—

za Viamex Agrar Handels GmbH W. Schedl, odvetnik,

—

za Zuchtvieh-Kontor GmbH (ZVK) K. Landry, odvetnik,

—

za Haupzollamt Hamburg-Jonas G. Seber, zastopnica,

—

za švedsko vlado A. Falk, zastopnica,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti F. Erlbacher, zastopnik,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na veljavnost členov 1 in 5(3) Uredbe Komisije (ES) št. 615/98 z dne 18. marca 1998 o podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za dobro počutje živega goveda med prevozom (UL L 82, str. 19).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov, in sicer na eni strani Viamex Agrar Handels GmbH (v nadaljevanju: Viamex) in na drugi strani Zuchtvieh Kontor GmbH (ZVK) (v nadaljevanju: ZVK) proti Hauptzollamt Hamburg-Jonas (v nadaljevanju: Hauptzollamt), o nadomestilih za izvoz živega goveda v Libanon oziroma Egipt.

3

V členu 13(9), drugi pododstavek, Uredbe Sveta (EGS) št. 805/68 z dne 27. junija 1968 o skupni ureditvi trga za goveje in telečje meso (UL L 148, str. 24), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2634/97 z dne 18. decembra 1997 (UL L 356, str. 13, v nadaljevanju: Uredba št. 805/68), je določeno, da je pogoj za izplačilo izvoznih nadomestil za žive živali spoštovanje prava Skupnosti v zvezi z dobrim počutjem živali, zlasti določb v zvezi z zaščito živali med prevozom.

4

Podrobna pravila za uporabo Uredbe št. 805/68 so bila določena v Uredbi št. 615/98.

5

V členu 1 Uredbe 615/98 je določeno, da je pogoj za izplačilo izvoznih nadomestil za živo govedo spoštovanje določb Direktive Sveta 91/628/EGS z dne 19. novembra 1991 o zaščiti živali med prevozom in o spremembi direktiv 90/425/EGS in 91/496/EGS (UL L 340, str. 17), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/29/ES z dne 29. junija 1995 (UL L 148, str. 52, v nadaljevanju: Direktiva 91/628), ter določb navedene uredbe med prevozom živali do prvega kraja iztovarjanja v tretji državi namembnega kraja.

6

Na podlagi člena 2 te uredbe se opravi pregled živali, ko zapustijo carinsko območje Evropske skupnosti. Uradni veterinar mora preveriti in potrditi, da so živali sposobne za predvideno pot v skladu z določbami Direktive 91/628, da je prevozno sredstvo, s katerim bodo živali prepeljane s carinskega območja Skupnosti, v skladu z določbami te direktive in da so bili sprejeti ukrepi za oskrbo živali med potjo v skladu z določbami navedene direktive.

7

Na podlagi člena 5(2) Uredbe št. 615/98 je treba zahtevku za izplačilo izvoznih nadomestil priložiti dokaz, da so bile določbe člena 1 te uredbe spoštovane, in sicer je treba priložiti kontrolni izvod T5 in poročilo o pregledu kontrolne službe skupaj z veterinarskim potrdilom.

8

Vendar pa je v členu 5(3) Uredbe št. 615/98 določeno, da se izvozno nadomestilo ne izplača za živali, ki so med prevozom poginile, ali za živali, glede katerih pristojni organ na podlagi dokumentov iz navedenega člena 5(2), poročil o pregledih iz člena 4 te uredbe in/ali katerega koli drugega podatka, ki ga ima o spoštovanju določb člena 1 navedene uredbe, meni, da Direktiva 91/628 ni bila spoštovana.

9

V členu 3(1) Direktive 91/628 je določeno, da države članice zagotovijo, da so čas prevoza in počitka ter časovni presledki za krmljenje in napajanje v skladu z določbami poglavja VII Priloge k tej direktivi.

10

V poglavju VII, točka 48(4)(d), Priloge k Direktivi 91/628 je za prevoz živega goveda po cesti določeno, da je treba zagotoviti zadosten, najmanj enourni, počitek po štirinajstih urah prevoza. Po tem času počitka se lahko nadaljuje prevoz za štirinajst ur. Tako je maksimalni čas prevoza devetindvajset ur. Vendar je v navedeni točki 48(8) določeno, da se glede na bližino namembnega kraja v interesu živali čas na poti lahko podaljša za dve uri.

11

Na podlagi poglavja VII, točka 48(5), Priloge k Direktivi 91/628 morajo živali po času na poti, ki je bil določen, počivati najmanj štiriindvajset ur.

12

V prvem postopku v glavni stvari je družba Viamex pri Hauptzollamt Kiel prijavila izvoz 35 glav goveda v Libanon. Na podlagi členov 1 in 5(3) Uredbe št. 615/98 je Hauptzollamt z odločbo z dne 1. februarja 2001 zavrnil zahtevek za izvozno nadomestilo, ki ga je vložila družba Viamex, ker je po preučitvi načrta poti, ki ga je predložila ta družba, ugotovil, da ni bil spoštovan štiriindvajseturni čas počitka, ki je določen v poglavju VII, točka 48(5), Priloge k Direktivi 91/628. Vendar je družba Viamex zatrjevala, da ta določba ni bila spoštovana, ker naj bi ji uradni veterinar odredil, naj nadaljuje prevoz pred potekom štiriindvajseturnega časa počitka. Hauptzollamt kljub tej okoliščini meni, da bi se družba Viamex morala pozanimati o časovnih intervalih počitka, ki so določeni z Direktivo 91/628. Zaradi nesreče in kontrole tovornjakov pa naj družba Viamex tudi ne bi spoštovala maksimalnega časa drugega dela prevoza, predvidenega v poglavju VII, točka 48(4)(d), Priloge k Direktivi 91/628.

13

V drugem postopku v glavni stvari je družba ZVK pri Hauptzollamt Bamberg prijavila izvoz 32 glav goveda v Egipt in na tej podlagi zaprosila za dodelitev izvoznega nadomestila v obliki predplačila, ki ji ga je Hauptzollamt odobril. Vendar je Hauptzollamt z odločbo o spremembi z dne 1. septembra 2003 odločil, da je treba vrniti znesek izplačila, povečan za deset odstotkov, ker naj bi prevoz živali trajal dlje kot 14 ur, kar je kršitev določb Direktive 91/628. Drugi del prevoza naj bi dejansko trajal 15 ur in 45 minut. Poleg tega naj bi družba ZVK s prekoračitvijo maksimalnega časa za drugi del prevoza kršila pravilo iz poglavja VII, točka 48(5), Priloge k Direktivi 91/628, v skladu s katerim je treba živali po devetindvajseturnem maksimalnem času prevoza raztovoriti, nakrmiti in napojiti, počivati pa morajo najmanj 24 ur.

14

Ker ugovorom, ki sta jih vložili družbi Viamex in ZVK proti odločbama Hauptzollamt z dne 1. februarja 2001 oziroma 1. septembra 2003, ni bilo ugodeno, sta družbi vložili tožbo pri Finanzgericht Hamburg, ki je menilo, da je odločitev v teh dveh njemu predloženih zadevah odvisna od razlage določb prava Skupnosti, in je zato prekinilo odločanje ter Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji, katerih besedilo je enako v obeh navedenih zadevah:

15

Zadevi C-37/06 in C-58/06 sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 17. februarja 2006 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

16

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 1 Uredbe št. 615/98 veljaven v delu, v katerem se izplačilo nadomestila za izvoz živih živali pogojuje s spoštovanjem Direktive 91/628. Natančneje, predložitveno sodišče se sprašuje o obstoju povezare med sistemom izvoznih nadomestil, ki spada v skupno kmetijsko politiko, in pravom Skupnosti o zaščiti živali.

17

V členu 1 Uredbe št. 615/98 o podrobnih pravilih za uporabo sistema izvoznih nadomestil za dobro počutje živega goveda med prevozom je določeno, da je za uporabo člena 13(9), drugi pododstavek, Uredbe št. 805/68 izplačilo izvoznih nadomestil za živo govedo v okviru tarifne številke 0102 kombinirane nomenklature med drugim pogojeno s spoštovanjem določb Direktive 91/628.

18

Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 28 do 33 sklepnih predlogov, je treba opozoriti, prvič, da napotitev iz člena 1 Uredbe št. 615/98 na Direktivo 91/628, ki povezuje sistem izvoznih nadomestil in zaščito živali med prevozom, izhaja iz odločitve Sveta Evropske unije v Uredbi št. 895/68, glede katere je Komisija v Uredbi št. 615/98 določila le podrobna pravila za uporabo.

19

Cilj člena 1 Uredbe št. 615/98 je izvedba člena 13(9) Uredbe št. 805/68, v skladu s katerim je izplačilo izvoznega nadomestila za žive živali pogojeno s spoštovanjem določb prava Skupnosti v zvezi z dobrim počutjem živali in zlasti v zvezi z zaščito živali med prevozom. Navedeni člen 13(9) je bil dodan, da bi se odpravila praksa, da se ni vedno upoštevalo dobro počutje živali med prevozom.

20

Iz dveh uvodnih izjav Uredbe št. 2634/97/EGS, s katero je bil dodan zadnji pododstavek člena 13(9) Uredbe št. 805/68, namreč izhaja, da so izkušnje, pridobljene z izvajanjem Direktive 91/628, pokazale, da dobro počutje živih živali ob njihovem izvozu ni bilo vedno spoštovano in da je treba iz praktičnih razlogov Komisiji zaupati nalogo, da sprejme podrobna pravila za uporabo določb na tem področju. Peta uvodna izjava Uredbe št. 615/98 v zvezi s tem pojasnjuje, da je treba sprejeti dodatne ukrepe z odvračalnim učinkom in jih enotno uporabljati, če se na podlagi fizičnega stanja in/ali zdravja več živali v isti pošiljki izkaže, da določbe o zaščiti živali med prevozom niso bile spoštovane.

21

Poleg tega so institucije Skupnosti na podlagi podobnih preudarkov nadomestile Direktivo 91/628 z Uredbo Sveta št. 1/2005/ES z dne 22. decembra 2004 o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njim, in o spremembi Direktiv 64/432/EGS in 93/119/ES ter Uredbe (ES) 1255/97 (UL L 3, str. 1).

22

Drugič, opozoriti je treba, da je varstvo dobrega počutja živali legitimni cilj v splošnem interesu, katerega pomembnost se kaže zlasti v tem, da so države članice sprejele Protokol o zaščiti in dobrem počutju živali, ki je priložen Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (UL 1997, C 340, str. 110), ali da je Skupnost podpisala Evropsko konvencijo o zaščiti živali v mednarodnem prevozu (revidirana) (Sklep Sveta 2004/544/ES z dne 21. junija 2004 o podpisu Evropske konvencije o zaščiti živali v mednarodnem prevozu (revidirana), UL L 241, str. 21). Pomembnost tega cilja izhaja tudi iz Izjave št. 24 o zaščiti živali, ki je priložena Sklepni listini Pogodbe o Evropski uniji.

23

Sicer pa je Sodišče večkrat ugotovilo interes, ki ga ima Skupnost glede zdravja in zaščite živali (sodbi z dne 1. aprila 1982 v združenih zadevah Holdijk in drugi, od 141/81 do 143/81, Recueil, str. 1299, točka 13, in z dne 23. februarja 1988 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, 131/86, Recueil, str. 905, točka 17). Presodilo je namreč, da doseganje ciljev skupne kmetijske politike ne more izključiti takšnih zahtev v splošnem interesu, kot sta zaščita zdravja in življenja živali ter ki jih morajo institucije Skupnosti upoštevati pri izvrševanju svojih pooblastil in zlasti v okviru skupnih ureditev trgov.

24

S povezovanjem izplačila izvoznih nadomestil za živo govedo s spoštovanjem skupnostne ureditve o dobrem počutju živali poskuša normodajalec Skupnosti upoštevati zahteve v splošnem interesu; doseganje tega cilja samo po sebi ne more pripeljati do ugotovitve, da člen 1 Uredbe št. 615/98 ni veljaven. Takšna povezava ima med drugim prednost, da zagotavlja, da se iz proračuna Skupnosti ne financira izvoz, ki bi se izvajal v nasprotju z določbami Skupnosti o dobrem počutju živali.

25

Kljub temu pa predložitveno sodišče ugotavlja, da Uredba št. 615/98 in Direktiva 91/628 v bistvu sledita drugačnim ciljem ter da uredba ne more tako na splošno napotiti na direktivo, ki je med drugim „zaskrbljujoče nenatančna“.

26

V zvezi s tem je treba poudariti, da dejstvo, da Uredba št. 615/98 določa za izplačilo izvoznih nadomestil za živo govedo nekaj pogojev, ki so opredeljeni v ureditvi, ki sledi zanjo značilnim ciljem, ne more biti razlog za neveljavnost navedene uredbe, ker, kot je Sodišče ugotovilo v točkah od 22 do 24 te sodbe, tako sledeni cilji niso samo popolnoma legitimni, temveč iz njih stalno in nespremenjeno izhajajo tudi obveznosti na podlagi prava Skupnosti za vse države članice in institucije pri oblikovanju ter izvajanju skupne kmetijske politike.

27

V skladu z ustaljeno sodno prakso direktiva res ne more ustvariti obveznosti za posameznike (glej med drugim sodbe z dne 26. februarja 1986 v zadevi Marshall, 152/84, Recueil, str. 723, točka 48; z dne 5. oktobra 2004 v združenih zadevah Pfeiffer in drugi, od C-397/01 do C-403/01, ZOdl., str. I-8835, točka 108; z dne 3. maja 2005 v združenih zadevah Berlusconi in drugi, C-387/02, C-391/02 in C-403/02, ZOdl., str. I-3565, točka 73, in z dne 7. junija 2007 v zadevi Carp, C-80/06, ZOdl., str. I-4473, točka 20).

28

Vendar se načeloma ne more izključiti možnost uporabe direktive na podlagi izrecne napotitve na njene določbe v uredbi, če se spoštujejo splošna pravna načela in zlasti načelo pravne varnosti.

29

Poleg tega je treba ugotoviti, da je cilj splošne napotitve iz Uredbe št. 615/98 na Direktivo 91/628 zagotoviti – za uporabo člena 13(9) Uredbe št. 805/68 – spoštovanje upoštevne določbe navedene direktive na področju dobrega počutja živih živali in zlasti zaščite živali med prevozom. Navedena napotitev, ki določa pogoje za dodelitev izplačil, se ne more razlagati tako, da se nanaša na vse določbe Direktive 91/628 in zlasti na tiste, ki niso v zvezi z glavnim ciljem navedene direktive.

30

Tako se ne more podpreti trditve tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v zadevi C-58/06, da navedena napotitev v delu, v katerem se nanaša na celoto določb Direktive 91/628, krši načelo pravne varnosti.

31

Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da pri preučitvi prvega vprašanja ni bil ugotovljen noben dejavnik, ki bi lahko vplival na veljavnost člena 1 Uredbe št. 615/98.

32

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 5(3) Uredbe št. 615/98 skladen z načelom sorazmernosti v delu, v skladu s katerim je glede na besedilo te določbe vsaka kršitev ene od določb Direktive 91/628 avtomatično in neodvisno od ugotovljenega poslabšanja dobrega počutja živali kaznovana s popolno izgubo izvoznih nadomestil.

33

Najprej je treba pojasniti, da morajo načelo sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Skupnosti in ga je sodna praksa Sodišča večkrat potrdila zlasti na področju skupne kmetijske politike (glej zlasti sodbi z dne 12. julija 2001 v zadevi Jippes in drugi, C-189/01, Recueil, str. I-5689, točka 81, in z dne 7. septembra 2006 v zadevi Španija proti Svetu, C-310/04, ZOdl., str. I-7285, točka 97), spoštovati normodajalec Skupnosti ter nacionalni zakonodajalci in sodniki, ki uporabljajo pravo Skupnosti. Prav tako morajo to načelo spoštovati pristojni nacionalni organi v okviru uporabe določb Uredbe št. 615/98.

34

Nato je treba opozoriti, da ima normodajalec Skupnosti, čeprav ga veže načelo sorazmernosti, široko diskrecijsko pravico, ki je v skladu s političnimi odgovornostmi, ki mu jih podeljujeta člena 34 ES in 37 ES. Tako se mora presoja sodišča omejiti na preveritev, ali je prišlo pri spornem ukrepu do očitne napake oziroma do zlorabe pooblastil in ali je zadevni organ očitno prekoračil meje svoje diskrecijske pravice (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Jippes in drugi, točka 80).

35

Načelo sorazmernosti zahteva, da se v aktih institucij Skupnosti ne prekoračijo meje tega, kar je primerno in nujno za uresničitev ciljev, ki jim legitimno sledi sporna ureditev, pri čemer se pri več primernih ukrepih izbere najmanj obremenilni, in da povzročene neugodnosti niso nesorazmerne s sledenimi cilji (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi, C-331/88, Recueil, str. I-4023, točka 13, ter zgoraj navedeno sodbo Jippes in drugi, točka 81).

36

Nazadnje, v zvezi s sodnim nadzorom pogojev izvajanja tega načela in ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima normodajalec Skupnosti na področju skupne kmetijske politike, lahko samo očitna neprimernost ukrepa, sprejetega na tem področju, glede na cilj, ki ga pristojna institucija želi doseči, vpliva na zakonitost takega ukrepa (glej zgoraj navedeni sodbi Fedesa in drugi, točka 14, ter Jippes in drugi, točka 82). Tako ni bistveno, ali je bil ukrep, ki ga je sprejel normodajalec, edini ali najboljši mogoči, temveč ali očitno ni bil primeren (zgoraj navedena sodba Jippes in drugi, točka 83).

37

V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da je glede na besedilo členov 1 in 5(3) Uredbe št. 615/98 ter cilj navedene uredbe spoštovanje določb Direktive 91/628 predhodni pogoj za izplačilo izvoznih nadomestil. V členu 5(3) Uredbe št. 615/98 je namreč kot posledica nespoštovanja določb navedene direktive določena izguba pravice do nadomestila prek neizplačila tega. Treba je torej preveriti, ali so pogoji dodelitve izvoznega nadomestila iz člena 5(3) Uredbe št. 615/98 v skladu z načelom sorazmernosti.

38

V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko pristojni organi držav članic odločajo o znesku izvoznega nadomestila samo v dveh jasno ločenih primerih iz člena 5(3) Uredbe št. 615/98. V prvem primeru, v katerem se smrt živali lahko pripiše nespoštovanju določb Direktive 91/628, normodajalec Skupnosti pristojnemu organu ne podeli diskrecijske pravice, ker izrecno predvidi, da se nadomestilo ne izplača. Nasprotno pa v drugem primeru, v katerem pristojni organ meni, da Direktiva 91/628 ni bila spoštovana, vendar to nespoštovanje ni povzročilo smrti živali, normodajalec Skupnosti pristojnemu organu podeli določeno diskrecijsko pravico glede odločitve, ali nespoštovanje določbe navedene direktive povzroči izgubo, zmanjšanje ali ohranitev izvoznega nadomestila.

39

Taka diskrecijska pravica pa ni neomejena, saj je njen okvir določen s členom 5 Uredbe št. 615/98. Pristojni organ lahko le na podlagi dokumentov iz navedenega člena 5(2), poročil o pregledih iz člena 4 te uredbe in/ali katerega koli drugega podatka, ki ga ima o spoštovanju določb člena 1 navedene uredbe, sklepa, da Direktiva 91/628 ni bila spoštovana.

40

Dokumenti iz člena 5 Uredbe št. 615/98 in poročila iz člena 4 iste uredbe se nanašajo na fizično stanje in/ali zdravje živali med njihovim prevozom. Pristojni organ lahko torej meni, da Direktiva ni bila spoštovana, le na podlagi takih dokumentov v zvezi z zdravjem živali, ki jih mora predložiti izvoznik, kot je kontrolni izvod T5, na podlagi katerega se lahko med drugim preveri, ali so bile živali sposobne za pot in ali je bilo prevozno sredstvo v skladu z določbami navedene direktive.

41

Besedilo člena 5(3) Uredbe št. 615/98, v skladu s katerim lahko pristojni organ tudi na podlagi katerega koli drugega podatka, ki ga ima, meni, da Direktiva 91/628 ni bila spoštovana, ne more omajati te razlage. Tudi to besedilo je namreč treba razlagati tako, da se nanaša na podatke v zvezi z dobrim počutjem živali.

42

Pod temi pogoji je treba člen 5(3) Uredbe št. 615/98 razlagati tako, da se nespoštovanje Direktive 91/628, ki lahko povzroči zmanjšanje ali izgubo izvoznega nadomestila, nanaša na določbe te direktive, ki so v zvezi z dobrim počutjem živali, to je v zvezi z njihovim fizičnim stanjem in/ali njihovim zdravjem, ter ne na tiste določbe, ki s tem načeloma niso povezane.

43

Pogoji, ki so določeni v členu 5(3) Uredbe št. 615/98, so torej v skladu z načelom sorazmernosti.

44

Pristojni organ mora oceniti, ali je kršitev določbe Direktive 91/628 vplivala na dobro počutje živali, ali je tako kršitev mogoče odpraviti in ali mora povzročiti izgubo, zmanjšanje ali ohranitev izvoznega nadomestila. Isti organ mora tudi odločiti, ali je treba zmanjšati izvozno nadomestilo sorazmerno s številom živali, ki so po njegovem mnenju lahko trpele zaradi nespoštovanja Direktive 91/628, ali ne izplačati tega nadomestila, če je nespoštovanje določbe navedene direktive vplivalo na dobro počutje vseh živali.

45

Glede na vse navedene preudarke je treba zaključiti, da pri preučitvi pogojev dodelitve izvoznih nadomestil ni bil ugotovljen noben dejavnik, na podlagi katerega bi se lahko sklepalo, da člen 5(3) Uredbe št. 615/98 očitno ni primeren glede na sledeni cilj, ki je v okviru sistema izvoznih nadomestil zagotoviti zaščito živih živali med prevozom.

46

Tako ni bil pri preučitvi drugega vprašanja ugotovljen noben dejavnik, ki bi lahko vplival na veljavnost člena 5(3) Uredbe št. 615/98 v zvezi z načelom sorazmernosti. Predložitveno sodišče bo moralo preveriti, ali so pristojni organi upoštevne določbe Uredbe št. 615/98 uporabili v skladu z navedenim načelom.

47

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: