Zadeva C-271/06

Netto Supermarkt GmbH & Co. OHG

proti

Finanzamt Malchin

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof)

„Šesta direktiva o DDV — Člen 15, točka 2 — Oprostitev dobave blaga za izvoz iz Skupnosti — Neizpolnjevanje pogojev za oprostitev — Ponarejen dokaz kupca o izvozu — Dobavitelj, ki ravna s skrbnostjo dobrega gospodarja“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca J. Mazáka, predstavljeni 25. oktobra 2007   I - 773

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 21. februarja 2008   I - 787

Povzetek sodbe

Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Prometni davki – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Oprostitve, določene s Šesto direktivo

(Direktiva Sveta 77/388, člen 15(2))

Člen 15, točka 2, Šeste direktive 77/388 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica dobavo blaga za izvoz iz Evropske skupnosti oprosti plačila davka na dodano vrednost, čeprav pogoji za takšno oprostitev niso izpolnjeni, če davčni zavezanec tega niti z ravnanjem s skrbnostjo dobrega gospodarja ni mogel prepoznati zaradi ponarejenega dokaza o izvozu, ki mu ga je predložil kupec.

Cilj preprečevanja davčne utaje iz člena 15 Šeste direktive včasih upravičuje strožje zahteve v zvezi z obveznostmi dobaviteljev, ki so zavezani plačevati davek na dodano vrednost. Vendar mora biti porazdelitev tveganja med slednjimi in davčno upravo v primeru goljufije, ki jo je storila tretja oseba, združljiva z načelom sorazmernosti. Za takšen primer ne bi šlo, če bi vso odgovornost za plačilo davka na dodano vrednost nosil dobavitelj, ne glede na to, ali je bil vpleten v goljufijo, ki jo je storil kupec, ali ne. Popolnoma nesorazmerno bi bilo namreč davčnemu zavezancu naložiti odgovornost za primanjkljaj v davčnih prihodkih, ki so ga povzročila goljufiva ravnanja tretjih oseb, na katere ne more vplivati.

Vendar pa ni v nasprotju s pravom Skupnosti od dobavitelja zahtevati, da ravna razumno, kot se od njega lahko upravičeno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje. Zato so okoliščine, da je dobavitelj deloval v dobri veri, da je ravnal razumno, kolikor je bilo v njegovi moči, in da je njegovo sodelovanje pri goljufiji izključeno, pomembni dejavniki za odločanje o možnosti, da se dobavitelju naknadno naloži plačilo davka na dodano vrednost.

Prav tako bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti, če bi lahko država članica, ki je predvidela pogoje za uporabo oprostitve dobave blaga za izvoz iz Skupnosti, pri čemer je med drugim določila seznam dokumentov, ki jih je treba predložiti pristojnim organom, in ki je sprva dokumente, ki jih je predložil dobavitelj, sprejela kot dokazila, ki utemeljujejo pravico do oprostitve, tega naknadno obvezala, da plača davek na dodano vrednost za to dobavo, medtem ko je očitno, da pogoji za oprostitev dejansko niso bili izpolnjeni zaradi goljufije kupca, za katero dobavitelj ni vedel niti ni mogel vedeti.

(Glej točke od 21 do 26, 29 in izrek.)