Zadeva C-250/06
United Pan-Europe Communications Belgium SA in drugi
proti
državi Belgiji
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil d'État (Belgija))
„Člen 49 ES – Svoboda opravljanja storitev – Nacionalna zakonodaja, ki kabelskim operaterjem nalaga obveznost oddajanja programov, ki jih oddajajo nekateri zasebni izdajatelji televizijskih programov (‚must carry‘) – Omejitev – Nujni razlogi v splošnem interesu – Ohranitev pluralizma v dvojezični regiji“
Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Poiaresa Madura, predstavljeni 25. oktobra 2007
Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 13. decembra 2007
Povzetek sodbe
1. Vprašanja za predhodno odločanje – Dopustnost – Potreba, da se Sodišču predloži dovolj pojasnil o dejanskem in zakonodajnem stanju – Obseg obveznosti na področju konkurence
(člen 234 ES)
2. Svoboda opravljanja storitev – Omejitve
(člen 49 ES)
1. Za to, da bi Sodišče lahko koristno odgovorilo na vprašanja za predhodno odločanje, ki so mu predložena, mora nacionalno sodišče opredeliti dejanski okvir, v katerega se uvrščajo ta vprašanja, ali pa vsaj razložiti dejanske predpostavke, na katerih temeljijo navedena vprašanja.
Ta zahteva po natančnosti glede dejanskega konteksta je zlasti močna na področju konkurence, za katero so značilni kompleksni dejanski in pravni položaji.
V zvezi z dejanskim okvirom vprašanj za predhodno odločanje, ki se nanašajo na razlago členov 82 ES in 86 ES, mora Sodišče imeti na voljo dejanske in pravne elemente, ki bi mu omogočili ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji glede obstoja prevladujočega položaja ali zlorabe v smislu člena 82 ES, zlasti glede upoštevnega trga in tega, kako naj bi imeli zadevni izdajatelji individualen ali skupen prevladujoč položaj.
(Glej točke od 19 do 21.)
2. Člen 49 ES je treba razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari in ki kabelskim operaterjem, ki delujejo na zadevnem ozemlju te države, na podlagi obveznosti, imenovane „obvezni prenos“, nalaga oddajanje televizijskih programov, ki jih oddajajo zasebni izdajatelji televizijskih programov, ki spadajo pod javna pooblastila te države, ki jih je imenovala, če ta zakonodaja:
– sledi cilju v splošnem interesu, kot je ohranitev pluralizma televizijske programske ponudbe na tem območju v skladu s kulturno politiko te države članice, in
– ni nesorazmerna glede na ta cilj, kar pomeni, da mora za podrobna pravila uporabe veljati transparentni postopek, ki temelji na vnaprej znanih objektivnih in nediskriminatornih merilih.
Zlasti mora biti vsak izdajatelj televizijskih programov zmožen predhodno določiti vrsto in obseg natančnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati, ter obveznosti javne službe, ki jih ima, če je potrebno, da se prijavi za podelitev statusa „obveznega prenosa“. V zvezi s tem sama izjava v obrazložitvenem memorandumu nacionalne zakonodaje v zvezi z načelnimi izjavami in splošnimi političnimi cilji ne šteje za zadostno.
Dalje, podelitev tega statusa mora temeljiti na objektivnih merilih, ki lahko zagotavljajo pluralizem, s tem da, če je to potrebno, omogočijo dostop s pomočjo obveznosti javnih služb zlasti do nacionalnih in krajevnih informacij na zadevnem območju. Tako se ta status avtomatsko ne podeli vsem televizijskim postajam, ki jih oddaja isti zasebni izdajatelj televizijskih programov, temveč je treba strogo omejiti tiste, katerih celotna vsebina programov lahko uresniči tak cilj. Poleg tega število kanalov, pridržano zasebnim izdajateljem televizijskih programov, ki spadajo pod status „obveznega prenosa“, ne sme očitno presegati tega, kar je nujno potrebno za uresničitev tega cilja.
Nazadnje, podelitev statusa „obveznega prenosa“ ne sme biti ne pravno ne dejansko podrejena zahtevi po sedežu na nacionalnem ozemlju. Poleg tega, ker pogoje, zahtevane za podelitev takega statusa – čeprav veljajo brez razlikovanja –, lažje izpolnjujejo izdajatelji televizijskih programov s sedežem na nacionalnem ozemlju, zlasti zaradi vsebine programov, ki jih oddajajo, pa morajo biti ti nujni za dosego zakonitega cilja v splošnem interesu, ki se mu sledi.
Naloga predložitvenega sodišča je, da ugotovi, ali so ti pogoji izpolnjeni.
(Glej točke od 46 do 52 in izrek.)
SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 13. decembra 2007(*)
„Člen 49 ES – Prosto opravljanje storitev – Nacionalna zakonodaja, ki kabelskim operaterjem nalaga obveznost oddajanja programov, ki jih oddajajo nekateri zasebni izdajatelji televizijskih programov (‚must carry‘) – Omejitev – Nujni razlogi v splošnem interesu – Ohranitev pluralizma v dvojezični regiji“
V zadevi C‑250/06,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Conseil d'État (Belgija) z odločbo z dne 17. maja 2006, ki je prispela na Sodišče 6. junija 2006, v postopku
United Pan-Europe Communications Belgium SA,
Coditel Brabant SPRL,
Société Intercommunale pour la Diffusion de la Télévision (Brutélé),
Wolu TV ASBL
proti
državi Belgiji,
ob udeležbi:
BeTV SA,
Tvi SA,
Télé Bruxelles ASBL,
Belgian Business Télévision SA,
Media Ad Infinitum SA,
TV5-Monde,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, U. Lõhmus, J. N. Cunha Rodrigues, A. Ó Caoimh (poročevalec) in A. Arabadjiev, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,
sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. aprila 2007,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za United Pan-Europe Communications Belgium SA, Coditel Brabant SPRL in Wolu TV ASBL F. de Visscher in E. Cornu, odvetnika,
– za Belgian Business Télévision SA F. Van Elsen, odvetnik,
– za TV5-Monde in Media Ad Infinitum SA A. Berenboom in A. Joachimowicz, odvetnika,
– za Télé Bruxelles ASBL C. Doutrelepont in V. Chapoulaud, odvetnika,
– za belgijsko vlado A. Hubert, zastopnica, skupaj z A. Berenboomom in A. Joachimowiczem, odvetnikoma,
– za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, zastopnica,
– za portugalsko vlado L. Fernandes in J. Marques Lopes, zastopnika,
– za vlado Združenega kraljestva T. Harris, zastopnica, skupaj z G. Peretzom, barrister,
– za Komisijo Evropskih skupnosti F. Arbault in M. Shotter, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 25. oktobra 2007
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 49 ES in 86 ES, slednjega zlasti v povezavi s členom 82 ES.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru sporov med United Pan-Europe Communications Belgium SA (v nadaljevanju: družba UPC), Coditel Brabant SPRL, Société intercommunale pour la Diffusion de la Télévision (v nadaljevanju: družba Brutélé) in Wolu TV ASBL ter med državo Belgijo glede obveznosti, ki jim jo slednja nalaga, da v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj oddajajo televizijske programe, ki jih oddajajo nekateri zasebni izdajatelji televizijskih programov, ki jih imenujejo organi te države.
Nacionalna ureditev
3 Člen 13 zakona z dne 30. marca 1995 o distribucijskih omrežjih za radiodifuzijo in izvajanje radiodifuzijske dejavnosti v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj (Moniteur belge z dne 22. februarja 1996, str. 3797, v nadaljevanju: zakon iz leta 1995) določa:
„Operater, ki ima dovoljenje za upravljanje omrežja za teledistribucijo v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj, mora v trenutku njihovega oddajanja v celoti prenašati naslednje programe:
– televizijske programe, ki jih oddajajo javni izdajatelji televizijskih programov iz francoske skupnosti in flamske skupnosti;
– televizijske programe, ki jih oddajajo vsi drugi izdajatelji televizijskih programov iz francoske skupnosti ali flamske skupnosti, ki jih imenuje pristojni minister“.
4 Ta zakonska določba je bila izvedena z ministrsko uredbo z dne 17. januarja 2001 o imenovanju izdajateljev televizijskih programov iz člena 13, druga alinea, zakona z dne 30. marca 1995 o distribucijskih omrežjih za radiodifuzijo in izvajanje radiodifuzijske dejavnosti v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj (Moniteur belge z dne 2. februarja 2001, str. 2781, v nadaljevanju: uredba z dne 17. januarja 2001), ki določa:
„[...]
Ker je sistem obveznega prenosa del avdiovizualne politike, katere cilj je, da se televizijskim gledalcem omogoči spremljanje programov tako javnih izdajateljev televizijskih programov kot tudi tistih zasebnih izdajateljev televizijskih programov, ki prevzemajo obveznosti javne službe;
ker je namen sistema obveznega prenosa ohranitev pluralizma in programske ponudbe na področju kulture na teledistribucijskih omrežjih ter zagotavljanje dostopa do tega pluralizma za vse televizijske gledalce;
ker ta sistem nesporno upravičujejo razlogi splošnega interesa;
ker se zasebne televizijske postaje, ki jim je podeljen obvezni prenos, izbira zaradi usklajenosti avdiovizualnega položaja v Belgiji;
ker je bilo opravljeno posvetovanje s francosko in s flamsko skupnostjo;
ker mora biti položaj obveznega prenosa priznan imenovanim izdajateljem televizijskih programov kot nasprotna izpolnitev za pomembne obveznosti, ki so jih sprejeli;
ker imajo nekateri imenovani izdajatelji televizijskih programov naloge javne službe;
ker mora biti družbama asbl Télé Bruxelles (v nadaljevanju: Télé Bruxelles) in vzw TV Brussel podeljen položaj obveznega prenosa z namenom spodbujanja razvoja krajevne televizije, ki oddaja krajevne informacije, namenjene krajevni javnosti;
ker bi ukinitev položaja obveznega prenosa ogrožala obstoj teh izdajateljev televizijskih programov, ki ne bi mogli kriti visokih stroškov oddajanja,
se izda uredba:
Člen 1. Operater, ki ima dovoljenje za upravljanje teledistribucijskega omrežja v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj, mora v trenutku njihovega oddajanja v celoti prenašati televizijske programe naslednjih izdajateljev televizijskih programov:
1. Vlaamse Media Maatschappij n.v.
2. TV Brussel v.z.w.
3. Belgian business television n.v. (v nadaljevanju: BBT)
4. Media ad infinitum n.v. (v nadaljevanju: Media ad Infinitum)
5. TVi s.a.
6. (Télé Bruxelles)
7. Canal+ Belgique s.a. (ki je postal BeTV SA)
8. Satellimages s.a. (ki je postal TV5-Monde SA (v nadaljevanju: TV 5‑Monde))
[...]“.
5 Z ministrsko uredbo z dne 24. januarja 2002 o spremembah ministrske uredbe z dne 17. januarja 2001 o imenovanju izdajateljev televizijskih programov iz člena 13, druga alinea, zakona z dne 30. marca 1995 o distribucijskih omrežjih za radiodifuzijo in izvajanje radiodifuzijske dejavnosti v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj (Moniteur belge z dne 16. februarja 2002, str. 6066, v nadaljevanju: uredba z dne 24. januarja 2002) je bil člen 1 uredbe z dne 17. januarja 2001 dopolnjen tako:
„9. Event TV Vlaanderen n.v.
10. YTV s.a.“.
Spor v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
6 Družbe UPC, Coditel Brabant SPRL, Brutélé in Wolu TV ASBL (v nadaljevanju: kabelski operaterji) s pomočjo njihovega kabelskega omrežja zagotavljajo televizijsko predvajanje programov številnih izdajateljev televizijskih programov, zlasti v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj. Iz predložitvene odločbe izhaja, da je ob tej podpori analogno dostopnih štirideset kanalov.
7 Kabelski operaterji so 2. aprila 2001 pri Conseil d’État vložili – vsak glede tistega, kar ga zadeva – tožbe za razglasitev ničnosti uredbe z dne 17. januarja 2001. Nato so 17. aprila 2002 pri istem sodišču vložili skupno tožbo za razglasitev ničnosti uredbe z dne 24. januarja 2002.
8 Conseil d’État, ki je te različne tožbe združil, je s sodbo z dne 17. maja 2006 iz razlogov obličnosti zavrnil tožbo družbe Brutélé kot nedopustno. Predložitveno sodišče je zavrnilo večino tožbenih razlogov tožb treh drugih kabelskih operaterjev. Vendar je uredbo z dne 17. januarja 2001 razglasilo za nično, ker določa dodelitev statusa „obveznega prenosa“ televizijski postaji TV5-Monde, ker ta, ki je družba francoskega prava s sedežem v Franciji, daje vtis, da je mednarodna francoska televizijska postaja, ki ima s francosko skupnostjo – čeprav je institucija, ki spada pod njo, deloma udeležena v njenem kapitalu – premajhno zvezo, da bi se lahko štelo, da „spada“ v to skupnost v smislu člena 13 zakona z dne 1995, in poleg tega nič ne kaže, da naj bi televizijska postaja TV5-Monde glede nje sprejela obveznosti, katerih nasprotna izpolnitev naj bi bila „obveznost prenosa“.
9 V preostalem Conseil d’État ugotavlja, da je glede tožb, ki so mu bile predložene v odločanje, potrebna razlaga prava Skupnosti.
10 Po eni strani namreč kabelski operaterji zatrjujejo, da izpodbijani ukrepi zasebnim izdajateljem televizijskih programov, ki imajo status „obveznega prenosa“, podeljujejo posebno pravico, ki pomeni kršitev členov 3(1)(g) ES in 10 ES ter členov 82 ES in 86 ES, ker izkrivlja konkurenco med izdajatelji televizijskih programov in postavlja izdajatelje televizijskih programov, ki imajo sedež v drugih članicah in ne v Kraljevini Belgiji, v slabši položaj, medtem ko ima BeTV SA v frankofonski Belgiji prevladujoč položaj na trgu plačljive televizije. Predložitveno sodišče pa glede tega meni, da Sodišče ni določilo pojma „posebna pravica“ v smislu člena 86 ES.
11 Po drugi strani kabelski operaterji menijo, da izpodbijani ukrepi pomenijo kršitev členov 3(1)(g) ES, 49 ES in 86 ES, ker neupravičeno ovirajo svobodo opravljanja storitev z omejevanjem števila kanalov, ki so na voljo, in s tem, da so dražji, medtem ko zasebni izdajatelji televizijskih programov, ki imajo status „obveznega prenosa“, uživajo ugodnost obveznosti prenosa, ki je bila kabelskim operaterjem naložena pri pogajanjih z njimi za ceno za dostop. V zvezi s tem pa predložitveno sodišče opozarja, da čeprav ni res, da bi bila infrastruktura, ki jo uporabljajo, zasičena, pa je v nasprotju s tem verjetno, da so bili zaradi izpodbijanih ukrepov tuji izdajatelji televizijskih programov – ki želijo biti kabelsko distribuirani v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj – postavljeni v pogajalski položaj, ki je manj ugoden od položaja tistih, ki imajo status „obveznega prenosa“.
12 V teh okoliščinah je Conseil d’État prekinil odločanje o teh vidikih tožb in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:
„1. Ali je treba obveznost, naloženo podjetju za kabelsko distribucijo televizijskih programov, da [oddaja] določene programe, razlagati tako, kot da avtorjem teh programov dodeljuje ‚posebno pravico‘ v smislu člena 86 [ES]?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je treba pravila, ki so določena na koncu člena 86(1) [ES] (in sicer „pravil[a] iz te pogodbe, zlasti iz člena 12 [ES] in členov od 81 [ES] do 89 [ES]“) razlagati tako, da državam članicam ne dovoljujejo, da bi podjetjem za kabelsko distribucijo televizijskih programov nalagale [oddajanje] določenih televizijskih programov, ki jih oddajajo zasebni izdajatelji televizijskih programov, ampak da ‚spadajo pod‘ (v smislu belgijskega [zakona iz leta 1995]) posebna javna pooblastila te države, kar privede do tega, da se število programov iz drugih držav članic ali nečlanic Evropske unije in izdajateljev, ki ne spadajo pod ta javna pooblastila, zmanjša za število programov s statusom obveznega prenosa?
3. Ali je treba člen 49 [ES] razlagati tako, da gre za nedovoljeno oviro svobode opravljanja storitev od takrat, ko lahko ukrep, ki ga sprejme država članica, v obravnavani zadevi obveznost ponovnega prenosa televizijskih programov prek omrežja kabelske distribucije, neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovira opravljanje storitev iz druge države članice za naslovnike teh storitev, ki so v prvi državi članici, za kar bi šlo v primeru, če bi bil ponudnik storitev zaradi tega ukrepa v neugodnem pogajalskem položaju pri dostopu do teh omrežij?
4. Ali je treba člen 49 [ES] razlagati tako, da gre za nedovoljeno oviro, ker je ukrep, ki ga je sprejela država članica, v obravnavani zadevi obveznost ponovnega prenosa televizijskih programov prek omrežja kabelske distribucije, v večini primerov namenjen le podjetjem s sedežem v tej državi članici, in sicer zaradi sedeža imetnikov statusa obveznega prenosa ali drugih povezav med njimi in to državo članico, čeprav te ovire ni mogoče utemeljiti z nujnimi razlogi v splošnem interesu ob spoštovanju načela sorazmernosti?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Dopustnost prvih dveh vprašanj glede člena 86(1) ES
13 S prvima dvema vprašanjema predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 86 ES razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da imajo zasebni izdajatelji televizijskih programov, ki spadajo pod javna pooblastila te države, ki jih je imenovala, pravico, da njihove televizijske programe na podlagi „obveznosti prenosa“ v celoti oddajajo kabelski operaterji, ki delujejo na ozemlju te države članice.
14 Glede tega je treba opozoriti, da v skladu s členom 86(1) ES države članice glede javnih podjetij ali podjetij, katerim so odobrile posebne ali izključne pravice, ne smejo sprejeti ali ohraniti v veljavi ukrepov, ki so v nasprotju s pravili iz pogodbe ES, zlasti iz člena 12 ES in členov od 81 ES do 89 ES.
15 Iz besedila člena 86(1) ES jasno izhaja, da ta člen ni samostojen, v smislu, da ga je treba brati v povezavi z ustreznimi pravili Pogodbe (sodba z dne 19. aprila 2007 v zadevi Asemfo, C-295/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 40).
16 Iz predložitvene odločbe izhaja, da je upoštevna določba, na katero se sklicuje Conseil d’État, člen 82 ES, v skladu s katerim je prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na skupnem trgu ali njegovem znatnem delu.
17 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča samo dejstvo, da se ustvari prevladujoč položaj s podelitvijo posebnih ali izključnih pravic v smislu člena 86(1) ES, samo po sebi ni nezdružljivo s členom 82 ES. Država članica krši prepoved, ki jo določata ti določbi, le, če začne zadevno podjetje zaradi samega izvrševanja posebnih ali izključnih pravic, ki so mu bile podeljene, zlorabljati svoj prevladujoči položaj ali če bi se zaradi teh pravic lahko ustvarila situacija, v kateri bi to podjetje izvajalo tako zlorabo (sodbe z dne 23. maja 2000 v zadevi Sydhavnens Sten & Grus, C-209/98, Recueil, str. I-3743, točka 66; z dne 25. oktobra 2001 v zadevi Ambulanz Glöckner, C-475/99, Recueil, str. I-8089, točka 39, in z dne 30. marca 2006 v zadevi Servizi Ausiliari Dottori Commercialisti, C-451/03, ZOdl., str. I-2941, točka 23).
18 Zato se v zadevi v glavni stvari postavlja vprašanje, ali je učinek zakonodaje, ki se obravnava v glavni stvari – in sicer zakona iz leta 1995 in uredb z dne 17. januarja 2001 in z dne 24. januarja 2002 – ne samo podelitev posebnih ali izključnih pravic v smislu člena 86(1) ES zasebnim izdajateljem televizijskih programov, ki jih ti imenujejo, temveč tudi, ali sta ti uredbi lahko pripeljali do zlorabe prevladujočega položaja v smislu člena 82 ES.
19 Vendar pa mora za to, da bi Sodišče lahko koristno odgovorilo na vprašanja za predhodno odločanje, ki so mu predložena, nacionalno sodišče opredeliti dejanski okvir, v katerega se uvrščajo ta vprašanja, ali pa vsaj razložiti dejanske predpostavke, na katerih temeljijo navedena vprašanja (v tem smislu glej sodbo z dne 17. februarja 2005 v zadevi Viacom Outdoor, C-134/03, ZOdl., str. I-1167, točka 22, ter sklep z dne 8. oktobra 2002 v zadevi Viacom, C-190/02, Recueil, str. I-8287, točka 15, in navedena sodna praksa.
20 Glede tega je v skladu s sodno prakso zahteva po natančnosti glede dejanskega konteksta zlasti močna na področju konkurence, za katero so značilni kompleksni dejanski in pravni položaji (glej sodbo z dne 13. aprila 2000 v zadevi Lehtonen in Castors Braine, C-176/96, Recueil, str. I-2681, točka 22; zgoraj navedeno sodbo Viacom Outdoor, točka 23, in sodbo z dne 23. novembra 2006 v zadevi ASNEF-EQUIFAX, C-238/05, ZOdl., str. I-11125, točka 23).
21 V obravnavanem primeru pa neodvisno od vprašanja, ali so bile posebne ali izključne pravice dodeljene zasebnim izdajateljem televizijskih programov iz uredb z dne 17. januarja 2001 in 24. januarja 2002, niti predložitvena odločba, niti pisna stališča, niti ustna pojasnila, predstavljena na obravnavi, ne dajejo Sodišču dejanskih in pravnih elementov, ki bi mu omogočila ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji glede obstoja prevladujočega položaja ali zlorabe v smislu člena 82 ES. Predložitveno sodišče zlasti ni navedlo, na katerem upoštevnem trgu in kako naj bi imeli zadevni izdajatelji televizijskih programov individualen ali skupen prevladujoč položaj.
22 Kot poudarjajo televizijske postaje BBT, Media ad infinitum in TV 5 Monde, belgijska vlada in Komisija Evropskih skupnosti, Sodišče v takšnih okoliščinah ne more koristno odgovoriti na prvi dve vprašanji.
23 Iz tega sledi, da je treba prvi dve vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, razglasiti za nedopustni.
Tretje in četrto vprašanje, ki se nanašata na člen 49 ES
24 S tema vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 49 ES razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki kabelskim operaterjem, ki delujejo na zadevnem ozemlju te države, na podlagi „obveznosti prenosa“ nalaga oddajanje televizijskih programov, ki jih oddajajo zasebni izdajatelji televizijskih programov, ki spadajo pod javna pooblastila te države, ki jih je imenovala.
25 Najprej je treba opozoriti, da se v nasprotju s tem, kar je navedlo več zadevnih strank v svojih pisnih stališčih, to vprašanje ne preučuje glede na Direktivo 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (UL L 108, str. 51), katere člen 31 dovoljuje državam članicam, da pod določenimi pogoji naložijo „obveznost prenosa“ zlasti za prenos televizijskih programov.
26 Kot namreč izhaja iz predložitvene odločbe, ta direktiva, ki ni predmet vprašanj, ki jih je postavil Conseil d’État, ne koristi pri rešitvi spora v zadevi v glavni stvari, ker, kot je na obravnavi poudarila tudi družba UPC, ni veljala v času sprejetja uredb z dne 17. januarja 2001 in 24. januarja 2002, glede katerih je temu sodišču predlagano, naj izvede nadzor nad zakonitostjo v okviru tega spora.
27 Iz tega sledi, da je treba tretje in četrto vprašanje preučiti zgolj v povezavi s členom 49 ES.
28 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča oddajanje televizijskih sporočil, vključno s tistimi, ki se prenašajo s televizijskim predvajanjem, kot tako pomeni opravljanje storitev v smislu člena 49 ES (v tem smislu glej sodbe z dne 30. aprila 1974 v zadevi Sacchi, 155/73, Recueil, str. 409, točka 6; z dne 18. marca 1980 v zadevi Debauve in drugi, 52/79, Recueil, str. 833, točka 8; z dne 5. oktobra 1994 v zadevi TV10, C-23/93, Recueil, str. I-4795, točka 13, in z dne 29. novembra 2001 v zadevi De Coster, C-17/00, Recueil, str. I-9445, točka 28).
29 Glede vprašanja, ali nacionalna zakonodaja, kot je ta v postopku v glavni stvari, vsebuje omejitev, ki jo prepoveduje člen 49 ES, je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča svoboda opravljanja storitev zahteva ne le odpravo vsakršne diskriminacije ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici na podlagi njegovega državljanstva, ampak tudi odpravo vseh omejitev – čeprav veljajo brez razlik za nacionalne ponudnike storitev in za ponudnike storitev iz drugih držav članic –, če te omejitve prepovedujejo, ovirajo ali zmanjšujejo privlačnost dejavnosti ponudnika storitev s sedežem v drugi državi članici, kjer zakonito nudi podobne storitve (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo De Coster, točka 29, in sodbe z dne 8. septembra 2005 v zadevi Mobistar in Belgacom Mobile, C-544/03 in C-545/03, ZOdl., str. I-7723, točka 29; z dne 5. decembra 2006 v zadevi Cipolla in drugi, C-94/04 in C-202/04, ZOdl., str. I-11421, točka 56, ter z dne 11. januarja 2007 v zadevi ITC, C-208/05, ZOdl., str. I-181, točka 55).
30 Poleg tega je Sodišče že odločilo, da omenjeni člen 49 nasprotuje uporabi vsakršnega nacionalnega predpisa, katerega posledica je, da opravljanje storitev med državami članicami postane težavnejše kot opravljanje storitev samo znotraj države članice (glej zgoraj navedene sodbe De Coster, točka 30; Mobistar in Belgacom Mobile, točka 30; Cipolla in drugi, točka 57; ter sodbo z dne 11. septembra 2007 v zadevi Schwarz in Gootjes-Schwarz, C-76/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 67).
31 Na podlagi teh pravil se podjetje v razmerju do države, v kateri ima sedež, lahko sklicuje na pravico do svobodnega opravljanja storitev, če storitve nudi prejemnikom iz druge države, oziroma splošneje vedno, kadar ponudnik storitev nudi storitve na ozemlju države članice, ki ni država njegovega sedeža (glej zlasti sodbo z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Komisija proti Franciji, C-381/93, Recueil, str. I-5145, točka 14, in zgoraj navedeno sodbo ITC, točka 56).
32 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se morajo, kot pravilno zatrjuje družba UPC, zaradi samega dejstva, da nimajo statusa „obveznega prenosa“ v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj na podlagi nacionalne zakonodaje, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, izdajatelji televizijskih programov s sedežem v drugih državah članicah in ne v Kraljevini Belgiji, če v nasprotju z izdajatelji televizijskih programov, ki ta status imajo, nimajo nepogojnega jamstva za dostop do omrežja, ki ga imajo kabelski operaterji v tej regiji, pogajati o pogojih za ta dostop s slednjimi in biti v ta namen konkurenčni z drugimi izdajatelji televizijskih programov, ki imajo sedež v Kraljevini Belgiji ali v drugih državah članicah in tudi nimajo takega statusa. Dejstvo, ki sta ga na obravnavi navedli televizijska postaja Télé Bruxelles in belgijska vlada, da noben izdajatelj televizijskih programov, ki ima sedež v drugi državi članici, ni zaprosil za pridobitev statusa „obveznega prenosa“, glede tega ni pomembno.
33 Nacionalna zakonodaja, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, tako neposredno določa pogoje za dostop na trg storitev v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj, s tem da nalaga ponudnikom storitev, ki imajo sedež v drugih državah članicah in ne v Kraljevini Belgiji ter ki jih ta zakonodaja ne imenuje, breme, ki ga ponudniki storitev, ki so v njej imenovani, ne nosijo. Taka zakonodaja torej ovira opravljanje storitev med državami članicami (v tem smislu glej sodbo z dne 10. maja 1995 v zadevi Alpine Investments, C-384/93, Recueil, str. I-1141, točka 38, in zgoraj navedeno sodbo De Coster, točka 33).
34 Iz spisa ne izhaja jasno, ali člen 13 zakona iz leta 1995 za pridobitev statusa „obveznega prenosa“ zahteva, da imajo izdajatelji televizijskih programov sedež v Belgiji. Vendar čeprav bi bilo to določbo treba razumeti tako, da statusa „obveznega prenosa“ ne pridržuje izrecno izdajateljem televizijskih programov, ki imajo sedež v Belgiji, če je ta status, kot je poudarila sama belgijska vlada, instrument kulturne politike, katere cilj je zlasti belgijskim državljanom omogočiti dostop do krajevnih in nacionalnih informacij ter njihove kulture, pa je bolj verjetno, da bo podeljen izdajateljem televizijskih programov, ki imajo sedež v Belgiji, kot tistim, ki imajo sedež v drugih državah članicah in ne v Kraljevini Belgiji.
35 S predložitveno odločbo je Conseil d’État med drugim razveljavilo podelitev statusa „obveznega prenosa“ edinemu izdajatelju televizijskih programov, ki ima sedež v drugi državi članici in ne v Kraljevini Belgiji, ker za tega izdajatelja ni mogoče šteti, da „spada“ v francosko skupnost v smislu člena 13 zakona iz leta 1995. Tako ni sporno, da so imeli na podlagi te odločbe izdajatelji televizijskih programov s statusom „obveznega prenosa“ na podlagi uredb z dne 17. januarja 2001 in 24. januarja 2002 vsi sedež v Belgiji. Na obravnavi je poleg tega belgijska vlada sama navedla, da je to, da se je en zasebni izdajatelj televizijskih programov, ki ima ta status, pred kratkim odločil, da prenese svoj glavni sedež v drugo državo članico, dejstvo, ki naj bi se upoštevalo pri presoji potrebe po ohranjanju ugodnosti tega statusa, čeprav se vsebina programov, ki jih oddaja ta izdajatelj, ni spremenila.
36 Iz tega sledi, da je posledica nacionalne zakonodaje, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, tudi ta, da opravljanje storitev med državami članicami postane težavnejše kot opravljanje storitev samo znotraj zadevne države članice.
37 V zvezi s tem ni pomembno – v nasprotju s tem, kar je navedla belgijska vlada v pisnih stališčih in na obravnavi –, da ta zakonodaja kaže tudi svoje omejevalne učinke glede zasebnih izdajateljev televizijskih programov s sedežem v Belgiji, ki nimajo statusa „obveznega prenosa“ v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj. Da neka zakonodaja pomeni oviro za opravljanje storitev med državami članicami, ni treba, da so vsa podjetja države članice v prednosti glede na podjetja s sedežem v drugih državah članicah. Zadostuje, da ta zakonodaja daje prednost nekaterim podjetjem s sedežem na nacionalnem ozemlju (v tem smislu glej sodbo z dne 25. julija 1991 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C-353/89, Recueil, str. I-4069, točka 25).
38 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da nacionalna zakonodaja, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, pomeni omejitev svobodnega opravljanja storitev v smislu člena 49 ES.
39 V skladu s sodno prakso Sodišča je mogoče tako omejitev utemeljiti, če ustreza nujnim razlogom v splošnem interesu, pod pogojem, da je primerna za uresničitev cilja, ki mu sledi, in ne prekorači okvirov, ki so potrebni za njegovo doseganje (glej zlasti sodbi z dne 5. junija 1997 v zadevi SETTG, C-398/95, Recueil, str. I‑3091, točka 21; z dne 28. oktobra 1999 v zadevi ARD, C-6/98, Recueil, str. I-7599, točki 50 in 51, ter zgoraj navedeno sodbo Cipolla in drugi, točka 61).
40 Prvič, v zvezi s ciljem, ki mu sledi nacionalna zakonodaja, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, belgijska vlada navaja, da je njen namen ohranitev pluralizma in programske ponudbe na področju kulture na teledistribucijskih omrežjih ter zagotavljanje dostopa do tega pluralizma in do različnosti programov za vse televizijske gledalce, zlasti z zagotavljanjem belgijskim državljanom dvojezične regije glavnega mesta Bruselj, da jim ne bi bilo onemogočeno spremljanje krajevnih in nacionalnih informacij ter njihove kulture. Namen te zakonodaje naj bi torej bil usklajevanje avdiovizualnega položaja v Belgiji.
41 V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča kulturna politika pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki utemeljuje omejitev svobodnega opravljanja storitev. Ohranitev pluralizma, ki ga zagotavlja ta politika, je vezana na svobodo izražanja, ki jo varuje člen 10 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950; ta svoboda spada med temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Skupnosti (glej sodbo z dne 25. julija 1991 v zadevi Collectieve Antennevoorziening Gouda, C-288/89, Recueil, str. I-4007, točka 23, zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nizozemski, točka 30, sodbo z dne 3. februarja 1993 v zadevi Veronica Omroep Organisatie, C-148/91, Recueil, str. I-487, točka 10, in zgoraj navedeno sodbo TV 10, točka 19).
42 Zato je treba priznati, da nacionalna zakonodaja, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, sledi cilju v splošnem interesu, če je njen namen ohraniti pluralizem programske ponudbe v dvojezični regiji glavnega mesta Bruselj in če tako spada v kulturno politiko, katere cilj je v avdiovizualnem sektorju ohraniti svobodo izražanja različnih elementov – zlasti socialnih, kulturnih, jezikovnih, verskih in filozofskih –, ki obstajajo v tej regiji.
43 Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali je lahko ta zakonodaja primerna za uresničitev cilja, ki mu sledi, je treba priznati, kot je pravilno poudaril generalni pravobranilec v točki 13 sklepnih predlogov, da ob upoštevanju dvojezičnosti regije glavnega mesta Bruselj nacionalna zakonodaja, kot je ta, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, pomeni ustrezno sredstvo za dosego kulturnega cilja, zlasti če je taka, da v tej regiji nizozemsko govorečim televizijskim gledalcem preko omrežja kabelskih operaterjev, ki na tem območju zagotavljajo televizijsko predvajanje, omogoča spremljanje televizijskih programov, ki imajo kulturno in jezikovno zvezo s flamsko skupnostjo, in francosko govorečim televizijskim gledalcem podobno spremljanje televizijskih programov, ki imajo kulturno in jezikovno zvezo s francosko skupnostjo. Taka zakonodaja zagotavlja televizijskim gledalcem te regije, da jim ni onemogočeno spremljanje krajevnih in nacionalnih informacij in kulturnih programov v njihovem jeziku.
44 Tretjič, v zvezi z nujnostjo zakonodaje, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, da se doseže cilj, ki se mu sledi, je treba poudariti, da čeprav je ohranitev pluralizma iz naslova kulturne politike vezana na temeljno pravico do svobode izražanja in da imajo zato nacionalni organi glede tega veliko diskrecijsko pravico, zahteve, ki izhajajo iz ukrepov, namenjenih izvajanju take politike, v nobenem primeru ne smejo biti nesorazmerne glede na omenjeni cilj in podrobna pravila njihove uporabe ne smejo biti diskriminatorna na škodo državljanov drugih držav članic (v tem smislu glej sodbi z dne 28. novembra 1989 v zadevi Groener, C-379/87, Recueil, str. 3967, točka 19, in z dne 12. junija 2003 v zadevi Schmidberger, C-112/00, Recueil, str. I-5659, točka 82).
45 Taka zakonodaja zlasti ne more upravičiti ravnanja državnih organov po prostem preudarku, kadar zaradi takega ravnanja določbe Skupnosti v zvezi s temeljno svobodo izgubijo svoj polni učinek (v tem smislu glej sodbi z dne 20. februarja 2001 v zadevi Analir in drugi, C-205/99, Recueil, str. I-1271, točka 37, in z dne 22. januarja 2002 v zadevi Canal Satélite Digital, C-390/99, Recueil, str. I-607, točka 35).
46 Zato mora za podelitev statusa „obveznega prenosa“, kot je to navedla Komisija, veljati transparentni postopek, ki temelji na vnaprej znanih merilih izdajateljev televizijskih programov, tako da se prepreči arbitrarno izvajanje diskrecijske pravice držav članic. Zlasti mora biti vsak izdajatelj televizijskih programov zmožen predhodno določiti vrsto in obseg natančnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati, ter obveznosti javne službe, ki jih ima, če je potrebno, da se prijavi za podelitev tega statusa. V zvezi s tem sama izjava v obrazložitvenem memorandumu nacionalne zakonodaje v zvezi z načelnimi izjavami in splošnimi političnimi cilji ne šteje za zadostno.
47 Dalje, podelitev statusa „obveznega prenosa“ mora temeljiti na objektivnih merilih, ki lahko zagotavljajo pluralizem, s tem da, če je to potrebno, omogočijo dostop s pomočjo obveznosti javnih služb zlasti do nacionalnih in krajevnih informacij na zadevnem območju. Tako se ta status avtomatsko ne podeli vsem televizijskim postajam, ki jih oddaja isti zasebni izdajatelj televizijskih programov, temveč je treba strogo omejiti tiste, katerih celotna vsebina programov lahko uresniči tak cilj. Poleg tega število kanalov, pridržano zasebnim izdajateljem televizijskih programov, ki spadajo pod status „obveznega prenosa“, ne sme očitno presegati tega, kar je nujno potrebno za uresničitev tega cilja.
48 Nazadnje, merila, na podlagi katerih se podeljuje status „obveznega prenosa“, ne smejo biti diskriminatorna. Podelitev tega statusa zlasti ne sme biti ne pravno ne dejansko podrejena zahtevi po sedežu na nacionalnem ozemlju (v tem smislu glej sodbo z dne 16. decembra 1992 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-211/91, Recueil, str. I-6757, točka 12).
49 Poleg tega, ker pogoje, zahtevane za podelitev statusa „obveznega prenosa“ – čeprav veljajo brez razlikovanja –, lažje izpolnjujejo izdajatelji televizijskih programov s sedežem na nacionalnem ozemlju, zlasti zaradi vsebine programov, ki jih oddajajo, pa morajo biti ti nujni za dosego zakonitega cilja v splošnem interesu, ki se mu sledi.
50 Naloga predložitvenega sodišča je, da glede na elemente v spisu, ki mu je predložen, preuči, ali nacionalna zakonodaja, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, izpolnjuje te pogoje.
51 Na tretje in četrto vprašanje je torej treba odgovoriti, da je treba člen 49 ES razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari in ki kabelskim operaterjem, ki delujejo na zadevnem ozemlju te države, na podlagi obveznosti, imenovane „obvezni prenos“, nalaga oddajanje televizijskih programov, ki jih oddajajo zasebni izdajatelji televizijskih programov, ki spadajo pod javna pooblastila te države, ki jih je imenovala, če ta zakonodaja:
– sledi cilju v splošnem interesu, kot je ohranitev pluralizma televizijske programske ponudbe na tem območju v skladu s kulturno politiko te države članice, in
– ni nesorazmerna glede na ta cilj, kar pomeni, da mora za podrobna pravila uporabe veljati transparentni postopek, ki temelji na vnaprej znanih objektivnih in nediskriminatornih merilih.
52 Naloga predložitvenega sodišča je, da ugotovi, ali so ti pogoji izpolnjeni.
Stroški
53 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 49 ES je treba razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari in ki kabelskim operaterjem, ki delujejo na zadevnem ozemlju te države, na podlagi obveznosti, imenovane „obvezni prenos“, nalaga oddajanje televizijskih programov, ki jih oddajajo zasebni izdajatelji televizijskih programov, ki spadajo pod javna pooblastila te države, ki jih je imenovala, če ta zakonodaja:
– sledi cilju v splošnem interesu, kot je ohranitev pluralizma televizijske programske ponudbe na tem območju iz naslova kulturne politike te države članice, in
– ni nesorazmerna glede na ta cilj, kar pomeni, da mora za podrobna pravila uporabe veljati transparentni postopek, ki temelji na vnaprej znanih objektivnih in nediskriminatornih merilih.
Naloga predložitvenega sodišča je, da ugotovi, ali so ti pogoji izpolnjeni.
Podpisi
*Jezik postopka: francoščina.