1.

V tem primeru je treba preučiti, ali so določbe Direktive 2005/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o onesnaževanju morja z ladij in uvedbi kazni za kršitve ( 2 ) v skladu z višjimi predpisi.

2.

The International Association of Independent Tanker Owners (Intertanko), The International Association of Dry Cargo Shipowners (Intercargo), The Greek Shipping Co-operation Committee, Lloyd's Register in The International Salvage Union (v nadaljevanju: tožeča stranka) so na High Court of Justice skupaj vložili tožbo proti britanskemu ministru za promet zaradi nameravanega prenosa Direktive. Navedene družbe so pomembno združenje v sektorju mednarodnih ladijskih prevozov. Intertanko vključuje skoraj 80 % tankerjev na svetu.

3.

Sporno je, ali sta člena 4 in 5 Direktive 2005/35 v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, podpisano v Montego Bayu dne 10. decembra 1982 ( 3 ) (v nadaljevanju: Konvencija), h kateri je Skupnost pristopila leta 1998, ( 4 ) ter v skladu z Mednarodno konvencijo o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij iz leta 1973 in s Protokolom h Konvenciji iz leta 1978 ( 5 ) (v nadaljevanju: Marpol 73/78). Te določbe urejajo kazensko odgovornost za kršitev izpusta. Dvomi izhajajo predvsem iz tega, da Direktiva očitno vsebuje strožjo podlago za odgovornost kot Marpol 73/78. V skladu z Direktivo zadošča huda malomarnost, medtem ko Marpol 73/78 predvideva vsaj zavestno malomarnost in zavedanje, da bo škoda verjetno nastala.

4.

Poleg tega se zastavlja vprašanje, ali je huda malomarnost, kot podlaga za odgovornost, v skladu z načelom pravne varnosti.

5.

Direktiva 2005/35 je bila ob upoštevanju člena 80(2) ES pravna podlaga za ukrepe, ki se nanašajo na pomorski promet.

6.

Razlogi za sprejetje Direktive izhajajo predvsem iz njene druge in tretje uvodne izjave:

7.

V členu 3 je določeno področje uporabe Direktive:

„(1)   Ta direktiva se uporablja v skladu z mednarodnim pravom za izpuste onesnaževalnih snovi v:

(2)   Ta direktiva se uporablja za izpuste onesnaževalnih snovi z vseh ladij, ne glede na njihovo zastavo, ne uporablja pa se za vojne ladje, pomožne ladje mornarice ali druge ladje, ki so v lasti države, ali jih ta upravlja in se trenutno uporabljajo zgolj za nekomercialne vladne namene.“

8.

V tem primeru je izražen dvom o veljavnosti členov 4 in 5 z naslednjim besedilom:

„Člen 4

Kršitve

Države članice zagotavljajo, da se izpusti onesnaževalnih snovi z ladij na katerem koli območju iz člena 3(1) obravnavajo kot kršitev, če so bili povzročeni naklepno, iz zavestne ali [hude] malomarnosti. Te kršitve kot kazniva dejanja obravnava in natančno opredeljuje Okvirni sklep 2005/667/PNZ, ki dopolnjuje to direktivo.

Člen 5

Izjeme

(1)   Izpust onesnaževalnih snovi na katerem koli območju iz člena 3(1) se ne obravnava kot kršitev, če izpolnjuje pogoje, navedene v pravilu 9, 10, 11(a) ali 11(c) iz Priloge I oz. pravilu 5, 6(a) ali 6(c) iz Priloge II k Marpol 73/78.

(2)   Izpust onesnaževalnih snovi na katerem koli območju iz člena 3(1)(c), (d) in (e) se ne obravnava kot kršitev lastnika, poveljnika ali posadke, ko ta deluje pod odgovornostjo poveljnika, če je v skladu s pogoji, navedenimi v pravilu 11(b) iz Priloge I ali pravilu 6(b) iz Priloge II k Marpol 73/78.“

9.

Konvencija vsebuje določbe o pregonu onesnaževanja na morju.

10.

Člen 211(1)(1) predvideva razvoj mednarodnih standardov za varstvo okolja:

„Države prek pristojne mednarodne organizacije ali na splošni diplomatski konferenci določijo mednarodna pravila in standarde za preprečevanje, zmanjševanje in nadziranje onesnaževanja morskega okolja z ladij; na enak način, kjer je to ustrezno, pa tudi spodbujajo sprejetje plovnih sistemov, s katerimi naj bi se zmanjšale nevarnosti pred nezgodami, ki bi utegnile povzročiti onesnaženje morskega okolja in tudi obale, ter škoda z onesnaženjem, ki bi utegnila prizadeti s tem povezane interese obalnih držav.“

11.

Iz člena 211(5) izhajajo zakonodajne pristojnosti obalnih držav za izključno ekonomsko cono:

„Zaradi uveljavljanja določil oddelka 6, smejo obalne države glede svoje izključne ekonomske cone sprejeti zakone in predpise za preprečevanje, zmanjševanje in nadziranje onesnaževanja z ladij, ki so usklajeni in omogočajo uresničevanje splošno sprejetih mednarodnih pravil in standardov, določenih prek pristojne mednarodne organizacije ali na splošni diplomatski konferenci.“

12.

Za ožine veljajo na podlagi člena 42(1)(b) podobne določbe kot za izključno ekonomsko cono:

„1.   V skladu z določbami tega poglavja lahko sprejmejo obalne države ob ožinah zakone in predpise o tranzitnem prehodu skozi ožine, ki se nanašajo na vsa ali na nekatera izmed naslednjih vprašanj:

[…]

[…]“

13.

Zakonodajne pristojnosti posameznih držav za odprto morje so načeloma izključene na podlagi člena 89:

„Nobena država ne more veljavno podrediti katerega koli dela odprtega morja svoji suverenosti.“

14.

Člen 218(1) vendar predvideva pregon kršitev izpusta, ki ga izvaja država luke:

„Kadar se ladja prostovoljno mudi v luki ali od obale oddaljeni postaji z napravami, ki pripadata kaki državi, lahko uvede ta država preiskavo in, kadar dokazna sredstva to opravičujejo, začne postopek zaradi slehernega izpuščanja s te ladje zunaj notranjih morskih voda, teritorialnega morja ali izključne ekonomske cone te države, ki pomeni kršitev ustreznih mednarodnih pravil in standardov, ki jih je določila pristojna mednarodna organizacija ali splošna diplomatska konferenca.“

15.

V teritorialnem morju veljajo druge določbe. Člen 2 ureja suverenost obalne države na tem območju.

„(1)   Suverenost obalne države se preko njenega kopnega in notranjih morskih voda, za arhipelaško državo pa preko njenih arhipelaških voda, razteza na morski pas ob obali, imenovan teritorialno morje.

(2)   Suverenost se razteza tudi na zračni prostor nad teritorialnim morjem, na njegovo dno in podzemlje.

(3)   Suverenost nad teritorialnim morjem se izvaja v skladu s to konvencijo in drugimi pravili mednarodnega prava.“

16.

Člen 211(4) vsebuje splošno določbo o varstvu okolja za teritorialno morje:

„Obalne države lahko v zvezi z izvajanjem svoje suverenosti v mejah svojega teritorialnega morja sprejmejo zakone in predpise za preprečevanje, zmanjšanje in nadziranje onesnaževanja morja s tujih ladij, vštevši ladje, ki izkoristijo pravico do neškodljivega prehoda. Ti zakoni in predpisi v skladu s poglavjem 3 dela II ne smejo ovirati neškodljivega prehoda tujih ladij.“

17.

Člen 21 določa, kateri zakoni in predpisi obalne države, ki se nanašajo na neškodljivi prehod, so dovoljeni:

„(1)   V skladu s to konvencijo in drugimi pravili mednarodnega prava lahko sprejme obalna država zakone in predpise o neškodljivem prehodu skozi teritorialno morje, ki se nanašajo na vsa ali na nekatera naslednjih vprašanj:

[…]

[…]

(2)   Ti zakoni in predpisi se ne uporabljajo za osnutek, konstrukcijo, posadko ali opremo tujih ladij, razen če gre za izvrševanje splošno sprejetih mednarodnih pravil ali standardov.

(3)   […]

(4)   Tuje ladje, ki izkoristijo pravico neškodljivega prehoda skozi teritorialno morje, se morajo ravnati po vseh takih zakonih in predpisih ter vseh splošno sprejetih mednarodnih predpisih o preprečevanju trčenja na morju.“

18.

Marpol 73/78 je bil sklenjen v okviru Mednarodne pomorske organizacije (International Maritime Organisation, v nadaljevanju: IMO). K Marpol so – kolikor je tu pomembno – sicer pristopile vse države članice, ( 6 ) pristop Skupnosti pa ni predviden (člen 13).

19.

Člen 4 Marpol 73/78 predvideva naslednje:

„(1)   Prepovedana je sleherna kršitev določb te konvencije in bodo za to določene sankcije po zakonih uprave, ki ji pripada zadevna ladja, kjerkoli do kršitve pride. Če je uprava obveščena o taki kršitvi in če meni, da je podanih zadosti dokazov za uvedbo postopka glede domnevane kršitve, uvede v skladu s svojim zakonom ta postopek čim prej.

(2)   Sleherna kršitev zahtev te konvencije v okviru jurisdikcije katerekoli pogodbenice konvencije je prepovedana in bodo zanjo določene sankcije po zakonu te pogodbenice. Kadarkoli pride do takšne kršitve, bo pogodbenica:

(3)   Ko uprava, ki ji pripada ladja, dobi podatke ali dokaze o tem, da je ladja prekršila konvencijo, mora o tem, kaj je ukrenila, nemudoma obvestiti pogodbenico, ki ji je dala podatke ali dokaze, in organizacijo.

(4)   […]“

20.

Člen 9 vsebuje pravila o razmerju do drugih mednarodnih sporazumov in o razlagi pojma „jurisdikcija“.

„Člen 9

(1)   […]

(2)   Nobena določba iz konvencije ne sme prejudicirati kodifikacije in dela pri morskem pravu, ki ga opravlja konferenca Združenih narodov o morskem pravu, sklicana na podlagi resolucije 2750 C (XXV) Generalne skupščine Združenih narodov, in tudi ne sedanjih ali bodočih terjatev in zakonitih namenov katerekoli države v zvezi z morskim pravom ter z naravo in obsegom obalne in nacionalne jurisdikcije.

(3)   Izraz ‚jurisdikcija‘ v tej konvenciji se razlaga po mednarodnem pravu, ki velja tedaj, ko se uporablja ali razlaga ta konvencija.“

21.

Predpisi o onesnaževanju z nafto z ladij med plovbo so določeni v Prilogi I k Marpol 73/78. ( 7 ) Pravili 9 in 10 vsebujeta omejitve, ki prepovedujejo izpust na posebnih območjih znotraj minimalne oddaljenosti od kopnega ali v večji količini, kot je to določeno (navedeno kot stopnja izpuščene snovi na navtično miljo, kot celotna količina ali vsebina naftnega izpusta). Izpust nafte ali naftnih mešanic z ladij v morje je zato prepovedan, razen če je izpolnjena vrsta pogojev.

22.

Pravilo 11 iz Priloge I pa določa izjeme od prepovedi izpusta:

„Pravili 9 in 10 iz te priloge se ne uporabljata:

23.

Priloga II ( 9 ) k Marpol 73/78 vsebuje določbe, ki ustrezajo tistim iz Priloge I. Te določbe pa ne veljajo za nafto ali naftno mešanico, temveč za zdravju škodljive tekočine, ki se prevažajo neembalirane. Pravilo 5 iz Priloge II prepoveduje izpust določenih snovi v morje. Pravilo 6(b) iz Priloge II določa:

„Pravilo 5 te priloge se ne uporablja:

[…]

24.

High Court of Justice je na zahtevo tožečih strank Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25.

Pisnega postopka so se udeležili tožeče stranke postopka v glavni stvari, Kraljevina Danska, Republika Estonija, Helenska republika, Kraljevina Španija, Francoska republika, Italijanska republika, Republika Ciper, Republika Malta, Kraljevina Švedska, Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska ter Evropski parlament, Svet Evropske unije in Komisija Evropskih skupnosti. Ustne obravnave z dne 25. septembra 2007 so se udeležili vsi prej navedeni razen Kraljevine Danske in Republike Estonije.

26.

V nadaljevanju najprej (pod A) preverjam nekaj dvomov glede dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe in o pristojnosti Sodišča. Nato gre pri odgovoru na prvo vprašanje za obseg odgovornosti za kršitev izpusta zunaj teritorialnega morja, to pomeni na odprtem morju, v ožinah, ki se uporabljajo v mednarodnem prometu, in v izključni ekonomski coni. Izkazalo se bo, da Marpol 73/78 na teh območjih morja v kombinaciji s Konvencijo taksativno določa standard odgovornosti, ki naj se uporabi (o tem v nadaljevanju pod B). Po drugi strani Marpol 73/78 za teritorialno morje, ki je predmet preiskave v drugem in tretjem vprašanju, ni nič več kot – samo za države članice, ne pa za Skupnost zavezujoči – minimalni standard, zlasti ker Konvencija regulativnih pristojnosti na tem območju, ki je del državnega ozemlja obalnih držav, ne omejuje tako močno kot na drugih območjih morja (o tem v nadaljevanju pod C). Na koncu (pod D) preučujem, ali je obseg odgovornosti za hudo malomarnost v skladu z načelom pravne varnosti.

27.

Francoska vlada izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe. Drugače kot pri zadevi British American Tobacco ( 11 ) naj predložitveno sodišče ne bi pojasnilo, da gre v postopku v glavni stvari za zakonitost namernega izvajanja sporne Direktive. Vsaj glede na prvo vprašanje naj tudi ne bi bilo nobenega spora med strankami postopka v glavni stvari.

28.

Ti ugovori temeljijo na tem, da mora Sodišče pri preverjanju svoje pristojnosti izjemoma preizkusiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče zadevo predložilo. ( 12 ) Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je zavrnitev predloga nacionalnega sodišča mogoča samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo uporabne odgovore. ( 13 ) Vendar mora Sodišče, razen v takih primerih, načeloma odločiti o vprašanjih za predhodno odločanje, ki se nanašajo na razlago prava Skupnosti. ( 14 ) V teh okoliščinah pojem razlage vključuje tudi preverjanje veljavnosti. ( 15 )

29.

Francoska vlada ne predlaga nobenih elementov za to, da bi bila vprašanja za predhodno odločanje ali spor o glavni stvari hipotetični. Celo očitno je, da je spor o glavni stvari resničen in da so vprašanja za predhodno odločanje za rešitev tega spora osrednjega pomena. Sodišče niti ne potrebuje dodatnih navedb o naravi spora o glavni stvari, da bi odgovorilo na predlog za sprejetje predhodne odločbe. Nasprotno je Sodišču od sodbe British American Tobacco ( 16 ) znano, da je v Združenem kraljestvu mogoča tožba za preprečevanje izvajanja Direktive, ki lahko povzroči, da se Sodišču predložijo vprašanja o veljavnosti te direktive. Iz tega izhaja, da predloga za sprejetje predhodne odločbe kljub dvomom francoske vlade o dopustnosti ni mogoče zavrniti.

30.

V nadaljevanju Danska in Svet postavljata vprašanje, ali je Sodišče pristojno za razlago Konvencije. H Konvenciji so Skupnost in vse njene države članice pristopile na podlagi deljenih pristojnosti. ( 17 ) Iz tega izhaja, da Sodišče načeloma ni pristojno za to, da razlaga določbe, ki spadajo v izključno pristojnost držav članic. Le izjemoma je Sodišče lahko upravičeno, da razlaga take predpise, da bi ugotovilo, ali spadajo v izključno pristojnost držav članic. ( 18 )

31.

Sicer je Sodišče presodilo, da je v posebni zvezi s Konvencijo ugotovitev o prenosu deljenih pristojnosti na Skupnost odvisna od obstoja pravil Skupnosti na področjih, ki jih pokrivajo zadevne določbe Konvencije, ne glede na njihov pomen in značilnosti. ( 19 ) Z drugimi besedami: na področju Konvencije kljub temu obstaja tudi pristojnost Skupnosti za vprašanja, ki se tam urejajo, če obstaja upoštevna zakonodaja Skupnosti, ne glede na to, ali so predpisi Skupnosti taksativni ali državam članicam ostane kaj manevrskega prostora za urejanje.

32.

Iz tega izhaja, da je trditev Danske in Sveta, da Sodišče ni pristojno, v tem primeru brezpredmetna. Izhajati je treba iz tega, da določbe Konvencije, ustrezne za pregled Direktive 2005/35, spadajo vsaj v pristojnost Skupnosti, deljeno z državami članicami. V nasprotnem primeru bi bilo treba Direktivo razveljaviti že zaradi pomanjkljive pravne podlage. Pravne podlage Direktive pa ne izpodbija nobena stranka.

33.

Iz tega izhaja, da je Sodišče pristojno za razlago ustreznih določb Konvencije.

34.

Prvo vprašanje se nanaša na odgovornost oseb, ki v Marpol 73/78 niso navedene, za izpust zunaj teritorialnega morja. Tožeče stranke, Grčija, Malta in Ciper menijo, da zadevne določbe niso v skladu z Marpol 73/78.

35.

Najprej je torej treba pojasniti, ali je Marpol 73/78 merilo za presojo zakonitosti Direktive 2005/35, in po potrebi v nadaljevanju, ali Marpol 73/78 omejuje odgovornost za naključni izpust tako, kot trdijo tožeče stranke.

36.

Stranke zagovarjajo različne hipoteze, ki lahko vodijo do tega, da se Marpol 73/78 uporabi kot merilo za presojo zakonitosti Direktive 2005/35. Prvič, Skupnost bi bila po mednarodnem pravu lahko vezana na Marpol 73/78 (o tem pod a). Drugič, Marpol 73/78 bi lahko Skupnost v zvezi s tem posredno vezal, ker Konvencija omejuje zakonodajne pristojnosti Skupnosti s sklicevanjem na standarde Marpol 73/78 (o tem pod b). Tretjič, vezanost na Marpol 73/78 bi lahko nastala zato, ker naj bi se z Direktivo 2005/35 uskladilo izvajanje Konvencije na ravni Skupnosti (o tem pod c).

37.

Kot poudarjata Svet in Komisija, je Sodišče v sodbi Peralta presodilo, da Skupnost ne zavezujejo določbe Marpol 73/78. ( 20 )

38.

Niti v času te sodbe niti danes Skupnost ni pogodbenica Marpol 73/78. Zakonitost akta Skupnosti načeloma ni odvisna od njegove skladnosti z mednarodnim sporazumom, pri katerem Skupnost ni stranka v postopku. ( 21 )

39.

V nasprotju z mnenjem Cipra in Združenega kraljestva ne izhaja niti iz sodbe Poulsen in Diva Navigation, ( 22 ) da bi bila Skupnost ipso facto vezana na poljubno mednarodno pravo. Sodišče sicer poudarja, da mora Skupnost izvajati svoje pristojnosti ob upoštevanju mednarodnega prava, naslednje navedbe pa kažejo, da se ta izjava nanaša na običaje mednarodnega prava. ( 23 ) V tem primeru pa nič ne kaže na to, da bi se z ustreznimi določbami Marpol 73/78 kodificirali običaji mednarodnega prava.

40.

Po drugi strani pa ni mogoče a priori izključiti drugih, v sodbi Peralta navedenih hipotez o vezanosti Skupnosti na Marpol 73/78, namreč prevzem pristojnosti, ki so jih na področju uporabe te konvencije pred tem izvajale države članice. ( 24 ) Ta domneva, ki jo zagovarjajo tožeče stranke, se nanaša na sodno prakso glede vezanosti na GATT, preden je Skupnost pristopila k njemu. ( 25 ) Sodišče se je pri tem sklicevalo na vrsto elementov.

41.

Pri GATT gre za sporazum držav članic, ki je ob ustanovitvi Skupnosti že obstajal, vendar so bile v času sodbe International Fruit Company ustrezne pristojnosti trgovinske politike v celoti prenesene na Skupnost. Iz tega izhaja, da je le še Skupnost lahko ukrepala na območju GATT. Temu ustrezno ter s privolitvijo držav članic in tudi drugih držav pogodbenic GATT je Skupnost že zastopala države članice v okviru GATT.

42.

Drugače kot pri trgovinski politiki v tem primeru ni izključne pristojnosti Skupnosti po Pogodbi glede urejanja izpusta onesnaževalnih snovi z ladij v morje. Ta pristojnost – naj gre za člen 80(2) ES, prometna politika, ali člen 175 ES, politika na področju varstva okolja – ( 26 ) je bolj konkurenčne narave, to pomeni, da jo ohranijo države članice, če je Skupnost ne izvaja. ( 27 ) Skupnost je sicer to pristojnost izvajala najpozneje ob sprejetju Direktive 2005/35, ni pa mogoče predvidevati, da so se s tem zadevne pristojnosti držav članic v celoti prenesle nanjo, ker je v Direktivi v skladu s členom 1(2) določen le minimalni standard, ki ga države članice lahko prekoračijo ob upoštevanju mednarodnega prava.

43.

Ne glede na to, ali je pristojnost Skupnosti odtlej izključna, je dvomljivo tudi to, ali tak prevzem pristojnosti, ki izhaja iz izvajanja pristojnosti, zadošča, da se prevzame vezanost držav članic na mednarodne obveznosti. Pridobitev pristojnosti glede trgovinske politike, za katero je šlo pri GATT, pa je bila vendar izrecno določena v Pogodbi. Sodba Peralta govori o pridobitvi „na podlagi Pogodbe“. ( 28 ) V podobni zadevi je Sodišče prav tako zavrnilo vezanost na Konvencijo o podeljevanju evropskih patentov, ki je bila podpisana v Münchnu, 5. oktobra 1973, ( 29 ) čeprav je bilo njeno izvajanje delno usklajeno z Direktivo 98/44, ( 30 ) ki jo je treba preveriti. ( 31 )

44.

Poleg tega se ni zatrjevalo, da naj bi Skupnost v zvezi z Marpol 73/78 nastopila kot naslednica držav članic ali da naj bi za tako nastopanje dobila soglasje drugih pogodbenic, kot je bilo pri GATT. Skupnost ima samo status opazovalke v IMO, ki je pristojen za Marpol 73/78.

45.

Iz tega sledi, da vezanost Skupnosti na Marpol 73/78 ne more biti utemeljena s prevzemom pristojnosti držav članic.

46.

Kot je večina strank trdila v pisnem postopku, bi bil Marpol 73/78 prek Konvencije kot merilo za presojo lahko vključen v pravo Skupnosti.

47.

Na podlagi člena 300(7) ES so „sporazumi, sklenjeni v skladu s pogoji iz tega člena, za institucije in države članice zavezujoči“. Skupnost je podpisala Konvencijo in ta je bila nato odobrena s Sklepom 98/392. Iz tega izhaja, da so določbe te konvencije v skladu z ustaljeno sodno prakso sestavni del pravnega reda Skupnosti. ( 32 )

48.

Mednarodni sporazumi, ki jih je Skupnost sklenila, so nad sekundarno zakonodajo Skupnosti. ( 33 ) Iz tega izhaja, da Sodišče nadzira veljavnost aktov institucij Skupnosti glede na norme takih sporazumov. Sodišče pa temu preverjanju dodaja pridržek, da taki uporabi ne smeta nasprotovati niti narava niti zasnova omenjene konvencije. Vsekakor morajo biti zadevne določbe po vsebini brezpogojne in dovolj natančne, če se posamezniki želijo sklicevati nanje. ( 34 )

49.

Po mnenju Sveta in francoske vlade, ki so se ji v obravnavi pridružili italijanska, španska in švedska vlada ter Parlament, sta oba pogoja sklicevanja posameznikov v nasprotju s Konvencijo.

50.

Te trditve presenečajo glede na dosedanjo sodno prakso Sodišča. Zlasti je treba omeniti sodbo Poulsen in Diva Navigation, kjer je šlo za to, ali se proti danskemu poveljniku ladje, registrirane v Panami, v kazenskem postopku lahko uveljavlja prepoved ribolova, določena v Uredbi Skupnosti o ribištvu. V tem primeru je Konvencija Sodišču že pred začetkom veljavnosti predstavljala veljavno podlago za izraz običajev mednarodnega prava, da bi določilo izključno dodelitev ladje državi zastave, pod katero pluje ladja, ( 35 ) in izključilo uporabo prepovedi ribolova za to ladjo v izključni ekonomski coni in v teritorialnem morju. ( 36 ) Iz tega izhaja, da je Sodišče načeloma že priznalo, da se posamezniki lahko sklicujejo na določbe, določene v Konvenciji. Tožeče stranke so v obravnavi upravičeno poudarile, da bi bilo popolnoma nerazumljivo, če bi jim bila ta možnost po začetku veljavnosti Konvencije odvzeta.

51.

Tudi sodna praksa od začetka veljavnosti Konvencije ne vsebuje za to nobenega dokaza. Sodišče je tako odgovornost držav zastave po mednarodnem pravu razbralo iz člena 94 Konvencije ( 37 ) in pred kratkim omejilo prostorsko področje uporabe Šeste direktive o DDV ( 38 ) na podlagi določb o suverenih pravicah držav na različnih morskih območjih. ( 39 ) Ta pravila so zanimiva tudi za ta primer.

52.

Sodišče pa v teh primerih ni niti preiskalo narave in zasnove Konvencije niti presodilo, ali so zadevne določbe po vsebini brezpogojne in dovolj natančne. Iz tega izhaja, da je ugovore proti uporabi določb Konvencije v tem primeru treba preučiti.

53.

Zdi se, da je pomemben dejavnik za Svet to, da tretje države po njegovih informacijah v nacionalnem pravu ne uporabljajo Konvencije. Zlasti se na splošno izogiba sodnemu pojasnjevanju vprašanj o razlagi Konvencije. Tudi če bi bila ta trditev pravilna, to ne bi ipso facto nasprotovalo uporabi v pravu Skupnosti. ( 40 ) Konvencijo je treba preučiti.

54.

Glede na naravo in zasnovo Konvencije zlasti Svet poudarja njeno usmerjenost na globalna vprašanja, ki bi morala biti urejena na meddržavni ravni in po načelu vzajemnosti. Poleg tega naj bi šlo za teritorialna vprašanja in funkcije, ki pripadajo državam. Končno naj bi Konvencija predvidevala različne postopke reševanja sporov, ki bi državam pogodbenicam zagotavljali določeno fleksibilnost.

55.

Trditev je v bistvu usmerjena k temu, da bi se sodna praksa glede posebne narave GATT in sporazumov STO prenesla na Konvencijo. Zlasti pa je utemeljitev z vzajemnostjo v nasprotju z naravo Konvencije, večkrat navedeno v obravnavi, in sicer kot „ustava morij“. V Konvenciji se glede na četrto uvodno izjavo zasleduje cilj, da se doseže objektiven„pravni red za morja in oceane, ki bo olajšal mednarodno povezovanje in prispeval k miroljubni uporabi morja in oceanov, k pravičnemu in učinkovitemu izkoriščanju bogastev“.

56.

Sklicevanje na miroljubno uporabo upošteva tudi posameznike, udeležene v pomorskem prometu. To poudarjajo določbe o nevojaški plovbi. Te se navadno udeležujejo zasebniki, ki imajo vitalni interes za to, da države izpolnjujejo pravila o pomorskem prometu, določena v Konvenciji. To velja na primer za določbe o neškodljivem prehodu, ki bodo navedena v nadaljevanju, pa tudi splošno za pravila o pristojnostih v zvezi z onesnaževanjem z ladij.

57.

Možnosti za reševanje sporov na podlagi Konvencije ne ovirajo Sodišča pri tem, da bi upoštevalo določbe Konvencije za preverjanje zakonitosti sekundarne zakonodaje Skupnosti. Te določbe ne utemeljujejo izključne pristojnosti drugih institucij za razlago Konvencije. Nasprotno, svoboda držav pogodbenic na podlagi člena 280 Konvencije, ki jo poudarja Svet, da med seboj rešijo spor, izključuje izključne pristojnosti. ( 41 )

58.

V nasprotju s tem, kar je bilo delno navedeno, pa „fleksibilnost“, bolje rečeno, možnost izbire postopka reševanja sporov, še ni pokazatelj fleksibilnosti preostalih določb Konvencije. Niti določbe o reševanju sporov niti katerakoli druga določba Konvencije ne zagotavljajo državam pogodbenicam fleksibilnosti oziroma možnosti odstopanja od pravil Konvencije na splošno.

59.

Iz tega izhaja, da je Konvencija merilo za presojo veljavnosti aktov institucij Skupnosti. Koliko se posamezniki lahko sklicujejo na to, je mogoče razbrati samo iz zadevne določbe. Ta mora biti po vsebini brezpogojna in dovolj natančna.

60.

V obravnavanem postopku ne gre za pristojnosti držav članic za sprejemanje določb za ladje, ki plujejo pod njihovo zastavo. Prvo vprašanje se bolj nanaša na določbe, ki jih vsebujeta člena 4 in 5(2) Direktive 2005/35 glede vseh izpustov onesnaževalnih snovi z ladij v ožinah, v izključni ekonomski coni in na odprtem morju, ne glede na to, ali ladje plujejo pod zastavo Skupnosti ali ne. Sodišče je že priznalo, da je treba določiti zakonodajne pristojnosti v teh conah, to pomeni zunaj območja držav članic, v skladu s Konvencijo. ( 42 ) Določbe, pomembne za prvo vprašanje, vsebujejo členi 87, 89, 218(1), 55, 58, 211(5) in 42(1)(b) Konvencije.

61.

Člen 87(1)(a) zagotavlja svobodo plovbe na odprtem morju. Člen 89 načeloma prepoveduje državam, da bi veljavno podredile kateri koli del odprtega morja svoji suverenosti. Kadar se ladja prostovoljno mudi v luki ali od obale oddaljeni postaji z napravami, ki pripadata kaki državi, lahko ta država uvede preiskavo v skladu s členom 218(1). Država luke lahko, kadar dokazna sredstva to opravičujejo, začne postopek zaradi slehernega izpuščanja s te ladje zunaj notranjih morskih voda, teritorialnega morja ali izključne ekonomske cone te države. Pogoj je, da izpuščanje pomeni kršitev ustreznih mednarodnih pravil in standardov, ki jih je določila pristojna mednarodna organizacija ali splošna diplomatska konferenca. ( 43 ) Tak postopek predvideva, da zadevna država lahko za take izpuste na odprtem morju uvede sankcije.

62.

V skladu s členom 58(1) Konvencije tudi v izključni ekonomski coni velja svoboda plovbe. Državna jurisdikcija obalne države o tej coni je funkcionalna in v skladu s členom 55 Konvencije omejena na pristojnosti, ki jih ureja Konvencija. ( 44 ) V skladu s členom 211(5) smejo zaradi uveljavljanja določil oddelka 6 Konvencije obalne države glede svoje izključne ekonomske cone sprejeti zakone in predpise za preprečevanje, zmanjševanje in nadziranje onesnaževanja z ladij. Ti morajo biti usklajeni ter omogočati uresničevanje splošno sprejetih mednarodnih pravil in standardov, določenih v okviru pristojne mednarodne organizacije ali na splošni diplomatski konferenci.

63.

Na podlagi te funkcije veljajo za ožine, ki se uporabljajo za mednarodno plovbo, posebne določbe dela III Konvencije. V skladu s členom 42(1)(b) smejo obalne države sprejeti zakone in predpise o tranzitnem prehodu skozi ožine, med drugim za preprečevanje, zmanjševanje in nadziranje onesnaževanja z izvajanjem uporabnih mednarodnih predpisov, ki se nanašajo na izlivanje nafte, naftnih odpadkov in drugih škodljivih snovi v ožini.

64.

Iz teh določb tako jasno izhaja, da sme Skupnost za izvajanje pristojnosti, ki jih je sprejela od držav članic, predvideti sankcije za izpuste na zadevnih morskih območjih, če gre za kršitev splošno sprejetih mednarodnih pravil.

65.

Te določbe niso brezpogojne, če predvidevajo sprejetje ustreznih mednarodnih standardov. Komisija pa upravičeno poudarja, da je ta pogoj izpolnjen z Marpol 73/78. Kot izhaja zlasti iz druge uvodne izjave in člena 1(1) Direktive 2005/35, gre pri splošno sprejetih mednarodnih pravilih za zahteve Marpol 73/78. Nobena od strank ne trdi, da naj te zahteve ne bi bile dovolj natančne in brezpogojne.

66.

To, ali so sporne določbe neposredno uporabljive in – s tem v povezavi – ali utemeljujejo pravice posameznikov, za odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe ni pomembno. Tudi pravna podlaga pogodb načeloma ni neposredno uporabna v tem smislu, da bi posamezniki lahko iz njih razbrali pravice ali pravne posledice v svojo korist. Prav tako lahko posamezniki postavijo pod vprašaj zakonitost določb sekundarne zakonodaje, tako da izpodbijajo njihovo pravno podlago. ( 45 ) V tem primeru gre prav za to: treba je preučiti, ali je Skupnost na podlagi Konvencije upravičena, da sprejme sporne določbe Direktive 2005/35.

67.

Čeprav bi Sodišče priznavalo pravice posameznikov kot zavezujoči pogoj za uporabo navedenih določb kot merilo za presojo zakonitosti, to ne bi ničesar spremenilo. Že v sodbi Poulsen in Diva Navigation ( 46 ) je svoboda plovbe v skladu s členom 87(1)(a) in 58(1) Konvencije Sodišču pomenila veljavno podlago. V te pravice sme Skupnost zunaj teritorialnega morja posegati samo, če ji Konvencija zagotavlja zakonodajne pristojnosti.

68.

Ker so zunaj teritorialnega morja v skladu s Konvencijo dopustne samo določbe o izpustih, ki uresničujejo Marpol 73/78, Skupnost za zadevna morska območja ne sme sprejeti določb, ki ne spadajo v ta okvir. ( 47 )

69.

Po drugi strani mnenje Italije, da bi bilo kljub tem določbam zunaj teritorialnega morja mogoče sprejeti in uporabiti strožje zavarovalne ukrepe, ni prepričljivo. Res je sicer, da morajo države varovati morsko okolje, kot je zlasti poudarjeno v členu 192 Konvencije. Ta naloga pa se zunaj teritorialnega morja uresničuje z navedenimi določbami, ki zagotavljajo izvajanje skupnih mednarodnih standardov, določenih v skladu s členom 211(1). To sklicevanje na skupne standarde je upravičeno s tem, da bi enostranski ukrepi lahko uvedli pristojbine za mednarodno plovbo. To zlasti velja na odprtem morju, kjer si je mogoče predstavljati vzporedno veljavnost več različnih standardov varstva.

70.

Marpol 73/78 tako s sklicevanjem na navedene določbe Konvencije, ki jo je sklenila Skupnost, zunaj teritorialnega morja postane merilo za presojo za Direktivo 2005/35. Treba je upoštevati, da so tam po Konvenciji dopustne samo določbe, ki ustrezajo Marpol 73/78, to pa pomeni, da uresničujejo tam določeni standard varstva. Po drugi strani so na teh morskih območjih nedopustne določbe, ki presegajo Marpol 73/78.

71.

Zlasti tožeče stranke utemeljujejo pregled Direktive 2005/35 na podlagi Marpol 73/78 končno tudi s tem, da naj bi se s to direktivo uskladilo izvajanje Konvencije v državah članicah. Na tem mestu podredno preverjam to domnevo za primer, če Sodišče Konvencije ne bi uporabilo kot merilo za presojo zakonitosti te direktive.

72.

Kot poudarjajo tožeče stranke ter vlade Danske, Grčije, Malte, Švedske in Cipra, obstaja vrsta elementov za to, da naj Direktiva 2005/35 ne bi odstopala od Marpol 73/78. V skladu s členom 1(1) je njen namen vključiti mednarodne standarde za onesnaževanje z ladij v pravo Skupnosti. Na podlagi druge uvodne izjave temeljijo ti standardi na Konvenciji Marpol 73/78, na katero se Direktiva sklicuje v členu 2(1) ( 48 ) v obliki dinamičnega sklica. Na podlagi tretje uvodne izjave naj bi se s to direktivo uskladilo izvajanje te konvencije s strani držav članic. Zlasti naj bi se na podlagi petnajste ( 49 ) uvodne izjave uvedle kazni za kršitve teh mednarodnih standardov. Izrecno sklicevanje na namerno odstopanje od Marpol 73/78 pa v besedilu Direktive 2005/35 ni razvidno.

73.

Prevzem vezanosti Skupnosti z izvajanjem mednarodnih obveznosti prav tako temelji na sodni praksi, ki se je razvila v povezavi z GATT. GATT in sporazumi STO, upoštevajoč njihovo naravo in sistematiko, v načelu niso med pravili, ki jih Sodišče upošteva pri nadzoru zakonitosti aktov institucij Skupnosti. ( 50 ) Če pa Skupnost namerava izvršiti posebno obveznost, ki jo je sprejela v tem okviru, ali ko akt Skupnosti izrecno napotuje na natančne določbe teh sporazumov, mora Sodišče nadzorovati zakonitost akta Skupnosti glede na ta pravila. ( 51 )

74.

Ta sodna praksa temelji na tem, da so GATT in sporazumi STO del prava Skupnosti in zato za Skupnost načeloma zavezujoči. ( 52 ) Pri izvajanju Marpol 73/78 z Direktivo 2005/35 pa po drugi strani manjka obveznost, ki jo je sprejela Skupnost.

75.

Sodišče pa je vsaj nakazalo, da naj bi se Direktiva 98/44 nadzorovala glede na Konvencijo o podeljevanju evropskih patentov, ( 53 ) čeprav pri tem ni bila udeležena Skupnost, temveč samo njene države članice. ( 54 ) Kot razlog za začetek preverjanja naj bi Sodišče navedlo, da naj bi s to direktivo utemeljevali obveznosti držav članic, katerih izpolnitev bi bila v nasprotju z njihovimi mednarodnimi obveznostmi, čeprav je v tej direktivi izrecno navedeno, da ne vpliva na te obveznosti. ( 55 )

76.

Pravna podlaga za preverjanje sekundarne zakonodaje na podlagi mednarodnih obveznosti držav članic, ki jih Skupnost ni sprejela, pa ni razvidna. Ta naj bi bila v nasprotju z ugotovitvijo iz iste sodbe, da Skupnost ni vezana na mednarodne obveznosti držav članic. ( 56 )

77.

Temu ustrezno lahko Skupnost načeloma države članice zaveže k ukrepom, ki so v nasprotju z njihovimi mednarodnimi obveznostmi. To je razvidno že v členu 307 ES, s katerim je urejeno protislovje med obstoječimi mednarodnimi pogodbami in pravom Skupnosti. Čeprav obveznosti držav članic iz obstoječih pogodb do zdaj niso bile v navzkrižju s pravom Skupnosti, morajo države članice kljub temu sprejeti vse primerne ukrepe, da ta navzkrižja odpravijo. To lahko zahteva celo odpoved mednarodnih pogodb. ( 57 ) S pogodbami, sklenjenimi po pristopu, države članice načeloma ne morejo izpodbijati prava Skupnosti. ( 58 )

78.

Navzkrižje med pravom Skupnosti in mednarodnimi obveznostmi držav članic vedno povzroča težave in vpliva na polni učinek zadevnih določb prava Skupnosti in/ali mednarodnega prava. Iz tega izhaja, da je smiselno in v skladu z načelom lojalnosti Skupnosti prizadevati si za preprečevanje navzkrižij, zlasti pri razlagi zadevnih določb. To velja še zlasti, če ima zadevni ukrep Skupnosti – kot tu – za namen usklajeno izvajanje mednarodnih obveznosti držav članic.

79.

Dodatne vezave Skupnosti pa ne morejo izhajati iz sporazumov držav članic, ki jih ona ni sprejela. Iz tega izhaja, da niti namen izvajanja Direktive 2005/35 ne vodi do tega, da bi se Marpol 73/78 upošteval kot merilo za presojo njene zakonitosti.

80.

Prvo vprašanje se nanaša na skladnost člena 5(2) Direktive 2005/35 z Marpol 73/78.

81.

V Direktivi 2005/35 je najprej v členu 4 določena splošna, za vsakogar veljavna podlaga za odgovornost, zlasti odgovornost za ravnanje iz hude malomarnosti. Ta podlaga za odgovornost pa je v členu 5(2) z izrecnim sklicevanjem na ustrezne določbe Marpol 73/78 omejena na lastnika ladje, poveljnika ali posadko, ko ta deluje pod odgovornostjo poveljnika. Ta omejitev velja na določenih morskih območjih, in sicer v ožinah, izključni ekonomski coni in na odprtem morju. Samo ta morska območja so predmet prvega vprašanja, ne pa teritorialno morje, ki se dodeli državnemu ozemlju obalnih držav in ki ga v nadaljevanju obravnavam v povezavi z drugim in tretjim vprašanjem. Pravilno je, da to vprašanje vključuje tudi veljavnost člena 4, kajti sama razveljavitev člena 5(2) uresničevanja zadevnih pravil Marpol ne bi zagotovila, temveč bi ga še dodatno otežila.

82.

S pravilom 9 iz Priloge I k Marpol 73/78 oziroma pravilom 5 iz Priloge II so prepovedani izpusti. Te prepovedi pa ne veljajo pri izjemah pravil 11 oziroma 6 iz prilog. V skladu z odstavkom b(ii) teh pravil se prepovedi ne uporabljajo, kadar je bil izpust posledica poškodbe ladje ali ladijske opreme, pod pogojem, da lastnik ali poveljnik nista povzročila škode naklepno ali iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala.

83.

Če primerjamo samo besedilo teh določb z Direktivo 2005/35, izhajata iz tega dve bistveni razliki. Prvič, v skladu z Marpol 73/78 je ravnanje oseb razen lastnika ali poveljnika pri izpustu, ki je bil posledica poškodbe, popolnoma nepomembno. Izpust je očitno prepovedan samo, če je ena izmed teh dveh oseb povzročila škodo naklepno ali iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala. Po drugi strani je v skladu s členom 4 Direktive načeloma lahko vsakdo odgovoren za izpust. Drugič, merilo za osebno odgovornost na podlagi člena 4 Direktive, naklepno, iz zavestne ali hude malomarnosti, glede na besedilo ni skladno z merilom iz Marpol 73/78.

84.

Na podlagi razlage, ki upošteva samo besedilo, se z Direktivo presega Marpol 73/78, če pri poškodbi zadošča ravnanje oseb poleg poveljnika ali lastnika, da je izpust prepovedan. Delno je bilo navedeno, da predvidevanje odgovornosti teh drugih oseb za izpuste ni skladno z mednarodnimi obveznostmi Skupnosti.

85.

S Parlamentom bi sicer lahko zastopali stališče, da Marpol 73/78 molči glede drugih oseb. S tem pa bi izključili samo navzkrižje z Marpol 73/78. Skupnost bi bila še vedno vezana na določbe Konvencije, ki na tu obravnavanih morskih območjih za vse osebe dopuščajo samo določbe, ki uresničujejo standarde varstva Marpol 73/78. Iz tega izhaja, da Skupnost ne bi imela svobode, da bi druge primere na teh območjih urejala po lastni presoji, temveč bi bila pri tem omejena.

86.

Če pa bi se ravnali strogo po besedilu Marpol 73/78, bi to – kot upravičeno poudarjajo zlasti Danska, Francija, Svet in Komisija – vodilo do absurdnih posledic. Celo izpusti zaradi naklepnih poškodb ladje ali ladijske opreme bi bili dopustni, če škode, naklepno ali iz zavestne malomarnosti, ne bi povzročil niti poveljnik niti lastnik.

87.

Iz tega izhaja, da je priporočljivo, da se Marpol 73/78 ne razlaga izolirano in samo na podlagi besedila, temveč da se upoštevajo tudi njegovi cilji in funkcija v okviru Konvencije. Na podlagi četrtega odstavka preambule je poglavitni cilj Marpol 73/78 popolnoma odpraviti namerno onesnaževanje in minimalizirati onesnaževanje zaradi naključnih izpustov.

88.

Izjeme v skladu s pravilom 11(b)(ii) iz Priloge I in pravilom 6(b)(ii) iz Priloge II k Marpol 73/78 naj bi predvsem določale merilo skrbnosti, ki ga je treba upoštevati za preprečevanje onesnaževanja zaradi naključnih izpustov. Če bi vsaka država določila svoje merilo za ugotavljanje krivde in bi bili ti standardi na odprtem morju celo kumulativni, bi bilo pri plovbi težko presojati zadevno odgovornost.

89.

Po drugi strani pri Marpol 73/78 ni mogoče zaznati cilja, ki bi zahteval ali vsaj pojasnil, zakaj naj bi izključno poveljnik in lastnik preprečevala onesnaževanje zaradi naključnih izpustov. Ti dve osebi sta odgovorni za ladjo v celoti. Kljub temu ni mogoče na splošno izključiti, da tudi druge osebe prav tako nosijo odgovornost in povzročajo poškodbe, katerih posledica je izpust.

90.

Prav tako bi se moralo z ustreznimi določbami Konvencije omogočati učinkovito varovanje morskega okolja. To bi bilo treba doseči na podlagi skupnih mednarodnih standardov, da bi bile zahteve za plovbo predvidljive. Zato ni nujno, da se odgovornost omeji na poveljnika in lastnika.

91.

Izključitev vsakršne odgovornosti drugih oseb bi sicer vodila do popolnoma drugačnega zaključka kot člen III(4)(2) Mednarodne konvencije o civilni odgovornosti za škodo, ki jo povzroči onesnaženje z nafto, z dne 29. novembra 1969, ( 59 ) kakor je bila spremenjena s Protokolom iz leta 1992. ( 60 ) V nasprotju z Marpol 73/78 ta določba izrecno predvideva, da načeloma civilno odgovornost nosi samo lastnik, ne pa vrsta drugih oseb kot na primer posadka, zakupnik ali ponudnik storitev za ladjo. Te osebe kljub temu odgovarjajo, če povzročijo škodo naklepno ali iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala.

92.

Pri tem sta razvidni dve stvari. Prvič, izključitev odgovornosti določenih oseb za onesnaževanje z nafto je mogoče predvideti samo, če je bila ta izrecno določena, in drugič, kadar je škoda povzročena naklepno ali iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala, odgovornost ni omejena na lastnika in poveljnika.

93.

Zato je pravilo 11(b)(ii) iz Priloge I in pravilo 6(b)(ii) iz Priloge II treba razumeti tako, da sta poveljnik in lastnik tam navedena le kot primer. Če so za izpuste, ki so bili posledica poškodbe, izjemoma odgovorne tudi druge osebe, veljajo zanje enaki pogoji kot za poveljnika in lastnika.

94.

Z Direktivo 2005/35 torej nista kršena niti Marpol 73/78 niti Konvencija, če nalagata odgovornost za izpuste, ki so bili posledica poškodbe, osebam poleg poveljnika in lastnika.

95.

Zdi se, da je posledica člena 5(2) Direktive 2005/35, da osebe poleg lastnika, poveljnika ali posadke, ko ta deluje pod odgovornostjo poveljnika, niso presojane glede na to, ali povzročijo škodo naklepno ali iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala in povzročila izpust. V skladu s členom 4 Direktive se njihova odgovornost presoja glede na to, ali so izpust povzročili naklepno, iz zavestne ali hude malomarnosti. Ta podlaga za odgovornost je po mnenju tožečih strank in nekaterih držav članic strožja kot Marpol 73/78.

96.

Kot je bilo že prikazano, ( 61 ) se s Konvencijo prepove Skupnosti, da bi na zadevnih morskih območjih določila strožjo podlago za odgovornost, kot je predvidena v Marpol 73/78. To mora veljati zlasti za osebe poleg poveljnika in lastnika. Te so na poseben način odgovorne za preprečevanje poškodb na ladji, ki lahko povzročijo izpust onesnaževalnih snovi. Če odgovarjajo samo za naklepno ravnanje in ravnanje iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala, potem druge osebe ne morejo prevzeti večje odgovornosti.

97.

Že odgovornost za ravnanje iz zavestne malomarnosti v skladu s členom 4 Direktive 2005/35 je lahko strožja kot Marpol 73/78, kajti v členu 4 ni navedeno zavedanje o verjetnosti nastanka škode. Poleg tega jezikovne različice te direktive pri tem pojmu niso usklajene. Predvsem govorijo, vsaj grška, malteška in portugalska različica, o navadni malomarnosti, ( 62 ) torej o blažji obliki krivde, kot je huda malomarnost. Pojmi, uporabljeni za malomarnost, v zadevnih pravnih redih sicer niso vedno natančno določeni. Kljub razlikam med jezikovnimi različicami pa se mora člen 4 Direktive 2005/35 v vseh državah članicah razlagati enotno glede na splošno logiko in namen določbe. ( 63 )

98.

Iz tega, da člen 4 Direktive 2005/35, vsaj v angleški, francoski in španski različici, torej v treh jezikih Skupnosti, v katerih je Marpol 73/78 zavezujoč, prevzema terminologijo iz Marpol 73/78, izhaja, da naj bi se za pojem malomarnosti sprejela podlaga za odgovornost iz Marpol 73/78 za nenaklepno ravnanje.

99.

Ta razlaga ustreza tudi obveznosti, da se določbe sekundarne zakonodaje Skupnosti po možnosti razlagajo v skladu z mednarodnimi pogodbami Skupnosti. ( 64 ) Če se v tej direktivi v drugih jezikovnih različicah uporabljajo drugi pojmi, je treba tudi te tako razumeti.

100.

Odgovornost za nenaklepno povzročen izpust v skladu z Marpol 73/78 ima dve značilnosti, po eni strani zavedanje o verjetnosti nastanka škode, po drugi strani pa malomarnost. Pogoj zavedanja natančno določa, da se mora storilec – kot splošno pri uporabi podlage za odgovornost za malomarnost („recklessly“) na angloameriškem pravnem področju – zavedati tveganja svojega ravnanja. To, da bi ta tveganja moral poznati, ne zadošča. ( 65 )

101.

Pojem zavestne malomarnosti iz člena 4 Direktive 2005/35 je torej treba razumeti tako, da ravnanje iz zavestne malomarnosti predpostavlja zavedanje, da bo škoda verjetno nastala. Pri tej razlagi pojem ni v nasprotju z Marpol 73/78 ali Konvencijo.

102.

Če je v členu 4 Direktive 2005/35 predvidena odgovornost za ravnanje iz [hude] malomarnosti, je to lahko v nasprotju z Marpol 73/78.

103.

Pojem „huda malomarnost“ ima v pravnih sistemih različnih držav članic lahko zelo različne pomene. ( 66 ) Opredelitve v okviru prava Skupnosti ne poznam. Sodišče pa je razvilo merila za uporabo pojma „očitna malomarnost“ v skladu s členom 239(1), druga alinea, carinskega zakonika ( 67 ). To so kompleksnost predpisov, v neizpolnitvi katerih je utemeljen carinski dolg, ter izkušnje in skrbnost gospodarskega subjekta. ( 68 )

104.

Izkušnje gospodarskega subjekta so subjektivno merilo, medtem ko skrbnost opisuje tisto merilo, ki ga morajo upoštevati vsi gospodarski subjekti. ( 69 ) Iz tega izhaja, da huda malomarnost opisuje zelo hudo kršitev dolžnosti skrbnosti. Zavedanje, da bo škoda verjetno nastala, pa za hudo malomarnost ni nujno potrebno. Če bi to podlago za odgovornost razumeli tako, bi bila strožje določena kot Marpol 73/78.

105.

Domnevamo lahko, da ta razlaga v smislu strogega merila ustreza namenom zakonodajalca ob sprejetju Direktive 2005/35. Ker se s tem uvaja, kot dodatek k obema podlagama za odgovornost, navedenima v Marpol 73/78, huda malomarnost, bi bilo treba ustvariti dodatno podlago za odgovornost. ( 70 )

106.

V prid zaostritve govori tudi izjema glede odgovornosti v členu 5(2) Direktive 2005/35, ki se sklicuje na Marpol 73/78. Ta izjema ima polni učinek samo, če za zadevne skupine oseb načeloma velja druga podlaga za odgovornost, ki je strožja od tiste, ki jo določa Marpol 73/78.

107.

Določbe sekundarne zakonodaje Skupnosti pa je treba po možnosti razlagati v skladu z mednarodnimi pogodbami Skupnosti. Te pogodbe so namreč v skladu s členom 300(7) ES za institucije zavezujoče. Sekundarna zakonodaja jih ne sme kršiti, saj imajo prednost pred sekundarno zakonodajo. ( 71 )

108.

Temu ustrezno je treba razlagi, skladni z mednarodnim pravom, dati prednost pred drugimi metodami razlage. Ta obveznost je omejena samo s pravili in načeli, ki imajo prednost pred mednarodnimi obveznostmi Skupnosti. To so splošna pravna načela, zlasti načelo pravne varnosti. Iz tega izhaja, da je razlaga contra legem izključena. ( 72 )

109.

Pojem hude malomarnosti je v skladu s tem mogoče razlagati ozko ( 73 ), tako da ne preseže Marpol 73/78. Kot kaže preiskava znanstvene službe Sodišča, se ravnanje iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala, kot predvideva Marpol 73/78, v mnogih pravnih redih priznava kot oblika hude malomarnosti, ki je v Direktivi 2005/35 določena kot podlaga za odgovornost. V Nemčiji bi najbrž govorili o hudi zavestni malomarnosti. ( 74 ) Iz tega izhaja, da je zelo hudo kršitev dolžnosti skrbnosti, nujno za hudo malomarnost, v smislu pravila 11(b)(ii) iz Priloge I in pravila 6(b)(ii) iz Priloge II k Marpol 73/78 mogoče omejiti na ravnanje iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala.

110.

Ta razlaga ne bi v celoti izčrpala besedila Direktive, kajti zavedanje o verjetnosti nastanka škode za hudo malomarnost ni nujno. Vsekakor pa bi upoštevala omejitve besedila. Hkrati bi bilo mogoče veliko natančneje določiti pomen hude malomarnosti, ker bi bile okoliščine zunaj storilca škode v primerjavi s subjektivnimi okoliščinami zavedanja bistveno manj pomembne.

111.

Pri tej razlagi, ki jo zahtevajo mednarodne obveznosti Skupnosti, člen 4 v povezavi s členom 5(2) Direktive 2005/35 ne presega Marpol 73/78, zato pri uporabi za dejanja v ožinah, v izključni ekonomski coni in na odprtem morju tudi ni v nasprotju s Konvencijo.

112.

Iz navedenega izhaja, da preučitev prvega vprašanja za predhodno odločanje ni podala ničesar, kar bi omajalo veljavnost določb Direktive 2005/35.

113.

Drugo in tretje vprašanje se nanašata na podlago za odgovornost za hudo malomarnost v teritorialnem morju, zato ju je treba obravnavati skupaj.

114.

Vprašanji temeljita na tem, da se v skladu s členoma 4 in 5 Direktive 2005/35 v teritorialnem morju za vse osebe, to pomeni tudi za lastnika, poveljnika in posadko, uporabi podlaga za odgovornost za hudo malomarnost. Izjema iz člena 5(2) Direktive 2005/35 velja namreč samo za območja iz člena 3(1)(c, d, e), to pomeni za ožine, izključno ekonomsko cono in odprto morje, ne pa za teritorialno morje, ki je navedeno pod črko b.

115.

Vprašanji bi bili razrešeni, če bi imel pojem hude malomarnosti za postopke v teritorialnem morju enak pomen kot za postopke v ožinah, v izključni ekonomski coni in na odprtem morju. V tem primeru bi namreč izpust, povzročen iz hude malomarnosti, na podlagi dosedanjih obrazložitev predpostavljal ravnanje iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala. Ta razlaga bi zagotovila, da bi se pojem hude malomarnosti v okviru Direktive 2005/35 enotno razlagal, hkrati pa bi bil izključen vsak konflikt z Marpol 73/78.

116.

Ozka razlaga pojma hude malomarnosti zunaj teritorialnega morja pa je posledica prizadevanja, da se prepreči kršitev mednarodnih obveznosti Skupnosti. Besedilo, sistematična povezava in indici iz zakonodajnega postopka Skupnosti po drugi strani napeljujejo na to, da bi se huda malomarnost razumela širše, ( 75 ) namreč kot huda kršitev dolžnosti skrbnosti, ne da bi bilo pri tem nujno zavedati se verjetnosti nastanka škode.

117.

Zato je prenos te ozke razlage pojma hude malomarnosti na teritorialno morje lahko upravičen samo, če to zahtevajo mednarodne obveznosti Skupnosti.

118.

Člen 2 Konvencije navaja, da se suverenost obalnih držav razteza na teritorialno morje (odstavek 1) ter izvaja v skladu s to konvencijo in drugimi pravili mednarodnega prava (odstavek 3). V skladu s členom 211(4) obalne države lahko v zvezi z izvajanjem svoje suverenosti v mejah svojega teritorialnega morja sprejmejo zakone in predpise za preprečevanje, zmanjšanje in nadziranje onesnaževanja morja s tujih ladij. To izrecno velja tudi za ladje, ki izkoristijo pravico do neškodljivega prehoda. Ti zakoni in predpisi v skladu s poglavjem 3 dela II Konvencije ne smejo ovirati neškodljivega prehoda tujih ladij. Drugje kot zunaj teritorialnega morja ni nikakršnega sklicevanja na splošno sprejete mednarodne standarde.

119.

Tožeče stranke, Malta, Grčija in Ciper menijo, da je z odgovornostjo za hudo malomarnost kršena pravica do neškodljivega prehoda. Zlasti se sklicujejo na člen 19(2)(h) Konvencije. Na tej podlagi prehod ni več neškodljiv, če ladja povzroči kakršnokoli namerno in večje onesnaženje v nasprotju s to konvencijo. Iz tega sledi, da naj bi bila odgovornost za hudo malomarnost izključena.

120.

Ta argument pa ne upošteva tega, da so dopustne tudi določbe o varstvu okolja pri neškodljivem prehodu. Kot poudarjata Danska in Estonija, člen 21(1)(f) Konvencije namreč izrecno in natančno določa, da obalna država v skladu s to konvencijo in drugimi pravili mednarodnega prava lahko sprejme zakone in predpise o neškodljivem prehodu skozi teritorialno morje, ki se nanašajo na ohranitev okolja obalne države ter preprečevanje, zmanjšanje in nadziranje njegovega onesnaževanja. Tuje ladje se morajo med neškodljivim prehodom ravnati po teh zakonih v skladu s členom 21(4). Vezava na splošno sprejete mednarodne standarde tudi tu načeloma ni predvidena. V skladu s členom 21(2) ta velja samo za osnutek, konstrukcijo, posadko ali opremo tujih ladij.

121.

Odprto lahko ostane, kje je meja te zakonodajne pristojnosti obalnih držav. Določb o varstvu okolja najbrž ne pokriva več, če bi te popolnoma preprečile prehod. Omejitve suverenosti obalnih držav bi se lahko nanašale tudi na izvrševanje kazni zoper ladje na morju. Tako daleč pa člen 4 Direktive 2005/35 ne seže, prehod ni prepovedan niti niso zahtevani določeni izvršilni ukrepi zoper ladje, ki plujejo. Države članice naj bi prepovedale samo določeno prakso, ki za prehod ni potrebna. V tem oziru je razmeroma blago merilo skrbnosti iz Marpol 73/78 samo nekoliko zaostreno. To mora biti možno kot določba v zvezi s preprečevanjem in zmanjšanjem onesnaževanja okolja v smislu člena 21(1)(f) Konvencije.

122.

V nasprotju z navedbami Cipra niti sklicevanje na druga pravila mednarodnega prava v členu 2(3) in členu 21(1)(f) Konvencije ne vodi do tega, da bi bila Skupnost v teritorialnem morju vezana na Marpol 73/78. Ker Skupnost ni pogodbenica tega sporazuma in se Konvencija za teritorialno morje ne sklicuje na Marpol 73/78, za Skupnost ne vsebuje nobenega drugega pravila mednarodnega prava. ( 76 )

123.

Estonija, Danska, Španija, Francija, Švedska, Združeno kraljestvo, Parlament, Svet in Komisija tako upravičeno menijo, da Konvencija regulativnih pristojnosti glede varstva okolja znotraj teritorialnega morja, drugače kot na morskih območjih, ki so bila predmet preiskave za odgovor na prvo vprašanje, ne omejuje na izvajanje mednarodno sprejetih standardov, zlasti ne na izvajanje Marpol 73/78. Ta zaključek se ponuja že zato, ker se teritorialno morje dodeli državnemu ozemlju obalne države, zato tam načeloma niso potrebna nobena regulativna pooblastila s strani Konvencije.

124.

Tožeče stranke, Malta, Grčija in Ciper poleg tega navajajo, da naj bi bile na podlagi Marpol 73/78 države pogodbenice sporazuma tudi v teritorialnem morju ovirane pri tem, da bi sprejele strožje določbe. Marpol 73/78 naj bi bil končen kompromis v zvezi s pregonom onesnaževanja z izpusti z ladij. Te stranke očitno izhajajo iz tega, da naj bi Marpol 73/78 dopuščal izpuste, ki s sporazumom niso prepovedani.

125.

Te trditve pa na podlagi tu zastopanega mnenja ( 77 ) ne morejo omajati veljavnosti Direktive 2005/35 že zaradi tega, ker na tej podlagi Marpol 73/78 brez sklicevanja v Konvenciji ne veže Skupnosti. Samo podredno, za primer, če bi Sodišče, opirajoč se na sodbo Nizozemska proti Parlamentu in Svetu, prišlo do drugačnega zaključka, sledi preverjanje, ali Marpol 73/78 zahteva ozko razlago, uporabljeno za postopke zunaj teritorialnega morja, tudi za teritorialno morje.

126.

Iz besedila Marpol 73/78 ni mogoče razbrati, da naj bi vsebovalo izčrpno določbo o prepovedanih izpustih z ladij tudi znotraj teritorialnega morja. Marpol 73/78 zahteva, da se določeni izpusti prepovejo, preiskujejo in preganjajo. Ustrezne določbe so v členih 1, 4 in 6 v sporazumu ter v pravilu 9 iz Priloge I in pravilu 5 iz Priloge II. Kot je navedeno v predlogu za sprejetje predhodne odločbe in kot navajajo tožeče stranke, Malta in Ciper, sta Priloga I in Priloga II v skladu s členom 14(1) za države pogodbenice v celoti zavezujoči.

127.

Te določbe določajo minimalni standard, zavezujoč za države pogodbenice Marpol 73/78, za zavarovalne ukrepe zoper izpust škodljivih snovi z ladij v morje. Kot je bilo že prikazano, je ta minimalni standard v kombinaciji z določbami Konvencije v izključni ekonomski coni, v ožinah in na odprtem morju edini dopustni standard varstva.

128.

Med navedenimi določbami Marpol 73/78 pa je samo ena, namreč prepoved izpustov nafte v pravilu 9 iz Priloge I, ki bi jo lahko razumeli kot izrecno dovoljenje določenih izpustov. Tam je namreč navedeno, da so vsi izpusti prepovedani, „razen če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji“. Ti pogoji se nanašajo na izpust manjših količin nafte, medtem ko ladja pluje. To ni prepovedano niti z Direktivo 2005/35, kajti člen 5(1) to izjemo prevzema v celoti. Iz tega izhaja, da v tem primeru ni mogoče odločati o tem, ali Marpol 73/78 te izpuste dejansko dopušča.

129.

Podlaga za odgovornost v skladu s pravilom 11(b)(ii) iz Priloge I k Marpol 73/78 pa ima z vidika ureditve popolnoma drugo funkcijo kot izjema v pravilu 9. Če namreč lastnik ali poveljnik nista povzročila škode naklepno ali iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala, se pravilo 9 ne more uporabiti. Isto velja za kombinacijo pravila 5 iz Priloge II in pravila 6(b)(ii). Pod temi pogoji Marpol 73/78 torej ne vsebuje nikakršne določbe za izpust, ki je posledica poškodbe. Neobstoja določbe pa navadno ni mogoče razumeti kot dovoljenje.

130.

Medtem ko dovoljenja torej ni mogoče zaznati, pa je v besedilu Marpol 73/78 nakazano, da bi morale biti v določenih okoliščinah dopustne strožje določbe. Zlasti člen 9(2) izrecno določa, da Marpol 73/78 ne sme vplivati na jurisdikcijo (jurisdiction) obalnih držav, kot je ta določena v okviru Konvencije. Kot je bilo že prikazano, pa so v Konvenciji v teritorialnem morju dopuščeni strožji zavarovalni ukrepi.

131.

Poleg tega drugi odstavek preambule Marpol 73/78 priznava, da med drugim tudi izpust, povzročen iz malomarnosti, in naključni izpust pomenita resen vir onesnaževanja. Zato bi bilo presenetljivo, če bi Marpol 73/78 te oblike izpusta v vseh okoliščinah dopuščal.

132.

Univerzalna veljavnost, ki jo poudarjajo tožeče stranke, v smislu petega odstavka preambule ni v nasprotju s tem. Nanaša se samo na navedene snovi, namreč na dopolnitev določb o onesnaževanju z nafto z določbami o izpustu kemikalij. Iz tega odstavka pa ni mogoče razbrati, ali naj standardi odgovornosti veljajo taksativno in univerzalno.

133.

Če bi trdili kot Grčija, da so strožji zavarovalni ukrepi mogoči samo, če so izrecno predvideni z Marpol 73/78, bi šli predaleč. Čeprav države pogodbenice niso mogle doseči sporazuma o taki strožji določbi, kot navajajo Grčija in tožeče stranke, iz tega še zdaleč ne izhaja, da so z Marpol 73/78 sprejele dokončen standard varstva za vsa območja morja.

134.

Sicer je bil po navedbah tožečih strank v zadevnem obdobju zavrnjen predlog Kanade, da bi določili pristojnost za sprejetje strožjih določb v Marpol 73/78, toda Komisija upravičeno poudarja, da že material o zgodovini nastanka Marpol 73/78, ki so ga predložile tožeče stranke, prej nakazuje na to, da bi moralo biti vprašanje strožjih standardov varstva po mnenju mnogih udeležencev pogajanj urejeno s Konvencijo. ( 78 )

135.

Pri obravnavi strožjih standardov so države med pogajanji predvsem želele zagotoviti, da v Marpol 73/78 določene zahteve za ladje ne bi bile enostransko zaostrene. Danes to za teritorialno morje v členu 21(2) Konvencije zagotavlja sklicevanje na mednarodne standarde za ladje, to pomeni zlasti Marpol 73/78. ( 79 ) Za standarde odgovornosti pa manjka ravno tako sklicevanje.

136.

Zato tudi zgodovina nastanka Marpol 73/78 nasprotuje trditvi, da Marpol 73/78 vsebuje končno določbo. Izhajati je treba iz tega, da pristojnosti obalnih držav izhajajo iz Konvencije, v kateri za teritorialno morje ni predvidena vezanost na Marpol 73/78.

137.

Zato niti Konvencija niti Marpol 73/78 na območju teritorialnega morja ne zahtevata ozke razlage pojma nezavestne malomarnosti v skladu s standardom odgovornosti glede na pravilo 11(b)(ii) iz Priloge I in pravilo 6(b)(ii) iz Priloge II k Marpol 73/78.

138.

Ugotoviti je torej treba, da preučitev drugega in tretjega vprašanja za predhodno odločanje ni podala ničesar, kar bi lahko omajalo veljavnost določb Direktive 2005/35.

139.

S četrtim vprašanjem želi predložitveno sodišče ugotoviti, ali uporaba pojma [hude] malomarnosti iz člena 4 Direktive 2005/35 krši načelo pravne varnosti. Pri tem je zlasti pozorno na tveganje, da države članice tega pojma ne izvajajo in uporabljajo enotno. Po njegovem mnenju bi bili potrebni dodatni pojasnjevalni elementi, ki bi vodili prakso držav članic.

140.

Nobena stranka ne ugovarja pojmu hude malomarnosti, če je – kot je uporabljen tu za odprto morje, ožine in izključno ekonomsko cono – v skladu z Marpol 73/78 razumljen kot ravnanje iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala. Niti predložitveno sodišče v tem oziru ne bi smelo imeti ugovorov, ker je pomen hude malomarnosti s to razlago natančno določen.

141.

To stališče je treba omeniti, ker niti s terminologijo iz Marpol 73/78 ni zagotovljena enotna uporaba znotraj Skupnosti. Preiskava znanstvene službe Sodišča dejansko pokaže, da pojem malomarnosti ni znan v vseh pravnih redih Skupnosti. Delno se uporablja kot nezavestna malomarnost. Nemško izvajanje Marpol 73/78 uporablja standard navadne malomarnosti, čeprav je v nemškem kazenskem pravu znano merilo nezavestne malomarnosti. V primerjavi s tem disparatnim stanjem Direktiva 2005/35 v skladu s tretjo uvodno izjavo prispeva k enotni uporabi Marpol 73/78 v Skupnosti.

142.

Tu pa gre lahko samo za to, ali je pojem hude malomarnosti v zvezi s postopki v teritorialnem morju, kjer njegova razlaga ni omejena na podlago za odgovornost iz Marpol 73/78, skladen z načelom pravne varnosti.

143.

Načelo pravne varnosti zlasti zahteva, da so predpisi jasni in natančni, da se posamezniki lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi in sprejmejo ukrepe. ( 80 ) V kazenskem pravu je konkretizirano z načelom zakonitosti (nullum crimen, nulla poena sine lege), ki je določeno predvsem v členu 7(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). ( 81 ) To načelo določa, naj zakon jasno opredeli kazniva dejanja in kazni, s katerimi se ta kaznujejo. Ta pogoj je izpolnjen, ko lahko naslovnik norme iz besedila zadevne določbe in po potrebi s pomočjo njene razlage s strani sodišč razbere, za katera dejanja in opustitve mora kazensko odgovarjati. ( 82 )

144.

Direktivi 2005/35 pa ni treba ustrezati temu merilu, ker kot direktiva ne more vsebovati neposredno učinkujočih kazenskopravnih norm. ( 83 ) Te morajo sprejeti države članice. Če določbe te direktive niso dovolj natančne, da bi ustrezale zahtevam zakonitosti, je dolžnost nacionalnega zakonodajalca, da ob upoštevanju dejavnikov nacionalnega pravnega reda ponuja pomoč pri prenosu. ( 84 ) S tem ni omajana veljavnost te direktive, temveč le njen usklajevalni učinek.

145.

Čeprav bi želeli načelo zakonitosti uporabiti pri določbah direktive, ki jih ni mogoče neposredno uporabiti, pa bi člen 4 Direktive 2005/35 ustrezal tem zahtevam. V teritorialnem morju zahteva določitev in uporabo podlage za odgovornost za hudo malomarnost. Ni sporno, da je vsaj pojem malomarnosti v pravnih sistemih znan in da v različnih oblikah lahko tudi obrazloži kaznivost. Odločilna je kršitev dolžnosti skrbnosti, ki so jo poudarile tudi tožeče stranke. Kot je Sodišče na podlagi očitne malomarnosti ugotovilo, je dolžnosti skrbnosti treba obrazložiti dvakrat, po eni strani na podlagi objektivnega merila, ki velja za vse osebe zadevne skupine, po drugi strani na podlagi tega, kar se subjektivno lahko pričakuje od akterja, zlasti na podlagi njegovih izkušenj. ( 85 )

146.

V zvezi s pomorskim prometom, zlasti s transportom nevarnih snovi, je treba biti pri predvidevanju takih dolžnosti skrbnosti gotovo zelo previden. Načeloma Skupnost prevzame tveganje, povezano z zakonito ladijsko plovbo. Če torej dolžnosti skrbnosti niso izrecno določene s posebnimi predpisi, morajo biti v zadevni javnosti čim bolj enotno priznane (lege artis), preden lahko postanejo kazenskopravno relevantne. To še zlasti velja v okviru člena 4 Direktive 2005/35, ker tam uporabljena podlaga za odgovornost za [hudo] malomarnost v primerjavi z navadno malomarnostjo predpostavlja izrazito nevestno ravnanje.

147.

Iz tega izhaja, da hiter pregled Direktive ne zadošča, da bi identificirali dolžnosti skrbnosti za uporabo. To pa niti ni nujno za zagotovitev predvidljivosti. Obseg tega izraza je pretežno odvisen od vsebine besedila, ki ga zadeva, področja, ki ga pokriva, ter od števila in statusa njegovih naslovnikov. Predvidljivost zakona ne nasprotuje temu, da bi bila zadevna oseba prisiljena poseči po pojasnjevalnih nasvetih, da bi v okoliščinah zadeve razumno presodila posledice, ki lahko nastanejo zaradi določenega dejanja. To velja zlasti za strokovnjake, na primer zaposlene v profesionalnem pomorskem prometu, ki so navajeni, da morajo dokazovati visoko skrbnost pri opravljanju svoje dejavnosti. Od njih je tudi mogoče pričakovati, da posebej pazijo na to, da presodijo tveganja, ki jih ta prinaša. ( 86 )

148.

Tako je sicer treba izhajati iz tega, da konec koncev lahko le sodišča natančno razmejijo dolžnosti skrbnosti, vendar je to v skladu s členom 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da izključuje postopno razjasnjevanje pravil glede kazenske odgovornosti, vključno z nadaljnjim razvojem kazenskega prava na podlagi sodne razlage posameznih primerov, če predpostavljamo, da je razvoj na koncu skladen z naravo statusa kaznivega dejanja in razumno predvidljiv. ( 87 ) Ne poznam nobenega primera, v katerem bi Evropsko sodišče za človekove pravice ugovarjalo uporabi pojmov malomarnost ali huda malomarnost v kazenskem pravu.

149.

Od pomorščakov se lahko pričakuje, da se s svojim ravnanjem ne približujejo mejam dopustnega po kazenskem pravu, temveč da so bolj skrbni, kot se po kazenskem pravu zahteva. Temu v prid govori že tveganje, povezano s pomorskim prometom in poudarjeno v obravnavi, glede telesnih poškodb, izgube življenja, ladje in zaupanega tovora. Vsaj pri škodi, ki jo povzroči onesnaženje z nafto, obstaja tudi večje tveganje glede pretežno objektivne civilne odgovornosti na podlagi Mednarodne konvencije o civilni odgovornosti za škodo, ki jo povzroči onesnaženje z nafto. ( 88 )

150.

Če predložitveno sodišče predvideva neenotno izvajanje in uporabo v državah članicah, je najprej treba opozoriti, da lahko države članice v skladu s členom 1(2) Direktive 2005/35 svobodno sprejemajo strožje predpise o varstvu v skladu z mednarodnim pravom. Direktiva tako ne ureja končnega, enotnega standarda, temveč le minimalne zahteve, ki jih glede na njihovo naravo v državah članicah ni treba enotno izvajati.

151.

Obravnavani postopek prispeva tudi k temu, da se pojem [hude] malomarnosti iz člena 4 Direktive 2005/35 natančno določi. Če Sodišče sledi tu zastopanemu stališču, bo predvsem natančno določeno, da ima ta pojem v teritorialnem morju lahko drugačen pomen kot na drugih območjih morja, kjer ga je treba razlagati v skladu z Marpol 73/78.

152.

Sodišča držav članic se lahko ob nadaljnjih dvomih v skladu s členom 234 Pogodbe obrnejo na Sodišče. V nekaterih okoliščinah so sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji, k temu celo zavezana, na primer če se sodna praksa višjih sodišč držav članic razhaja. ( 89 )

153.

To pravosodno zagotavljanje enotnega izvajanja in uporabe Direktive 2005/35 je dopolnjeno z nalogo Komisije, da v skladu s členom 211 Pogodbe zagotavlja upoštevanje sekundarne zakonodaje in po potrebi v skladu s členom 226 ES vloži tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti.

154.

Končno niti argument, ki ga navajajo tožeče stranke in Grčija, glede možne zlorabe odgovornosti za hudo malomarnost pri hudih nezgodah ne dokazuje kršitve načela pravne varnosti ali zakonitosti kazenskega prava. Zlorabe nikoli ni mogoče z gotovostjo izključiti. Zlasti zadnji primeri iz Francije in Španije, navedeni kot dokazilo, kažejo, da Direktiva 2005/35 ni potrebna, da bi se za pomorščake uvedel pregon, ki ga sicer razumejo kot pretiravanje.

155.

Če se tožeče stranke sklicujejo na pomanjkljivo obrazložitev, preučitev ni potrebna, ker je že predložitveno sodišče zavrnilo te dvome. ( 90 ) Ker gre pri Direktivi 2005/35 za pravni akt s splošno veljavnostjo, se obrazložitev lahko omeji na to, da navede celotni položaj, ki je pripeljal do njenega sprejetja, in navede splošne cilje, ki jih želi doseči, ( 91 ) zato je pomanjkljiva obrazložitev tu precej nepomembna.

156.

Iz tega izhaja, da niti preučitev četrtega vprašanja za predhodno odločanje ni podala ničesar, kar bi omajalo veljavnost določb Direktive 2005/35.

157.

Iz tega izhaja, da Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe odgovori tako:

Preučitev predloženih vprašanj ni podala ničesar, kar bi bilo v nasprotju z veljavnostjo Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/35/ES z dne 7. septembra 2005 o onesnaževanju morja z ladij in uvedbi sankcij za kršitve.