Zadeva C-238/06 P
Develey Holding GmbH & Co. Beteiligungs KG
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)
„Pritožba – Znamka Skupnosti – Tridimenzionalna znamka – Oblika plastične steklenice – Zavrnitev registracije – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Prejšnja nacionalna znamka – Pariška konvencija – Sporazum TRIPS – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94“
Povzetek sodbe
1. Mednarodni sporazumi – Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine – Neposredni učinek
2. Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Preizkus dejanskega stanja po uradni dolžnosti
(Uredba Sveta (ES) št. 40/94, člena 7(1) in 74(1))
3. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Prejšnja registracija znamke v nekaterih državah članicah
(Uredba Sveta (ES) št. 40/94)
4. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke brez razlikovalnega učinka
(Uredba Sveta (ES) št. 40/94, člen 7(1)(b))
5. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev
(Uredba Sveta (ES) št. 40/94, člen 7(1)(b))
1. V okviru postopka za razveljavitev odločbe odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), s katero je bila zavrnjena registracija tridimenzionalne znamke, se na določbe Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine ni mogoče sklicevati.
Prvič, Skupnost namreč ni stranka Pariške konvencije.
Drugič, normodajalec Skupnosti se je takrat, ko je menil, da je treba dati nekaterim določbam Pariške konvencije neposredni učinek, nanje izrecno skliceval v Uredbi št. 40/94 o znamki Skupnosti, med drugim pri absolutnih razlogih za zavrnitev iz člena 7(1)(h) in (i) te uredbe. Vendar je treba opozoriti, da navedeni odstavek 1 ne vsebuje takega sklicevanja pri razlikovalnem učinku znamk in da je normodajalec Skupnosti glede tega predvidel samostojno določbo v členu 7(1)(b) te uredbe.
Tretjič, neposredni učinek Pariške konvencije bi seveda lahko izhajal iz napotila na to konvencijo v členu 2(1) Sporazuma o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine, vendar, ker se ta sporazum ne uporablja neposredno, to napotilo ne more privesti do take uporabe navedene konvencije.
(Glej točke od 40 do 43.)
2. V okviru preizkusa, ali obstajajo absolutni razlogi za zavrnitev iz člena 7(1) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, je naloga Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), da odloči, ali prijava za registracijo znamke vsebuje take razloge.
V zvezi s tem mora Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) na podlagi člena 74(1) te uredbe po uradni dolžnosti preizkusiti upoštevna dejstva, ki bi ga lahko privedla k uporabi absolutnega razloga za zavrnitev.
Vendar mora tožeča stranka, če se kljub analizi Urada sklicuje na razlikovalni učinek prijavljene znamke, sama predložiti konkretne in utemeljene podatke, ki dokazujejo, da ima prijavljena znamka bistven razlikovalni učinek ali razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo.
(Glej točke od 48 do 50.)
3. Odločba, s katero je Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) zavrnil registracijo prijavljene znamke kot znamke Skupnosti, ne vpliva niti na veljavnost prejšnje nacionalne registracije te znamke niti na njeno varstvo na ozemlju države članice.
V peti uvodni izjavi Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti je namreč navedeno, da zakonodaja Skupnosti glede znamk ne nadomesti zakonov držav članic o znamkah.
Zato je mogoče ne le to, da zaradi jezikovnih, kulturnih, socialnih in ekonomskih razlik med državami članicami znamka, ki je v eni državi članici brez slehernega razlikovalnega učinka, ni taka v drugi državi članici, ampak tudi to, da znamka, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka v okviru Skupnosti, ni taka v eni izmed držav članic.
(Glej točke od 56 do 58.)
4. Merila za presojo razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti tridimenzionalnih znamk, ki imajo videz proizvoda samega, so enaka merilom, ki se uporabljajo za druge kategorije znamk.
Vendar v okviru uporabe teh meril zaznava povprečnih potrošnikov v primeru tridimenzionalne znamke, ki ima videz proizvoda samega, ni nujno enaka zaznavi besedne ali figurativne znamke, ki jo sestavlja znak, ki ni odvisen od podobe proizvodov, ki jih znamka označuje. Kadar ni nobenega figurativnega ali besednega elementa, povprečni potrošniki namreč običajno ne sklepajo o izvoru proizvoda na podlagi oblike proizvodov ali njihove embalaže in je lahko zato težje dokazati razlikovalni učinek take tridimenzionalne znamke kot pa razlikovalni učinek besedne ali figurativne znamke.
V teh okoliščinah ima le znamka, ki se bistveno razlikuje od standarda ali navad sektorja in zaradi tega izpolnjuje svojo bistveno nalogo označbe izvora, tudi razlikovalni učinek v smislu te določbe.
(Glej točki 80 in 81.)
5. Da bi presodili, ali je znamka Skupnosti brez slehernega razlikovalnega učinka ali ne v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, je treba upoštevati njen celotni vtis. Vendar pa to ne pomeni, da ni treba najprej opraviti zaporednega preizkusa različnih zunanjih elementov te znamke. Pri skupni presoji je namreč lahko koristno preizkusiti vsakega izmed sestavnih elementov zadevne znamke.
(Glej točko 82.)
SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 25. oktobra 2007(*)
„Pritožba – Znamka Skupnosti – Tridimenzionalna znamka – Oblika plastične steklenice – Zavrnitev registracije – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Prejšnja nacionalna znamka – Pariška konvencija – Sporazum TRIPS – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94“
V zadevi C‑238/06 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 25. maja 2006,
Develey Holding GmbH & Co. Beteiligungs KG, s sedežem v Unterhachingu (Nemčija), ki jo zastopata R. Kunz-Hallstein in H. Kunz-Hallstein, odvetnika,
pritožnica,
druga stranka v postopku:
Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa G. Schneider, zastopnik,
tožena stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi G. Arestis, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, in E. Juhász (poročevalec), sodnik,
generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,
sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. maja 2007,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družba Develey Holding GmbH & Co. Beteiligungs KG (v nadaljevanju: Develey) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 15. marca 2006 v zadevi Develey proti UUNT (Oblika plastične steklenice) (T-129/04, ZOdl., str. II-811, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je slednje zavrnilo njeno tožbo za razveljavitev odločbe drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 20. januarja 2004, s katero je bila zavrnjena registracija tridimenzionalne znamke (v nadaljevanju: sporna odločba).
Pravni okvir
Mednarodno pravo
Pariška konvencija
2 Pravo znamk n a mednarodni ravni ureja Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine, podpisana v Parizu 20. marca 1883, nazadnje revidirana v Stockholmu 14. julija 1967 (Zbirka pogodb Združenih narodov, št. 11851, zvezek 828, str. 305, v nadaljevanju: Pariška konvencija). Vse države članice Evropske skupnosti so stranke te konvencije.
3 Člen 2(1) Pariške konvencije določa:
„Pripadniki vsake države unije uživajo v drugih državah unije, če gre za varstvo industrijske lastnine, tiste koristi, ki jih ustrezni zakoni dajejo sedaj ali jih bodo dali naknadno svojim državljanom, vendar z omejitvijo, da s tem ne smejo biti kršene pravice, ki jih posebej določa ta konvencija. Imeli bodo torej enako varstvo kot slednji in enako zakonsko sredstvo zoper sleherno kršitev, prizadejano njihovim pravicam; s pogojem, da so izpolnjeni pogoji in formalnosti, ki se zahtevajo od lastnih državljanov.“
4 Člen 6 quinquies, A in B, Pariške konvencije določa:
„A.
1. Vsako tovarniško ali trgovsko znamko, pravilno registrirano v državi izvora, je mogoče prijaviti in zavarovati takšno, kot je v drugih državah unije pod pogojem iz tega člena. Pred dokončno registracijo lahko zadevne države zahtevajo potrdilo o registraciji v državi izvora, ki ga izda pristojno oblastvo. Nobena overitev se ne bo zahtevala za to potrdilo.
2. Za državo izvora se šteje tista država unije, v kateri ima prijavitelj resno in dejansko industrijsko ali trgovsko podjetje, če nima takšnega podjetja v uniji, država unije, v kateri ima svoje stalno prebivališče, če nima svojega stalnega prebivališča v uniji, pa država njegovega državljanstva, če je pripadnik kakšne druge države unije.
B. Zavrnitev registracije ali razveljavitev tovarniške ali trgovske znamke iz tega člena ni možna razen v tehle primerih:
1. če so takšne narave, da utegnejo škodovati pravicam drugih, pridobljenim v državi, v kateri se zahteva varstvo;
2. če nimajo nobene razločevalne lastnosti ali če so sestavljene izključno iz znakov ali obeležij, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v trgovini za označevanje vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, kraja izvora proizvoda ali časa proizvodnje oziroma, ki so postali običajni v navadnem govoru ali v rednih in stalnih navadah trgovine v državi, v kateri se zahteva varstvo;
3. če nasprotuje morali ali javnemu redu, zlasti tiste, ki bi utegnile preslepiti javnost. Določeno je, da se znamka ne bo štela za znamko, ki nasprotuje javnemu redu, samo zato, ker ne ustreza kakšni določbi zakonodaje o znamkah, razen v primerih, kadar se že ta določba sama nanaša na javni red.
Pri vsem tem se upošteva uporaba 10. bis člena.“
Pravo, ki izhaja iz Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije
5 Člen 2(1) Sporazuma o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine (v nadaljevanju: Sporazum TRIPS), ki je Priloga 1 C k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljevanju: Sporazum o STO) in je bil podpisan 15. aprila 1994 v Marakešu ter odobren s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986 – 1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL L 336, str. 1), določa:
„V zvezi z deli II, III in IV tega sporazuma se članice ravnajo po členih od 1 do 12 in po členu 19 Pariške konvencije (1967).“
Pravo Skupnosti
6 Zadnja uvodna izjava preambule Sklepa 94/800 navaja:
„ker Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, vključno z njegovimi prilogami, po svoji naravi ni takšen, da bi se nanj sodišča Skupnosti ali držav članic neposredno sklicevala“.
7 Dvanajsta uvodna izjava Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1) navaja:
„ker vse države članice Skupnosti obvezuje Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine; ker je nujno, da se določbe te direktive popolnoma ujemajo z določbami Pariške konvencije; ker ta direktiva ne vpliva na obveznosti držav članic, ki izhajajo iz te Konvencije; ker se, kjer je to primerno, uporablja drugi pododstavek člena 234 Pogodbe“.
8 Člen 3(1)(b) te direktive določa:
„Kot znamka se ne smejo registrirati ali, če so registriran[e], se jih lahko razglasi za neveljavne:
b) znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka“.
9 Peta uvodna izjava Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL L 11, str. 1), kot je bila spremenjena, navaja:
„ker zakonodaja Skupnosti v zvezi z znamkami kljub temu ne nadomesti zakonov držav članic o znamkah; ker se dejansko ne bi zdelo upravičeno zahtevati od podjetij, naj zahtevajo registracijo svojih znamk kot znamk Skupnosti; ker so nacionalne znamke še naprej potrebne za podjetja, ki ne želijo zaščititi svojih znamk na ravni Skupnosti“.
10 Člen 7(1) Uredbe št. 40/94 o absolutnih razlogih za zavrnitev določa:
„1. Kot znamka se ne registrirajo:
[…]
b) znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka;
[…]
h) znamke, za katere ni bilo izdano dovoljenje pristojnih organov in morajo biti zavrnjene na podlagi člena 6 ter Pariške konvencije;
i) znamke, ki vsebujejo znamenja, embleme ali grbe, ki niso zajeti v členu 6 ter Pariške konvencije in ki imajo poseben javni pomen, razen če so pristojni organi zanje izdali dovoljenje za registracijo.“
11 Člen 34 te uredbe z naslovom „Zahteva po prednosti starejše nacionalne znamke“ določa:
„1. Imetnik prejšnje znamke, registrirane v državi članici, vključno z znamko, registrirano v državah Beneluksa ali po mednarodnih sporazumih in z učinkom v državah članicah, ki zahteva za enako znamko, enako znamki Skupnosti, za blago ali storitve, ki so enake ali del tistih, za katere je bila registrirana prejšnja znamka, lahko za znamko Skupnosti zahteva prednost glede na prejšnjo znamko za državo članico, v kateri ali za katero je registrirana.
2. Edini učinek prednosti po tej uredbi je ta, da če se imetnik znamke Skupnosti odpove prejšnji znamki ali dopusti, da njena registracija poteče, se šteje, da ima še naprej iste pravice, kot bi jih imel, če bi bila prejšnja znamka še naprej registrirana.
3. Prednost, ki se zahteva za starejšo znamko Skupnosti, zapade, če je bila prejšnja starejša znamka, za katero se je zahtevala, razglašena za neveljavno ali nično, ali če se ji je imetnik odpovedal pred registracijo znamke Skupnosti.“
12 Člen 35 Uredbe št. 40/94 z naslovom „Zahteva prednosti po registraciji znamke Skupnosti“ določa:
„1. Imetnik znamke Skupnosti, ki je imetnik prejšnje enake znamke, registrirane v državi članici, vključno z znamko, registrirano v državah Beneluksa, ali znamke, registrirane po mednarodnih sporazumih, ki veljajo v državi članici, za enako blago ali storitve, lahko zahteva prednost prejšnje znamke za državo članico, v kateri ali za katero je registrirana.
2. Uporabi se člen 34(2) in (3).“
13 V skladu s členom 73 Uredbe št. 40/94 lahko odločbe UUNT temeljijo le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe.
14 Člen 74 Uredbe št. 40/94 z naslovom „Preučevanje dejstev s strani Urada po uradni dolžnosti“ določa:
„1. V postopku Urad preveri dejstva po uradni dolžnosti; vendar pa je Urad v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke.
2. Urad lahko spregleda dejstva, na katere se stranke niso sklicevale, ali dokaze, ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času.“
15 Člen 108 Uredbe št. 40/94 določa:
„1. Prijavitelj ali imetnik znamke Skupnosti lahko zaprosi za konverzijo svoje prijave znamke Skupnosti ali znamke Skupnosti v prijavo za nacionalno znamko:
a) če je prijava znamke Skupnosti zavrnjena, umaknjena ali se šteje za umaknjeno;
b) če znamka Skupnosti preneha veljati.
2. Do konverzije ne pride:
a) če so pravice imetnika znamke Skupnosti bile razveljavljene na osnovi neuporabe, razen če se v državi članici, kjer je konverzija zahtevana, znamka Skupnosti uporablja na način, ki po zakonodaji te države članice velja za resnega in dejanskega;
b) zaradi varstva v državi članici, kjer v skladu z odločbo Urada ali nacionalnega sodišča za prijavo znamke Skupnosti ali za znamko Skupnosti veljajo razlogi za zavrnitev registracije ali razlogi za razveljavitev ali ničnost.
3. Prijava nacionalne znamke, ki je posledica konverzije prijave znamke Skupnosti, se v tej državi članici šteje za vloženo oziroma ima prednostno pravico iz te prijave ali iz te znamke in, kjer je to ustrezno, prednost prejšnje znamke iz te države, ki se zahteva po členih 34 in 35.
4. Če se prijava znamke Skupnosti šteje za umaknjeno, Urad pošlje prijavitelju dopis, ki določa rok treh mesecev od datuma navedenega dopisa, v katerem se lahko vloži prijava za konverzijo.
5. Če je prijava znamke Skupnosti umaknjena ali znamka Skupnosti preneha veljati zaradi vpisane odpovedi ali nepodaljšane registracije, se prijava za konverzijo vloži v treh mesecih po datumu, na katerega je prijava znamke Skupnosti umaknjena ali na katerega znamka Skupnosti preneha veljati.
6. Če se prijava znamke Skupnosti zavrne z odločbo Urada ali če znamka Skupnosti preneha veljati zaradi odločbe Urada ali sodišča za znamke Skupnosti, se prijava za konverzijo vloži v treh mesecih po datumu, na katerega ta odločba postane dokončna.
7. Učinek določbe člena 32 preneha, če se prijava ne vloži pravočasno.“
Dejansko stanje
16 Družba Develey je 14. februarja 2002 pri UUNT vložila prijavo za znamko Skupnosti na podlagi Uredbe št. 40/94 in zahtevala prednostno pravico na podlagi prvotne vložitve prijave v Nemčiji 16. avgusta 2001.
17 Prijava naj bi se nanašala na registracijo tridimenzionalnega znaka v obliki steklenice, prikazane spodaj (v nadaljevanju: prijavljena znamka):
18 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, sodijo v razrede 29, 30 in 32 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen, in pri vsakem od teh razredov ustrezajo naslednjemu opisu:
– razred 29: „Paprika, paradižnikov koncentrat, mleko in mlečni izdelki, jogurt, sveža smetana, jedilno olje in maščoba“;
– razred 30: „Začimbe; dodatki za izboljšanje okusa jedem; gorčica, proizvodi na gorčični osnovi; majoneza, proizvodi na majonezni osnovi; kis, proizvodi na osnovi kisa; pijače, proizvedene iz kisa; pikantne zeliščne omake; pripravljene omake iz sadja ali zelenjave; arome in esence za živilske namene; citronska kislina, jabolčna kislina, vinska kislina za arome za prehrambeno proizvodnjo; pripravljen hren; ketchup [pikantna paradižnikova omaka] in pripravki na ketchupovi osnovi, sok iz sadja; solatne polivke, solatne kreme“;
– razred 32: „sadne pijače in sadni sokovi; sirupi in drugi pripravki za proizvodnjo pijač“.
19 Z odločbo z dne 1. aprila 2003 je preizkuševalec v skladu s členom 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 prijavo zavrnil. Ugotovil je, da UUNT ni vezan na predhodne nacionalne registracije in da oblika prijavljene znamke nima nobenega nenavadnega in zlahka prepoznavnega elementa, ki bi ji omogočil, da bi se razlikovala od običajnih oblik, ki se pojavljajo na trgu, in ki bi imel funkcijo označevanja trgovskega izvora.
20 Pritožbo, ki jo je vložila družba Develey in ki je temeljila zlasti na nenavadni in posebni naravi zadevne steklenice, je drugi odbor za pritožbe UUNT s sporno odločbo zavrnil. Odbor za pritožbe se je strinjal z utemeljitvijo preizkuševalca. Dodal je, da bi bilo glede znamke, ki je sestavljena iz oblike embalaže, treba upoštevati dejstvo, da zaznavanje zadevne javnosti ni bilo nujno enako kot v primeru besedne, figurativne ali tridimenzionalne znamke, ki je neodvisna od videza proizvoda, ki ga označuje. Končni zadevni potrošnik naj bi bil namreč navadno bolj pozoren na etiketo na steklenici kot zgolj na brezbarven in gol zbirnik.
21 Odbor za pritožbe je menil, da prijavljena znamka ni imela nobene dodatne značilnosti, da bi se lahko jasno razlikovala od že obstoječih oblik in ostala v spominu potrošnika kot označba izvora. Menil je namreč, da je do posebnega zaznavanja, ki ga je navajala družba Develey, prišlo šele po izboljšanem analitičnem preizkusu, ki ga povprečni potrošnik ne uporablja.
22 Odbor za pritožbe je končno dodal, da se družba Develey ni mogla sklicevati na registracijo prijavljene znamke v nemškem registru znamk, ker takšna nacionalna registracija, čeprav se jo lahko upošteva, ni odločilna. Poleg tega, po mnenju odbora za pritožbe, dokumenti za registracijo, ki jih je predložila družba Develey, niso natančno določili razlogov, na podlagi katerih je bila sprejeta registracija zadevnega znaka.
Tožba pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
23 Družba Develey je 1. aprila 2004 pri tajništvu Sodišča prve stopnje vložila tožbo za razveljavitev sporne odločbe. V utemeljitev tožbe je navedla štiri tožbene razloge. Te razloge in torej tožbo je Sodišče prve stopnje zavrnilo.
24 Iz prvega tožbenega razloga izhaja, da naj bi UUNT kršil pravila o dokaznem bremenu, kar naj bi pomenilo kršitev člena 74(1) Uredbe št. 40/94 in člena 6 quinquies Pariške konvencije. Družba Develey je namreč trdila, da bi moral UUNT dokazati neobstoj razlikovalnega učinka, ko je navedel, da naj bi se zadevna oblika zaznala kot navadna steklenica in ne kot označba trgovskega izvora.
25 Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da glede tega sklicevanje na Pariško konvencijo nima učinka, kajti člen 6 quinquies te konvencije, ki obravnava varstvo in registracijo znamk, prijavljenih v drugi državi podpisnici Pariške konvencije, ne vsebuje določb o porazdelitvi dokaznega bremena v postopkih registracije znamk Skupnosti. Sodišče prve stopnje je nato spomnilo, da je v okviru preizkusa absolutnih razlogov za zavrnitev iz člena 7(1) Uredbe št. 40/94 naloga UUNT, da odloči, ali prijava za registracijo znamke vsebuje tak razlog, in da mora UUNT na podlagi člena 74(1) Uredbe št. 40/94 po uradni dolžnosti preizkusiti ustrezna dejstva, ki bi ga lahko vodila k uporabi absolutnega razloga za zavrnitev.
26 Sodišče prve stopnje je navedlo, da lahko odbor za pritožbe po tem, ko je ugotovil, da bistveni razlikovalni učinek prijavljene znamke ne obstaja, svojo analizo utemelji z dejstvi, ki izhajajo iz praktične splošno pridobljene izkušnje trženja blaga široke potrošnje, katerih dejstva lahko poznajo vsi, zlasti pa potrošniki teh proizvodov. Poudarilo je, da če se tožeča stranka sklicuje na razlikovalni učinek prijavljene znamke, kljub analizi odbora za pritožbe, mora sama predložiti konkretne in utemeljene podatke, ki dokazujejo, da ima prijavljena znamka bistven razlikovalni učinek ali razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo.
27 Drugi tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 6 quinquies, točka A, odstavek 1, Pariške konvencije, ki izhaja iz tega, da naj UUNT ne bi upošteval varstva prejšnje nacionalne registracije. Družba Develey je navedla, da je UUNT s tem, ko je odločil, da prijavljena znamka ni imela razlikovalnega učinka na ozemlju Skupnosti, dejansko štel za neveljavno prejšnjo nemško znamko, ki je zaščitila enak znak in je bila registrirana pri Deutsches Patent- und Markenamt (nemški patentni urad), in ji tako odvzel varstvo na nemškem ozemlju.
28 Sodišče prve stopnje je navedlo, da ob predpostavki, da mora UUNT spoštovati člen 6 quinquies Pariške konvencije, zakonodaja Skupnosti glede znamk v skladu s peto uvodno izjavo Uredbe št. 40/94 ne nadomesti zakonov držav članic o znamkah. Zato sporna odločba ne vpliva niti na veljavnost prejšnje nacionalne registracije niti na njeno varstvo na nemškem ozemlju. Sodišče prve stopnje je dodalo, da člen 6 quinquies, točka B(2) vsekakor določa možnost zavrnitve registracije, če je prijavljena znamka brez razlikovalnega učinka.
29 Iz tretjega tožbenega razloga izhaja, da so bili kršeni člen 73 Uredbe št. 40/94, člen 6 quinquies Pariške konvencije in člen 2(1) Sporazuma TRIPS, ker naj UUNT ne bi dovolj preizkusil prejšnje nacionalne registracije. Družba Develey je navedla, da mora UUNT upoštevati predhodne nacionalne registracije, in podredno, da iz skladnosti pravne podlage, ki jo sestavljata Direktiva Sveta 89/104 in Uredba št. 40/94, izhaja, da morata UUNT in zadevni nacionalni urad uporabiti enaka merila, določena s tema predpisoma. UUNT bi zato moral pojasniti, zakaj uporablja ta merila drugače kot nacionalni urad.
30 Sodišče prve stopnje je najprej zavrnilo sklicevanje na Pariško konvencijo in Sporazum TRIPS z obrazložitvijo, da ta dva akta ne določata obveznosti obrazložitve odločb in nista upoštevna za odločanje o tem tožbenem razlogu. Nato je pojasnilo, da predmet ali učinek členov 34 in 35 Uredbe št. 40/94 ni zagotoviti imetniku nacionalne znamke registracije te znamke kot znamke Skupnosti in da so pravila Skupnosti glede znamk samostojen sistem, ki ga sestavlja skupek pravil in ki zasleduje zanj značilne cilje, uporaba tega sistema pa je neodvisna od vsakega nacionalnega sistema. Za konec je Sodišče prve stopnje spomnilo, da je odbor za pritožbe dosledno upošteval obstoj nacionalne registracije in da so v sporni odločbi jasno in nedvoumno navedeni razlogi, ki so ta odbor privedli do tega, da ni sledil odločbi Deutsches Patent- und Markenamt.
31 Četrti tožbeni razlog se je nanašal na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, ki izhaja iz tega, da naj UUNT ne bi upošteval razlikovalnega učinka prijavljene znamke in da značilnosti te znamke nimajo nobene tehnične funkcije. Družba Develey je glede tega navedla, da naj bi minimum razlikovalnega učinka zadoščal, da bi bila znamka lahko registrirana, in dodala, da za presojo razlikovalnega učinka tridimenzionalne znamke ni treba uporabiti strožjega merila. Družba Develey je trdila, da potrošnik izbira glede na obliko steklenice in šele potem, ko želeni izdelek izbere, na etiketi preveri svojo izbiro. Družba Develey meni, da naj bi bil torej povprečni potrošnik popolnoma sposoben zaznati obliko embalaže zadevnih izdelkov kot označbo njihovega trgovskega izvora. Družba Develey podredno zatrjuje, da nobena značilnost prijavljene znamke nima tehnične funkcije.
32 Sodišče prve stopnje je spomnilo, da se merila za presojo razlikovalnega učinka tridimenzionalnih znamk, ki jih sestavlja oblika proizvoda, ne razlikujejo od tistih, ki se uporabljajo za druge kategorije znamk, in da je treba razlikovalni učinek znamke po eni strani presojati glede na proizvode ali storitve, za katere je bila zahtevana registracija, po drugi strani pa glede na zaznavanje zadevne javnosti. Sodišče prve stopnje je poleg tega pojasnilo, da je treba v okviru preizkusa razlikovalnega učinka znamke analizirati celoten vtis, ki ga slednja ustvarja.
33 Sodišče prve stopnje je navedlo, da so v obravnavanem primeru proizvodi prijavljene znamke prehrambeni izdelki tekoče porabe in da so zadevna javnost zato vsi potrošniki. Po mnenju Sodišča prve stopnje je treba torej razlikovalni učinek prijavljene znamke presojati ob upoštevanju predvidenega pričakovanja normalno obveščenega in razumno pozornega ter preudarnega povprečnega potrošnika.
34 Sodišče prve stopnje je glede prijavljene znamke najprej navedlo, da povprečni potrošniki nimajo navade predvideti izvora proizvodov na podlagi njihove oblike ali oblike njihove embalaže, ne da bi upoštevali kakršen koli grafični ali besedni element, in da ti potrošniki prav tako pripisujejo steklenicam, v katerih so ti proizvodi ustekleničeni, predvsem preprosto vlogo embalaže. Potem ko je analiziralo značilnosti, ki po mnenju družbe Develey prispevajo k razlikovalnemu učinku steklenice, je Sodišče prve stopnje na koncu ugotovilo, da navedene značilnosti ne ustvarjajo splošnega vtisa, ki bi lahko omajal ugotovitev, da naj se prijavljena znamka ne bi bistveno razlikovala od standarda ali navad sektorja. Sodišče prve stopnje je še dodalo, da zatrjevani neobstoj tehnične funkcije prijavljene znamke ne more vplivati na neobstoj njenega razlikovalnega učinka.
Predlogi strank
35 Družba Develey s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– sporno odločbo razveljavi oziroma podredno, zadevo vrne Sodišču prve stopnje, in
– UUNT naloži plačilo stroškov.
36 UUNT Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne in
– družbi Develey naloži plačilo stroškov.
Pritožba
37 Uvodoma je treba preučiti, ali se določbe Sporazuma TRIPS in Pariške konvencije v tem postopku neposredno uporabljajo.
38 Glede Sporazuma TRIPS je treba opozoriti, da se, kot je navedeno v zadnji uvodni izjavi preambule Odločbe 94/800, pri sodiščih Skupnosti na Sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, vključno z njegovimi prilogami, ni mogoče neposredno sklicevati.
39 Poleg tega je Sodišče razsodilo, da določbe tega sporazuma nimajo neposrednega učinka in posameznikom ne podeljujejo pravic, ki bi jih lahko ti neposredno uveljavljali pri sodišču na podlagi prava Skupnosti (v tem smislu glej sodbe z dne 23. novembra 1999 v zadevi Portugalska proti Svetu, C‑149/96, Recueil, str. I‑8395, točke od 42 do 48; z dne 14. decembra 2000 v zadevi Dior in drugi, C‑300/98 in C‑392/98, Recueil, str. I‑11307, točki 44 in 45, ter z dne 16. novembra 2004 v zadevi Anheuser-Busch, C‑245/02, ZOdl., str. I‑10989, točka 54).
40 Tudi na določbe Pariške konvencije se v obravnavanem primeru ni mogoče neposredno sklicevati.
41 Prvič, Skupnost namreč drugače kot pri Sporazumu TRIPS ni stranka Pariške konvencije.
42 Drugič, normodajalec Skupnosti se je takrat, ko je menil, da je treba dati nekaterim določbam Pariške konvencije neposredni učinek, nanje izrecno skliceval v Uredbi št. 40/94, med drugim pri absolutnih razlogih za zavrnitev iz člena 7(1) (h) in (i) te uredbe. Vendar je treba opozoriti, da odstavek 1 ne vsebuje takega sklicevanja pri razlikovalnem učinku znamk in da je normodajalec Skupnosti glede tega predvidel samostojno določbo v členu 7(1)(b) te uredbe.
43 Tretjič, neposredni učinek Pariške konvencije bi seveda lahko izhajal iz napotila na to konvencijo v členu 2(1) Sporazuma TRIPS, vendar, ker se ta sporazum ne uporablja neposredno, to napotilo ne more privesti do take uporabe navedene konvencije.
44 Zato se v tej zadevi ne moreta uporabiti niti Sporazum TRIPS niti Pariška konvencija in bo Sodišče preizkusilo pritožbene razloge samo glede na kršitve Uredbe št. 40/94 s strani Sodišča prve stopnje.
Prvi pritožbeni razlog: kršitev pravil v zvezi z dokaznim bremenom
Trditve strank
45 Družba Develey navaja, da je Sodišče prve stopnje kršilo člen 74(1) Uredbe št. 40/94 v zvezi z dokaznim bremenom. Poleg tega bi Sodišče prve stopnje po mnenju družbe Develey moralo razveljaviti sporno odločbo, kajti samo je ugotovilo razlikovalni učinek prijavljene znamke, s tem ko je v točki 52 izpodbijane sodbe priznalo, da ta znamka odstopa od znamk, ki so v trgovini običajne.
46 Družba Develey še trdi, da naj bi bilo razlogovanje Sodišča prve stopnje v zvezi z usmeritvijo potrošnikov pri izbiranju proizvodov v nasprotju s sodno prakso Sodišča prve stopnje (sodbi z dne 3. decembra 2003 v zadevi Nestlé Waters France proti UUNT (Oblika steklenice), T‑305/02, Recueil, str. II‑5207, točka 34, in z dne 24. novembra 2004 v zadevi Henkel proti UUNT (Oblika bele in prozorne stekleničke), T‑393/02, ZOdl., str. II‑4115, točka 34). Uporaba oblike kot označbe izvora proizvoda naj bi imela določen pomen, kajti potrošniki najprej izbirajo na podlagi oblike embalaže in šele nato preverijo etiketo.
47 UUNT trdi, da je postopek registracije znamke upravni postopek in da UUNT na podlagi člena 74(1) Uredbe št. 40/94 dejstva preveri po uradni dolžnosti. Pojem porazdelitve dokaznega bremena naj bi bil torej pomemben samo, če določena dejstva ostanejo nedokazljiva. UUNT meni, da je Sodišče prve stopnje pravilno opredelilo načela v zvezi z izvedbo in presojo dokazov, kar je v takem postopku njegova naloga. Po njegovem mnenju se zahteve po obrazloženosti njegovih odločb vsekakor ne bi smelo pomešati s kakršno koli obveznostjo predložitve dokazov.
Presoja Sodišča
48 Najprej je treba navesti, da je, kot je Sodišče prve stopnje spomnilo v točkah 15 in 16 izpodbijane sodbe, v okviru preizkusa, ali obstajajo absolutni razlogi za zavrnitev iz člena 7(1) Uredbe št. 40/94, naloga UUNT, da odloči, ali prijava za registracijo znamke vsebuje take razloge.
49 Nato je treba navesti, da mora UUNT na podlagi člena 74(1) te uredbe po uradni dolžnosti preizkusiti upoštevna dejstva, ki bi ga lahko privedla k uporabi absolutnega razloga za zavrnitev.
50 Na koncu je treba poudariti, da je bilo v točki 21 izpodbijane sodbe pravilno opozorjeno na to, da mora tožeča stranka, če se kljub analizi UUNT sklicuje na razlikovalni učinek prijavljene znamke, sama predložiti konkretne in utemeljene podatke, ki dokazujejo, da ima prijavljena znamka bistven razlikovalni učinek ali razlikovalni učinek, pridobljen z uporabo.
51 Zato je treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o dokaznem bremenu.
52 Očitke v zvezi z zatrjevano napačno presojo razlikovalnega učinka prijavljene znamke pa je treba preučiti v okviru petega pritožbenega razloga.
53 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je prvi pritožbeni razlog neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog: nezakonitost potrditve razveljavitve prejšnje nacionalne registracije
Trditve strank
54 Družba Develey trdi, da je UUNT v sporni odločbi ugotovil, da prijavljena znamka tudi v Nemčiji nima razlikovalnega učinka. S tem ko je Sodišče prve stopnje potrdilo to odločbo, naj bi v skladu s členom 108 Uredbe št. 40/94 razveljavilo enako znamko, ki je bila predmet prejšnje nacionalne registracije.
55 UUNT meni, da je Sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sporna odločba ne vpliva niti na veljavnost prejšnje nacionalne registracije niti na njeno varstvo na nemškem ozemlju. UUNT opozarja, da nacionalni uradi vedno preizkusijo, ali se nacionalne znamke in prijavljene znamke lahko zaščitijo v skladu z nacionalnim pravom, ne glede na odločbe UUNT.
Presoja Sodišča
56 Kot je Sodišče prve stopnje pravilno spomnilo v točki 25 izpodbijane sodbe, sporna odločba, s katero je bila zavrnjena registracija prijavljene znamke kot znamke Skupnosti, ne vpliva niti na veljavnost prejšnje nacionalne registracije niti na njeno varstvo na nemškem ozemlju.
57 V peti uvodni izjavi Uredbe št. 40/94, na katero se v isti točki izpodbijane sodbe pravilno sklicuje Sodišče prve stopnje, je namreč navedeno, da zakonodaja Skupnosti glede znamk ne nadomesti zakonov držav članic o znamkah.
58 Zato je mogoče ne le, da zaradi jezikovnih, kulturnih, socialnih in ekonomskih razlik med državami članicami znamka, ki je v eni državi članici brez slehernega razlikovalnega učinka, ni taka v drugi državi članici (v tem smislu glej sodbo z dne 9. marca 2006 v zadevi Matratzen Concord, C‑421/04, ZOdl., str. I‑2303, točka 25, in po analogiji glede zavajajoče narave znamke sodbo z dne 26. novembra 1996 v zadevi Graffione, C‑313/94, Recueil, str. I‑6039, točka 22), ampak tudi, da znamka, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka v okviru Skupnosti, ni taka v eni državi članici.
59 Treba je dodati, da v nasprotju s tem, kar je trdila družba Develey, določbe člena 108 Uredbe št. 40/94 nikakor ne morejo spremeniti te ugotovitve.
60 Zato je treba ugotoviti, da je ta razlog neutemeljen.
Tretji in četrti pritožbeni razlog: na eni strani izkrivljanje dejanskega stanja in kršitev obveznosti obrazložitve glede prejšnje nacionalne registracije in na drugi strani iste zahteve glede razlikovalnega učinka, ki vežejo nacionalne preizkuševalce in preizkuševalce pri UUNT
Trditve strank
61 Družba Develey v okviru teh pritožbenih razlogov Sodišču prve stopnje očita, da se je oprlo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in da je prezrlo del njenih trditev. Navaja, da je predložila potrdilo o registraciji, ki ga je izdalo Deutsches Patent- und Markenamt, iz katerega izhaja, da je bila prijavljena znamka registrirana zaradi bistvenega razlikovalnega učinka in ne zaradi razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo.
62 Družba Develey trdi, da izpodbijana sodba ni obrazložena glede preizkusa prejšnje nacionalne registracije. Poleg tega bi glede na to, da je zakonodaja o znamkah usklajena, UUNT in nacionalni preizkuševalec glede razlikovalnega učinka morala postaviti iste zahteve.
63 UUNT v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja trdi, da med postopkom pri UUNT zastopniki družbe Develey niso navedli dovolj informacij in so glede nemške registracije navedli nepreverljive trditve. Ker odbor za pritožbe pri UUNT ni bil seznanjen z natančnimi razlogi, ki so privedli do te registracije, Sodišče prve stopnje glede tega ni moglo izkriviti dejanskega stanja.
64 UUNT glede pomanjkljive obrazloženosti opozarja, da ima njegova obveznost, da obrazloži posamezne odločbe, dvojni cilj, in sicer da na eni strani omogoči zainteresiranim osebam, da se seznanijo z razlogi za sprejete ukrepe in lahko na podlagi tega zavarujejo svoje pravice, in na drugi strani omogoči sodišču Skupnosti, da izvede nadzor nad zakonitostjo odločbe. UUNT meni, da to, da družba Develey ne odobrava obrazložitve odbora za pritožbe in njene potrditve s strani Sodišča prve stopnje, ni dovolj za utemeljitev pomanjkljive obrazloženosti izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je po mnenju UUNT pravilno odločilo, da je obrazložitev sporne odločbe zadostna, in zato te sodbe Sodišča prve stopnje nikakor ni mogoče izpodbijati z vidika člena 73 Uredbe št. 40/94.
Presoja Sodišča
65 Glede odločbe Deutsches Patent- und Markenamt, na katero se sklicuje družba Develey, je dovolj spomniti na to, kot je to storilo Sodišče prve stopnje v točki 32 izpodbijane sodbe, da so pravila Skupnosti glede znamk samostojen sistem, ki ga sestavlja skupek pravil in ki zasleduje posebne cilje, uporaba tega sistema pa je neodvisna od slehernega nacionalnega sistema.
66 Zato se prijavljena znamka lahko presoja samo na podlagi upoštevne ureditve Skupnosti in nacionalna odločba nikakor ne more omajati niti zakonitosti sporne odločbe niti zakonitosti izpodbijane sodbe.
67 Ta očitek je zato brezpredmeten.
68 Glede trditve o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pomanjkljivi obrazloženosti izpodbijane sodbe je treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje v točki 34 izpodbijane sodbe navaja točko 55 sporne odločbe, v skladu s katero registracija prijavljene znamke v nemškem registru znamk ni zavezujoča za pravila Skupnosti glede znamk, in da registracije, ki obstajajo v državah članicah, pomenijo dejstvo, ki se lahko upošteva le v povezavi z registracijo znamke Skupnosti, ne da bi bilo odločilno.
69 Iz tega izhaja, da Sodišče prve stopnje dejanskega stanja glede prejšnje nacionalne registracije ni nepravilno ugotovilo in da ni mogoče trditi, da izpodbijana sodba glede tega ni obrazložena.
70 Zato je treba ta očitek zavrniti.
71 Na koncu je treba glede očitka, da bi moral UUNT glede na usklajenost zakonodaje o znamkah postaviti iste zahteve v zvezi z razlikovalnim učinkom kot nacionalni preizkuševalec, ugotoviti, da tega očitka ni mogoče sprejeti, ker so na eni strani pravila Skupnosti glede znamk samostojen sistem, in na drugi strani, ker je mogoče, da znamka, ki je v eni državi članici ali v sistemu Skupnosti brez razlikovalnega učinka, ni taka v drugi državi članici.
72 Še več, kot je že bilo opozorjeno pri prejšnjem očitku, so obstoječe registracije v državah članicah samo dejstvo, ki ga je mogoče upoštevati v okviru registracije znamke Skupnosti, in je treba prijavljeno znamko presojati na podlagi upoštevne ureditve Skupnosti.
73 Iz tega izhaja, da UUNT zahtev in presoje pristojnih uradov na področju znamk države izvora ni dolžan sprejeti za svoje in prijavljene znamke tudi ni dolžan registrirati na podlagi ugotovitve tega nacionalnega urada, da gre zgolj za sugestivni in ne neposredno opisni znak.
74 Zato ta očitek ni utemeljen.
75 V teh okoliščinah je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.
Peti pritožbeni razlog: kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
76 Družba Develey v okviru tega pritožbenega razloga na eni strani trdi, da Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, kakšen je celotni vtis, ki ga daje prijavljena znamka. Preizkusilo naj ne bi ene od značilnosti te znamke, in sicer, da je trup steklenice, ploščat in širok, ki označuje večji del pogleda od spredaj in od zadaj, konveksno trebušast in se zaključi navzgor v obliki lahko ošiljenega loka ter ustvarja vtis portala. Ta značilnost naj bi torej znatno prispevala k skupnemu vtisu, ker daje trupu steklenice izgled portala. Družba Develey meni, da bi morala skupna presoja ob upoštevanju te značilnosti privesti do ugotovitve o obstoju razlikovalnega učinka prijavljene znamke.
77 Družba Develey na drugi strani trdi, da Sodišče prve stopnje pri presoji razlikovalnega učinka prijavljene znamke z vidika navedenih proizvodov ni razlikovalo med različnimi kategorijami, kot so kategorije prehrambenih izdelkov in dodatkov za izboljšanje okusa jedem, zelo tekočih, tekočih, bolj gostih, trdih in v prahu. Sodišče prve stopnje naj bi torej nepravilno dalo vse proizvode iz prijave v isti koš.
78 Po mnenju UUNT je treba ta pritožbeni razlog, ker vsebuje izključno očitke v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja s strani Sodišča prve stopnje, zavreči.
Presoja Sodišča
79 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da razlikovalni učinek znamke v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 pomeni, da ta znamka omogoča ugotovitev istovetnosti proizvoda, za katerega je bila zahtevana registracija, kot proizvoda, ki prihaja iz določenega podjetja, in razlikovanje tega proizvoda od proizvodov drugih podjetij (sodbi z dne 29. aprila 2004 v zadevi Procter & Gamble proti UUNT C‑473/01 P in C‑474/01 P, Recueil, str. I‑5173, točka 32, ter z dne 21. oktobra 2004 v zadevi UUNT proti Erpo Möbelwerk, C‑64/02 P, ZOdl., str. I‑10031, točka 42). Ta razlikovalni učinek je treba presojati na eni strani glede na proizvode in storitve, za katere se zahteva registracija, in na drugi strani v zvezi s tem, kako ga dojema upoštevna javnost (zgoraj navedena sodba Procter & Gamble proti UUNT, točka 33, ter sodba z dne 22. junija 2006 v zadevi Storck proti UUNT, C‑24/05 P, ZOdl., str. I‑5677, točka 23).
80 V skladu z ustaljeno sodno prakso so merila za presojo razlikovalnega učinka tridimenzionalnih znamk, ki imajo videz proizvoda samega, enaka merilom, ki se uporabljajo za druge kategorije znamk. Vendar je v okviru uporabe teh meril treba upoštevati dejstvo, da zaznava povprečnih potrošnikov v primeru tridimenzionalne znamke, ki ima videz proizvoda samega, ni nujno enaka zaznavi besedne ali figurativne znamke, ki jo sestavlja znak, ki ni odvisen od podobe proizvodov, ki jih znamka označuje. Kadar ni nobenega figurativnega ali besednega elementa, povprečni potrošniki namreč običajno ne sklepajo o izvoru proizvoda na podlagi oblike proizvodov ali njihove embalaže in je lahko zato težje dokazati razlikovalni učinek take tridimenzionalne znamke kot pa razlikovalni učinek besedne ali figurativne znamke (sodba z dne 7. oktobra 2004 v zadevi Mag Instrument proti UUNT, C‑136/02 P, ZOdl., str. I‑9165, točka 30, ter zgoraj navedena sodba Storck proti UUNT, točki 24 in 25).
81 V teh okoliščinah ima le znamka, ki se bistveno razlikuje od standarda ali navad sektorja in zaradi tega izpolnjuje svojo bistveno nalogo označbe izvora, tudi razlikovalni učinek v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 (sodba z dne 12. januarja 2006 v zadevi Deutsche SiSi-Werke proti UUNT, C‑173/04 P, ZOdl., str. I‑551, točka 31, in zgoraj navedena sodba Storck proti UUNT, točka 26).
82 Da bi presodili, ali je znamka brez slehernega razlikovalnega učinka ali ne, je treba upoštevati njen celotni vtis. Vendar pa to ne pomeni, da ni treba najprej opraviti zaporednega preizkusa različnih zunanjih elementov te znamke. Pri skupni presoji je namreč lahko koristno preizkusiti vsakega izmed sestavnih elementov zadevne znamke (v tem smislu glej sodbo z dne 30. junija 2005 v zadevi Eurocermex proti UUNT, C-286/04 P, Recueil, str. I‑5797, točki 22 in 23, ter navedeno sodno prakso).
83 Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo in uporabilo merila, ki jih je določila sodna praksa.
84 Sodišče prve stopnje je v točkah od 50 do 53 izpodbijane sodbe pravilno izvedlo preizkus različnih elementov oblike, ki jo predstavlja prijavljena znamka, in nato v točkah 53 in 54 izpodbijane sodbe analizo njenega skupnega vtisa, da je lahko presodilo, ali je ta znamka brez slehernega razlikovalnega učinka.
85 Prvič, glede tega je treba poudariti, da pri preizkusu različnih zunanjih elementov prijavljene znamke zainteresirana oseba ne more zahtevati določitve vrstnega reda tega preizkusa, podrobnosti preizkusa teh elementov ali uporabljenih izrazov.
86 V obravnavanem primeru tako iz dejstva, da nekaterih izrazov – kot „konveksno trebušasti trup“ ali da „ustvarja vtis portala“ – ni v analizi Sodišča prve stopnje, ne izhaja, da določene značilnosti, ki po mnenju družbe Develey prispevajo k razlikovalnemu učinku, niso bile pravilno upoštevane.
87 Drugič, ker je treba pri presoji, ali ima prijavljena znamka razlikovalni učinek, upoštevati skupni vtis, ki ga daje ta znamka, potrditev obstoja takega učinka ne izhaja avtomatično iz morebitne ugotovitve, da ena od njenih značilnosti to znamko oddaljuje od značilne oblike.
88 Družba Develey zato ne more trditi, da bi Sodišče prve stopnje moralo sporno odločbo razveljaviti zaradi okoliščine, ki jo je potrdilo v točki 52 izpodbijane sodbe, da so „edina značilnost, ki prijavljeno znamko oddaljuje od značilne oblike, stranske oblike“.
89 Poleg tega je Sodišče prve stopnje v točki 53 izpodbijane sodbe pojasnilo, da „celo če bi to posebnost lahko šteli za nenavadno, sama ne bi zadostovala za to, da bi vplivala na skupni vtis, ki ga ustvarja prijavljena znamka, tako da bi se slednja bistveno razlikovala od standarda ali navad sektorja in bi tako lahko izpolnila bistveno funkcijo označbe izvora“.
90 Zato ni mogoče trditi, da Sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo skupnega vtisa, ki ga ustvarja prijavljena znamka.
91 Glede očitka, da Sodišče prve stopnje med seboj ni razlikovalo različnih kategorij navedenih proizvodov, je treba opozoriti, da je Sodišče razsodilo, da je na podlagi Direktive 89/104 pristojni urad, če zavrne registracijo znamke, v svoji odločbi pri vsakem od proizvodov in storitev, navedenih v zahtevi za registracijo, dolžan navesti ugotovitev, do katere je prišel. Vendar pa se lahko pristojni urad, kadar se ugovarja isti razlog za zavrnitev za kategorijo ali skupino proizvodov ali storitev, omeji zgolj na splošno obrazložitev za vse zadevne proizvode ali storitve (sodba z dne 15. februarja 2007 v zadevi BVBA Management, Training en Consultancy, C‑239/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 38).
92 Vendar, če bi ta sodna praksa vezala Sodišče prve stopnje, je treba opozoriti, da je slednje v točkah 46 in 47 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so proizvodi prijavljene znamke prehrambeni izdelki tekoče porabe in da potrošniki steklenicam, v katerih so taki proizvodi, najprej pripisujejo samo preprosto funkcijo embalaže. Poleg tega, kot izhaja iz točke 18 te sodbe, sodijo proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, samo v tri razrede Nicejskega aranžmaja.
93 Iz tega izhaja, da ni mogoče trditi, da se je Sodišče prve stopnje pri navedenih proizvodih nepravilno omejilo na splošno obrazložitev.
94 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje, s tem da je razsodilo, da je prijavljena znamka brez slehernega razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, v zvezi s to določbo in upoštevno sodno prakso ni nepravilno uporabilo prava.
95 Glede očitka v zvezi z ugotovitvami Sodišča prve stopnje o značilnostih upoštevne javnosti, odnosu potrošnikov in njihovi usmeritvi je treba navesti, da gre pri teh ugotovitvah na eni strani za presojo dejanskega stanja, in na drugi strani, da družba Develey Sodišču prve stopnje ne očita, da je glede tega izkrivilo dejansko stanje.
96 Tudi pri ugotovitvi obstoja ali neobstoja bistvene razlike v smislu točke 81 te sodbe gre za presojo dejanskega stanja.
97 Vendar je v skladu s členom 225 ES in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča pritožba omejena na pravna vprašanja. Sodišče prve stopnje je zato edino pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz podatkov v spisu, ki so mu bili predloženi, in za presojo teh dejstev. Presoja dejanskega stanja, razen pri izkrivljanju predloženih dokazov, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (sodbi z dne 19. septembra 2002 v zadevi DKV proti UUNT, C‑104/00 P, Recueil, str. I‑7561, točka 22, ter z dne 29. aprila 2004 v zadevi Henkel proti UUNT, C‑456/01 P in C‑457/01 P, Recueil, str. I‑5089, točka 41).
98 Ta očitek je zato nedopusten.
99 Petega pritožbenega razloga, ki je delno neutemeljen in delno nedopusten, torej ni mogoče sprejeti.
100 Ker so bili vsi pritožbeni razlogi družbe Develey zavrnjeni, je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
101 V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. UUNT je predlagal, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
1) Pritožba se zavrne.
2) Develey Holding GmbH & Co. Beteiligungs KG se naloži plačilo stroškov.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.