bili izgubljeni. Ker je uprava menila, da pogoji za sklicevanje na višjo silo niso izpolnjeni, je še naprej zahtevala plačilo trošarine za izteklo količino, razen za onesnaževala, ki jih je bilo mogoče rešiti iz tal.
15. Uprava je pri tribunal d’instance de Neuilly-sur-Seine predlagala plačilo družbe SPMR. Vendar je to sodišče to tožbo razglasilo za zastarano.
16. Cour d’appel de Versailles, ki mu je bila v odločanje predložena pritožba, je s sodbama z dne 17. decembra 2002 in 23. marca 2004 razveljavilo sodbo, izdano v postopku na prvi stopnji, ker je menilo, da je predlog uprave dopusten in da se družba SPMR ne more sklicevati na višjo silo, pojem, za katerega so značilne okoliščine, ki niso predvidljive, se jim ni mogoče izogniti in izvirajo iz vzroka, ki ni odvisnen od imetnika trošarinskega skladišča.
17. Družba SPMR je zoper ti sodbi vložila pritožbo pri Cour de cassation. Pritožbenemu sodišču med drugim očita, da je odločilo, da se ne more sklicevati na „naključen dogodek“ ali na „višjo silo“ v smislu člena 158 C carinskega zakonika, in v nadaljevanju, da ji je naložilo plačilo trošarin in dajatev za izteklo gorivo, ter v utemeljitev navaja dva pritožbena razloga.
18. Po eni strani je družba SPMR zatrjevala, da je, s tem ko je zahtevalo, da bi morali primanjkljaji goriva izhajati iz nepredvidljivih in od nje neodvisnih okoliščin, in s tem da ni raziskalo, ali so bila izlitja in počenje naftovoda, ki so povzročili te primanjkljaje, taki, da se jim ni bilo mogoče izogniti, Cour d'appel kršilo člen 158 C carinskega zakonika. Družba SPMR je nasprotno zatrjevala, da je za „naključni dogodek“ ali „višjo silo“ v smislu te določbe značilno že dejstvo, da se okoliščinam ni mogoče izogniti.
19. Po drugi strani je družba SPMR zatrjevala, da bi lahko bila oproščena plačila trošarine v skladu s členom 158 C tudi zato, ker primanjkljaji goriva, ki se prevažajo po poškodovanem naftovodu, izhajajo iz narave tekočin. Dejstvo, da je uprava sprejela, da ne bo obdavčila onesnaževalcev, ki jih je bilo mogoče rešiti iz tal, naj bi glede na to naravo goriva pomenilo, da tisti, ki jih zaradi vrste tal ni bilo mogoče rešiti, prav tako niso obdavčeni.
20. Po tem, ko je poudarilo, da je bila Direktiva 92/12 prenesena v francosko pravo s carinskim zakonikom, in se sklicevalo na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero pojem višja sila na različnih področjih uporabe prava Skupnosti nima enake vsebine in je treba njegov pomen določiti glede na pravni okvir, v katerem učinkuje, je Cour de cassation prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba pojem višje sile kot vzroka primanjkljajev pod režimom odloga plačila trošarine v smislu člena 14(1) Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov razumeti v smislu okoliščin, ki niso predvidljive, se jim ni mogoče izogniti in izvirajo iz vzroka, ki ni odvisen od imetnika trošarinskega skladišča, ki se sklicuje na te okoliščine v zahtevku za oprostitev trošarine, ali pa zadostuje, da se imetnik trošarinskega skladišča okoliščinam ni mogel izogniti?
2. Ali se sme primanjkljaj dela proizvodov, ki je iztekel iz naftovoda, zaradi svoje značilnosti tekočine in zaradi značilnosti tal, na katerih je prišlo do izlitja, ki ovirata njihovo ponovno pridobitev, zaradi česar so obdavčeni, obravnavati kot primanjkljaj, ki je nastal zaradi narave izdelka v smislu člena 14(1) Direktive Sveta 92/12 […]?
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje, ki se nanaša na pojem „višje sile“ v smislu člena 14(1), prvi stavek, Direktive 92/12
21. Opozoriti je treba, da pravni red Skupnosti načeloma ne določa svojih kvalifikacij tako, da bi zanje dobilo navdih pri enem nacionalnem pravnem redu ali več teh, ne da bi to izrecno navedlo (glej sodbe z dne 14. januarja 1982 v zadevi Corman, 64/81, Recueil, str. 13, točka 8; z dne 2. aprila 1998 v zadevi EMU Tabac in drugi, C-296/95, Recueil, str. I‑1605, točka 30, in z dne 22. maja 2003 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-103/01, Recueil, str. I‑5369, točka 33). Čeprav člen 14(1), tretji stavek, Direktive 92/12 določa, da vsaka država članica določi pogoje za odobritev oprostitve iz prvega stavka, se to sklicevanje na nacionalno pravo ne nanaša na vsebino ali obseg pojma „višja sila“ iz prvega stavka.
22. V skladu s četrto uvodno izjavo Direktive 92/12 morajo namreč biti zaradi ureditve in delovanja notranjega trga obveznosti plačila trošarine v vseh državah članicah enake. Ker je vsebina pojma višja sila dejavnik, ki v obravnavanem primeru prispeva k določitvi obveznosti plačila trošarine, ima ta pojem nujno samostojen značaj, zato mora biti v vseh državah članicah zagotovljena enotnost njegove razlage.
23. V skladu z ustaljeno sodno prakso, nastalo v različnih okoliščinah, kot so na primer kmetijska zakonodaja ali pravila glede rokov za pritožbo iz člena 45 Statuta Sodišča, pojem višje sile ni omejen na absolutno nezmožnost, temveč ga je treba razumeti v smislu okoliščin, ki so tuje subjektu, ter so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti (v tem smislu glej sodbi z dne 15. decembra 1994 v zadevi Bayer proti Komisiji, C 195/91 P, Recueil, str. I‑5619, točka 31, ter z dne 17. oktobra 2002 v zadevi Parras Medina, C 208/01, Recueil, str. I‑8955, točka 19 in navedena sodna praksa).
24. Kot je Sodišče že obrazložilo, iz tega sledi, da pojem višja sila vsebuje objektivni element, ki zadeva neobičajne okoliščine, na katere subjekt nima vpliva, in subjektivni element, ki od subjekta zahteva, da se zaščiti pred posledicami neobičajnega dogodka, s tem da sprejme potrebne ukrepe brez prekomernih žrtev (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Bayer proti Komisiji, točka 32, in sklep z dne 18. januarja 2005 v zadevi Zuazaga Meabe proti UUNT, C-325/03 P, ZOdl., str. I‑403, točka 25).
25. Vendar iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da ker pojem višja sila na različnih področjih uporabe prava Skupnosti nima enake vsebine, je treba njegov pomen določiti glede na pravni okvir, v katerem učinkuje (glej sodbi z dne 13. oktobra 1993 v zadevi An Bord Bainne Co-operative in Compagnie Inter‑Agra, C 124/92, Recueil, str. I‑5061, točka 10, ter z dne 29. septembra 1998 v zadevi First City Trading in drugi, C 263/97, Recueil, str. I‑5537, točka 41).
26. Zato je treba v zvezi s pojmom „višja sila“ v smislu člena 14(1), prvi stavek, Direktive 92/12 preučiti, ali sistematika in namen te direktive nalagata, da se na poseben način razlaga in uporablja sestavne dele višje sile, kot izhajajo iz sodne prakse Sodišča, navedene v točki 23 te sodbe.
27. V zvezi s tem iz prve in četrte uvodne izjave Direktive 92/12 izhaja, da je njen namen zagotoviti ureditev in delovanje notranjega trga za trošarinsko blago, zato uvaja splošni sistem, v katerem so obveznosti plačila trošarine v vseh državah članicah enake.
28. Na podlagi člena 5(1) Direktive 92/12 nastane obveznost plačila trošarine za proizvode iz člena 3(1) te direktive – med katerimi so tudi mineralna olja – ko so ti proizvedeni na ozemlju Skupnosti ali če se na to ozemlje uvozijo. Medtem ko razlog za trošarino nastane zaradi proizvodnje na ozemlju Skupnosti ali uvoza nanj, pa obveznost za plačilo trošarine v skladu s členom 6(1) te direktive nastane šele ob sprostitvi v porabo ali ko se ugotovi primanjkljaj, od katerega je treba plačati trošarino v skladu s členom 14(3) iste direktive. Sprostitev trošarinskih proizvodov v porabo v skladu s členom 6(1) je tudi vsaka odprema, tudi nepravilna, iz režima odloga plačila trošarine.
29. Člen 14(3) Direktive 92/12 določa, da se brez poseganja v njen člen 20 trošarina na manko, ki ni primanjkljaj iz člena 14(1), in od primanjkljajev, za katere se ne odobri oprostitev iz omenjenega odstavka 1, pobere po stopnjah, ki se v ustrezni državi članici uporabljajo takrat, ko pristojni organi ugotovijo, da se je primanjkljaj pojavil, ali če je potrebno, ko je bil zabeležen.
30. Iz vseh določb, omenjenih v prejšnjih dveh točkah te sodbe, izhaja, da obveznost plačila trošarine za mineralna olja nastane le, ker so bila ta proizvedena na ozemlju Skupnosti ali nanj uvožena in da je načeloma trošarine treba plačati tudi pri izgubah in primanjkljajih, za katere pristojni organi niso odobrili oprostitve. Oprostitev iz člena 14(1), prvi stavek, Direktive 92/12 za primanjkljaje, ki so posledica višje sile, pomeni odstopanje od tega splošnega pravila, ki ga je treba – kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 43 sklepnih predlogov – razlagati strogo.
31. Razlago pojma višja sila, kot jo je podalo Sodišče na drugih področjih prava Skupnosti, navedenih v točki 23 te sodbe, je torej treba uporabiti tudi v okviru člena 14(1), prvi stavek, Direktive 92/12. Imetnik trošarinskega skladišča lahko torej zaprosi za oprostitev, predvideno v tej določbi le, če dokaže obstoj okoliščin, ki so njemu tuje, neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti.
32. Kot je poudarila Komisija Evropskih skupnosti pa je glede tega vendar treba upoštevati, da uporaba teh pogojev v okoliščinah člena 14(1), prvi stavek, Direktive 92/12 ne sme privesti do tega, da se imetniku trošarinskega skladišča naloži absolutna odgovornost za primanjkljaje, ki nastanejo pod režimom odloga plačila trošarine.
33. Zlasti se pogoj, da morajo biti okoliščine, v katerih nastanejo ti primanjkljaji, imetniku trošarinskega skladišča tuje, ne omejuje na okoliščine, ki od njega v materialnem ali fizičnem smislu niso odvisne. Ta pogoj je bolje razlagati tako, da se nanaša na okoliščine, ki nastanejo objektivno in niso pod nadzorom imetnika trošarinskega skladišča ali so zunaj območja njegove odgovornosti (glede tega vidika glej po analogiji sodbo z dne 5. februarja 1987 v zadevi Denkavit, 145/85, Recueil, str. 565, točka 16).
34. Glede okoliščin zadeve v glavni stvari iz spisa predloženega Sodišču izhaja, da je družba SPMR pred nacionalnimi sodišči zatrjevala, da je izlitja iz zadevnega naftovoda in dejstvo, da je ta počil, kar je povzročilo primanjkljaje, za katere ta družba želi pridobiti oprostitev, treba pripisati koroziji, zaradi katere nastajajo razpoke in za katero se ni vedelo v času dejanskega stanja ter je torej ni bilo mogoče odkriti s tedaj razpoložljivimi tehničnimi napravami.
35. Čeprav je za tehnične napake napeljave načeloma odgovoren tisti, ki jo upravlja, pa ni mogoče izključiti, da bi lahko bila korozija, kot je opisana v prejšnji točki te sodbe, opredeljena za „višjo silo“ v smislu člena 14(1), prvi stavek, Direktive 92/12, zato ker njenega nastanka – upoštevajoč tehnično znanje, ki je obstajalo v tistem obdobju – nikakor ni bilo mogoče predvideti in se je torej izmuznil vsaki možnosti nadzora s strani imetnika trošarinskega skladišča. Naloga nacionalnih sodišč je, da preučijo, ali so bili v primeru v glavni stvari ti pogoji podani.
36. Glede pogoja, da mora imetnik trošarinskega skladišča dokazati potrebno skrbnost, sta družba SPMR in Komisija zatrjevali, da je ta pogoj izpolnjen, kadar se dokaže, da je zadevni subjekt ravnal v skladu z veljavnimi tehničnimi predpisi.
37. Čeprav lahko upoštevanje tehničnih predpisov o kakovosti, izgradnji, vzdrževanju in upravljanju naftovoda šteje kot potreben pogoj za ugotovitev obstoja skrbnega ravnanja, pa to ni odločujoče. Potrebna skrbnost namreč predvideva še dodatno stalno aktivno ravnanje, usmerjeno k določevanju in presoji potencialne nevarnosti ter sposobnosti sprejetja ustreznih in učinkovitih ukrepov, da bi se uresničitev take nevarnosti preprečila.
38. Sicer pa niti dejstvo, da morajo na podlagi člena 12 Direktive 92/12 pristojni organi držav članic za odprtje in delovanje trošarinskih skladišč – kot je naftovod v okoliščinah, kot so te v zadevi v glavni stvari – izdati dovoljenje, niti dejstvo, da za imetnika trošarinskega skladišča veljajo obveznosti iz člena 13 te direktive, zlasti ta, da mora privoliti v vsak nadzor, niti dejstvo, ki ga je mogoče izpeljati iz člena 15(2), drugi pododstavek, te direktive, glede možnosti oprostitve obveznosti zagotovitve jamstva za tveganja, izhajajoča iz gibanj trošarinskih izdelkov znotraj Skupnosti, za prevoz mineralnih olj po cevovodu, katerih prevoz po naftovodu zakonodajalec skupnosti šteje za varen, niso upoštevni dejavniki za ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj višje sile. Kot je namreč poudarila generalna pravobranilka v točkah 46 in 47 sklepnih predlogov, je po eni strani namen dovoljenja, ki ga mora dobiti imetnik trošarinskega skladišča, in nadzora, ki mu je podvržen, kot je določeno v tem členu 13, le zagotovitev, da je ta imetnik trošarinskega skladišča dovolj zanesljiv za postopek odmere trošarin, po drugi strani pa podelitev dovoljenja za odprtje in delovanje trošarinskega skladišča s strani pristojnih organov držav članic ne povzroči solidarne odgovornosti te države za trošarino na izdelke, glede katerih so zaradi tehnične napake pri odobrenem sredstvu prevoza nastali primanjkljaji.
39. Končno ni mogoče trditi, da trošarine ni treba plačati za izgubljene proizvode, ker ti nikoli niso bili sproščeni v porabo, kot je navedeno v členu 6(1) Direktive 92/12 kot pogoj za obveznost za plačilo trošarine. Kot je bilo namreč izpostavljeno v točki 30 te sodbe, obveznost plačila trošarine za mineralna olja nastane le zato, ker so bila proizvedena na ozemlju Skupnosti ali nanj uvožena in ker je načeloma trošarine treba plačati tudi v pri izgubah in primanjkljajih, za katere pristojni organi niso odobrili oprostitev. Iz tega sledi, da sprostitev v porabo ni odločujoča za nastanek obveznosti plačila trošarine.
40. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da se pojem „višja sila“ v smislu člena 14(1), prvi stavek, Direktive 92/12 nanaša na okoliščine, ki so tuje imetniku trošarinskega skladišča ter so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se imetnik njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bil mogel izogniti. Pogoj, da morajo biti okoliščine imetniku trošarinskega skladišča tuje, se ne omejuje na okoliščine, ki od njega v materialnem ali fizičnem smislu niso odvisne, temveč se nanaša tudi na okoliščine, ki nastanejo objektivno in niso pod nadzorom imetnika trošarinskega skladišča ali so zunaj območja njegove odgovornosti.
Drugo vprašanje, ki se nanaša na pojem „primanjkljaji, ki izhajajo iz narave izdelka“ v smislu člena 14(1), drugi stavek, Direktive 92/12
41. Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali se sme primanjkljaj dela goriva, ki je iztekel iz naftovoda, zaradi njegove značilnosti tekočine ter zaradi značilnosti tal, na katerih je prišlo do izlitja, ki ovirata njegovo ponovno pridobitev, obravnavati kot „primanjkljaj, ki izhaja iz narave izdelka“ v smislu člena 14(1), drugi stavek, Direktive 92/12.
42. Glede na besedilo te določbe se ta uporablja le za primanjkljaje, ki izhajajo iz narave izdelka in so nastali v okviru nekaterih dejavnosti, ki so taksativno naštete, med katerimi je prevoz. Medtem ko pojem primanjkljajev, ki izhajajo iz narave izdelka – kot je opozorila italijanska vlada –, lahko vključuje tako imenovane „tehnične“ primanjkljaje, pa se ne more razširiti na primanjkljaje zaradi nesreče.
43. Poleg tega, ker se oprostitev, določena za take naravne primanjkljaje, razlikuje od tiste, ki je v členu 14(1), prvi stavek, Direktive 92/12 določena za primanjkljaje, ki so posledica naključnih dogodkov ali višje sile, prve oprostitve ni mogoče razlagati široko, da bi pokrili položaje, v katerih pogoji, ki omogočajo pridobitev druge, ne bi bili izpolnjeni.
44. Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da se primanjkljaj dela goriva, ki je iztekel iz naftovoda zaradi svoje značilnosti tekočine in zaradi značilnosti tal, na katerih je prišlo do izlitja, ki ovirata njegovo ponovno pridobitev, ne sme obravnavati kot „primanjkljaj, ki izhaja iz narave izdelka“ v smislu člena 14(1), drugi stavek, Direktive 92/12.
Stroški
45. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1) Pojem „višja sila“ v smislu člena 14(1), prvi stavek, Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 94/74/ES z dne 22. decembra 1994 se nanaša na okoliščine, ki so tuje imetniku trošarinskega skladišča, ter so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se imetnik njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bil mogel izogniti. Pogoj, da morajo biti okoliščine imetniku trošarinskega skladišča tuje, se ne omejuje na okoliščine, ki od njega v materialnem ali fizičnem smislu niso odvisne, temveč se nanaša tudi na okoliščine, ki nastanejo objektivno in niso pod nadzorom imetnika trošarinskega skladišča ali so zunaj območja njegove odgovornosti.
2) Primanjkljaj dela goriva, ki je iztekel iz naftovoda, se zaradi njegove značilnosti tekočine ter zaradi značilnosti tal, na katerih je prišlo do izlitja, ki ovirata njegovo ponovno pridobitev, ne sme obravnavati kot „primanjkljaj, ki izhaja iz narave izdelka“ v smislu člena 14(1), drugi stavek, Direktive 92/12, kot je bila spremenjena z Direktivo 94/74.