1. 

Predlog, ki ga je vložilo South London Employment Tribunal, vsebuje pomembno vprašanje, ki do sedaj še ni bilo postavljeno, o področju uporabe Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ( 2 ) (v nadaljevanju: Direktiva). Sodišče sprašuje, ali prepoved diskriminacije iz Direktive zajema primere, ko je zaposlena oseba obravnavana manj ugodno kakor njeni sodelavci zaradi povezanosti z invalidno osebo, čeprav sama ni invalid.

2.

S. Coleman, tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, je od leta 2001 delala kot strokovna sodelavka pri Attridge Law, odvetniški pisarni (firm of solicitors) iz Londona, katere družbenik je S. Law. Leta 2002 je rodila invalidnega sina, ki ima bronhomalacijo in prirojeno laringomalacijo. Sin je v njeni oskrbi.

3.

Tožeča stranka je 4. marca 2005 soglašala s prenehanjem svojega delovnega razmerja zaradi pomanjkanja dela in tako nehala delati za Attridge Law. 30. avgusta 2005 je vložila tožbo proti nekdanjim delodajalcem zaradi odpovedi pod prisilo in diskriminacije zaradi invalidnosti z utemeljitvijo, da so jo obravnavali manj ugodno kot zaposlene z neinvalidnimi otroki ter da so ustvarili zanjo sovražno okolje. Kot primere diskriminatornega ravnanja proti njej navaja, da ji delodajalci niso dovolili, da se po porodniškem dopustu vrne na svoje obstoječe delovno mesto; da so ji govorili, da je „lena“, ko je želela odmor, da bi poskrbela za svojega sina, in da niso bili tako prilagodljivi glede njenih delovnih razmer, kot so bili glede delovnih razmer sodelavcev z neinvalidnimi otroki; da so govorili, da izrablja svojega „prekletega otroka“ za spreminjanje svojih delovnih pogojev; da so proti njej uvedli disciplinski postopek in da niso pravilno obravnavali pritožbe, ki jo je vložila zaradi slabega ravnanja.

4.

S. Coleman se je sklicevala na upoštevno nacionalno pravo, to je Disability Discrimination Act 1995 (zakon o diskriminaciji zaradi invalidnosti iz leta 1995), in na Direktivo. Zatrjevala je, da je namen Direktive prepovedati diskriminacijo ne samo invalidnih oseb ampak tudi oseb, ki so žrtve diskriminacije zaradi povezanosti z invalidno osebo. Glede na njeno mnenje bi moralo sodišče razlagati Disability Discrimination Act 1995 skladno z Direktivo in tako varovati pred diskriminacijo zaradi povezanosti. Toženi stranki iz postopka v glavni stvari pa sta trdili, da Act ščiti samo invalidne osebe in da namen Direktive ni zajeti diskriminacije zaradi povezanosti.

5.

S. Coleman lahko uspe v svoji zadevi samo, če se Direktivo razlaga tako, da prepoveduje diskriminacijo zaradi povezanosti. Tako sodišče ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja in preučilo temelja zahteve, temveč je namesto tega prekinilo odločanje o tem delu tožbe in razpisalo predhodno obravnavo le o vprašanju, ali je diskriminacija zaradi povezanosti prepovedana. Po obravnavi je sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

6.

Štiri vprašanja, ki jih je Employment Tribunal postavilo Sodišču, se nanašajo na eno samo pravno vprašanje: ali Direktiva varuje neinvalidne osebe, ki so v okviru svoje zaposlitve žrtve neposredne diskriminacije in/ali nadlegovanja zaradi povezanosti z invalidno osebo?

7.

Direktiva je bila sprejeta na podlagi člena 13 ES, ki je bil Pogodbi ES dodan z Amsterdamsko pogodbo in v katerem je določeno: „Brez poseganja v druge določbe te pogodbe in v mejah pristojnosti Skupnosti po tej pogodbi lahko Svet na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom soglasno sprejme ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“ Prva stvar, na katero je treba opozoriti v zvezi s členom 13 ES, je ta, da so v njem izbrane določene podlage za diskriminacijo, ki so obravnavane kot sumljive podlage ali, če si izposodim izraz iz ameriškega ustavnega prava, kot „sumljive kategorije“ („suspect classifications“) ( 3 ) in ki so predmet protidiskriminacijskih predpisov Skupnosti. V okviru te široke določbe se lahko sprejme predpise z namenom boja proti diskriminaciji na naštetih podlagah. Čeprav ima Svet precejšnjo diskrecijo glede sprejetja ukrepov, ki so prilagojeni posameznim okoliščinam in družbenim okvirom, se člena 13 ES ne more razlagati tako, da dovoljuje sprejetje predpisov, ki niso skladni z njegovimi nameni in duhom in ki omejujejo varstvo, ki so ga avtorji Pogodbe hoteli nuditi. Tako je treba predpise, sprejete na podlagi člena 13 ES, razlagati v skladu s cilji, ki jih zasleduje sam člen 13. ( 4 )

8.

Člen 13 ES je izraz zaveze pravnega reda Skupnosti načelu enakega obravnavanja in nediskriminacije. Tako je treba ta člen in katerokoli direktivo, sprejeto na tej pravni podlagi, razlagati v okviru sodne prakse Sodišča o teh načelih. ( 5 ) V členu 1 Direktive je določeno, da je njen namen „opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji … zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“ (moj poudarek). Sodna praksa Sodišča je jasna glede vloge enakega obravnavanja in nediskriminacije v pravnem redu Skupnosti. Enakost ni samo politični ideal in želja ampak eno izmed temeljnih načel prava Skupnosti. ( 6 ) Kot je Sodišče menilo v zadevi Mangold, je Direktiva praktični vidik načela enakosti. ( 7 ) Da bi se določilo, kaj so zahteve enakosti v kateremkoli primeru, se je treba spomniti vrednot, na katerih temelji enakost. To sta človekovo dostojanstvo in osebna avtonomija.

9.

Kot skrajni minimum prinaša človekovo dostojanstvo to, da so vsi posamezniki priznani kot enakovredni. Življenje nekoga je dragoceno že zaradi samega dejstva, da je človek, in nikogaršnje življenje ni vredno več ali manj kot življenje drugega. Kot nas je nedavno spomnil Ronald Dworkin, tudi ko se globoko ne strinjamo glede zadev politične morale, strukture političnih institucij in delovanja naših demokratičnih držav, smo še vedno zavezani temu temeljnemu načelu. ( 8 ) Tako posamezniki in politične institucije ne smejo delovati na način, ki zanika imanentno pomembnost vsakega človeškega življenja. Osebna avtonomija ima pomembno, vendar drugačno vrednost. Zahteva, da bi posamezniki morali biti sposobni oblikovati in voditi potek svojega življenja prek niza odločitev med različnimi pomembnimi možnostmi. ( 9 ) Izvajanje avtonomije predpostavlja, da so ljudem dane na voljo pomembne možnosti, med katerimi lahko izbirajo. Ko ravnamo kot avtonomne osebe in sprejemamo odločitve o tem, kako naj bi se razvijalo naše življenje, se udejanjajo naša osebna integriteta, občutek za dostojanstvo in samospoštovanje. ( 10 )

10.

Namen člena 13 ES in Direktive je varovati dostojanstvo in avtonomijo oseb, ki spadajo v navedene sumljive kategorije. Najočitnejši način, kako se lahko prizadene dostojanstvo in avtonomijo osebe, je ta, da se osebo neposredno napade, ker ima sumljivo lastnost. Manj ugodno obravnavanje nekoga na podlagi razlogov, kot so versko prepričanje, starost, invalidnost in spolna usmerjenost, krati to posebno in edinstveno vrednost, ki jo imajo osebe na podlagi tega, da so ljudje. Priznavanje enake vrednosti vsakemu živemu bitju pomeni, da je treba biti slep za preudarke te vrste, ko se nekomu nalaga breme ali se ga prikrajša za ugodnost. Z drugimi besedami, to so lastnosti, ki ne bi smele vplivati na oceno, ali je obravnavati nekoga manj ugodno prav ali ne.

11.

Zavezanost avtonomiji podobno pomeni, da ljudje ne smejo biti prikrajšani za pomembne možnosti na področjih, ki so bistvena za njihova življenja, zaradi sklicevanja na sumljive kategorije. Dostop do zaposlitve in poklicni razvoj sta bistvena za vsakega posameznika, ne samo kot sredstvo zaslužka ampak tudi kot pomemben način samouveljavitve in uresničitve svojih potencialov. Kdor diskriminira posameznika, ki spada v sumljivo kategorijo, ga po krivem prikrajša za pomembne možnosti. Tako je sposobnost posameznika, da živi avtonomno, resno ogrožena, ker se pomemben del njegovega življenja oblikuje ne z lastnimi odločitvami, ampak s predsodki nekoga drugega. S tem da osebe, ki spadajo v te kategorije, zaradi njihovih lastnosti obravnava manj ugodno, oseba, ki diskriminira, prepreči izvrševanje njihove avtonomije. Na tej točki je pravično in razumno, da se posreduje s protidiskriminacijskimi predpisi. V bistvu se želi s tem, da se ceni enakost in se zaveže k uresničevanju enakosti s pravom, ohraniti za vsako osebo pogoje za avtonomno življenje.

12.

Vendar neposredni napad na osebo s posebnimi lastnostmi ni edini način diskriminacije, obstajajo tudi drugi subtilnejši in manj opazni načini. Eden izmed načinov, kako kratiti dostojanstvo in avtonomijo ljudem, ki spadajo v določeno skupino, je napad ne na njih ampak na tretje osebe, ki so z njimi tesno povezane in ki same ne spadajo v to skupino. Trden pojem enakosti pomeni, da bi protidiskriminacijski predpisi morali zajemati tudi te subtilnejše oblike diskriminacije, ker prav tako prizadenejo osebe, ki spadajo v sumljive kategorije.

13.

Dostojanstvo osebe s sumljivo lastnostjo je krateno tako z neposredno diskriminacijo kot tudi takrat, ko vidi, da je nekdo diskriminiran samo zaradi povezanosti z njo. Tako se osebi, ki je neposredna žrtev diskriminacije, ne zgodi samo krivica, ampak postane tudi sredstvo, s katerim je krateno dostojanstvo osebe, ki spada v sumljivo kategorijo.

14.

Nadalje, ta subtilnejša oblika diskriminacije zmanjša sposobnost oseb s sumljivo lastnostjo, da bi izvrševale svojo avtonomijo. Na primer, avtonomija članov verske skupine je lahko zmanjšana (npr. glede izbire zakonca ali kraja bivanja), če vedo, da bo oseba, s katero se bodo poročili, žrtev diskriminacije zaradi verske pripadnosti njenega zakonca. Čeprav v manjšem obsegu, se lahko isto zgodi posameznikom, ki so invalidi. Ljudje, ki spadajo v določeno skupino, so pogosto bolj ranljivi od povprečne osebe, zato se zanesejo na posameznike, s katerimi so tesno povezani, za pomoč pri njihovih naporih, da bi živeli v skladu s temeljnimi odločitvami, ki so jih sprejeli. Kdor prikrajša posameznika za pomembne možnosti na področju, ki je bistveno za življenje, ker je ta posameznik povezan z osebo s sumljivo lastnostjo, prikrajša tudi to osebo za pomembne možnosti in ji prepreči izvrševanje njene avtonomije. Z drugimi besedami, oseba, ki spada v sumljivo kategorijo, je izključena iz niza možnosti, ki bi ji drugače bile na voljo.

15.

Normodajalec Skupnosti je sprejel Direktivo, da bi na področju zaposlovanja in dela zaščitil ljudi, ki spadajo v sumljive kategorije, in da bi zagotovil, da nista njihovo dostojanstvo in avtonomija prizadeta z očitno in neposredno ali subtilno in manj očitno diskriminacijo. Namig, kako se to lahko doseže, izhaja že iz člena 1 Direktive, v katerem je določeno: „Namen direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti [invalidnosti], starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“ (moj poudarek).

16.

Pomembna beseda je „zaradi“. Je pogost predlog prava in moralne filozofije, da ni vsa diskriminacija slaba. V okviru zaposlovanja, na primer, je popolnoma sprejemljivo, da delodajalec zaposli kandidata, ki je odgovoren, zanesljiv in vljuden, ter da izključi kandidate, ki so neodgovorni, nezanesljivi in nevljudni. Nasprotno pa menimo, da je narobe zavrniti nekoga na podlagi njegove rase ali vere, in v večini pravnih sistemov pravo posreduje, da bi se to diskriminacijo preprečilo. To, kar določi, ali je ravnanje delodajalca sprejemljivo ali ne, in sproži posredovanje prava, je podlaga za diskriminacijo, na katero se je oprl delodajalec v posameznem primeru.

17.

Dejstvo, da je nezakonitost diskriminacije odvisna od njene podlage, odseva v zgradbi upoštevnih predpisov. Praktično vsi protidiskriminacijski zakoni prepovedujejo diskriminacijo na določenih podlagah. To je strategija, ki ji je sledil normodajalec Skupnosti v Direktivi, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti. Glavna obveznost, določena s protidiskriminacijskimi predpisi, kot je Direktiva, je, da je treba ljudi obravnavati na določen način, ki je primerljiv s tem, kako so obravnavani drugi. ( 11 ) S sprejetjem Direktive je Svet jasno pokazal, da je ravnanje delodajalca, ki obravnava zaposleno osebo manj ugodno kot njene kolege na teh podlagah, nezakonito. Ko se ugotovi, da ravnanje delodajalca temelji na eni izmed prepovedanih podlag, se pride na področje nezakonite diskriminacije.

18.

Kot je opisano zgoraj, ima Direktiva izključujočo funkcijo: izključuje versko prepričanje, starost, invalidnost in spolno usmerjenost iz niza dovoljenih razlogov, na katere se lahko delodajalec legitimno opre, ko eno zaposleno osebo obravnava manj ugodno kot druge. Z drugimi besedami, od začetka veljavnosti Direktive delodajalcem ni več dovoljeno, da na takih preudarkih utemeljijo svojo odločitev o manj ugodnem obravnavanju zaposlene osebe.

19.

Direktiva prepoveduje neposredno diskriminacijo, ( 12 ) nadlegovanje ( 13 ) in posredno diskriminacijo. ( 14 ) Razlikovalna lastnost neposredne diskriminacije in nadlegovanja je, da sta nujno v razmerju do določene sumljive kategorije. Določeno ravnanje osebe, ki diskriminira, temelji na razvrstitvi v sumljive kategorije. Razvrstitev ni le naključje ampak bistveni razlog za njeno odločitev. To, da se delodajalec opre na te sumljive podlage, je z vidika pravnega reda Skupnosti zlo, ki ga je treba izkoreniniti. Zato Direktiva prepoveduje uporabo te razvrstitve kot podlage, na kateri temelji delodajalčeva odločitev. Nasprotno pa v primerih posredne diskriminacije nameni delodajalca in njegovi razlogi za ravnanje ali neravnanje niso upoštevni. To je v bistvu smisel prepovedi posredne diskriminacije: celo nevtralni, nedolžni ali dobronamerni ukrepi in politike, sprejeti brez diskriminatornega namena, bodo zajeti s prepovedjo, če bo njihov vpliv na osebe s posebno lastnostjo večji od vpliva na druge osebe. ( 15 ) Ta „različen vpliv“ takih ukrepov na določene ljudi je predmet predpisov o posredni diskriminaciji. Prepoved take diskriminacije je povezana z obveznostjo delodajalcev, da se prilagodijo tem skupinam s sprejetjem ukrepov in oblikovanjem politik, ki jim ne nalagajo prekomernega bremena v primerjavi s tistim, ki je naloženo drugim ljudem. ( 16 ) Tako deluje prepoved neposredne diskriminacije in nadlegovanja kot izključujoči mehanizem (z izključitvijo določenih podlag za delodajalčevo odločitev), prepoved posredne diskriminacije pa kot vključujoči sistem (z določanjem obveznosti za delodajalce, da upoštevajo potrebe posameznikov z določenimi lastnostmi in se jim prilagodijo). Tudi če bi sprejeli trditev vlade Združenega kraljestva, da je diskriminacija zaradi povezanosti očitno zunaj področja uporabe prepovedi posredne diskriminacije, to iz navedenega razloga ne pomeni, da ni zajeta s prepovedjo neposredne diskriminacije in nadlegovanja. Nasprotno, vključenost diskriminacije zaradi povezanosti v področje uporabe prepovedi neposredne diskriminacije in nadlegovanja je naravna posledica izključujočega sistema, ki je način delovanja prepovedi te vrste diskriminacije.

20.

Primer S. Coleman se nanaša na vprašanje neposredne diskriminacije. Kot je pojasnjeno v predložitveni odločbi, se tožeča stranka ne pritožuje zaradi vpliva, ki ga je imel nevtralen ukrep nanjo kot mater invalidnega otroka, za katerega skrbi, ampak zatrjuje, da jo je delodajalec izločil in napadel ravno zaradi njenega invalidnega sina. Tako se za Sodišče postavlja vprašanje, ali je neposredna diskriminacija zaradi povezanosti prepovedana z Direktivo.

21.

Jasno je, da bi se Direktiva uporabljala, če bi bila tožeča stranka sama invalid. V obravnavani zadevi pa se zatrjuje, da je invalidnost sina tožeče stranke sprožila diskriminatorno ravnanje. Tako oseba, ki je invalid, in oseba, ki je očitna žrtev ali predmet diskriminacije, nista isti. Ali se Direktiva zato ne uporablja? Glede na analizo do te točke, menim, da se.

22.

Kot je bilo navedeno, je učinek Direktive, da delodajalcu ni dovoljeno, da se sklicuje na vero, starost, invalidnost in spolno usmerjenost, da bi nekatere zaposlene osebe obravnaval manj ugodno od drugih. Če bi to storil, bi te posameznike krivično obravnaval in ne bi spoštoval njihovega dostojanstva in avtonomije. To dejstvo se ne spremeni v primerih, ko zaposlena oseba, ki je predmet diskriminacije, ni sama invalid. Podlaga za diskriminacijo, katere žrtev je, je še vedno invalidnost. Direktiva deluje na ravni podlag za diskriminacijo. Krivica, ki jo hoče popraviti, je uporaba določenih lastnosti kot podlag za manj ugodno obravnavanje nekaterih zaposlenih oseb od drugih; Direktiva namreč popolnoma izključuje vero, starost, invalidnost in spolno usmerjenost iz niza podlag, ki jih lahko delodajalec legitimno uporabi, da bi nekatere ljudi obravnaval manj ugodno. Z drugimi besedami, Direktiva ne dopušča, da bi sovražnost, ki jo delodajalec lahko čuti do ljudi, ki spadajo v naštete sumljive kategorije, delovala kot podlaga za kakršnokoli manj ugodno ravnanje v okviru zaposlovanja in dela. Kot sem pojasnil, se ta sovražnost lahko izrazi na očiten način z napadanjem posameznikov, ki imajo sami določene lastnosti, ali na bolj subtilen in skrit način z napadanjem tistih, ki so povezani s posamezniki s temi lastnostmi. V prvem primeru je splošno mnenje, da je tako ravnanje napačno in da mora biti prepovedano; drugi primer je popolnoma enak v vseh dejanskih vidikih. V obeh primerih je sovražnost delodajalca do starejših, invalidnih ali homoseksualnih ljudi ali ljudi z določenim verskim prepričanjem to, kar ga vodi k manj ugodnemu obravnavanju nekaterih zaposlenih oseb.

23.

Tako se lahko nekdo, ki je predmet diskriminacije zaradi katere od lastnosti, naštetih v členu 1, sklicuje na zaščito Direktive, tudi če sam nima ene izmed teh lastnosti. Ni treba, da je bil nekdo, ki je predmet diskriminacije, obravnavan slabo zaradi „lastne invalidnosti“. Zadostuje, da je bil slabo obravnavan zaradi „invalidnosti“. Tako je v skladu z Direktivo nekdo lahko žrtev nezakonite diskriminacije, ne da bi bil sam invalid; pomembno je, da je bila ta invalidnost – v obravnavani zadevi invalidnost sina S. Coleman – uporabljena kot razlog, da je bil manj ugodno obravnavan. Direktiva se ne uporablja le v primeru, ko je tožeča stranka sama invalid, ampak v vsakem primeru manj ugodnega obravnavanja zaradi invalidnosti. Če lahko S. Coleman dokaže, da je bila obravnavana manj ugodno zaradi invalidnosti svojega sina, se torej lahko sklicuje na Direktivo.

24.

Končno, vlada Združenega kraljestva je zatrjevala, da je bila Direktiva sprejeta z namenom določiti le minimalne standarde. Dejstvo, da je Svet deloval na področju, kjer države članice v veliki meri ostajajo pristojne, naj bi po mnenju vlade podpiralo to trditev. Tako bi morale države članice odločiti, ali se diskriminacija zaradi povezanosti na področju zaposlovanja in dela prepove ali ne. S tem se ne strinjam. Prvič, dejstvo, da področje ni popolnoma usklajeno ali da ima Skupnost le omejeno zakonodajno pristojnost, nikakor ne pomeni, da mora do posredovanja prava Skupnosti, kakršnokoli že naj bi bilo, priti na najnižji ravni. Z drugimi besedami, dejstvo, da ima Skupnost omejeno pristojnost na področju temeljnih pravic, ne pomeni, da lahko določi le minimalne standarde varstva temeljnih pravic, če se odloči za izvrševanje te pristojnosti. Drugič, iz Direktive ali njenih uvodnih izjav ne izhaja, da je bil to namen Sveta. Nasprotno, v uvodni izjavi 6 je na primer navedena „pomembnost boja proti vsem oblikam diskriminacije“ (moj poudarek). ( 17 )

25.

Iz zgoraj navedenih razlogov predlagam, naj Sodišče na vprašanje Employment Tribunal odgovori tako:

Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ščiti ljudi, ki so žrtve neposredne diskriminacije in/ali nadlegovanja na področju zaposlovanja in dela zaradi povezanosti z invalidno osebo, čeprav sami niso invalidi.