1.

Ali morajo nacionalna sodišča uporabiti neposredno veljavne predpise prava Skupnosti tudi tedaj, če na njih v skladu z nacionalnim pravom za to ni bila prenesena izrecna pristojnost? Irsko delovno sodišče, Labour Court v Dublinu, je to temeljno vprašanje predložilo Sodišču glede določb prava Skupnosti o zaposlitvi za določen čas, ki jih vsebuje okvirni sporazum o delu za določen čas. ( 2 )

2.

Labour Court poleg tega želi informacijo o razlagi dveh osrednjih določb tega okvirnega sporazuma, ki po eni strani vsebujeta načelo nediskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas, in po drugi strani ukrepe za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja delovnih razmerij za določen čas. Labour Court poleg tega sprašuje, kakšen doseg ima njegova dolžnost, da nacionalno pravo razlaga v skladu z direktivo.

3.

V tem primeru gre za obravnavo – kot že prej v zadevah Adeneler, Marrosu in Sardino, Vassallo ter Del Cerro Alonso – delovnih razmerij za določen čas, ki se jih poslužujejo delodajalci javnega sektorja. Sodišče je v navedenih zadevah že razjasnilo, da tudi takšna delovna razmerja spadajo na področje uporabe okvirnega sporazuma o delu za določen čas. ( 3 )

4.

Pravni okvir Skupnosti je v tem primeru Direktiva Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (v nadaljevanju: Direktiva 1999/70). ( 4 ) S to direktivo se izvaja okvirni sporazum o delu za določen čas (v nadaljevanju tudi: okvirni sporazum), ki so ga 18. marca 1999 sklenile tri splošne medpanožne organizacije (ETUC, UNICE in CEEP) in ki je priloga k tej direktivi.

5.

Skupni cilj okvirnega sporazuma o delu za določen čas je opredeliti „splošna načela in minimalne zahteve za pogodbe o zaposlitvi in delovnih razmerjih za določen čas“ in pri tem „[izboljšati kakovost] dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela nediskriminacije in vzpostavitvijo okvira, ki bi preprečeval zlorabe, izhajajoče iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas“. ( 5 )

6.

Okvirni sporazum pri tem upošteva, „da pogodbe za nedoločen čas so in bodo splošna oblika delovnega razmerja med delodajalci in delavci“. ( 6 ) Obenem pa okvirni sporazum priznava, da so pogodbe o zaposlitvi za določen čas „značilnost zaposlovanja v nekaterih sektorjih, poklicih in dejavnostih, kar morebiti ustreza delodajalcem in tudi delavcem“. ( 7 ) Okvirni sporazum dalje izhaja iz tega, da „je uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki temeljijo na objektivnih razlogih, način preprečevanja zlorab“. ( 8 )

7.

Določba 1 okvirnega sporazuma določa njegov namen:

„Namen okvirnega sporazuma je:

8.

Določba 4 okvirnega sporazuma opredeljuje načelo nediskriminacije tako:

9.

Določba 5 okvirnega sporazuma se nanaša na ukrepe za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas:

10.

Določba 8(5) okvirnega sporazuma končno določa:

„Preprečevanje in reševanje sporov in delovnih sporov, ki izhajajo iz uporabe tega sporazuma, poteka skladno z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in običaji.“

11.

Direktiva 1999/70 omogoča državam članicam, da izraze, uporabljene v okvirnem sporazumu, ki niso natančno določeni, opredelijo skladno z nacionalno zakonodajo ali običaji, če te opredelitve spoštujejo vsebino okvirnega sporazuma. ( 9 ) To omogoča upoštevanje stanja v vsaki državi članici ter razmer v posameznih sektorjih in v poklicih, s sezonskimi dejavnostmi vred. ( 10 )

12.

Člen 3 Direktive 1999/70 določa, da ta začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti, torej 10. julija 1999.

13.

Države članice v skladu s členom 2(1) Direktive 1999/70 „sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 10. julija 2001“ ali zagotovijo, da najpozneje do omenjenega datuma „delodajalci in delojemalci po dogovoru uvedejo potrebne ukrepe“. Države članice imajo v skladu s členom 2(2) Direktive na voljo, če je to potrebno ter po posvetovanju z delodajalci in delojemalci, največ eno leto za upoštevanje posebnih težav ali za izvajanje kolektivne pogodbe. Irska pa te možnosti ni uporabila.

14.

Poleg Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma je treba opozoriti še na socialne določbe Pogodbe ES, namreč na člen 137 ES in na člen 139 ES.

15.

Člen 137 ES v odlomkih določa:

„1.   Z namenom doseči cilje iz člena 136 Skupnost podpira in dopolnjuje dejavnosti držav članic na naslednjih področjih:

[…]

[…]

2.   V ta namen lahko Svet:

[…]

[…]

5.   Določbe tega člena se ne uporabljajo za plače, pravico združevanja, pravico do stavke ali pravico do izprtja.“

16.

Poleg tega člen 139 ES med drugim določa:

„1.   Če socialni partnerji tako želijo, lahko dialog med njimi na ravni Skupnosti privede do pogodbenih razmerij, tudi sporazumov.

2.   Sporazumi, sklenjeni na ravni Skupnosti, se izvajajo bodisi v skladu s postopki in prakso socialnih partnerjev in držav članic ali v zadevah iz člena 137 na skupno zahtevo podpisnic s sklepom Sveta, sprejetim na predlog Komisije.

[…]“

17.

Direktiva 1999/70 je bila v irsko pravo prenesena z zakonom št. 29 iz leta 2003 o varstvu delavcev, zaposlenih za določen čas ( 11 ) (v nadaljevanju: zakon iz leta 2003). Ta zakon je začel veljati 14. julija 2003.

18.

Iz člena 6(1) v povezavi s členom 2(1) zakona iz leta 2003 izhaja, da se delavcev, zaposlenih za določen čas, glede pogojev zaposlitve, skupaj s plačilom in pokojninskim zavarovanjem, ne sme obravnavati manj ugodno kot primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas. Prepoved manj ugodnega obravnavanja glede pokojninskega zavarovanja pa v skladu s členom 6(5) zakona iz leta 2003 velja le za delavce, zaposlene za določen čas, katerih običajni tedenski delovnik ne znaša manj kot 20 % običajnega delovnika primerljivega delavca, zaposlenega za nedoločen čas.

19.

Iz člena 9(1) zakona iz leta 2003 izhaja, da se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas delavca, ki je v trenutku sprejetja zakona iz leta 2003 ali pozneje dopolnil svoje tretje leto neprekinjene zaposlitve pri enem delodajalcu, le enkrat in največ za eno leto obnovi za določen čas. V skladu s členom 9(3) tega zakona so omejitve pogodbe o zaposlitvi, ki je v nasprotju z odstavkom 1, neveljavne, ( 12 ) in šteje se, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

20.

Delodajalec lahko odstopa od navedenih določb členov 6 in 9 zakona iz leta 2003, če za to obstajajo objektivni razlogi. ( 13 ) Člen 7 tega zakona podrobneje določa, kateri razlogi lahko štejejo za objektivne razloge.

21.

V skladu s členom 14 zakona iz leta 2003 je treba pritožbo zoper delodajalca, s katero so očita kršitev tega zakona, na prvi stopnji vložiti pri komisarju za pravice, tako imenovanem „Rights Commissioner“; ( 14 ) pritožbo lahko vloži delavec ali – z njegovim soglasjem – sindikat, katerega član je ta delavec. Rights Commissioner odloča o pritožbah po zaslišanju strank, pri čemer lahko odredi ukrepe iz člena 14(2) tega zakona. Med drugim lahko delodajalcu naloži plačilo primerne odškodnine v višini največ dveh letnih plač pritožnika.

22.

Člen 15 zakona iz leta 2003 določa, da lahko stranke zoper odločbo Rights Commissioner vložijo tožbo pri Labour Court. Zoper sodbo Labour Court se potem lahko pri High Court vloži pritožba, ki je omejena na pravna vprašanja. Odločba, ki jo sprejme High Court, je zaključna in dokončna.

23.

Po navedbah predložitvenega sodišča sta tako Rights Commissioner kot tudi Labour Court pristojna za odločanje le, če je bila pristojnost nanju prenesena z zakonom. Noben od njiju nima izrecne pristojnosti za odločanje o zahtevku, ki temelji na neposredno veljavni določbi prava Skupnosti, razen če ta spada na področje uporabe predpisov, ki sami prenašajo pristojnost na Rights Commissioner oziroma na Labour Court.

24.

Predložitveno sodišče v predložitvenem sklepu poleg tega opozarja na naslednje posebnosti irskega prava javnih uslužbencev.

25.

V irskem javnem sektorju so zaposleni uradniki ali začasni uslužbenci.

26.

Za imenovanje uradnika je potreben javni razpis, pri čemer je na uradniških mestih prepovedano zaposlovanje za določen čas. Nasprotno pa se začasni uslužbenci lahko zaposlijo na podlagi javnega razpisa ali na lokalni ravni, ta zaposlitev pa je lahko tudi časovno omejena.

27.

Zadevni predpisi o pokojninskih pravicah v irskem javnem sektorju določajo različne sisteme za uradnike in za začasne uslužbence. Tudi določbe o odpustu uradnikov in začasnih uslužbencev se bistveno razlikujejo. V praksi se te razlike kažejo v tem, da je delovno mesto uradnika bistveno varnejše kot tisto začasnega uslužbenca. Druge razlike, ki so obstajale v preteklosti, na primer glede zdravstvenega zavarovanja, pa so bile medtem odpravljene.

28.

IMPACT je sindikat, ki zastopa interese zaposlenih v javnem sektorju na Irskem. IMPACT v sporu o glavni stvari kot zastopnik svojih skupno 91 članov nastopa proti več irskim ministrstvom, na katerih so ali so bili zadevni člani sindikata (v nadaljevanju tudi: pritožniki) zaposleni kot začasni uslužbenci na podlagi veriženja delovnih razmerij za določen čas.

29.

Vsi pritožniki so delovna razmerja za določen čas sklenili pred 14. julijem 2003, trajala pa so tudi še po tem datumu. Nekateri pritožniki so bili manj kot tri leta neprekinjeno zaposleni na konkretnih ministrstvih in temu ustrezno zahtevajo zgolj enake pogoje zaposlitve kot primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas. Drugi pritožniki so bili neprekinjeno zaposleni več kot tri leta; ti ne zahtevajo le enakih pogojev zaposlitve, ampak poleg tega tudi delovna razmerja za nedoločen čas.

30.

Do poseganja po delovnih razmerjih za določen čas je prišlo zaradi pokrivanja začasne potrebe ali zaradi pomanjkanja trajno zagotovljenega financiranja zadevnih delovnih mest. V skladu s splošno prakso zadevnih ministrstev so bila delovna razmerja za določen čas vsakič obnovljena za časovna obdobja od 12 do 24 mesecev. Neposredno pred uveljavitvijo zakona iz leta 2003 pa je ministrstvo za zunanje zadeve obnovilo delovna razmerja nekaterih pritožnikov za določen čas do osem let.

31.

Pred komisarko za pravice (Rights Commissioner) so pritožniki, ki jih zastopa IMPACT, uveljavljali kršitev svoje pravice do enakega obravnavanja, ker naj zlasti ne bi prejeli enakega plačila in enakih pokojninskih pravic kot uradniki; pritožniki menijo, da so uradniki primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas. Poleg tega so pritožniki menili, da je ponavljajoče časovno omejeno obnavljanje njihovih delovnih razmerij za določen čas s strani zadevnih ministrstev zloraba.

32.

Pritožniki so svoje zahtevke za obdobje od 10. julija 2001 do 14. julija 2003 – to je obdobje od poteka roka za prenos Direktive 1999/70 do njenega dejanskega prenosa na Irskem – oprli na določbi 4 in 5 okvirnega sporazuma, pri čemer so se sklicevali na njuno neposredno veljavnost. Pritožniki so se za obdobje po 14. juliju 2003 sklicevali na člen 6 zakona iz leta 2003.

33.

Zadevna ministrstva so izpodbijala že pristojnost komisarke za pravice, da odloča o pritožbah, če se te opirajo na Direktivo 1999/70. Komisarka za pravice naj bi lahko odločala le o pritožbah, s katerimi se očita kršitev zadevnega nacionalnega prava. Podredno so ministrstva uveljavljala, da določbi 4 in 5 okvirnega sporazuma nista brezpogojni in dovolj natančni in da se zato posamezniki pred nacionalnimi sodišči ne morejo sklicevati nanju. Poleg tega naj v skladu z določbo 4 okvirnega sporazuma delavec, zaposlen za določen čas, ne bi imel pravice do enakega plačila in enake pokojnine kot primerljiv delavec, zaposlen za nedoločen čas.

34.

Komisarka za pravice se je izrekla za pristojno tudi za obdobje med potekom roka za prenos Direktive 1999/70 in dnevom njenega dejanskega prenosa na Irskem. Poleg tega je izhajala iz tega, da načelo nediskriminacije, ki ga vsebuje določba 4 okvirnega sporazuma, glede pogojev zaposlitve vključuje tudi plačilo in pokojninske pravice. Določba 4 okvirnega sporazuma naj bi bila neposredno veljavna, ne pa nasprotno določba 5.

35.

Zato je komisarka za pravice odločila, da so utemeljene le navedbe pritožnikov, ki se ne opirajo na določbo 5 okvirnega sporazuma. Ministrstva naj bi kršila pravice pritožnikov, ki so utemeljene tako v nacionalnem pravu kot v Direktivi 1999/70, ker naj bi jim priznala manj ugodne pogoje zaposlitve kot primerljivimi delavcem, zaposlenim za nedoločen čas. Pri tem je komisarka za pravice štela, da so uradniki primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas.

36.

Komisarka za pravice je na podlagi člena 14(2) zakona iz leta 2003 pritožnikom priznala denarne odškodnine, ki so glede na posamični primer znašale od 2000 do 40.000 evrov. Poleg tega je zadevnim ministrstvom naložila, naj v primeru pritožnikov uporabijo pogoje zaposlitve, ki ustrezajo tistim, uporabljenim pri delavcih, zaposlenih za nedoločen čas. Komisarka za pravice je končno nekaterim pritožnikom priznala pravico do delovnega razmerja za nedoločen čas ob pogojih, ki ne smejo biti manj ugodni od tistih, ki veljajo za primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas.

37.

Zadevna ministrstva so zoper odločbo komisarke za pravice vložila tožbo pri Labour Court Dublin. IMPACT je vložil nasprotno tožbo zoper odločbo komisarke za pravice, kolikor je bilo v njej ugotovljeno, da določba 5 okvirnega sporazuma ni neposredno uporabljiva.

38.

Labour Court Dublin je s sklepom z dne 12. junija 2006, ki je prispel na Sodišče 19. junija 2006, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

39.

V postopku pred Sodiščem so tako IMPACT kot irska ministrstva, ki so tožene stranke v sporu o glavni stvari, ter vlada Združenega kraljestva in Komisija Evropskih skupnosti podali pisna in ustna stališča. Nizozemska vlada je podala pisna stališča.

40.

S prvim vprašanjem želi Labour Court v bistvu izvedeti, ali mora nacionalno sodišče uporabiti neposredno veljavne predpise prava Skupnosti, če mu nacionalno pravo za to sicer ne podeljuje izrecne pristojnosti, je pa pristojno za uporabo nacionalnega zakona, ki je bil sprejet za prenos teh predpisov, in če bi se posameznik sicer na te predpise lahko neposredno skliceval le pred drugimi nacionalnimi sodišči in le pod manj ugodnimi pogoji.

41.

To vprašanje se zdi morda na prvi pogled nenavadno. Zaradi boljšega razumevanja je treba bolje spoznati sistem sodne pristojnosti na Irskem.

42.

Po navedbah predložitvenega sodišča so na Irskem Rights Commissioners in Labour Court pristojni za odločanje le, če je bila pristojnost nanje zakonsko prenesena. Nihče od njih pa nima izrecne pristojnosti, da odloča o zahtevkih, ki temeljijo na neposredno veljavni določbi prava Skupnosti, razen če ta določba spada na področje uporabe predpisov, ki sami prenašajo pristojnost na Rights Commissioners oziroma na Labour Court.

43.

S sklicevanjem na navedeno so zadevna ministrstva, ki so tožene stranke v sporu o glavni stvari, izpodbijala pristojnost komisarke za pravice in Labour Court, da odločata o pravnih sredstvih pritožnikov, če se ta opirajo neposredno na Direktivo 1999/70.

44.

Ta problem glede pristojnosti ima praktičen pomen za obdobje pred 14. julijem 2003, ko Direktiva 1999/70 še ni bila prenesena v irsko pravo. Ravno za to obdobje se namreč pritožniki sklicujejo neposredno na to direktivo in na okvirni sporazum o delu za določen čas, ki ji je priložen.

45.

Direktiva 1999/70 in okvirni sporazum o delu za določen čas sama ne urejata pristojnosti za spore o zahtevkih, ki izvirajo iz njiju. Nasprotno določba 8(5) okvirnega sporazuma v tem smislu izrecno napotuje na nacionalno zakonodajo, kolektivne pogodbe in običaje.

46.

Izhodišče za odgovor na vprašanje, ki je bilo predloženo Sodišču, je tako načelo postopkovne avtonomije držav članic: ( 15 ) iz ustaljene sodne prakse izhaja, da kadar na določenem področju ni predpisov Skupnosti, mora pravni red vsake države članice določiti pristojna sodišča in podrobneje urediti postopkovna pravila pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki za upravičene subjekte izhajajo iz prava Skupnosti. ( 16 )

47.

V smislu te postopkovne avtonomije načelno ni naloga Sodišča, da sodeluje pri reševanju vprašanj o pristojnosti, ki lahko na področju nacionalnega sodstva pripelje do opredelitve določenega pravnega stanja, ki temelji na pravu Skupnosti. ( 17 )

48.

Iz načela lojalnosti Skupnosti (člen 10 ES) pa izhaja, da morajo države članice – skupaj z nacionalnimi sodišči – v okviru svoje postopkovne avtonomije zagotavljati varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti; ( 18 ) države članice so v vsakem posamičnem primeru odgovorne za učinkovito varstvo teh pravic. ( 19 )

49.

Tu pride do izraza načelo učinkovitega sodnega varstva, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso splošno načelo prava Skupnosti in spada k temeljnim pravicam, ki so varovane v Skupnosti, ( 20 ) torej ga morajo pri uporabi prava Skupnosti upoštevati tudi države članice. ( 21 )

50.

Za učinkovito varstvo individualnih pravic, utemeljenih v pravu Skupnosti, v vsakem posamičnem primeru, pa mora biti posamezniku na primeren način zagotovljen dostop do nacionalnih sodišč. Ta dostop je odločilno opredeljen tako z določitvijo sodne pristojnosti kot tudi s podrobnimi postopkovnimi pravili za vsakokratna pravna sredstva, ki so na razpolago. V tem smislu ne obstaja bistvena razlika med določbami o pristojnosti in določbami o postopku: neugodna podrobnejša ureditev postopkovnih pravil lahko namreč prav tako oteži dostop posameznika do nacionalnih sodišč kot neugodna ureditev pristojnosti.

51.

Zato niti pristojnost niti podrobna postopkovna pravila za tožbe, ki naj zagotovijo varstvo pravic, ki jih ima posameznik na podlagi prava Skupnosti, ne smejo biti določena manj ugodno kot tista za ustrezne nacionalne tožbe (načelo enakovrednosti oziroma ekvivalence) in ne smejo praktično onemogočiti ali čezmerno otežiti uveljavljanja pravic, ki izvirajo iz pravnega reda Skupnosti (načelo učinkovitosti). ( 22 )

52.

Na podlagi teh meril enakovrednosti in učinkovitosti je treba preučiti, ali bi bilo združljivo s pravom Skupnosti, če bi se v primeru, kot je obravnavani, zanikala pristojnost irskega delovnega sodstva (sestavljenega iz Rights Commissioners in Labour Court) glede zahtevkov za čas pred 14. julijem 2003, ki temeljijo neposredno na Direktivi 1999/70 oziroma na okvirnem sporazumu, in bi bili namesto tega pritožniki za njihovo uveljavitev napoteni na tožbe pred rednimi irskimi sodišči.

53.

Pri tem mora predložitveno sodišče, ki samo neposredno pozna podrobna postopkovna merila za tožbe na področju nacionalnega prava, preučiti, ali je v konkretnem posamičnem primeru zadoščeno načeloma enakovrednosti in učinkovitosti. Sodišče pa lahko predložitvenemu sodišču za preizkus, ki ga bo to opravilo, posreduje potrebne napotke glede določb prava Skupnosti. ( 23 )

54.

Glede na načelo učinkovitosti je najprej treba preučiti, ali pritožnikom ne bi bilo praktično onemogočeno ali čezmerno oteženo uveljavljanje njihovih pravic, ki izvirajo iz Direktive 1999/70 oziroma iz okvirnega sporazuma, če bi se jim za čas pred 14. julijem 2003 onemogočil dostop do irskega delovnega sodstva in bi se jih namesto tega usmerilo na pravdni postopek pred rednimi irskimi sodišči.

55.

Samo dejstvo, da v neki državi članici določenih zahtevkov ni mogoče uveljavljati pred vsemi nacionalnimi sodišči, ker so pridržani določenemu sodstvu, samo po sebi še ne utemeljuje kršitve načela učinkovitosti. Nasprotno lahko določena specializacija znotraj nekega sodnega sistema ustreza legitimni potrebi; namenjena je čimbolj učinkoviti organizaciji pravosodja, kar v različnih oblikah poznajo številne države članice.

56.

Kolikor je razvidno, bi postopek pred rednimi irskimi sodišči načelno vsekakor dovoljeval neposredno sklicevanje na določbe Direktive 1999/70 oziroma okvirnega sporazuma. Po podatkih predložitvenega sodišča bi namreč pritožniki tam lahko tožili irsko državo, ki nastopa kot njihov delodajalec, in na ta način zahtevali neposredno pravno varstvo zaradi zatrjevanih kršitev njihovih pravic iz Direktive; ( 24 ) nikakor pri tem ne bi bili omejeni le na sekundarnopravno varstvo v obliki odškodninskih zahtevkov zoper irsko državo zaradi prepoznega prenosa Direktive 1999/70. ( 25 )

57.

Obravnavani primer pa je poseben zato, ker pritožniki zahtevke zoper delodajalca, utemeljene v pravu Skupnosti, uveljavljajo tako za čas pred 14. julijem 2003 – torej pred prenosom Direktive 1999/70 v irsko pravo – kot tudi za čas po tem.

58.

Pritožniki sicer svoje zahtevke za čas pred 14. julijem 2003 izpeljujejo neposredno iz Direktive oziroma okvirnega sporazuma, medtem ko se za obdobje po 14. juliju 2003 opirajo na zakon iz leta 2003, ki je bil sprejet za prenos Direktive. Ne glede na ti formalno različni pravni podlagi pa tako za čas pred 14. julijem 2003 kot tudi za čas po tem zahtevajo isto varstvo kot delavci, zaposleni za določen čas, ki končno vselej temelji na Direktivi 1999/70.

59.

Če bi se torej lahko pritožniki na Direktivo 1999/70 za čas pred njenim prenosom neposredno sklicevali le pred rednimi irskimi sodišči, ne pa v okviru irskega delovnega sodstva, bi bili dejansko prisiljeni, da sprožijo dva vzporedna postopka, da bi pridobili varstvo, ki jim pripada na podlagi prava Skupnosti: prvega pred rednimi sodišči za čas do – prepoznega – prenosa direktive v irsko pravo in drugega v okviru delovnega sodstva za čas po tem.

60.

Tožena irska ministrstva trdijo, da bi se pritožniki takšni dvojni obremenitvi lahko izognili, če bi že na začetku vložili tožbe le pred rednimi irskimi sodišči. Menijo, da so pristojnosti irskih delovnih sodišč fakultativne ( 26 ), pritožniki naj zato ne bi bili zavezani, da se za obdobje od 14. julija 2003 obrnejo na komisarko za pravice in na Labour Court. Zahtevke bi lahko uveljavljali pred rednimi irskimi sodišči, ne glede na to, ali se nanašajo na obdobje pred 14. julijem 2003 ali po njem.

61.

Tem navedbam je IMPACT na ustni obravnavi odločno nasprotoval. Po njegovem mnenju so pristojnosti irskega delovnega sodstva v skladu z zakonom iz leta 2003 obligatorne. V vsakem primeru naj obravnavanje sporov glede zaposlitve za določen čas pred rednimi sodišči do sedaj ne bi imelo nobenega praktičnega pomena.

62.

Sodišču v tem sporu glede razlage notranjega prava ni treba zavzeti stališča. V okviru razdelitve pristojnosti med sodišči Skupnosti in nacionalnimi sodišči mora namreč Sodišče glede na dejanski in pravni okvir, v katerega se uvrščajo vprašanja za predhodno odločanje, izhajati iz ugotovitev predložitvenega sodišča ( 27 ). Predložitveni sklep kaže na to, da je pristojnost irskega delovnega sodstva v skladu z zakonom iz leta 2003 obligatorna ( 28 ).

63.

V takih okoliščinah je treba izhajati iz tega, da bi pritožniki dejansko morali voditi dva postopka pred različnimi sodišči, da bi bili deležni polnega varstva, do katerega so upravičeni v skladu z Direktivo 1999/70 oziroma okvirnim sporazumom kot zaposleni za določen čas. Takšna dvojna obremenitev z dvema postopkoma in s posebnostmi in tveganji, ki so z njima vsakokrat povezani, bi pritožnikom čezmerno otežila učinkovito uveljavitev varstva, ki jim ga kot delavcem, zaposlenim za določen čas, zagotavlja pravo Skupnosti. To ni združljivo z načelom učinkovitosti.

64.

Vendar tudi če bi bila pristojnost irskega delovnega sodstva zgolj fakultativna, bi bilo treba v vsakem primeru izraziti pomislek, da gre pri tem za specializirano sodišče, ki mu je irski zakonodajalec med prenosom Direktive 1999/70 posebej zaupal reševanje delovnopravnih sporov, ki izhajajo iz delovnih razmerji, sklenjenih za določen čas. Pred takim specializiranim sodiščem mora biti uveljavitev varstva, ki ga imajo zaposleni za določen čas na podlagi Direktive, vsestransko možna. V bistvu gre pri tem velikokrat za isto varstvo, ne glede na to, ali neposredno ali zgolj posredno – na podlagi nacionalnega zakona o prenosu – izhaja iz direktive ( 29 ).

65.

Razhajanje sodnih pristojnosti za uporabo direktive po eni strani in, po drugi strani, njen nacionalni zakon o prenosu bi močno otežili učinkovito uveljavitev varstva, ki ga prizadetim delavcem zagotavlja pravo Skupnosti. Tudi neposredno učinkovanje prava Skupnosti, ki je v primeru zamude nacionalnih organov namenjeno učinkovitemu uveljavljanju pravic posameznikov na podlagi prava Skupnosti ( 30 ), bi bilo na tak način razvrednoteno.

66.

Načelo učinkovitosti zahteva, da je pred sodiščem, ki mora uporabiti nacionalne predpise o prenosu Direktive, mogoče uveljaviti tudi tiste zahtevke, ki neposredno izhajajo iz te direktive za obdobje pred njenim prenosom.

67.

Načelo enakovrednosti izhaja iz splošnega načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, ki zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno. ( 31 )

68.

Pravna sredstva, ki so jih pritožniki uporabili v okviru irskega delovnega sodstva, so, kot je bilo že izpeljano, namenjeni uveljavitvi njihovega varstva, ki jim ga kot delavcem, zaposlenim za določen čas, zagotavlja pravo Skupnosti. ( 32 ) Nasprotno mnenju toženih irskih ministrstev gre pri tem, kot je bilo že navedeno, tako za čas pred 14. julijem 2003 kot za čas po tem datumu za isto varstvo, ki končno temelji na Direktivi 1999/70, ne glede na to, ali neposredno ali zgolj posredno – na podlagi nacionalnega zakona o prenosu – izhaja iz direktive.

69.

Če naj se torej pritožnike za uveljavitev dela njihovih pravic – tistih pravic, ki zadevajo obdobje pred 14. julijem 2003 – napoti na tožbe zoper njihovega delodajalca pred redna sodišča, je treba – nasprotno z mnenjem toženih ministrstev – ravno te tožbe preučiti glede njihove enakovrednosti s pravnimi sredstvi, vloženimi pred delovnimi sodišči. Kajti z obema vrstama pravnih sredstev naj bi se zagotovilo isto varstvo, ki izhaja iz Direktive, načelo enakovrednosti pa zahteva, da pogoji za tožbo, ki temelji neposredno na Direktivi, ne smejo biti manj ugodni kot pogoji za tožbo, ki temelji na nacionalnem zakonu o prenosu.

70.

Pri tem mora predložitveno sodišče preučiti tako predmet kot tudi bistvene značilnosti domnevno primerljivih pravnih sredstev, ki jih določa nacionalno pravo; konkretna posebna postopkovna pravila mora preučiti v njihovi medsebojni povezavi, torej mora preučiti položaj uporabljivih predpisov v celotnem postopku, poleg tega mora upoštevati potek postopka in posebnosti postopka pred različnimi nacionalnimi organi. ( 33 )

71.

Načelo enakovrednosti je na primer kršeno, če mora zadevna oseba, ki se sklicuje na pravico, izhajajočo iz pravnega reda Skupnosti, računati z dodatnimi stroški in daljšimi roki, kot če bi zgolj uveljavljala zahtevek v skladu z nacionalnim pravom. ( 34 )

72.

V obravnavanem primeru v skladu z navedbami v predložitvenem sklepu obstajajo znatne razlike med pravnimi sredstvi, ki jih lahko delavci, zaposleni za določen čas, kot so pritožniki, vložijo zoper svojega delodajalca pri Rights Commissioner oziroma Labour Court na eni strani in pri rednih irskih sodiščih na drugi strani.

73.

Tako so postopki pred rednimi irskimi sodišči predstavljeni kot znatno bolj uradni, zapleteni, dražji in dolgotrajnejši. Zaračunavajo se sodne takse, za stranko, ki v postopku ne uspe, obstaja tveganje, da bo morala nositi stroške, zastopstva strank pa ne morejo prevzeti sindikati oziroma združenja delodajalcev, ampak je to pridržano odvetnikom. ( 35 ) Nasprotno se pritožbe, vložene pri Rights Commissioner in Labour Court, obravnavajo po enostavnejšem postopku, v katerem stranke lahko zastopa poljubna oseba, zlasti sindikat ali združenje delodajalcev; ne naložijo se niti stroški niti se ne zaračunavajo sodne takse.

74.

Tožena irska ministrstva so sicer pred Sodiščem delno izpodbijala to predstavitev in oceno irskega postopkovnega prava. V tem smislu pa zadostuje napotilo, da ni naloga Sodišča, da v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe odloča o tem, ali je razlaga nacionalnih predpisov s strani predložitvenega sodišča pravilna. ( 36 ) Naloga Sodišča je namreč, da v okviru porazdelitve pristojnosti med sodišči Skupnosti in nacionalnimi sodišči upošteva dejanski in pravni okvir, v katerega se uvrstijo vprašanja za predhodno odločanje, kot jih opredeli predložitvena odločba. ( 37 )

75.

Iz predstavitve predložitvenega sodišča izhaja, da so v obravnavanem primeru možna pravna sredstva pred rednimi irskimi sodišči, gledana v celoti, manj ugodna kot tista pred Rights Commissioner in Labour Court. Za osebe v vlogi pritožnikov zlasti obstaja večje finančno tveganje in ni jim omogočeno, da jih pred sodiščem zastopajo sindikati.

76.

Zadevne osebe bi bile tako pri uveljavljanju zahtevkov, ki temeljijo neposredno na pravu Skupnosti, za čas pred prenosom Direktive 1999/70 v manj ugodnem položaju kot za čas po tem datumu glede uveljavljanja zahtevkov, ki temeljijo na irskem zakonu o prenosu.

77.

Če se pristojnost irskih delovnih sodišč za obdobje od 14. julija 2003 šteje za obligatorno, je mogoče manj ugodno obravnavanje delavcev, kot so pritožniki, videti tudi v tem, da bi bili – kot je bilo že omenjeno v drugi zvezi ( 38 ) – dejansko prisiljeni sprožiti dva vzporedna postopka, da bi pridobili varstvo, ki jim pripada na podlagi prava Skupnosti: prvega pred rednimi sodišči za čas do prenosa Direktive 1999/70 in drugega v okviru delovnega sodstva za čas po tem. Če pa bi, nasprotno, zahtevke oprli le na zakon iz leta 2003 in ne dodatno tudi na pravo Skupnosti, bi bil potreben le en sodni postopek, za kar bi bila v vsakem primeru pri irskih delovnih sodiščih bila odprta pravna pot.

78.

Manj ugodnega obravnavanja pritožnikov ni mogoče na primer upravičiti s tem, da v obdobju pred 14. julijem 2003 ni bilo irskega zakona o prenosu Direktive 1999/70, ki bi lahko utemeljil pristojnost delovnega sodstva. Kajti država članica ne more posameznikom ugovarjati s svojo zamudo pri prenosu direktive. ( 39 )

79.

V nasprotju z načelom enakovrednosti bi torej bilo, če bi se pritožnikom za čas pred 14. julijem 2003 onemogočil dostop do irskega delovnega sodstva in bi se jih namesto tega napotilo na pravdni postopek pred rednimi irskimi sodišči.

80.

Na podlagi zgornjih ugotovitev bi bilo torej v nasprotju z načelom učinkovitosti kot tudi z načelom enakovrednosti, če bi se delavce, zaposlene za določen čas, kot so pritožniki, za čas pred 14. julijem 2003 napotilo na pravdni postopek pred redna irska sodišča in bi se jim onemogočil dostop do irskega delovnega sodstva.

81.

Iz načela lojalnosti Skupnosti (člen 10 ES) izhaja, da mora predložitveno sodišče določbe o lastni pristojnosti kot tudi podrobna postopkovna pravila v primeru tožb, ki so vložene pri njem, razlagati kolikor je mogoče široko v smislu učinkovitega varstva pravic, ki za posameznika izhajajo iz Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma. ( 40 )

82.

Kot izhaja iz predložitvenega sklepa, Labour Court meni, da v obravnavanem primeru obstaja tudi možnost za tako razlago njegove pristojnosti, ki je v skladu s pravom Skupnosti, ki bi mu omogočala, da se izreče za pristojno ne le za čas od 14. julija 2003, ampak tudi za čas pred tem datumom, in da bi pri tem uporabilo neposredno veljavne določbe Direktive 1999/70 oziroma okvirnega sporazuma.

83.

V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče v skladu z načeli enakovrednosti in učinkovitosti v sporu o glavni stvari uporabiti neposredno veljavne določbe Direktive 1999/70 oziroma okvirnega sporazuma o delu za določen čas, da bi v vsakem posamičnem primeru zagotovilo učinkovito varstvo individualnih pravic, ki izhajajo iz teh predpisov. ( 41 )

84.

Vmesno je torej treba ugotoviti:

Nacionalno sodišče mora v skladu z načeli enakovrednosti in učinkovitosti uporabiti neposredno veljavne predpise prava Skupnosti, če mu za to v nacionalnem pravu sicer ni bila podeljena izrecna pristojnost, je pa pristojno za uporabo nacionalnega zakona o prenosu, ki je pozneje sprejet zaradi teh predpisov, in če bi se posameznik drugače lahko na te predpise za čas pred sprejetjem nacionalnega zakona o prenosu neposredno skliceval le pred drugimi nacionalnimi sodišči in le pod manj ugodnimi pogoji.

85.

Drugo vprašanje je zastavljeno le za primer, če je odgovor na prvo, kot sem predlagala, ( 42 ) pritrdilen. S tem drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je mogoče določbi 4(1) in 5(1) okvirnega sporazuma o delu za določen čas uporabiti neposredno, tako da se posamezniki lahko pred sodiščem sklicujejo na ti določbi.

86.

V skladu z ustaljeno sodno prakso so lahko določbe direktiv neposredno veljavne: ( 43 ) posameznik se lahko, če niso bili pravočasno sprejeti ukrepi za prenos, nasproti vsem nacionalnim predpisom, ki niso v skladu z direktivo, sklicuje na tiste določbe direktive, ki so po vsebini brezpogojne in dovolj natančne; na te določbe se lahko sklicuje tudi, če določajo pravice, ki jih posameznik lahko uveljavlja proti državi. ( 44 ) Neposredno veljavne določbe direktiv se lahko uporabijo tudi zoper državo, ki nastopa kot delodajalec. ( 45 )

87.

Ta sodna praksa se lahko brez nadaljnjega prenese na okvirne sporazume. Četudi je namreč njihova vsebina dosežena s pogajanji med socialnimi partnerji na ravni Skupnosti (člen 139(1) ES), so kljub temu sestavni del direktiv Sveta, ki so bile sprejete za njihovo izvajanje (člen 139(2) ES v povezavi s členom 137 ES), in imajo tudi njihovo pravno naravo.

88.

Sodišče je sicer že imelo priložnost, da je razlagalo določbe okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki so zadevne v obravnavanem primeru, ( 46 ) ni pa se še izreklo glede možnosti njihove neposredne uporabe. ( 47 )

89.

Prvi del drugega vprašanja (vprašanje 2(a)) je namenjen neposredni veljavi določbe 4(1) okvirnega sporazuma o delu za določen čas. Tam je določeno načelo nediskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas.

90.

Prepovedi diskriminacije so en od klasičnih primerov neposredne veljave prava Skupnosti. To ne velja le za prepovedi diskriminacije, ki jih vsebuje primarno pravo ( 48 ) – zlasti v okviru temeljnih svoboščin in predpisov, kot je člen 141 ES –, ampak tudi za take prepovedi diskriminacije, ki jih je normodajalec Skupnosti določil v sekundarnem pravu, natančneje v nekaterih delovnopravnih in socialnopravnih direktivah. ( 49 )

91.

Tožena irska ministrstva v obravnavanem primeru kljub temu izpodbijajo neposredno veljavo prepovedi diskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas. Prvič, menijo, da je ta prepoved diskriminacije po vsebini premalo določna; na to naj bi na primer kazala uporaba nedoločnih pravnih pojmov in sklicevanje na načelo pro rata temporis v določbi 4(2) okvirnega sporazuma. Drugič, z napotilom na točko 3 te določbe uveljavljajo, da prepoved diskriminacije ni brezpogojna, ker naj bi morale države članice še opredeliti način uporabe.

92.

Ta argumenta me ne prepričata.

93.

Kar najprej zadeva določbo 4(3) okvirnega sporazuma, „način uporabe“, ki ga morajo opredeliti države članice, nikakor ni pogoj za uporabo načela nediskriminacije. Strinjam se z mnenjem predložitvenega sodišča, da naj ta način uporabe zgolj olajša uveljavljanje prepovedi diskriminacije in njeno uresničevanje v delovnem vsakdanu. ( 50 )

94.

Takšen način uporabe je lahko postopkovno-tehnične narave, lahko pa vsebuje tudi vsebinske določbe ali napotke, ki prikazujejo praktične posledice prepovedi diskriminacije ali ponazarjajo njene učinke, na primer s pomočjo primerov pravil. Na ta način se omogoča upoštevanje vsakokratnega stanja v državah članicah in posebnih razmer v posameznih sektorjih in poklicih, ( 51 ) pa naj gre za državne predpise ali kolektivne pogodbe.

95.

Zgolj iz dejstva, da je treba opredeliti takšen način uporabe, ni mogoče sklepati, da v primeru prepovedi diskriminacije obstaja pridržek in da se posameznik brez navedenega načina uporabe ne more sklicevati na prepoved diskriminacije. ( 52 ) V primeru, da način uporabe ni opredeljen, zahtevano minimalno varstvo za delavce, zaposlene za določen čas, nasprotno izhaja iz samega okvirnega sporazuma.

96.

Na splošno velja, da neposredna veljava neke določbe direktive ni izključena že zato, ker direktiva državam članicam pri prenosu priznava določeno diskrecijsko pravico. ( 53 ) Taka pravica je nasprotno značilna za direktivo, ki je v skladu s členom 249(3) ES zavezujoča le glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar pa nacionalnim organom prepušča izbiro oblike in metod. Odločilno za neposredno uporabo vsakokrat zadevne določbe mora torej biti, ali je mogoče njeno vsebino dovolj natančno določiti ( 54 ) in ali jo lahko uporabi vsako sodišče. ( 55 )

97.

V obravnavanem primeru je to zagotovljeno. Načelo nediskriminacije v skladu z določbo 4(1) okvirnega sporazuma je izraz splošnega načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, ki naj delavce varuje pred tem, da bi bili zaradi svojega položaja delavcev, zaposlenih za določen čas, glede pogojev zaposlitve manj ugodno obravnavani kot primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas. Uporaba takšnih določb v posamičnem primeru je klasična naloga sodišč na področju uporabe prava Skupnosti.

98.

Sama okoliščina, da je določba prava Skupnosti, kot je v obravnavanem primeru zadevna prepoved diskriminacije, označena kot „načelo“ in da uporablja nedoločne pravne pojme, kot so „delovni pogoji“ ali „pogoji zaposlitve“, ne govori proti njeni vsebinski določnosti in s tem proti njeni neposredni veljavi. ( 56 ) Nasprotno je mogoče morebitne dvome pri razlagi takšnih pojmov odpraviti v okviru postopka za sprejetje predhodne odločbe. ( 57 )

99.

Prav tako v obravnavanem primeru napotilo na „objektivne razloge“, ki lahko upravičijo različno obravnavanje delavcev, zaposlenih za določen čas, in primerljivih delavcev, zaposlenih za nedoločen čas (glej določbo 4(1) okvirnega sporazuma), ne izključuje neposredne veljave prepovedi diskriminacije. Nasprotno v ustaljeni sodni praksi velja, da sama možnost, da se v izjemnih primerih odstopi od določb direktive, ne nasprotuje njihovi neposredni veljavi. ( 58 )

100.

Možnost razlikovanja na podlagi stvarnih oziroma objektivnih razlogov je pripoznana v okviru vseh prepovedi diskriminacije, ki jih pozna pravo Skupnosti. ( 59 ) Njena izrecna omemba v besedilu okvirnega sporazuma je le deklaratorni dodatek, ki izraža samoumevnost in na noben način ne vpliva na vsebinsko jasnost prepovedi diskriminacije.

101.

Podobno nalogo pojasnitve izpolnjuje tudi sklicevanje na načelo pro rata temporis z dodatkom „kjer je to primerno“ v določbi 4(2) okvirnega sporazuma. Tudi z njim se končno izraža le, kar že čisto na splošno izhaja iz načela nediskriminacije: delavcem, zaposlenim za določen čas, ne smejo biti pri pogojih zaposlitve brez objektivnega razloga kratene ugodnosti, ki jih imajo primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas. Omejeno trajanje delovnih razmerij delavcev, zaposlenih za določen čas, pri njihovem delodajalcu pa je ravno lahko tak objektivni razlog, ki omogoča, da se jim določene ugodnosti ne priznajo v polnem obsegu, ampak le delno (pro rata temporis). ( 60 ) Ali in kdaj gre za tak primer, je vprašanje presoje konkretnih okoliščin posamičnega primera. Napotilo na načelo pro rata temporis pa vsekakor nič ne spremeni glede vsebinske jasnosti prepovedi diskriminacije.

102.

Načelo nediskriminacije iz določbe 4(1) okvirnega sporazuma tako skupno izpolnjuje vse pogoje za njegovo neposredno uporabo.

103.

Predložitveno sodišče pa se bo moralo pri uporabi načela nediskriminacije prepričati o tem, ali je mogoče uradnike irskega javnega sektorja dejansko šteti za primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, v razmerju do začasnih uslužbencev, zaposlenih za določen čas, kot so pritožniki. To je odvisno od skupnega ovrednotenja vseh okoliščin posamičnega primera. Le obrobno je treba v tej zvezi pripomniti, da so recimo sodišča Evropskih skupnosti glede evropskih uslužbencev zanikala primerljivost uradnikov in drugih uslužbencev Evropskih skupnosti. ( 61 )

104.

Opozoriti je treba še na pravne posledice morebitne kršitve načela nediskriminacije: v skladu z ustaljeno sodno prakso je treba ugodnosti, ki jih imajo člani skupine, ki se ugodneje obravnava, razširiti na člane skupine, ki se manj ugodno obravnava, dokler niso sprejeti ukrepi za ponovno vzpostavitev enakega obravnavanja; nacionalno sodišče ne sme uporabiti nobene diskriminatorne nacionalne določbe, ne da bi moralo zahtevati ali čakati, da zakonodajalec to predhodno razveljavi, za člane skupine, ki se manj ugodno obravnava, pa mora uporabiti enako ureditev, kot je ta, do katere so upravičeni člani druge skupine. ( 62 )

105.

Labour Court želi z drugim delom drugega vprašanja (vprašanje 2(b)) izvedeti, ali določba 5(1) okvirnega sporazuma o delu za določen velja neposredno. Ta določba državam članicam nalaga, naj za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, uvedejo enega ali več ukrepov, ki so tam našteti.

106.

Tako IMPACT kot tudi Komisija menita, da je mogoče določbo 5(1) okvirnega sporazuma uporabiti neposredno. Medtem pa, ko IMPACT izhaja iz neomejene neposredne veljave te določbe, je Komisija bolj zadržana: določba naj bi bila neposredno veljavna le, če je za obnovitev pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas potreben objektivni razlog; to naj bi vsekakor veljalo takrat, ko zadevna država članica v okviru roka za prenos ni uvedla nobenih drugih ukrepov, ki bi bili združljivi z določbo 5(1).

107.

Nasprotno pa tako tožena irska ministrstva kot tudi predložitveno sodišče na splošno zavračajo neposredno veljavo; opozarjajo na široko diskrecijsko pravico, ki jo ta določba prepušča državam članicam.

108.

Takoj naj povem, da menim, da ima slednje stališče prednost.

109.

Okvirni sporazum zanesljivo izhaja iz razmišljanja, da je stabilna zaposlitev pomemben element varstva delavcev, medtem ko je zaporedno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas lahko vir zlorab v škodo delavcev in prispeva k poslabšanju položaja zaposlenih. ( 63 ) Zato je bil cilj socialnih partnerjev „vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.“ ( 64 )

110.

Državam članicam pa je za ta namen v določbi 5(1) okvirnega sporazuma naložena le zelo splošna obveznost, da v svoje nacionalno pravo, kadar ni ustreznih pravnih ukrepov, vključijo enega ali več naslednjih ukrepov:

111.

Na podlagi navedenega morajo države članice sicer v nacionalnem pravnem redu dejansko in zavezujoče sprejeti vsaj enega od ukrepov, naštetih v določbi 5(1), od (a) do (c), katerih namen je preprečiti zlorabe, ( 65 ) okvirni sporazum pa ne določa natančno, katere. Nasprotno prepušča državam članicam izbiro med temi tremi vrstami ukrepov, ki so enakovredni in od katerih morajo po prostem preudarku prenesti enega ali več na način, ki je učinkovit in ki ustreza cilju Direktive. ( 66 ) Ta način naj bi omogočal upoštevanje stanja v vsaki državi članici in razmer v posameznih sektorjih in poklicih. ( 67 )

112.

Zato državi članici ni treba nujno sprejeti prvega od treh ukrepov, ki so na izbiro. Nič ji ne preprečuje, da namesto objektivnih razlogov določi le najdaljše skupno trajanje zaporednih delovnih razmerij za določen čas ali največje število obnovitev delovnih razmerij za določen čas, da na ta način prepreči zlorabe.

113.

Prav tako iz tega, da nista bila uvedena druga dva možna ukrepa, ne izhaja, da so se možnosti izbire zadevne države članice s potekom roka za prenos Direktive 1999/70 nujno skrčile na prvi ukrep. S potekom roka za prenos je dejstvo le, da zadevna država članica ni izpolnila obveznosti glede prenosa. Ker pa ne obstaja vrsti red med temi tremi ukrepi, predvidenimi v določbi 5(1), od (a) do (c) okvirnega sporazuma, na podlagi zgolj zamude države članice pri prenosu Direktive ni mogoče izhajati iz neposredne uporabljivosti te določbe ali posameznih delov te določbe.

114.

Zahteva po objektivnem razlogu za obnovitev delovnih razmerij za določen čas, drugače kot meni Komisija, tudi ne pomeni neke vrste najmanjšega skupnega imenovalca, ki bi se lahko v primeru pomanjkljivega prenosa izluščil iz določbe 5(1) okvirnega sporazuma kot vsebinski minimum.

115.

Kajti le prvi od treh ukrepov, ki so na izbiro, sploh vzpostavi, če je prenesen v nacionalno pravo, zahtevo po objektivnih razlogih za obnovitev pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas. Nasprotno pa oba druga ukrepa ne zahtevata nujno take obveznosti upravičevanja. Dokler se namreč ne preseže najdaljše skupno trajanje oziroma največje število obnovitev, ki je določeno v skladu z Direktivo, se lahko delovno razmerje za določen čas obnovi tudi, če ni objektivnega razloga, ne da bi temu nasprotoval okvirni sporazum.

116.

Točka 7 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma sicer posebej poudarja, da je uporaba pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki temeljijo na objektivnih razlogih, ( 68 ) način preprečevanja zlorab. To pa ne pomeni, da bi bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sploh dopustne le, če za časovno omejitev obstajajo objektivni razlogi, in da bi bilo treba, če ni objektivnih razlogov, avtomatično šteti, da gre pri njih za zlorabo. Drugače bi bila ukrepa, predvidena v določbi 5(1)(b) in (c) okvirnega sporazuma, odveč.

117.

K temu dodajam, da tudi iz narave izjeme delovnih razmerij za določen čas ( 69 ) ne izhaja nič drugega. Okvirni sporazum sicer nedvomno izhaja iz tega, da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas splošna oblika delovnih razmerij ( 70 ) in da pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot poudarja Sodišče, „le v nekaterih okoliščinah“ ustrezajo potrebam delodajalcev in delavcev. ( 71 ) To pa ne pomeni, da je vedno potreben objektiven razlog za sklenitev ali obnovitev delovnih razmerij za določen čas. Naravo izjeme delovnih razmerij za določen čas lahko države članice v svojem nacionalnem pravu izrazijo tudi na drugačen način, namreč z določitvijo najdaljšega skupnega trajanja (določba 5(1)(b)) ali največjega števila obnovitev (določba 5(1)(c)).

118.

Čisto na splošno torej obravnavani primer ne spominja toliko na zadevo Francovich, ki jo navaja Komisija, – iz zadevne direktive v tem primeru je bilo vsaj mogoče izluščiti vsebinski minimum glede obsega varstva ( 72 ) – kot bolj na zadevo Von Colson in Kamann, ki jo navaja Labour Court, kjer državam članicam ni bil predpisan določen ukrep in jim je dalje ostala na razpolago široka diskrecijska pravica glede vrste ukrepov, ki jih morajo sprejeti. ( 73 )

119.

Skupno gledano tako določba 5(1) okvirnega sporazuma ne izpolnjuje pogojev za neposredno uporabo.

120.

Če bi se, nasprotno, neposredna uporabljivost določbe 5(1) okvirnega sporazuma potrdila v smislu, ki ga predlaga Komisija, bi bilo treba primerno upoštevati varstvo prizadetih delavcev. Okvirni sporazum sicer na splošno ne zavezuje držav članic, da preoblikujejo delovna razmerja, sklenjena za določen čas, v delovna razmerja za nedoločen čas ( 74 ).

121.

Ne glede na to, ali se posamezniki lahko neposredno sklicujejo na določbo 5(1) okvirnega sporazuma, je lahko država članica, ki je zamudila s prenosom, v skladu s sodbo Francovich in pogoji, ki so v njej določeni, zavezana, da državljanom povrne škodo, ki so jo morebiti utrpeli zaradi nepravilnega prenosa Direktive 1999/70. ( 75 )

122.

Predložitveno sodišče želi s tretjim vprašanje izvedeti, ali določba 5(1) okvirnega sporazuma dovoljuje državi članici, ki nastopa kot delodajalec, da v obdobju od poteka roka za prenos Direktive 1999/70 do uveljavitve nacionalnega zakona o prenosu za določen čas obnovi obstoječe pogodbe o zaposlitvi za določen čas za razmeroma dolga omejena časovna obdobja – v obravnavanem primeru: do osem let.

123.

Za tem vprašanjem stoji bojazen, da je bilo zadevnim delavcem z obnovitvijo njihovih pogodb o zaposlitvi za tako dolga omejena časovna obdobja tik pred uveljavitvijo irskega zakona o prenosu odvzeto varstvo, ki ga določata tako zakon iz leta 2003 kot tudi okvirni sporazum.

124.

Predložitveno sodišče naproša Sodišče, da to vprašanje preuči „glede na“ svoje odgovore na vprašanje 1 in vprašanje 2(b). Pri naslednjih ugotovitvah zato izhajam iz tega, da določba 5(1) okvirnega sporazuma, kot je ugotovljeno zgoraj, ( 76 )ni neposredno uporabljiva.

125.

Če neposredna uporaba določila ne pride v poštev, potem sama določba 5(1) okvirnega sporazuma ne more biti ovira obnovitvi zadevnih delovnih razmerij za določen čas za obdobje do osem let.

126.

Rezultat je enak tudi, če se upošteva prepoved sprejemanja vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev direktive, na katero sta opozorila tako predložitveno sodišče kot tudi IMPACT.

127.

Vsi nacionalni organi so sicer zavezani, da prispevajo k doseganju cilja, ki ga določa neka direktiva. Ta obveznost izhaja iz člena 10 ES in iz člena 249(3) ES v povezavi s samo direktivo. ( 77 ) Države članice se morajo zato že v času roka za prenos direktive vzdržati vsega, kar bi lahko resno ogrozilo dosego cilja, ki ga določa direktiva. ( 78 ) To pa še zlasti velja po poteku roka za prenos, če obstaja pozitivna obveznost vseh nosilcev javne oblasti, da morajo aktivno spodbujati dosego cilja direktive, kar presega samo prepoved sprejemanja vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev direktive.

128.

Namen okvirnega sporazuma o delu za določen čas pa je zgolj vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas (glej določbo 1(b) in določbo 5(1) okvirnega sporazuma).

129.

Irsko zunanje ministrstvo, ki nastopa kot delodajalec, ni moglo tega cilja vzpostavitve primernih okvirnih pogojev kršiti že samo s tem, da je posamična delovna razmerja za določen čas tik pred uveljavitvijo nacionalnega zakona o prenosu še enkrat obnovilo za določen čas, pa četudi za razmeroma dolga omejena časovna obdobja.

130.

Zanesljivo je končni namen ukrepov, ki jih morajo države članice uvesti v skladu z določbo 5(1) okvirnega sporazuma, učinkovito preprečevanje zlorab tudi v posamičnem primeru. ( 79 ) Cilj določbe 5(1) okvirnega sporazuma pa ni, da bi neodvisno od ukrepov, predvidenih v točkah od (a) do (c), vzpostavila individualno prepoved zlorabe. Zato take individualne prepovedi zlorabe za posamične primere tudi ni mogoče izpeljati iz okvirnega sporazuma s sklicevanjem na prepoved sprejemanja vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev direktive, ali na dolžnost sodelovanja nacionalnih organov (člen 10 ES v povezavi s členom 249(3) ES).

131.

Če bi hoteli pred pravilnim prenosom Direktive 1999/70 v nacionalno pravo v vsakem posamičnem primeru preveriti obnovitve obstoječih delovnih razmerij za določen čas v javnem sektorju glede obstoja morebitne zlorabe, bi to dejansko pomenilo neposredno uporabo določbe 5(1) okvirnega sporazuma, za kar pa – kot je bilo prikazano ( 80 ) – niso izpolnjeni pogoji.

132.

Skupno zato velja:

Člen 10 ES in člen 249(3) ES v povezavi z določbo 5(1) okvirnega sporazuma o delu za določen čas ne preprečujejo državi članici, ki nastopa kot delodajalec, da v času med potekom roka za prenos Direktive 1999/70 in njenim dejanskim prenosom v nacionalno pravo obnovi posamične pogodbe o zaposlitvi za določen čas za razmeroma dolga omejena časovna obdobja.

133.

Predložitveno sodišče želi s svojim četrtim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali mora nacionalno sodišče na podlagi svoje dolžnosti, da nacionalno pravo razlaga v skladu z Direktivo, razlagati prepozno sprejeti nacionalni zakon o prenosu Direktive tako, da učinkuje za nazaj od dneva poteka roka za prenos te direktive.

134.

To vprašanje je zastavljeno le za primer, da je odgovor na prvo ali na drugo vprašanje nikalen. Poleg tega iz obrazložitve predložitvenega sklepa izhaja, da predložitveno sodišče zanima le morebitna retroaktivna veljava člena 6 zakona iz leta 2003, ki v irsko pravo prenaša načelo nediskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas.

135.

Ker predlagam, naj se ne pritrdi le prvemu vprašanju, ampak tudi drugemu, vsaj kolikor zadeva načelo nediskriminacije (vprašanje 2(a)), ( 81 ) četrtega vprašanja ni treba obravnavati. Zato naslednje ugotovitve navajam le podredno.

136.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je nacionalno sodišče pri uporabi notranjega prava dolžno to, kolikor je mogoče, razlagati v luči besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegla v njej določen rezultat in skladnost s členom 249(3) ES. ( 82 )

137.

Pri tem načelo skladne razlage zahteva, naj nacionalna sodišča naredijo vse v svoji pristojnosti, upoštevajoč pri tem celotno notranje pravo in ob uporabi načinov razlage, ki jih notranje pravo priznava, da bi zagotovila polni učinek konkretne direktive in dosegla rešitev v skladu z njenim ciljem. ( 83 ) Za to morajo v celoti izkoristiti diskrecijsko pravico, ki jim jo priznava nacionalno pravo. ( 84 )

138.

Obveznost razlage v skladu z direktivo pa je omejena s splošnimi pravnimi načeli, zlasti z načelom pravne varnosti in s prepovedjo retroaktivnosti; ne more tudi biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem. ( 85 )

139.

Menim, da splošna načela prava Skupnosti v primeru, kot je obravnavani, ne govorijo nujno proti razlagi, ki dovoljuje retroaktivno veljavo člena 6 zakona iz leta 2003, vsaj ne v vertikalnem pravnem razmerju, v katerem se delavec sklicuje na načelo nediskriminacije nasproti delodajalcu v javnem sektorju.

140.

Načelo pravne varnosti iz vidika prava Skupnosti na splošno sicer nasprotuje temu, da bi bila časovna veljavnost akta v izhodišču določena na dan, preden je objavljen; izjemoma pa je to lahko drugače, če to zahteva cilj, ki je v splošnem interesu, in če je zagotovljeno dolžno spoštovanje legitimnih pričakovanj prizadetih. ( 86 ) Za takšno izjemo bi lahko šlo v primeru, kot je obravnavani.

141.

Po eni strani je namreč pravočasni prenos direktive v nacionalno pravo nedvomno cilj, ki je v splošnem interesu. Po drugi strani bi se javni organi v primeru, kot je obravnavani, le težko sklicevali na načelo varstva legitimnega pričakovanja. Njihovega morebitnega pričakovanja, da bo prejšnje nacionalno pravno stanje veljalo naprej, ni mogoče varovati, ko pa bi morala zadevna država članica svoje nacionalno pravo najpozneje do poteka roka za prenos Direktive 1999/70 prilagoditi pravu Skupnosti.

142.

Ker je bila zato sprememba pravnega stanja – v obravnavanem primeru: uvedba načela nediskriminacije, ki jo zahteva pravo Skupnosti – za javne delodajalce predvidljiva, se ti ne morejo sklicevati na načelo varstva legitimnega pričakovanja. ( 87 ) Tak način obravnavanja je potreben tudi zato, ker bi na koncu priznanje varstva legitimnega pričakovanja javnim delodajalcem povzročilo nesmiselno posledico, da bi lahko država članica, ki je zamudila s prenosom, lastno ravnanje, ki je v nasprotju s pravom Skupnosti, uporabila proti posameznikom. ( 88 )

143.

Vendar pa v obravnavanem primeru ni treba dokončno ugotoviti, ali pravo Skupnosti po potrebi lahko določa retroaktivno uporabo nacionalnega zakona o prenosu in ali temu nasprotujejo splošna pravna načela. Kajti načelo skladne razlage vsekakor ne more prisiliti nacionalnega sodišča, da svoje nacionalno pravo uporabi contra legem za nazaj.

144.

Labour Court v obravnavanem primeru opozarja na „močno domnevo“ zoper možnost retroaktivne veljave zakonov, ki jo vsebuje irsko pravo. To domnevo naj bi lahko ovrglo le jasno in nedvoumno besedilo same zadevne določbe ali jasne in prepričljive oporne točke v drugih določbah konkretnega zakona. Besedilo člena 6 zakona iz leta 2003 naj sicer ne bi izrecno izključevalo razlage v smislu možne retroaktivne veljave. Vendar pa naj tudi ne bi obstajale nobene nedvoumne oporne točke v prid taki retroaktivni veljavi. Zato naj določbi v skladu s pravili razlage irskega prava ne bi bilo možno pripisati retroaktivne veljave.

145.

Te navedbe kažejo na to, da je Labour Court v obravnavanem primeru menilo, da je contra legem, če se nacionalno pravo uporabi za nazaj ( 89 ). Če to drži, potem to sodišče tudi ne more biti na podlagi prava Skupnosti dolžno, da takšno retroaktivno veljavo določi s pomočjo razlage, ki je v skladu z direktivo.

146.

Spomniti pa je treba še na to, da obveznost nacionalnega sodišča glede razlage, ki je v skladu z direktivo, ni omejena na zakon o prenosu konkretne direktive, ampak se razteza na celotno nacionalno pravo in tako obsega tudi že prej obstoječe nacionalno pravo. ( 90 )

147.

Če je torej irsko pravo pred 14. julijem 2003 poznalo predpis ali tudi samo splošno načelo, po katerem je na primer prepovedano ravnanje delodajalca zoper svoje delavce, ki je diskriminatorno, ki pomeni zlorabo ali ki je nemoralno, bi bilo predložitveno sodišče dolžno ta predpis ali to načelo ob upoštevanju besedila in namena Direktive 1999/70 razlagati in uporabiti v skladu z direktivo ( 91 ) in pri tem zlasti primerno upoštevati v tem primeru zadevno načelo nediskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas (določba 4(1) okvirnega sporazuma o delu za določen čas).

148.

Če pa nasprotno cilja, ki ga določa Direktiva 1999/70, ni mogoče doseči s pomočjo razlage, pravo Skupnosti v skladu s sodbo Francovich in pod pogoji, ki so v njej določeni, nalaga državam članicam, naj povrnejo morebitno škodo, ki so jo povzročile posameznikom zaradi neprenosa te direktive. ( 92 )

149.

Skupno torej velja:

Pravo Skupnosti ne določa obveznosti nacionalnega sodišča, da prepozno sprejet nacionalni zakon o prenosu neke direktive razlaga tako, da učinkuje za nazaj od dneva poteka roka za prenos te direktive, če bi bila takšna razlaga v skladu s pravili nacionalnega prava contra legem.

To ne vpliva na obveznost nacionalnega sodišča, da preostalo nacionalno pravo, ki obstaja v trenutku poteka roka za prenos zadevne direktive, razlaga v skladu z Direktivo, ter na obveznost konkretne države članice, da posameznikom povrne morebitno škodo, ki jim je nastala zaradi neprenosa te direktive.

150.

Predložitveno sodišče želi s petim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali spadajo k pogojem zaposlitve v smislu določbe 4 okvirnega sporazuma tudi pogoji pogodbe o zaposlitvi, ki zadevajo osebne prejemke in pokojnine.

151.

To zelo sporno vprašanje je zastavljeno le za primer, da je odgovor na prvo ali na četrto vprašanje pritrdilen. Glede na moj predlog odgovora na prvo vprašanje, ( 93 ) je peto vprašanje treba obravnavati.

152.

Ne samo IMPACT in Komisija, ampak tudi predložitveno sodišče menijo, da pogoji zaposlitve v smislu okvirnega sporazuma obsegajo tudi osebne prejemke in pokojnine. Nasprotno pa tožena irska ministrstva in predvsem vlada Združenega kraljestva s posebnim poudarkom zastopajo diametralno nasprotno stališče, kot je to sicer pred kratkim storil tudi generalni pravobranilec Poiares Maduro pred enim letom v sklepnih predlogih v zadevi Del Cerro Alonso. ( 94 )

153.

V bistvu sta sporni dve stvari: po eni strani obstaja nesoglasje glede tega, kako je treba razumeti sam pojem pogojev zaposlitve, tudi v primerjavi z drugimi delovno- in socialnopravnimi direktivami Skupnosti. Po drugi strani obstajajo različna mnenja glede dosega pravne podlage Direktive 1999/70, spričo okoliščine, da člen 139(2) ES dovoljuje sklepe Sveta za izvajanje okvirnih sporazumov le v zadevah iz člena 137 ES, h katerim pa plače izrecno ne spadajo (glej člen 137(5) ES). Oba vidika bom v nadaljevanju obravnavala posamično.

154.

Pojem pogojev zaposlitve, kot se uporablja v povezavi z načelom nediskriminacije v določbi 4 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, niti izrecno ne vključuje niti ne izključuje denarnih dajatev, kot so zadevni osebni prejemki in pokojnine v obravnavanem primeru.

155.

Normodajalec Skupnosti je v nekaterih novejših delovno in socialnopravnih predpisih izrecno poudaril, da tam uporabljeni pojem pogojev zaposlitve vključuje plače. ( 95 ) Vendar pa neobstoj takega izrecnega določila v obravnavanem primeru ne pomeni nujno, da bi bile plače popolnoma izključene iz področja uporabe določbe 4 okvirnega sporazuma.

156.

Tudi prejšnje sodne prakse, ki se nanaša na enako obravnavanje moških in žensk, v skladu s katero se pojem delovnih pogojev iz Direktive 76/207 – preden je bila spremenjena z Direktivo 2002/73 – ni razširil na plače, ( 96 ) ni mogoče brez nadaljnjega prenesti na obravnavani primer. Kajti ta sodna praksa je pretežno utemeljena v obstoju Direktive 75/117/EGS, ( 97 ) ki je v zvezi s plačami vsebovala posebno ureditev glede enakega obravnavanja moških in žensk ( 98 ) in področje uporabe katere je bilo treba razmejiti od tistega Direktive 76/207. Nasprotno pa v obravnavanem primeru ne obstaja noben takšen problem razmejitve z vzporedno obstoječim predpisom.

157.

Pojem pogojev zaposlitve v smislu določbe 4 okvirnega sporazuma o delu za določen čas je treba razložiti. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri tem upoštevati ne le besedilo te določbe, ampak tudi sobesedilo, v katero je umeščena, in cilje, ki jih zasleduje ureditev, katere del je. ( 99 )

158.

Namen okvirnega sporazuma je v skladu z njegovo določbo 1(a) izboljšati kakovost dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela nediskriminacije. ( 100 ) V tem se izražajo temeljni cilji socialne politike Skupnosti, kot so zlasti določeni v členu 136(1) ES, predvsem izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev ter omogočanje ustrezne socialne zaščite. Isti cilji so poudarjeni že v preambuli Pogodbe EU ( 101 ) in Pogodbe ES, ( 102 ) prav tako v Listini Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev ( 103 ) in v Evropski socialni listini. ( 104 )

159.

V luči teh socialno-političnih ciljev spada prepoved diskriminacije delavcev, zaposlenih za določen čas, k temeljnim načelom socialnega prava Skupnosti, ki se ne smejo razlagati ozko. ( 105 ) Že to govori proti brezpogojni izključitvi finančnih vidikov, kot so osebni prejemki in pokojnine iz področja uporabe prepovedi diskriminacije.

160.

Tudi dejanska vrednost prepovedi diskriminacije v delovnem vsakdanu bi bila občutno okrnjena, če bi se ta prepoved nanašala le na take pogoje zaposlitve, ki nimajo nobene zveze s plačo. Zato sicer za zadevne delavce, zaposlene za določen čas, morebiti ni nepomembno, da so na primer glede delovnih oblačil in delovnih pripomočkov enako obravnavani kot primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas. Neprimerljivo večjega pomena za življenjske razmere in delovne pogoje teh delavcev pa je, da v finančnem pogledu niso manj ugodno obravnavani kot njihovi kolegi, zaposleni za nedoločen čas. Ta potreba po zaščiti govori proti omejevanju področja uporabe prepovedi diskriminacije zgolj na pogoje zaposlitve, ki nimajo nobene zveze s plačo.

161.

Na to, da se lahko področje uporabe prepovedi diskriminacije razteza tudi na denarne dajatve, med drugim kaže sklicevanje na načelo pro rata temporis v določbi 4(2) okvirnega sporazuma. To načelo se nasploh lahko uporabi le pri deljivih dajatvah, h katerim spadajo zlasti denarne dajatve, kot so plače, dodatki k plači in določene nagrade.

162.

Po vsem navedenem govorijo tako smisel in namen določbe 4 okvirnega sporazuma kot tudi sobesedilo te določbe v prid vključitvi osebnih prejemkov in pokojnin v pojem pogojev zaposlitve.

163.

Kar pa zadeva posebej pokojnine, je potrebna še ena omejitev: v smislu določbe 4 okvirnega sporazuma je mogoče kot pogoje zaposlitve šteti take finančne pogoje pogodbe o zaposlitvi le takrat, če zadevajo dajatve, ki imajo naravo pokojnine, ki jo priznava delodajalec, ali poklicne pokojnine, ne pa nasprotno dajatev splošnih obveznih sistemov socialne varnosti.

164.

Pogled na sodno prakso glede enakega obravnavanja moških in žensk pokaže, da le prve dajatve spadajo k delovnemu razmerju in so priznane na njegovi podlagi. ( 106 ) To sodno prakso je mogoče prenesti na okvirni sporazum o delu za določen čas. Kajti namen socialnih partnerjev ni, da s tem okvirnim sporazumom uredijo vprašanja obveznega sistema socialne varnosti; nasprotno upoštevajo, da o takih vprašanjih odločajo države članice. ( 107 )

165.

Preučiti je še treba, ali primarno pravo nasprotuje vključitvi osebnih prejemkov in pokojnin v pojem pogojev zaposlitve v skladu z določbo 4 okvirnega sporazuma o delu za določen čas.

166.

Področje uporabe določb sekundarne zakonodaje ne more prekoračiti področja uporabe njihove vsakokratne pravne podlage. ( 108 ) Sekundarno zakonodajo je treba, da bi se to zagotovilo, razlagati in uporabljati v skladu s primarno zakonodajo; kajti iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba, kadar se besedilo sekundarne zakonodaje Skupnosti lahko razlaga na več načinov, dati prednost tisti razlagi, po kateri bo določba v skladu s Pogodbo ES, ne pa tisti, na podlagi katere bo ugotovljena nezdružljivost s to. ( 109 )

167.

Zato je treba določbo 4 okvirnega sporazuma o delu za določen čas, ki uporablja nedoločni pojem pogojev zaposlitve, razlagati ob upoštevanju meja, ki morebiti izhajajo iz pravne podlage Direktive 1999/70.

168.

Pravna podlaga za sprejetje Direktive 1999/70 je bil člen 139(2) ES, ki na Svet prenaša pristojnost za izvajanje sporazumov socialnih partnerjev, sklenjenih na ravni Skupnosti, v zadevah iz člena 137 ES. K tem zadevam v skladu s členom 137(1)(b) ES spadajo delovni pogoji, pri čemer pa člen 137(5) ES spet izvzema plače iz področja uporabe te določbe.

169.

Sam pojem plačila (plače) je mogoče, kot kaže sosednji člen 141(2) ES, razlagati zelo široko in lahko poleg običajne osnovne ali minimalne mezde ali plače obsega tudi kakršnekoli druge prejemke v denarju ali v naravi, ki jih delavec prejme iz naslova zaposlitve neposredno ali posredno od delodajalca.

170.

Sama razlaga tega pojma pa še ne pojasni, kaj pomeni, da se določbe člena 137 ES v skladu z njegovim petim odstavkom „ne uporabljajo“ za plače. V tem smislu je treba upoštevati tudi sistematično umestitev člena 137(5) ES ter smisel in namen te določbe.

171.

Ker je člen 137(5) ES izjema, ga je treba, kot je pred kratkim ugotovilo Sodišče v sodbi Del Cerro Alonso, ozko razlagati. ( 110 ) Določba se torej ne sme razumeti tako, da izključuje iz področja uporabe člena 137 ES vse, kar je kakor koli povezano s plačo; drugače bi bila številna področja, našteta v členu 137(1) ES, dejansko brez pomena. ( 111 )

172.

V prvi vrsti je smisel in namen člena 137(5) ES bolj ta, da se pred vplivi zavaruje avtonomija socialnih partnerjev glede kolektivnih pogodb. To nenazadnje izhaja tudi iz tesne povezanosti plače s preostalimi področji, izvzetimi iz pristojnosti Skupnosti: pravica združevanja, pravica do stavke in pravica do izprtja so pomembne zlasti v zvezi z določitvijo plače; zato so v členu 137(5) ES navedene v isti sapi s plačami.

173.

Poleg tega je cilj člena 137(5) ES ta, da se normodajalcu Skupnosti prepreči poenotenje ravni mezd, ki veljajo v državah članicah, na območju celotne Skupnosti. Takšno – lahko tudi le delno – izravnavanje nacionalnih, regionalnih in poklicnih razlik glede ravni mezd s strani normodajalca Skupnosti bi namreč pomenilo velik poseg v konkurenco, ki obstaja med podjetji na notranjem trgu. Močno bi tudi presegalo ukrepe Skupnosti v zvezi s podpiranjem in dopolnjevanjem dejavnosti držav članic na področju socialne politike, kar je namen člena 137(1) ES.

174.

Tako na primer člen 137(5) ES preprečuje normodajalcu Skupnosti, da bi z določitvijo minimalnih mezd vplival na raven mezd v državah članicah. Prav tako normodajalec Skupnosti na primer ne sme predvideti letne izravnave inflacije, uvesti zgornje meje za letno povišanje mezd ali urejati višine nadomestila za nadurno delo ter višine dodatkov za izmensko, praznično in nočno delo.

175.

Nasprotno pa člen 137(5) ES normodajalcu Skupnosti ne preprečuje, da določi pravila s finančnimi učinki, na primer glede delovnih pogojev (člen 137(1)(b) ES) ali glede izboljšanja delovnega okolja za varovanje zdravja in varnosti delavcev (člen 137(1)(a) ES). Tako lahko na primer Skupnost določi podlago za nacionalno delovno pravo, ki pripelje do pravice delavca do plačanega letnega dopusta. ( 112 )

176.

Sodišče je v istem smislu nazadnje v sodbi Del Cerro Alonso tudi pojasnilo, da člen 137(5) ES izvzema iz pristojnosti normodajalca Skupnosti zgolj višino plač; ( 113 ) dodalo je, da določitev višine različnih sestavnih elementov plačila delavcev še naprej spada v izključno domeno pristojnih organov posameznih držav članic. ( 114 )

177.

Ali nasprotno plačilo ali njegovi posamezni sestavni elementi pripadajo določenim delavcem ali njihovim skupinam v okviru delovnih pogojev, ki so jim priznani, je vprašanje, ki spada na področje uporabe člena 137(1)(b) ES ter direktiv, sprejetih na njegovi podlagi. ( 115 )

178.

Uvedba prepovedi diskriminacije, kot je tista v določbi 4 okvirnega sporazuma o delu za določen čas ( 116 ), namreč ne posega v določitev višine samih mezd na nacionalni ali regionalni ravni ali tudi znotraj podjetij. Določenim skupinam delavcev, glede njihovih delovnih pogojev oziroma pogojev zaposlitve, le zagotavlja zaščito pred prikrajšanji, tudi takšnimi finančne narave. Takšne prepovedi diskriminacije so bistveni sestavni del ukrepov Skupnosti v zvezi s podpiranjem in dopolnjevanjem na področju socialne politike držav članic, namen člena 137(5) ES pa ni njihova prepoved.

179.

Na ustni obravnavi je vlada Združenega kraljestva navedla, da je treba zaposlenim za določen čas zagotoviti zgolj enake sestavne dele nadomestila kot primerljivim delavcem, zaposlenim za nedoločen čas, ne pa nujno v isti višini. V skladu s sodbo Del Cerro Alonso zagotavlja člen 137(5) ES pristojnim nacionalnim organom in tarifnim partnerjem svobodo, da vsakokrat različno določijo sestavne dele nadomestila za zaposlene za določen čas in za primerljive zaposlene za nedoločen čas.

180.

Temu mnenju se ne pridružujem. Sicer člen 137(5) ES pristojnim nacionalnim organom in tarifnim partnerjem prepušča, da določijo višino posameznih sestavnih delov nadomestila, vendar ta predpis po svoje ne more služiti kot pretveza za diskriminacijo med različnimi skupinami delavcev. Veliko bolj morajo pristojni nacionalni organi in tarifni partnerji pri izvrševanju svojih pristojnosti, ki jih imajo na podlagi člena 137(5) ES, upoštevati pravo Skupnosti ( 117 ), nenazadnje tudi splošna pravna načela, kot je na primer načelo enakega obravnavanja in nediskriminacije. Posledično se neenako obravnavanje zaposlenih za določen čas, v razmerju do zaposlenih za nedoločen čas, kar zadeva višino vsakokratnega sestavnega dela nadomestila, upošteva le takrat, ko je stvarnopravno upravičeno. Določba 4(1) okvirnega sporazuma ne izraža ničesar drugega kot napotilo na načelo pro rata temporis iz določbe 4(2) okvirnega sporazuma.

181.

Člen 137(5) ES zato ne nasprotuje vključitvi osebnih prejemkov in pokojnin v pojem pogojev zaposlitve v skladu z določbo 4 okvirnega sporazuma o delu za določen čas.

182.

Skupno zato velja:

K pogojem zaposlitve v smislu določbe 4 okvirnega sporazuma o delu za določen čas spadajo tudi pogoji pogodbe o zaposlitvi, ki zadevajo osebne prejemke. Isto velja za pogoje pogodbe o zaposlitvi, ki zadevajo pokojnino, če ima ta naravo pokojnine, ki jo priznava delodajalec, ali poklicne pokojnine.

183.

Na podlagi zgornjih navedb Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Labour Court Dublin, odgovori tako: