Stranke

V zadevi C-221/06,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof (Avstrija) z odločbo z dne 27. aprila 2006, ki je prispela na Sodišče 15. maja 2006, v postopku

Stadtgemeinde Frohnleiten ,

Gemeindebetriebe Frohnleiten GmbH

proti

Bundesminister für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft ,

ob udeležbi

Republike Avstrije ,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P. Jann, predsednik senata, A. Tizzano, R. Schintgen, A. Borg Barthet in M. Ilešič (poročevalec), sodniki,

generalna pravobranilka: E. Sharpston,

sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. marca 2007,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za Stadtgemeinde Frohnleiten in Gemeindebetriebe Frohnleiten GmbH G. Eisenberger, odvetnik,

– za avstrijsko vlado E. Riedl, zastopnik,

– za Komisijo Evropskih skupnosti W. Mölls in M. Konstantinidis, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 21. junija 2007

izreka naslednjo

Sodbo

Razlogi za odločitev

1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 10 ES, 12 ES, 23 ES, 25 ES, 49 ES in 90 ES.

2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Stadtgemeinde Frohnleiten (mestna občina Frohnleiten) in Gemeindebetriebe Frohnleiten GmbH (občinsko podjetje Frohnleiten) na eni strani ter Bundesminister für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft (zvezni minister za kmetijstvo, gozdarstvo, okolje in vodno gospodarstvo; v nadaljevanju: minister) na drugi strani zaradi naložitve takse za odlaganje odpadkov, ki izvirajo iz Italije, na občinskem odlagališču v Frohnleitnu.

Pravni okvir

Skupnostna ureditev

3. V skladu s členom 1 Uredbe Sveta (EGS) št. 259/93 z dne 1. februarja 1993 o nadzorovanju in kontroli pošiljk odpadkov znotraj Evropske skupnosti, v Skupnost in iz nje (UL L 30, str. 1), kot je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2557/2001 z dne 28. decembra 2001 (UL L 349, str. 1, v nadaljevanju: Uredba št. 259/93), ta uredba ureja zlasti pošiljke odpadkov znotraj Skupnosti.

4. Členi od 3 do 5 Uredbe št. 259/93 določajo postopek, ki se uporablja za pošiljke odpadkov za odstranjevanje med državami članicami.

5. Člen 3(1) te uredbe določa, da „[k]adar namerava prijavitelj poslati odpadke za odstranitev [odstranjevanje] iz ene države članice v drugo […], o tem s prijavo uradno obvesti pristojni organ namembne države“.

6. Člen 4(1), (2)(a) in (c) ter (3)(a)(i) in (b)(i) te uredbe določa:

„1. Po prejemu prijave pristojni organ namembne države […] pošlje potrditev prijavitelju […]

2. (a) Pristojni organ namembne države ima, potem ko je bila potrditev odposlana, na voljo 30 dni, da se odloči o odobritvi pošiljke, s pogoji ali brez njih, ali o njeni zavrnitvi. Zahteva lahko tudi dodatne informacije.

Navedeni organ pošiljko odobri le, če ji ne ugovarja sam […]

[…]

3. (a) (i) Države članice lahko za izvajanje načela bližine, načela, da ima predelava prednost, in načela samozadostnosti na ravni Skupnosti in na nacionalnih ravneh skladno z Direktivo 75/442/EGS sprejmejo ukrepe v zvezi s Pogodbo, s katerimi splošno ali deloma prepovejo pošiljke odpadkov ali jim sistematično ugovarjajo. O takih ukrepih je treba takoj uradno obvestiti Komisijo, ki bo obvestila druge države članice.

[…]

(b) Pristojni organi države odpreme in namembne države lahko ob upoštevanju geografskih razmer ali potrebe po specializiranih obratih za določene vrste odpadkov utemeljeno ugovarjajo načrtovanim pošiljkam, če niso v skladu z Direktivo 75/442/EGS, zlasti členoma 5 in 7:

(i) da se izvaja načelo samozadostnosti na ravni Skupnosti in nacionalnih ravneh.“

Nacionalna ureditev

7. Namen zakona o sanaciji onesnaženih območij (Altlastensanierungsgesetz) z dne 7. junija 1989 (BGBl. 299/1989, v nadaljevanju: ALSAG) je, kot je navedeno v njegovem členu 1, financiranje varovanja in sanacije onesnaženih območij.

8. Člen 2 (1), (2), (3), (11), (13) in (14) ALSAG določa:

„(1) Onesnažena območja so zapuščena odlagališča in zapuščena industrijska območja ter zemlja in sistemi podtalnice, ki jih ta onesnažujejo, ki glede na presojo tveganja pomenijo veliko nevarnost za zdravje ljudi ali za okolje. Onesnaženja, ki so posledica emisij v zrak, ne spadajo na področje uporabe tega zakona.

(2) Zapuščena odlagališča so zemljišča, na katerih so bili odpadki odlagani na podlagi odobritve ali brez nje.

(3) Zapuščena industrijska območja so zemljišča, na katerih se je ravnalo s snovmi, škodljivimi za okolje.

[…]

(11) Potencialno onesnažena območja so zapuščena odlagališča in zapuščena industrijska območja, ki glede na njihovo naravo ali preteklo uporabo lahko pomenijo veliko nevarnost za zdravje ljudi ali za okolje.

(13) Varovanje je preprečevanje okoljskih tveganj, zlasti morebitnih izpustov strupenih snovi, ki izvirajo iz onesnaženih območij in so nevarne za zdravje in okolje.

(14) Sanacija je odstranjevanje vzroka tveganja ali odstranjevanje okoljskega onesnaženja.“

9. Člen 3 ALSAG določa takso, imenovano „Altlastenbeitrag“ (taksa za onesnaževanje območja). Odstavka 1, točki 1 in 2, ter 2, točka 1, tega člena določata:

„(1) Altlastenbeitrag (taksa za onesnažena območja) se naloži:

1. za dolgoročno odlaganje odpadkov, vključno s transportom odpadkov na odlagališča, tudi če je to povezano s tehničnimi ali drugimi nameni gradnje;

2. zapolnjevanje ali izravnavanje neravnih tal z odpadki vključno z njihovo vključitvijo v geološke strukture, z izjemo zapolnjevanja ali izravnavanja, ki ima posebno gradbeno funkcijo v povezavi z večjim gradbenim posegom (na primer cestni nasipi in temelji za ceste, železniški tiri in temelji, zapolnjevanje izkopavanj ali odtočnih jarkov);

[…]

(2) Plačila taks je oproščeno:

1. odlaganje, skladiščenje in transport odpadkov, za katere je dokazano, da so nastali pri varovanju ali sanaciji

a) potencialno onesnaženih območij, vpisanih v register potencialno onesnaženih območij, ali

b) onesnaženih območij, vpisanih v register onesnaženih območij“.

10. Na podlagi člena 4(1) ALSAG je za plačilo Altlastenbeitrag zavezan zlasti „upravljavec odlagališča“.

11. Člen 5 ALSAG določa „osnovo za izračun“ Altlastenbeitrag kot „maso odpadkov, ki ustreza bruto teži, pri čemer je bruto teža teža odpadkov vključno z embalažo“.

12. Znesek Altlastenbeitrag, izražen v eurih „na vsako začeto tono“, je določen v členu 6 ALSAG. Ta določba uvaja cenik, ki razlikuje med vrsto odpadkov, dnevom, ko se jih odloži, in opremljenostjo odlagališča.

13. V skladu s členom 11 ALSAG se davčni prihodki, ki izvirajo iz Altlastenbeitrag, uporabijo za identifikacijo in sanacijo onesnaženih območij.

14. Register potencialno onesnaženih območij in register onesnaženih območij, ki sta navedena v členu 3(2), točka 1, ALSAG, ureja člen 13 tega zakona. Ta določba se glasi:

„(1) Deželni glavar obvesti zveznega ministra za okolje, mladino in družino o potencialno onesnaženih območjih. Zaradi popisa onesnaženih območij minister na zvezni ravni usklajuje popis, presojo in razvrstitev potencialno onesnaženih območij v sodelovanju z zveznim ministrom za gospodarske zadeve in zveznim ministrom za kmetijstvo in gozdarstvo ter naloži deželnemu glavarju, naj ob obstoječih sredstvih (člen 12(2)) opravi dodatne preiskave, če so potrebne za popis, presojo in razvrstitev potencialno onesnaženih območij ter razvrstitev prioritet. Podatki in informacije, pridobljeni s popisom, se pošljejo Umweltbundesamt (zvezni urad za okolje), ki jih oceni in vpiše v register potencialno onesnaženih območij (člen 11(2)(2)).

(2) Minister za okolje, mladino in družino mora poleg tega za namen popisa potencialno onesnaženih območij usklajevati vse ukrepe presoje mogočega tveganja za popisana potencialno onesnažena območja. Potencialno onesnažena območja, ki na podlagi presoje tveganja zahtevajo varovanje ali sanacijo, se kot onesnažena območja označijo v registru onesnaženih površin (člen 11(2)(2)), ki ga vodi Umweltbundesamt. […]“

15. Verwaltungsgerichtshof meni, da se v register potencialno onesnaženih območij in v register onesnaženih območij lahko vpišejo le območja v Avstriji, ker so ti registri namenjeni popisu onesnaženih območij v Avstriji zaradi priprave na njihovo varovanje ali sanacijo. Zato so lahko le odpadki zaradi varovanja ali sanacije iz potencialno onesnaženih območij ali onesnaženih območij v Avstriji oproščeni plačila takse, določene v členu 3(2), točka 1, ALSAG.

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

16. Družba Gemeindebetriebe Frohnleiten GmbH, katere edini lastnik je Stadtgemeinde Frohnleiten, upravlja z občinskim odlagališčem v Frohnleitnu.

17. V četrtem trimesečju leta 2001 in v prvem trimesečju leta 2002 je bilo na tem odlagališču odloženih več ton zdrobljenih odpadkov iz Italije. Njihov prevoz v Avstrijo so odobrili avstrijski organi v skladu s členi od 3 do 5 Uredbe št. 259/93.

18. Ti odpadki so nastali ob sanaciji območja v občini Rovigo (Italija), za katero je bilo v italijanskem načrtu sanacije onesnaženih območij označeno, da ga je treba sanirati, kar izhaja iz člena 22 uredbe-zakona št. 22 z dne 5. februarja 1997 (redni dodatek h GURI št. 38 z dne 15. februarja 1997) in uredbe italijanskega ministra za okolja z dne 16. maja 1989 (GURI št. 121 z dne 26. maja 1989, str. 12).

19. Ker sta tožeči stranki v postopku v glavni stvari menili, da bi navedeni odpadki morali biti deležni oprostitve iz člena 3(2), točka 1, ALSAG – ker so izvirali z onesnaženega območja –, sta pri Bezirkshauptmannschaft Graz-Umgebung (uprava okrožja Gradec z okolico, v nadaljevanju: BH) vložili zahtevo za ugotovitev te oprostitve.

20. BH je z odločbo z dne 11. maja 2004 presodila, da so zadevni odpadki na podlagi člena 3(2), točka 1, ALSAG oproščeni plačila Altlastenbeitrag. Avstrijski zvezni organi so se zoper to odločbo pritožili, Landeshauptmann von Steiermark (deželni glavar Štajerske, v nadaljevanju LH) pa je to odločbo potrdil z odločbo z dne 30. novembra 2004. BH in LH sta menila, da bi vsakršna diskriminacija med odpadki, ki so nastali zaradi zakonitih ukrepov sanacije ali varovanja onesnaženih območij, na podlagi tega, ali prihajajo iz Avstrije ali druge države članice, pomenila kršitev člena 90 ES.

21. Minister je z odločbo z dne 10. januarja 2005 odločbo LH razglasil za nično in odločil, da je za zadevne odpadke treba plačati Altlastenbeitrag, saj odpadki ne izvirajo z območja, vpisanega v registru potencialno onesnaženih območij ali v registru onesnaženih območij. Minister je menil, da se za Altlastenbeitrag ne uporabi člen 90 ES, saj naj bi Altlastenbeitrag ne bil taksa na odpadke kot take, ampak taksa, vezana na dejavnost. Taksa naj namreč ne bi bila naložena na blago, ki bi lahko bilo dano v promet, in bi s tem še podražila njegove stroške, tako da bi bilo pri prodaji na avstrijskem ozemlju v slabšem položaju, temveč naj bi bila davek na vse ukrepe, s katerimi se dokončno zaključi življenjski ciklus takega blaga.

22. Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta zoper to ministrsko odločbo vložili tožbo pri Verwaltungsgerichtshof. V bistvu zatrjujeta, da Altlastenbeitrag spada na področje uporabe člena 90 ES in da bi bila ta določba kršena, če bi se navedena taksa izračunala različno glede na to, ali se naloži na uvožene izdelke ali na enakovrstne nacionalne izdelke, pri čemer bi tako razlikovanje podražilo uvožene izdelke.

23. Verwaltungsgerichtshof ugotavlja, da ALSAG sledi cilju okoljske politike, to je varovanje in sanacija onesnaženih območij. Za izvedbo te politike naj bi bila predhodno potrebna določitev onesnaženih območij s preiskavami zemljišča. Zato bi bila lahko v smislu ALSAG določena za onesnažena območja le območja na avstrijskem ozemlju. Verwaltungsgerichtshof ugotavlja, da iz tega ni mogoče sklepati, da se morajo avstrijski organi odpovedati ugodnejšemu obravnavanju za odlaganje odpadkov, ki izvirajo s takih območij. Iz sodne prakse Sodišča naj ne bi izhajalo, da bi bila oprostitev iz člena 3(2), točka 1, ALSAG v nasprotju s pravom Skupnosti.

24. Ker je Verwaltungsgerichtshof presodilo, da ta razlaga ni neizpodbitna, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali členi 10 ES, 12 ES, 23 ES, 25 ES, 49 ES ali 90 ES nasprotujejo nacionalnemu davčnemu predpisu, ki za odlaganje odpadkov na odlagališču določa takso (‚Altlastenbeitrag‘), vendar določa oprostitev plačila te takse za odlaganje odpadkov, ki so dokazano nastali zaradi varovanja ali sanacije onesnaženih območij, če so bila ta območja (onesnažena območja ali potencialno onesnažena območja) vpisana v zakonsko določene uradne registre (register potencialno onesnaženih območij ali register onesnaženih območij), pri čemer se lahko v te registre vpišejo le območja v Avstriji, zaradi česar je oprostitev takse mogoča le za odlaganje odpadkov, ki izvirajo z onesnaženih območij ali potencialno onesnaženih območij v Avstriji?“

Vprašanje za predhodno odločanje

Členi 23 ES, 25 ES in 90 ES

25. Predložitveno sodišče želi s prvim delom vprašanja izvedeti, ali je nacionalna taksa, kot je Altlastenbeitrag, dajatev z enakim učinkom, kot je uvozna carina v smislu členov 23 ES in 25 ES ali diskriminatorni notranji davek, in zato v nasprotju s členom 90 ES.

26. Uvodoma je treba opozoriti, da se določbe Pogodbe ES v zvezi z dajatvami z enakim učinkom in določbe v zvezi z diskriminatornimi notranjimi davki ne uporabijo kumulativno, tako da ista dajatev v sistemu Pogodbe ne bi hkrati spadala v obe kategoriji (glej zlasti sodbe z dne 17. julija 1997 v zadevi Haahr Petroleum, C-90/94, Recueil, str. I-4085, točka 19; z dne 29. aprila 2004 v zadevi Weigel, C-387/01, Recueil, str. I-4981, točka 63, in z dne 15. junija 2006 v zadevi Air Liquide Industries Belgium, C-393/04 in C-41/05, ZOdl., str. I-5293, točka 50).

27. V zvezi s členoma 23 in 25 ES je v skladu z ustaljeno sodno prakso vsaka denarna dajatev, še tako majhna, ki se enostransko naloži, ne glede na njeno poimenovanje oziroma način uporabe, in s katero je obremenjeno blago zaradi prehoda meje, in ni carina v ožjem pomenu, dajatev z enakim učinkom v smislu členov 23 ES in 25 ES (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Haahr Petroleum, točka 20; sodbo z dne 2. aprila 1998 v zadevi Outokumpu, C-213/96, Recueil, str. I-1777, točka 20, ter zgoraj navedeni sodbi Weigel, točka 64, in Air Liquide Industries Belgium, točka 51).

28. Ob upoštevanju te opredelitve in glede na značilnosti Altlastenbeitrag je treba ugotoviti, da je to takso načeloma treba plačati za dolgoročno odlaganje odpadkov, ne glede na to, ali izvirajo iz Avstrije ali druge države članice. Taksa, kot je Altlastenbeitrag, se torej ne pobira zaradi prehoda meje države članice, ki jo je uvedla.

29. Zato skladnosti te takse s pravom Skupnosti ni mogoče presojati glede na člena 23 ES in 25 ES.

30. Člen 90 ES v sistemu Pogodbe ES pomeni dopolnilo določb glede odprave carine in dajatev z enakim učinkom. Njegov namen je zagotoviti prosti pretok blaga med državami članicami v normalnih pogojih konkurence, tako da se odpravijo vse oblike zaščite, ki bi lahko izhajale iz uporabe notranjih diskriminatornih davkov na izdelke, ki izvirajo iz drugih držav članic (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Air Liquide Industries Belgium, točka 55, in sodbo z dne 18. januarja 2007 v zadevi Brzeziński, C-313/05, ZOdl., str. I-513, točka 27).

31. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se člen 90 ES nanaša na denarne obremenitve, če spadajo k splošnemu sistemu notranjih dajatev, ki sistematično, v skladu z istimi objektivnimi merili, obsega kategorije proizvodov neodvisno od njihovega izvora ali namena (glej zgoraj navedeno sodbo Air Liquide Industries Belgium, točka 56 in navedena sodna praksa).

32. Najprej je treba preveriti, ali je taksa, kot je Altlastenbeitrag, notranji davek v smislu člena 90 ES.

33. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je taka taksa, ki ima očitno davčni značaj, naložena za vsako dolgoročno odlaganje odpadkov na odlagališču, ne glede na to, ali izvirajo iz Avstrije ali druge države članice.

34. Vendar pa avstrijska vlada navaja, da za Altlastenbeitrag ne velja člen 90 ES, saj ni taksa, naložena na izdelke v smislu te določbe. Ker namreč odpadki, odloženi na odlagališčih, nimajo premoženjske vrednosti, naj Altlastenbeitrag ne bi bila naložena na blago v prometu, katerega ceno bi podražila in ki bi bilo tako pri prodaji na nacionalnem ozemlju v slabšem položaju.

35. Po mnenju avstrijske vlade je Altlastenbeitrag naložena na opravljanje storitev upravljavca odlagališča in je odvisna od narave te storitve. Posebej poudarja, da v skladu s členom 6 ALSAG davčna obremenitev ni določena glede na vrsto odpadkov, temveč glede na vrsto naprav za odstranjevanje in kakovost upravljanja s temi napravami.

36. Trditev avstrijske vlade, da odpadki za odstranjevanje ne spadajo pod pojem „izdelki“ v smislu člena 90 ES, ker nimajo tržne vrednosti, ne more biti sprejeta.

37. Po eni strani je namreč Sodišče v sodbi z dne 9. julija 1992 v zadevi Komisija proti Belgiji, imenovani „Valonski odpadki“ (C-2/90, Recueil, str. I-4431, točka 28) presodilo, da je treba odpadke, ki jih je mogoče reciklirati ali ne, treba šteti za izdelke, katerih gibanja se v skladu s členom 30 Pogodbe ES (po spremembi postal člen 28 ES) načeloma ne sme omejevati.

38. Po drugi strani je Sodišče v točkah 25 in 26 te sodbe pojasnilo, da so odpadki za odstranjevanje, čeprav nimajo lastne tržne vrednosti, kljub temu lahko predmet trgovskih transakcij v zvezi z njihovim odstranjevanjem ali odlaganjem. Notranji davek, ki je naložen na te odpadke, te trgovske transakcije za upravljavca, ki se jih želi znebiti, oteži ali podraži in zato lahko pomeni skrito omejitev za prosti pretok blaga, kar je ravno to, kar se želi s členom 90 ES preprečiti v primeru diskriminatornega obravnavanja uvoženih odpadkov.

39. Trditve avstrijske vlade, da taksa, kot je Altlastenbeitrag, ni naložena na izdelke, temveč na opravljanje storitev, prav tako ni mogoče sprejeti.

40. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba člen 90 ES razlagati široko, tako da lahko zaobseže vse davčne postopke, ki bi lahko neposredno ali posredno ogrozili enakost obravnavanja nacionalnih in uvoženih izdelkov. Prepoved, ki jo določa, je treba torej uporabiti, vselej ko bi lahko davek odvrnil uvoz izdelkov, ki izhajajo iz drugih držav članic, v korist notranjih izdelkov (sodbe z dne 16. februarja 1977 v zadevi Schöttle, 20/76, Recueil, str. 247, točka 13; z dne 3. marca 1988 v zadevi Bergandi, 252/86, Recueil, str. 1343, točka 25 in navedena sodna praksa, in z dne 7. decembra 1995 v zadevi Ayuntamiento de Ceuta, C-45/94, Recueil, str. I-4385, točka 29).

41. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi Bergandi in sodbi z dne 15. marca 1989 v zadevi Lambert in drugi (317/86, 48/87, 49/87, 285/87, od 363/87 do 367/87, 65/88 in od 78/88 do 80/88, Recueil, str. 787) odločilo, da se člen 95 Pogodbe EGS (postal člen 95 Pogodbe ES, po spremembi postal člen 90 ES) uporablja za notranje davke, uvedene na uporabo uvoženih izdelkov, ki so bili v glavnem namenjeni za tako uporabo in so uvoženi le v ta namen.

42. Ugotoviti pa je treba, da taksa, kot je Altlastenbeitrag, ki je uvedena zaradi dolgoročnega odlaganja odpadkov za odstranjevanje na odlagališču, zadeva poleg transakcij v zvezi z odstranjevanjem odpadkov le trgovske transakcije, katere predmet so lahko tudi ti odpadki, in da so odpadki iz drugih držav članic, na katere je naložena ta taksa, uvoženi v državo članico, ki obdavčuje, le zaradi te transakcije.

43. Poleg tega, kot izhaja iz zgoraj navedenih sodb Schöttle (točke od 12 do 15) in Haahr Petroleum (točke od 38 do 40), za takso, ki ni naložena na izdelke kot take, temveč na določeno dejavnost podjetja, ki je povezana z izdelki, ter je izračunana med drugim glede na težo zadevnih izdelkov, velja člen 90 ES in jo je treba nediskriminatorno naložiti na uvožene izdelke, če se takoj izraža v ceni nacionalnih in uvoženih izdelkov.

44. Ta sodna praksa je bila razvita v okoliščinah pretoka blaga, ki ima tržno vrednost in ga je mogoče ponuditi v prodajo v državi članici uvoza, katerega izraz v ceni je bil primerno merilo za presojo morebitnih omejitev prostega pretoka blaga.

45. Nasprotno pa, kot je bilo poudarjeno v točki 42 te sodbe, če so edine trgovske transakcije, katerih predmet so odpadki za odstranjevanje, te, ki so povezane z njihovim odstranjevanjem ali odlaganjem, je primerno merilo za presojo morebitnih omejitev prostega pretoka blaga tisto v zvezi z izražanjem takse v ceni, ki jo plačajo gospodarski subjekti, da se ga znebijo.

46. V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je upravljanje odlagališča očitno dejavnost, ki je povezana z odpadki, ki so nanj odloženi; dalje, čeprav se kakovost opremljenosti odlagališča in njegovega upravljanja upoštevata pri izračunu Altlastenbeitrag, iz členov 5 in 6 ALSAG izhaja, da je znesek te takse odvisen tudi od teže in vrste odpadkov; in končno, čeprav to takso zaračunava upravljavec odlagališča, ima možnost, da jo vračuna v ceno svoje storitve, zaračunane subjektu, ki odpadke odloži.

47. Zato je taksa, kot je Altlastenbeitrag, notranji davek, ki je posredno naložen na odpadke, v smislu člena 90 ES.

48. Na drugem mestu je treba preveriti, ali notranji davek, kot je Altlastenbeitrag, uvaja diskriminacijo, ki je v nasprotju s členom 90 ES.

49. V skladu z ustaljeno sodno prakso gre za kršitev člena 90, prvi odstavek, ES, kadar se davek na uvožen izdelek in davek na podoben nacionalni izdelek izračunata na različna načina in po različnih postopkih, kar v nekaterih primerih vodi do višjega davka na uvožene izdelke (sodba z dne 26. junija 1991 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C-152/89, Recueil, str. I-3141, točka 20, ter zgoraj navedeni sodbi Weigel, točka 67, in Brzeziński, točka 29).

50. Iz tega tudi izhaja, da je lahko sistem obdavčitve skladen s členom 90 ES, le če je urejen tako, da izključuje vsako možnost, da bi bili uvoženi izdelki bolj obdavčeni od nacionalnih izdelkov, in tako v nobenem primeru nima diskriminatornih učinkov (zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Luksemburgu, točke od 21 do 25, in Haahr Petroleum, točka 34; sodbi z dne 23. oktobra 1997 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-375/95, Recueil, str. I-5981, točka 29, in z dne 17. junija 1998 v zadevi Grundig Italiana, C-68/96, Recueil, str. I-3775, točka 12, ter zgoraj navedena sodba Brzeziński, točka 40).

51. Za presojo, ali je sistem obdavčitve diskriminatoren ali ne, je treba upoštevati ne le stopnjo obdavčitve, temveč tudi davčno osnovo in podrobna pravila pobiranja različnih davkov (sodbi z dne 27. februarja 1980 v zadevi Komisija proti Irski, 55/79, Recueil, str. 481, točka 8 in navedena sodna praksa, in z dne 12. maja 1992 v zadevi Komisija proti Grčiji, C-327/90, Recueil, str. I-3033, točka 11, in zgoraj navedena sodba Grundig Italiana, točka 13).

52. Nacionalna določba, kot je člen 3(2), točka 1, ALSAG, ki ugodnost oprostitve plačila notranjega davka pridržuje določenim nacionalnih izdelkom in izključuje uvožene izdelke, lahko v določenih primerih vodi do višjega davka na uvožene izdelke, ko je ta, ki je naložen na nacionalne izdelke. Taka določba je torej načeloma v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, določeno v členu 90 ES (glej v tem smislu sodbo z dne 19. februarja 1998 v zadevi Chevassus-Marche, C-212/96, Recueil, str. I-743, točka 26).

53. Vendar avstrijska vlada navaja, da člen 90 ES ne nasprotuje tej taksi, ker avstrijska zakonodaja ne uvaja neenakosti pri obravnavanju podobnih položajev. Namen Altlastenbeitrag naj bi bil financiranje varovanja in sanacije onesnaženih območij. Oprostitev od plačila te takse, določene v členu 3(2), točka 1, ALSAG, naj bi sledila istemu cilju. Tak cilj naj bi predvideval predhodno določitev onesnaženih območij s preiskavami zemljišč, ki jih je mogoče opraviti le na avstrijskem ozemlju. Obstajala naj bi torej objektivna razlika med avstrijskimi območji, ki jih je edina mogoče določiti, in območji v drugih državah članicah.

54. Obstajala naj bi tudi objektivna razlika med tem, ali je sanacija območja in odstranjevanje odpadkov v isti državi članici ali v dveh različnih državah članicah, kar naj bi izključilo vsakršno neenakost obravnavanja, ki pomeni diskriminacijo. Država članica naj ne bi bila dolžna izenačevati dejstev, ki se nanašajo na ozemlje druge države članice, z dejstvi, ki se nanašajo na njeno ozemlje, da ne bi uvajala diskriminacije glede na državljanstvo gospodarskih subjektov. V obravnavanem primeru naj bi se oprostitev, določena v členu 3(2), točka 1, ALSAG, uporabljala v skladu z merilom izvajanja sanacije onesnaženega območja v Avstriji, ki je objektivno in nediskriminatorno. Ta oprostitev naj ne bi kršila člena 90 ES, ker naj ne bi bilo diskriminacije glede na blago iz drugih držav članic.

55. Te trditve je treba zavrniti.

56. Čeprav iz ustaljene sodne prakse izhaja, da zdaj veljavno pravo Skupnosti ne omejuje svobode vsake države članice, da vzpostavi davčni sistem, ki razlikuje med določenimi izdelki, kljub temu da so enakovrstni v smislu člena 90, prvi odstavek, ES, glede na objektivna merila, pa so take razlike v skladu s pravom Skupnosti, le če sledijo ciljem, ki so tudi združljivi z zahtevami Pogodbe in sekundarne zakonodaje, in če so podrobna pravila taka, da nikakor ne pomenijo neposredne ali posredne diskriminacije glede uvoza iz drugih držav članic ali zaščite v korist konkurenčne nacionalne proizvodnje (zgoraj navedena sodba Outokumpu, točka 30, in sodba z dne 5. oktobra 2006 v zadevi Nádasdi in Németh, C-290/05 in C-333/05, ZOdl., str. I-10115, točka 51).

57. Kot je bilo že poudarjeno v točki 52 te sodbe, pa lahko nacionalna določba, kot je člen 3(2), točka 1, ALSAG, v določenih primerih vodi do višjega davka na uvožene izdelke, ko je ta, ki je naložen na nacionalne izdelke. Tudi če bi predpostavljali, da je cilj sanacije nacionalnih območij, onesnaženih z odpadki, združljiv z zahtevami Pogodbe in sekundarnega prava, pa taka določba sama ne bi bila združljiva s členom 90 ES.

58. Dalje, ob predpostavki, da je treba trditve avstrijske vlade razlagati, kot da povzročajo pomisleke o podobnosti med odpadki, uvoženimi iz drugih držav članic in odpadki, nastalimi na avstrijskih tleh, je treba tudi te trditve zavrniti.

59. Po eni strani, izvzemši njihov geografski izvor, so odpadki za odstranjevanje z dolgoročnim odlaganjem na odlagališče očitno enakovrstni izdelki. Poudariti je treba zlasti to, da oprostitev od takse, določena v členu 3(2), točka 1, ALSAG, ne razlikuje glede na nevarnost ali druge značilnosti odpadkov, odloženih na odlagališču.

60. Po drugi strani je treba nikalno odgovoriti na vprašanje, ali razlika v izvoru med nacionalnimi odpadki in odpadki, uvoženimi iz drugih držav članic, zadostuje za izključitev, da so enakovrstni v smislu člena 90, prvi pododstavek, ES.

61. Seveda je Sodišče v točkah 34 in 35 zgoraj navedene sodbe Valonski odpadki ugotovilo, da se morajo zaradi posebnega značaja odpadkov – ob upoštevanju načela, da je treba škodo za okolje popravljati primarno pri viru, kar je skladno z načeli bližine in samozadostnosti – odpadki odstranjevati čim bližje kraju njihovega nastanka, da bi se njihov prevoz omejil, kolikor je le mogoče. Iz tega je Sodišče v točki 36 iste sodbe sklepalo, da ob upoštevanju razlik med odpadki, nastalimi v enem ali drugem kraju, nacionalna zakonodaja, ki različno obravnava odpadke, nastale na nacionalnem ozemlju, in tiste, nastale v drugih državah članicah, ni diskriminatorna.

62. Vendar se ta ugotovitev nanaša le na nenevarne odpadke, ki ne spadajo na področje uporabe Direktive Sveta 84/631/EGS z dne 6. decembra 1984 o nadzorovanju in kontroli čezmejnih pošiljk nevarnih odpadkov v Skupnosti (UL L 326, str. 31).

63. Po zgoraj navedeni sodbi Valonski odpadki je zakonodajalec Skupnosti sprejel Uredbo št. 259/93, ki je razveljavila in nadomestila Direktivo 84/631, s tem da je razširil vzpostavljeni sistem na vse odpadke, nevarne in nenevarne, razen nekaterih vrst posebnih odpadkov, ki so taksativno našteti v členu 1 te uredbe.

64. Sodišče je ugotovilo, da so bili pogoji in postopki, določeni z Uredbo št. 259/93, za pošiljke odpadkov med državami članicami sprejeti v skrbi, da se zagotovi varstvo okolja, in upoštevajoč cilje, ki zadevajo okoljsko politiko, kot so načelo bližine, načelo, da ima predelava prednost, in načelo samozadostnosti na ravni Skupnosti in na nacionalni ravni (sodbi z dne 28. junija 1994 v zadevi Parlament proti Svetu, C-187/93, Recueil, str. I-2857, točki 21 in 22, ter z dne 13. decembra 2001 v zadevi DaimlerChrysler, C-324/99, Recueil, str. I-9897, točka 41).

65. Sodišče je prav tako presodilo, da Uredba št. 259/93 na ravni Skupnosti usklajeno ureja vprašanje pošiljk odpadkov, da se zagotovi varstvo okolja (zgoraj navedena sodba DaimlerChrysler, točka 42).

66. Člen 4(3) te uredbe določa, zlasti v točkah (a)(i) in (b)(i), možnost, da lahko organi namembne države sprejmejo ukrepe, s katerimi splošno ali deloma prepovejo pošiljke odpadkov, jim sistematično ugovarjajo in utemeljeno ugovarjajo načrtovanim pošiljkam, da se izvaja načelo samozadostnosti na ravni Skupnosti in nacionalnih ravneh.

67. Iz tega izhaja, da tedaj ko se je država članica odpovedala sprejemanju ukrepov, s katerimi splošno ali deloma prepove pošiljke odpadkov ali jim sistematično ugovarja, kot so določeni v členu 4(3)(a)(i) Uredbe št. 259/93, in ni utemeljeno ugovarjala navedenim pošiljkam odpadkov, kot je določeno v točki (b)(i) istega člena, ne more na svojem ozemlju uvajati omejitev prostega pretoka odpadkov, ki temeljijo na načelih bližine in samozadostnosti na ravni Skupnosti in nacionalnih ravneh (glej v tem smislu glede Direktive 84/631 zgoraj navedeno sodbo Valonski odpadki, točki 20 in 21).

68. Tako je v primeru, v katerem – kot v zadevi, ki se obravnava v postopku v glavni stvari – organi države članice v skladu s členi od 3 do 5 Uredbe št. 259/93 dovolijo prevoz na njihovo ozemlje odpadkov, ki izvirajo iz druge države članice.

69. Poleg tega se točke od 34 do 36 zgoraj navedene sodbe Valonski odpadki niso nanašale na preučitev davčnega ukrepa glede na člen 95 Pogodbe EGS, ampak so spadale med razloge o možnosti utemeljitve nacionalnega ukrepa, ki pomeni oviro prostemu pretoku odpadkov v smislu člena 30 Pogodbe EGS (postal člen 30 Pogodbe ES, po spremembi postal člen 28 ES), z nujno zahtevo po varstvu okolja (glej zgoraj navedeno sodbo Valonski odpadki, točke od 29 do 34).

70. Končno, glede materialne nezmožnosti, ki jo zatrjuje avstrijska vlada, da se določijo onesnažena ali potencialno onesnažena območja na ozemlju drugih držav članic, je treba opozoriti, da praktične težave ne morejo upravičiti uporabe diskriminatornih notranjih davkov za izdelke, ki izvirajo iz drugih držav članic (zgoraj navedeni sodbi z dne 23. oktobra Komisija proti Grčiji, točka 47, in Outokumpu, točka 38).

71. Čeprav je res, da je lahko za avstrijske organe izredno težko, da se prepričajo, da območja v drugih državah članicah, odkoder izvirajo odpadki, uvoženi v Avstrijo, ustrezajo pogojem, določenim v avstrijski zakonodaji, ki se obravnava v postopku v zadevi v glavni stvari, da bi se lahko označila za onesnažena ali potencialno onesnažena območja, pa je treba poudariti, da ta zakonodaja ne predvideva niti možnosti, da bi lahko uvoznik to dokazal, tako da bi lahko bil deležen oprostitve, ki se uporablja za avstrijska onesnažena ali potencialno onesnažena območja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Outokumpu, točka 39).

72. Poleg tega, čeprav člen 90 ES načeloma ne zavezuje držav članic, da ukinejo objektivno utemeljeno razlikovanje, ki ga notranja zakonodaja uvaja med notranjimi davki na nacionalne proizvode, pa to ni tako, kadar je ta ukinitev edini način, ki omogoča izogniti se neposredni ali posredni diskriminaciji uvoženih izdelkov (sodba z dne 8. januarja 1980 v zadevi Komisija proti Italiji, 21/79, Recueil, str. 1, točka 16, in zgoraj navedena sodba Outokumpu, točka 40).

73. Glede na vse navedeno je treba na prvi del vprašanja za predhodno odločanje odgovoriti, da člen 90, prvi pododstavek, ES nasprotuje nacionalni davčni določbi, kot je člen 3(2), točka 1, ALSAG, ki od takse, naložene na dolgoročno odlaganje odpadkov na nacionalnih odlagališčih, izvzema odlaganje odpadkov, ki izvirajo iz varovanja in sanacije onesnaženih ali potencialno onesnaženih območij na nacionalnem ozemlju, izključuje pa oprostitev za odlaganje odpadkov, ki izvirajo iz varovanja ali sanacije območij iz drugih držav članic.

Razlaga členov 10 ES, 12 ES in 49 ES

74. Glede na odgovor Sodišča na prvi del vprašanja za predhodno odločanje členov 10 ES, 12 ES in 49 ES ni treba razlagati.

Stroški

75. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Izrek

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 90, prvi pododstavek, ES nasprotuje nacionalni davčni določbi, kot je člen 3(2), točka 1, zakona o sanaciji onesnaženih območij (Altlastensanierungsgesetz) z dne 7. junija 1989, ki od takse, naložene na dolgoročno odlaganje odpadkov na nacionalnih odlagališčih, izvzema odlaganje odpadkov, ki izvirajo iz varovanja in sanacije onesnaženih ali potencialno onesnaženih območij na nacionalnem ozemlju, izključuje pa oprostitev za odlaganje odpadkov, ki izvirajo iz varovanja ali sanacije območij iz drugih držav članic.