1. 

V obravnavani zadevi je Sodišče vprašano, ali je veljavna metoda izračuna, ki jo je Komisija uporabila za določitev zneska proizvodne dajatve za financiranje skupne ureditve trgov za sladkor. Proizvodne dajatve naj bi izražale zlasti stroške, ki jih ima Skupnost z izvoznimi nadomestili ali s plačili, ki se opravijo v določenih okoliščinah zaradi odškodovanja proizvajalcev sladkorja zaradi splošno nižjih svetovnih cen sladkorja od skupnostnih zaščitnih cen. Več proizvajalcev sladkorja izpodbija zakonitost dveh vidikov izračuna proizvodnih dajatev.

2. 

Prvi korak navedenega izračuna zahteva, da se skupna izguba v danem tržnem letu oceni pred koncem tega tržnega leta, in sicer tako, da se „presežek, ki se izvozi“, pomnoži z ocenjeno „povprečno izgubo“ na tono.

3. 

„Presežek, ki se izvozi“, je v bistvu proizvodnja sladkorja, zmanjšana za količino, „ki se proda za porabo v Skupnosti.“ Ta koncept v bistvu pomeni skupne začetne zaloge, proizvodnjo sladkorja in uvoz sladkorja, zmanjšano za skupne končne zaloge sladkorja in izvoženi sladkor. Izvoženi sladkor vključuje sladkor, izvožen v naravnem stanju, in sladkor, „ki ga vsebujejo izvoženi predelani proizvodi.“ Tožeči proizvajalci sladkorja trdijo, prvič, da za navedeni izračun „sladkorja, ki ga vsebujejo izvoženi proizvodi in v zvezi s katerim niso bila izplačana izvozna nadomestila, ne bi smeli šteti za sladkor, ‚ki ga vsebujejo izvoženi predelani proizvodi‘“.

4. 

„Povprečna izguba“ na tono je v bistvu skupen znesek nadomestil, deljen s celotno tonažo „izvoznih obveznosti, ki jih je treba izpolniti“ v zadevnem tržnem letu. Tožeči proizvajalci sladkorja podredno trdijo – v nasprotju s svojo glavno trditvijo – da če sladkor, „ki ga vsebujejo izvoženi predelani proizvodi“, vključuje ves sladkor, ne glede na to, ali so bila izplačana izvozna nadomestila, potem bi morale„izvozne obveznosti, ki jih je treba izpolniti“, podobno vključevati ves izvoz sladkorja, vključno s tistim, v zvezi s katerim niso bila izplačana izvozna nadomestila.

5. 

Ni sporno, da je (vsaj) glavni cilj proizvodnih dajatev zagotoviti, da proizvajalci sladkorja financirajo stroške prodaje presežne Skupnostne proizvodnje. Proizvajalci sladkorja trdijo, da je rezultat Komisijine metode izračuna dajatev to, da morajo plačevati več, kot znašajo navedeni stroški.

6.

Skupno ureditev trga za sladkor je v kritičnem času urejala Uredba Sveta (ES) št. 1260/2001 ( 2 ) (v nadaljevanju: osnovna uredba), ki se je uporabljala za tržna leta od 2001/2002 do 2005/2006. ( 3 )

7.

Upoštevni sta naslednji dve uvodni izjavi ( 4 ) iz preambule osnovne uredbe:

[…]

8.

Zakonodaja torej določa, da morajo proizvajalci pokriti stroške, ( 6 ) ki Skupnosti nastanejo zaradi prodaje presežne proizvodnje, in sicer s proizvodno dajatvijo, ki se izračuna skladno s členom 15 osnovne uredbe. Člena 15 ni mogoče razumeti brez informacij v nadaljevanju.

9.

Člen 11(2) osnovne uredbe določa osnovno količino A in osnovno količino B za vsako regijo Skupnosti, ki prideluje sladkor. ( 7 ) Člen 11(1) od držav članic zahteva, da dodelijo kvote A in B vsakemu podjetju, ki proizvaja sladkor, izoglukozo ali inulinski sirup ( 8 ) na njihovem ozemlju v tržnem letu 2000/2001. Za kvote A in B velja drugačna stopnja proizvodne dajatve. ( 9 ) Glede na to, da zadeve pred Sodiščem zadevajo samo sladkor, bom v nadaljevanju zakonodajo obravnavala samo, kolikor zadeva ta proizvod.

10.

Sladkor, ki se proizvede v določenem tržnem letu in presega skupne kvote A in B zadevnega podjetja ali podjetja, ki mu kvota ni bila dodeljena, se imenuje „sladkor C“. Sladkorja C načeloma ( 10 ) ni dovoljeno prodati v Skupnosti, temveč ga je treba izvoziti v nepredelani obliki pred 1. januarjem, ki sledi koncu zadevnega tržnega leta. ( 11 )

11.

Obravnavane zadeve se nanašajo na sladkor A in B, ki ni bil prodan za porabo v Skupnosti in je bil torej izvožen.

12.

Osnovna uredba določa intervencijsko ceno ( 12 ) in v bistvu zahteva, da intervencijski organ, ki ga imenuje vsaka država članica, ki prideluje sladkor, odkupi ves ponujeni in v okviru kvot proizvedeni sladkor, proizveden iz sladkorne pese in sladkornega trsa, pridelanega v Skupnosti. ( 13 )

13.

Poleg tega se za sladkor s poreklom iz Skupnosti ali iz tretjih držav in v prosti prodaji v državah članicah, ki je namenjen proizvodnji nekaterih proizvodov kemične industrije, odobrijo proizvodna nadomestila. Znesek nadomestila se določi „zlasti ob upoštevanju stroškov, nastalih ob uporabi uvoženega sladkorja, ki bi jih morala pokriti kemična industrija pri oskrbi na svetovnem trgu“. ( 14 )

14.

Osnovna uredba tudi določa, da se lahko za to, da bi se omogočilo izvoz sladkorja brez nadaljnje predelave ali v obliki predelanega blaga iz Priloge V, na osnovi cen, ki veljajo na svetovnem trgu, razlika med temi cenami in cenami v Skupnosti pokrije z izvoznimi nadomestili. ( 15 ) Izvozna nadomestila torej niso niti obvezna niti samodejna. Odobrijo se na osnovi zahtevka in predložitve ustreznega izvoznega dovoljenja. ( 16 )

15.

V zvezi z metodo izračuna proizvodne dajatve, ki je sporna v obravnavanih zadevah, člen 15 ( 17 ) v bistvu določa naslednje:

16.

Razvidno je torej – da glede na to, da skupna izguba določa stopnjo proizvodne dajatve, da je skupna izguba rezultat presežka, ki se izvozi, in povprečne izgube, da se presežek, ki se izvozi, izračuna med drugim na podlagi količine sladkorja, ki se proda za porabo v Skupnosti, in da na povprečno izgubo vplivajo skupne dajatve na izvozne obveznosti, ki jih je treba izpolniti – način izračuna količine sladkorja, ki se proda za porabo v Skupnosti, in skupnih dajatev na izvozne obveznosti, ki jih je treba izpolniti, neposredno vpliva na znesek dajatve.

17.

Obe vprašanji iz obravnavanih zadev se nanašata na razlago dveh od navedenih konceptov, prvič, ali je treba pri izračunu „presežka, ki se izvozi“, upoštevati sladkor, izvožen v obliki predelanega blaga, v zvezi s katerim ni bilo izplačano nobeno izvozno nadomestilo, in drugič, ali „izvozne obveznosti“ vključujejo ves izvoz, vključno s tistim, v zvezi s katerim ni bilo izplačano nobeno izvozno nadomestilo.

18.

Oba navedena koncepta sta podrobneje obravnavana v uredbi za izvedbo osnovne uredbe, ki jo bom obravnavala v nadaljevanju.

19.

Člen 15(8) osnovne uredbe predvideva sprejetje izvedbenih določb za uporabo člena 15, ki naj še zlasti zajemajo zneske dajatev, ki jih je treba zaračunati. Na podlagi (med drugim) navedene določbe je Komisija sprejela Uredbo št. 314/2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje sistema kvot v sektorju sladkorja ( 21 ) (v nadaljevanju: izvedbena uredba).

20.

Izvedbena uredba (med drugim) predvideva določitev predvidene količine sladkorja, ki se proda za porabo v Skupnosti v smislu člena 15(1)(b) in (2)(a) osnovne uredbe ter opredeljuje izvozne obveznosti, ki jih je treba izpolniti v tekočem tržnem letu v smislu člena 15(1)(d) osnovne uredbe.

21.

Člen 6(4) izvedbene uredbe, kot je bil spremenjen, določa, da so predvidene količine, ki se prodajo za porabo v Skupnosti, (i) skupne količine sladkorja, skladiščene na začetku tržnega leta, sladkor, proizveden po kvotah A in B, sladkor, uvožen v naravnem stanju, in sladkor, ki ga vsebujejo uvoženi predelani proizvodi, zmanjšane za (ii) skupne količine sladkorja, izvoženega v naravnem stanju, tistega, ki ga vsebujejo izvoženi predelani proizvodi, tistega, skladiščenega na koncu tržnega leta, in (v bistvu) tistega, ki se ga uporablja v kemični industriji. ( 22 ) Zdi se, da navedeno besedilo zahteva, da količine iz (ii) vključujejo ves sladkor, ki ga vsebujejo izvoženi predelani proizvodi, ne glede na to, ali so bila izvozna nadomestila za sladkor izplačana ali ne.

22.

Člen 6(5) izvedbene uredbe opredeljuje „izvozne obveznosti, ki jih je treba izpolniti v tekočem tržnem letu“, v bistvu kot vse količine sladkorja za izvoz v naravnem stanju z izvoznimi nadomestili ali dajatvami, določenimi na podlagi razpisov, odprtih za navedeno tržno leto, ali na podlagi izvoznih dovoljenj, izdanih v navedenem tržnem letu, in ves predviden izvoz sladkorja v obliki predelanih proizvodov z izvoznimi nadomestili ali dajatvami, določenimi v ta namen v navedenem tržnem letu, pri čemer se ti proizvodi enakomerno razporedijo med vsem tržnim letom. ( 23 ) Komisija je očitno – vsaj leta 2003 – „izvozne obveznosti“ v smislu člena 6(5) razlagala tako, da te vključujejo sladkor za izvoz z določenimi in dejansko izplačanimi izvoznimi nadomestili, ter ne kot, da vključujejo sladkor za izvoz z določenimi in ne tudi dejansko izplačanimi izvoznimi nadomestili.

23.

Vključitev vsega sladkorja, ki ga vsebujejo izvoženi predelani proizvodi, za drugi element izračuna, določenega v členu 6(4) izvedbene uredbe, je to, da so „predvidene količine za prodajo za porabo v Skupnosti“ manjše, kot bi bile, če ne bi bil vključen ves sladkor za izvoz v predelanih proizvodih. To pa povečuje „presežek, ki se izvozi“, in v končni fazi znesek proizvodne dajatve.

24.

Učinek tega povečanja je precejšen. V obravnavanih zadevah ni sporno, da proizvajalci sladkorja pogosto ( 24 ) ne zahtevajo izvoznih nadomestil za sladkor, vsebovan v izvoženih predelanih proizvodih. Za to očitno obstajata dva glavna razloga. Prvič, vsakokratne količine pogosto pomenijo, da se proizvajalcu ne izplača sestaviti in predložiti potrebne dokumentacije. Drugič, tudi če količine načeloma pomenijo upravičenost do izvoznega nadomestila, ki bi bilo vredno truda, pa je dokazovanje natančne količine sladkorja, ki jo vsebuje proizvod in od katere je odvisen znesek izvoznega nadomestila, za proizvajalca nesorazmerno težavno.

25.

Proizvodne dajatve za tržna leta 2001/2002, 2002/2003 in 2003/2004 so bile določene z Uredbami št. 1837/2002, 1762/2003 oziroma 1775/2004. ( 25 )

26.

V zadevah pred predložitvenimi sodišči proizvajalci sladkorja izpodbijajo določitev proizvodnih dajatev za tržna leta 2001/2002, 2002/2003 oziroma 2003/2004.

27.

V zadevi C-5/06 Zuckerfabrik Jülich se proizvajalec v bistvu pritožuje nad tem, da Komisija pri določitvi količine sladkorja, ki se proda za porabo v Skupnosti in se uporabi pri izračunu presežka, ki se izvozi, ne bi smela vključiti sladkorja, ki je bil izvožen iz Skupnosti v obliki predelanega blaga in v zvezi s katerim niso bila izplačana izvozna nadomestila, ker zaradi tega izvoza za proračun Skupnosti ni nastala nobena izguba. Podredno bi morala Komisija pri določanju povprečne izgube na tono sladkorja vključiti tudi količino, v zvezi s katero niso bila izplačana nadomestila. Za upoštevanje različnih količin pri določanju presežka, ki se izvozi, in povprečne izgube na tono sladkorja naj ne bi bilo nobene objektivne utemeljitve. Posledično naj bi dajatve presegale dejanske stroške za pokrivanje izgub v zvezi z izvozom.

28.

Družba Zuckerfabrik Jülich je morala na podlagi izračunanih proizvodnih dajatev za tržno leto 2003/2004 plačati 7,3 milijona EUR. Meni, da je prava številka 3,7 milijona EUR. Zato je to presojo izpodbijala pred Finanzgericht (finančno sodišče) v Düsseldorfu.

29.

Navedeno sodišče ne dvomi v to, ali je presoja Komisije v zvezi s stopnjami dajatve, določenimi po Uredbi št. 1775/2004, združljiva s členom 15 osnovne uredbe, kolikor so bile količine sladkorja, ki so bile izvožene v obliki predelanih proizvodov in v zvezi s katerim niso bila izplačana izvozna nadomestila, vključene v izračun presežka, ki se izvozi.

30.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da – kot izhaja iz preambule osnovne uredbe – je namen zaračunavanja proizvodnih dajatev v tem, da se proizvajalcem naloži breme stroškov, ki nastanejo zaradi prodaje tistega dela proizvodnje Skupnosti, ki je presežek notranje porabe v Skupnosti. To načelo samofinanciranja prodajnih stroškov je priznalo tudi Sodišče v svoji dosedanji sodni praksi. ( 26 ) To lahko potrjuje tako razlago „presežka, ki se izvozi“ v smislu člena 15 osnovne uredbe, po kateri le-ta zahteva, da se v izvozne količine, uporabljene za določanje „količin, ki se prodajo za porabo v Skupnosti,“ vključijo samo tiste izvozne količine, v zvezi s katerimi so bila dejansko izplačana izvozna nadomestila v upoštevnem tržnem letu.

31.

Poleg tega bi bil lahko Komisijin izračun predvidenih proizvodnih dajatev v nasprotju z načelom sorazmernosti. Navedeno načelo zahteva, da so ukrepi, ki se izvajajo s predpisi Skupnosti, primerni za dosego zasledovanega cilja in ne smejo presegati tistega, kar je nujno za njegovo doseganje. Če je namen zaračunavanja proizvodnih dajatev samo to, da se od proizvajalcev zahteva pokritje stroškov prodaje presežne proizvodnje Skupnosti, potem bi določanje dajatev brez upoštevanja tega, da so bila izvozna nadomestila izplačana samo za del izvoženega sladkorja, presegalo tisto, kar je nujno za dosego tega cilja.

32.

Če člen 15 osnovne uredbe zahteva, da je treba pri izračunu presežka, ki se izvozi, upoštevati samo tiste izvozne količine sladkorja, v zvezi s katerimi so bila izvozna nadomestila dejansko izplačana, potem člen 6(4) izvedbene uredbe in Uredba št. 1775/2004 ( 27 ) nista veljavna.

33.

Če pa člen 15 osnovne uredbe zahteva, da je treba pri izračunu presežka, ki se izvozi, upoštevati vse izvozne količine sladkorja, čeprav so bila izvozna nadomestila izplačana le v zvezi z nekaterimi, potem se postavlja vprašanje, ali je tako tudi pri izračunu povprečne izgube na tono sladkorja. Če bi Sodišče zavzelo stališče, da Komisijin izračun povprečne izgube na tono ni skladen s členom 15 osnovne uredbe, potem Uredba št. 1775 /2004 ( 28 ) zaradi tega ne bi bila veljavna.

34.

Finanzgericht Düsseldorf je zato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

35.

V združenih zadevah Saint-Louis Sucre in drugi (od C-23/06 do C-36/06, v nadaljevanju: Saint-Louis Sucre) so proizvajalci menili, da so plačali preveč proizvodne dajatve v zvezi s tržnimi leti 2001/02, 2002/03 in 2003/04. Zahtevali so delno povrnitev, in sicer zato, ker je bilo od leta 2002 zaradi dajatve ustvarjenih več prihodkov, kot je predvideno ob pravilnem izvajanju upoštevne zakonodaje, ki določa enostaven sistem samofinanciranja s strani proizvajalcev. To je v bistvu zato, ker del sladkorja, vsebovanega v predelanih izvoženih proizvodih, v praksi ni upravičen do izvoznih nadomestil in torej ne ustvarja stroškov. Izvedbena uredba pa v izračun presežka, ki se izvozi, vključuje transakcije, ki niso podlaga za nadomestila in prav tako ne izdatkov. Proizvajalci menijo, da je Komisija, s tem ko je različno upoštevala sladkor, ki se izvozi v obliki predelanih proizvodov, ki niso podlaga za izvozna nadomestila, in ga je vključila na eni strani v presežek, ki se izvozi in se financira, na drugi strani pa ga je izključila iz zadevnih „izvoznih obveznosti,“ ki dovoljujejo izračun „povprečne izgube,“ precenila znesek dajatve za tri tržna leta, in sicer 2001/02, 2002/03 in 2003/04, ter ni upoštevala cilja samofinanciranja, ki ga je določil Svet.

36.

Podredno – če bi Sodišče potrdilo Komisijino razlago presežka, ki se izvozi – pa proizvajalci trdijo, da naj bi cilj samofinanciranja od Komisije zahteval, da v „zadevne izvozne obveznosti“ vključi sladkor, ki je izvožen v obliki predelanih proizvodov, v zvezi s katerimi niso bila izplačana izvozna nadomestila.

37.

Tribunal de Grande Instance de Nanterre (regionalno sodišče v Nanterreju) navaja, da mora Sodišču predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, saj gre za vprašanje veljavnosti zakonodaje Skupnosti. Ugotavlja, da se stranke strinjajo glede tega, da je treba vložiti ta predlog, saj se je sporno vprašanje pojavilo tudi v drugih državah članicah, od katerih se jih precej, vključno s Francijo, ne strinja z metodo izračuna, ki jo uporablja upravljalni odbor za presojo skupne izgube, ki naj se financira s proizvodno dajatvijo.

38.

Zato je predložilo ti vprašanji za predhodno odločanje:

Pri nikalnem odgovoru na to vprašanje:

39.

Tožeče stranke, francoska, nemška in grška vlada ter Komisija so v zadevi Zuckerfabrik Jülich in Sain-Louis Sucre predložile pisna stališča, na obravnavi pa ustna stališča. Italijanska vlada je predložila pisna stališča v zadevi Saint-Louis Sucre.

40.

S prvim vprašanjem tako v zadevi Zuckerfabrik Jülich kot Saint-Louis Sucre se v bistvu sprašuje, ali člen 15 osnovne uredbe zahteva, da je treba pri izračunu presežka, ki se izvozi, upoštevati samo tiste izvozne količine, v zvezi s katerimi so bila dejansko izplačana izvozna nadomestila.

41.

Zdi se, da ni sporno, da bi bila posledica pritrdilnega odgovora na navedeno vprašanje ( 29 ) to, da člen 6(4) izvedbene uredbe ne bi bil veljaven, saj je učinek te določbe v tem, da se pri določanju presežka, ki se izvozi, upošteva vse izvozne količine, ne glede na to, ali so bila izvozna nadomestila dejansko izplačana. Vprašanje neveljavnosti člena 6(4) se postavlja kot drugo vprašanje z zadevi Zuckerfabrik Jülich in kot del prvega vprašanja v zadevi Saint-Louis Sucre.

42.

Podobno bi bila posledica tega, da bi bilo na prvo vprašanje tako v zadevi Zuckerfabrik Jülich kot Saint-Louis Sucre (kot je preoblikovano zgoraj) odgovorjeno pritrdilno, to, da Uredbe št. 1837/2002, 1762/2003 in 1775/2004, ki določajo znesek proizvodne dajatve med drugim skladno s členom 6(4) izvedbene uredbe, v tem obsegu ne bi bile veljavne. Vprašanje neveljavnosti Uredb št. 1837/2002, 1762/2003 in 1775/2004 se (glede Uredbe št. 1775/2004) postavlja kot četrto vprašanje v zadevi Zuckerfabrik Jülich in (glede vseh treh uredb) kot del prvega vprašanja v zadevi Saint-Louis Sucre.

43.

Opozoriti je treba na to, da je skladno s členom 15 osnovne uredbe skupna izguba, ki določa stopnjo proizvodne dajatve, zmnožek presežka, ki se izvozi, in povprečne izgube. Presežek, ki se izvozi, se izračuna na podlagi količin sladkorja, ki se prodajo za porabo v Skupnosti. Člen 6(4) izvedbene uredbe, kot je bil spremenjen, določa, da so količine, ki se prodajo za porabo v Skupnosti, (i) skupne količine sladkorja, skladiščene na začetku tržnega leta, sladkor, proizveden po kvotah A in B, sladkor, uvožen v naravnem stanju, in sladkor, ki ga vsebujejo uvoženi predelani proizvodi, zmanjšane za (ii) skupne količine sladkorja, izvoženega v naravnem stanju, tistega, ki ga vsebujejo izvoženi predelani proizvodi, tistega, skladiščenega na koncu tržnega leta, in (v bistvu) tistega, ki se ga uporablja v kemični industriji.

44.

Ni sporno, da pojem sladkorja, „ki [ga] vsebujejo izvoženi predelani proizvodi“ v smislu člena 6(4), kot je bil spremenjen, vključuje ves sladkor, ki ga vsebujejo izvoženi predelani proizvodi, celo sladkor, v zvezi s katerim niso bila izplačana izvozna nadomestila. Vprašanje je, ali je ta razlaga skladna s členom 15 osnovne uredbe.

45.

Tožeče stranke ter francoska, grška in italijanska vlada v bistvu trdijo, da je treba skladno s členom 15 osnovne uredbe pri določanju presežka, ki se izvozi, upoštevati samo tisti izvoz sladkorja, v zvezi s katerim so bila dejansko izplačana izvozna nadomestila. Navedene stranke se v podporo svojemu stališču na različne načine sklicujejo na, prvič, besedilo, namen, zgodovino, cilj in razlago osnovne uredbe s strani Sodišča, in drugič, na načelo sorazmernosti.

46.

Nemška vlada in Komisija sta nasprotnega mnenja.

47.

Nemška vlada utemeljuje stališče tako na besedilu člena 15 osnovne uredbe in člena 6(4) izvedbene uredbe ter na ciljih proizvodne dajatve, ki vključujejo vpliv na proizvodnjo sladkorja in stabilizacijo trga. ( 30 )

48.

Komisija trdi, da ji osnovna uredba ne daje nobene druge izbire, kot da pri izračunu presežka, ki se izvozi, upošteva ves izvoz, vključno s tistim delom, ki ni bil upravičen do izvoznih nadomestil. Ta pristop je logičen, saj mora presežek, ki se izvozi, vključevati vse količine – ne glede na to, ali so bile dejansko izvožene ali ne –, katerih prodaja je določena z ukrepi Skupnosti. Poleg tega bi bila poraba v Skupnosti precenjena, če določene izvozne količine ne bi bile upoštevane.

49.

Zdi se mi, da je problem v bistvu v tem, ali se uporabi širši pristop, ki se osredotoča na končni cilj izračuna, ali pa ožji pristop, ki se osredotoča na posamezne dele izračuna. V prvem primeru se zdi, da cilj samofinanciranja podpira stališče, da je treba upoštevati samo sladkor, ki je bil izvožen v predelanih proizvodih ter v zvezi s katerim so bila zahtevana in izplačana izvozna nadomestila. Sicer se „skupna izguba“ posredno umetno poveča, proizvodne dajatve pa so zato višje. V drugem primeru pa jasno besedilo določb vodi v nasproten sklep, in sicer da se v tej fazi izračuna samo določi tisto, kar je bilo izvoženo.

50.

Menim, da bi bilo zavajajoče slediti drugemu stališču. Izračun ni del zakonodaje, ker bi bil vaja v jezikoslovju. Gre za korak pri ugotavljanju, ali je prišlo do skupne izgube. Kot navaja družba Zuckerfabrik Jülich, je izraz „skupna izguba“ iz člena 15(1)(e) hierarhično nadrejen izrazoma „presežek, ki se izvozi“, in „povprečna izguba“ ter mora zato vplivati na razlago teh izrazov. Pri skupni izgubi se proizvodna dajatev izračuna z neposrednim in s takojšnjim sklicevanjem nanjo ter se proizvajalcem sladkorja zaračuna po taki stopnji, da pokrijejo celotno izgubo (do določenega praga).

51.

Načelo odgovornosti proizvajalcev je bilo uvedeno z Uredbo št. 1785/1981. ( 31 ) Sodišče je v sodbi Eridania ( 32 ) pojasnilo, da je bil pred sprejetjem navedene uredbe vzpostavljen sistem Skupnosti za financiranje stroškov prodaje presežkov. Po tem predhodnem sistemu so te stroške do določene mere pokrili proizvajalci kot celota, in sicer s proizvodno dajatvijo, medtem ko je ostanek pokril proračun Skupnosti. Uredba št. 1785/1981 je uvedla sistem, ki je podlaga za sedanjo ureditev. Dejansko je besedilo enajste uvodne izjave v preambuli Uredbe št. 1785/1981 v bistvu enako tistemu iz uvodne izjave 9 v preambuli k osnovni uredbi.

52.

Po navedeni uvodni izjavi je – skupaj z drugimi uvodnimi izjavami iz zgoraj navedene točke 7 – po mojem mnenju jasno, da je glavni cilj proizvodne dajatve po sistemu po letu 1981 zagotoviti, da proizvajalci krijejo stroške prodaje presežne proizvodnje.

53.

Uvodna izjava 11 preambule k osnovni uredbi se poleg tega sklicuje na načelo, da morajo proizvajalci nositi polno finančno odgovornost za izgubo, ki nastane v vsakem tržnem letu. Zdi se, da se s tem poudarja dejanske izgube.

54.

Sodišče je bilo v zadevi Eridania vprašano, ali je bila proizvodna dajatev v nasprotju s prepovedjo diskriminacije na podlagi tega, da je bila celota stroškov, povezanih s financiranjem sistema kvot, izračunana na podlagi porabe v Skupnosti, medtem ko so bili stroški, ki naj jih krijejo posamezna podjetja, izračunani na podlagi njihove dejanske proizvodnje v upoštevnem obdobju.

55.

Sodišče je to trditev zavrnilo. V sodbi je navedlo, da „sistem kvot […] določa prodajo upravičenih količin po zagotovljenih cenah po sistemu financiranja stroškov prodaje, ki jih krijejo vsi proizvajalci skupaj. Navedeni sistem financiranja je zasnovan tako, da je za kvoto A, ki predstavlja notranjo porabo, predvidena samo minimalna dajatev, za kvoto B, ki je v glavnem namenjena izvozu, pa je predvidena precej višja dajatev, in sicer zaradi financiranja potrebnih nadomestil, ob tem da odvračilno vpliva na proizvodnjo.“ ( 33 )

56.

To izjavo navajata predložitveno sodišče v zadevi Zuckerfabrik Jülich in nemška vlada v obeh zadevah, in sicer v podporo stališču, da namen proizvodne dajatve ni samo to, da proizvajalci krijejo stroške prodaje, ampak tudi odvračanje od proizvodnje.

57.

Meni pa se zdi jasno, da je formulacija Sodišča skladna s stališčem, da je glavni namen samofinanciranje s strani proizvajalcev.

58.

Tudi iz sistematike člena 15 osnovne uredbe izhaja, da je glavni namen samofinanciranje. Člen 15(3) določa, da je treba osnovno proizvodno dajatev določiti tako, da se predvidena skupna izguba deli s predvideno proizvodnjo sladkorja A in B, ki velja za tekoče tržno leto, in to do določenega praga. ( 34 ) Če pa tako izračunana proizvodna dajatev „ne pokrije v celoti skupne izgube,“ člen 15(4) določa izračun nadaljnje dajatve za proizvodnjo sladkorja B, spet do določenega praga. ( 35 ) Poleg tega pa, ponovno, če bi se izkazalo, da predvidena skupna izguba „verjetno ne bo pokrita iz pričakovanih prihodkov iz dajatev“ zaradi obeh pragov, člen 15(5) predvideva nadaljnjo prilagoditev, spet do določenega praga. ( 36 )

59.

Navedeno razlago podpira tudi način obravnave proizvodnih nadomestil za sladkor, ki se uporablja v kemični industriji, v osnovni uredbi. ( 37 ) Člen 15(6) zahteva, da se pri izračunu skupne izgube iz odstavka 1(e) upoštevajo vse izgube, ki izhajajo iz odobritve proizvodnih nadomestil. Proizvodna nadomestila torej postanejo del izračuna samo, če so bila dejansko odobrena.

60.

Poleg tega se mi zdi, da od proizvodnje odvrača že dejstvo, da proizvodna dajatev proizvajalcem nalaga breme financiranja stroškov subvencioniranja izvoza presežne proizvodnje. Dejstvo, da proizvodne dajatve odvračajo od presežne proizvodnje v Skupnosti – če je res tako –, nikakor ni neskladno z glavnim ciljem takih dajatev – ki je v tem, da se financira izvozna nadomestila – in torej s trditvijo, da je treba take dajatve izračunavati tako, da proizvajalci ne plačajo več, kot je treba v ta namen.

61.

Zdi se mi, da je edini prepričljiv argument zoper razlago, ki jo predlagam, to, da ta pomeni, da se za sladkor, ki je izvožen v predelanih proizvodih in v zvezi s katerim niso bila izplačana izvozna nadomestila, šteje, da je bil „proda[n] za porabo v Skupnosti“ v smislu člena 15(1)(b) osnovne uredbe. To pa očitno ni običajen pomen te povedi.

62.

Vendar pa je treba upoštevati, da „sladkor […], proda[n] za porabo v Skupnosti“, nima neodvisnega pomena. Gre le za oznako vmesnega koraka pri izračunu „presežka, ki se izvozi.“ Običajen pomen te oznake v drugih kontekstih torej ni posebej pomemben.

63.

Če pa bi se kljub temu menilo, da je bistveno doseči tako razlago „sladkorja […], proda[nega] za porabo v Skupnosti,“ ki je združljiva z njegovim širšim kontekstom, menim da je to mogoče. Mislim, da je rešitev v tem, da se za izvoženi sladkor, ki ne gre v stroške Skupnosti – vključno s sladkorjem, izvoženim v predelanih proizvodih, v zvezi s katerim niso bila izplačana izvozna nadomestila –, šteje, da gre za sladkor, ki je bil izvožen za porabo v Skupnosti. Ta razlaga – čeprav je nekoliko prisiljena – se mi zdi potrebna, če se želi širše razložiti zakonodajo in se tako uskladiti z njenimi cilji. ( 38 )

64.

Komisija se je v zadevi Saint-Louis Sucre sklicevala na sodno prakso, ki daje zakonodajalcu Skupnosti široko polje proste presoje v zadevah skupne kmetijske politike, kar ustreza političnim odgovornostim, ki jih ima po členih od 34 do 37 ES. Zato je treba sodni nadzor omejiti na preveritev, ali je v zvezi z zadevnim ukrepom prišlo do očitne napake v presoji oziroma zlorabe pooblastil in ali z zadevnim pooblastilom ni bilo očitno preseženo pooblastilo za presojo. ( 39 )

65.

Sodišče je res tako razsodilo. Vendar pa to zakonodajalcu Skupnosti ne daje čeka bianko (carte blanche) na področju kmetijstva. Sodišče ni izključilo sodnega nadzora nad tem, kako institucije izvajajo svoja široka pooblastila za presojo po prostem preudarku. Če naj ima tak nadzor kakršen koli pomen, potem mora biti Sodišče sposobno poseči takrat, ko – kot je to v obravnavanih zadevah – metoda izračuna proizvodne dajatve, ki je namenjena temu, da proizvajalci krijejo stroške Skupnosti zaradi prodaje presežne proizvodnje, očitno vodi v prevelika plačila in tako proizvajalcem nalaga nesorazmerno breme.

66.

Zato menim, da je treba pri določanju presežka, ki se izvozi, upoštevati samo tiste izvozne količine sladkorja, v zvezi s katerimi so bila izvozna nadomestila dejansko izplačana.

67.

Ni sporno, da člen 6(4) izvedbene uredbe ne izraža navedene razlage. Zato ta določba, kot tudi Uredbe št. 1837/2002, 1762/2003 in 1775/2004, v tem obsegu ni veljavna.

68.

S tretjim vprašanjem v zadevi Zuckerfabrik Jülich in z drugim vprašanjem v zadevi Saint-Louis Sucre se v bistvu sprašuje, ali člen 15 osnovne uredbe zahteva, da je treba pri določanju povprečne izgube na tono sladkorja upoštevati ves izvoz, vključno s tistim, v zvezi s katerim izvozna nadomestila niso bila izplačana, ali pa je treba, nasprotno, izvoz, v zvezi s katerim izvozna nadomestila niso bila izplačana, izvzeti iz izračuna.

69.

Opozoriti je treba na to, da je skladno s členom 15 osnovne uredbe skupna izguba, ki določa stopnjo proizvodne dajatve, zmnožek presežka, ki se izvozi, in povprečne izgube na tono. Povprečna izguba je razlika med skupnim zneskom nadomestila in skupnim zneskom dajatev, deljena s skupno tonažo izvoznih obveznosti, ki jih je treba izpolniti v določenem tržnem letu. Člen 6(5) izvedbene uredbe v bistvu opredeljuje izvozne obveznosti, ki jih je treba izpolniti v tekočem tržnem letu, kot ves sladkor za izvoz v naravnem stanju z izvoznimi nadomestili, ( 40 ) določenimi na podlagi razpisov, odprtih za navedeno tržno leto, ali na podlagi izvoznih dovoljenj, izdanih v navedenem tržnem letu, in ves predviden izvoz sladkorja v obliki predelanih proizvodov z izvoznimi nadomestili, ( 41 )določenimi v ta namen v navedenem tržnem letu, pri čemer se te količine enakomerno razporedijo med vsem tržnim letom.

70.

Tožeče stranke in francoska vlada ponavljajo, da bi bilo treba pri izračunu skupne izgube iz presežka, ki se izvozi in je eden od elementov pri tem izračunu, izvzeti sladkor, ki ni povzročil nobene izgube Skupnosti. Če je Komisija ukrepala na tej podlagi, potem bi bilo logično, da bi ta sladkor izvzela tudi pri izračunu povprečne izgube, ki je drugi element. Komisija to trenutno tudi počne. To vprašanje je bilo postavljeno podredno, če bi Sodišče razsodilo, da je treba pri izračunu skupne izgube upoštevati ves sladkor, izvožen v predelanih proizvodih. V tem primeru bo, če Komisija pri izračunu povprečne izgube ne upošteva vsega sladkorja, izvoženega v predelanih proizvodih, ne glede na to, ali so bila izvozna nadomestila izplačana ali ne, izračun izkrivljen, saj bo številka za izvoz, ki se uporabi pri izračunu presežka, ki se izvozi, višja kot tista, ki se uporabi pri izračunu povprečne izgube. To naj bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj bi bila povprečna izguba umetno povečana in tako ne bi izražala dejanskih povprečnih stroškov za ves izvoz, ki se ga upošteva pri izračunu skupne izgube.

71.

Grška in italijanska vlada nista predložili stališč v zvezi z razlago povprečne izgube.

72.

Nemška vlada trdi, da če se presežek, ki se izvozi, določa na podlagi vsega izvoza, medtem ko se povprečna izguba izračunava samo na podlagi tistega izvoza, v zvezi s katerim so bila izplačana izvozna nadomestila, potem to lahko vodi v položaj, v katerem proizvodna dajatev presega dejansko izgubo, kar pa je v nasprotju z načelom samofinanciranja.

73.

Komisija ugotavlja, da je Svet v členu 15(1)(d) osnovne uredbe izrecno uporabil izraz „izvozne obveznosti“, ne pa izraza „izvožene količine“. Izraz „obveznosti“ pomeni, da ima izvoz podporo v ukrepih Skupnosti, kar so v obravnavani zadevi izvozna nadomestila. Poleg tega bi bilo treba glede na to, da je cilj izračuna povprečne izgube v tem, da se ugotovi stroške na enoto presežnega sladkorja na trgu, pri določanju teh stroškov vključiti samo količine, v zvezi s katerimi so bili kriti resnični stroški prodaje.

74.

Člen 15(1)(d) določa, da je povprečna izguba razlika med skupnim zneskom nadomestila in skupnim zneskom nadomestil, deljena s skupno tonažo izvoznih obveznosti, ki jih je treba izpolniti v tekočem tržnem letu. V praksi ta razlika običajno vodi v povprečno izgubo, saj so svetovne cene običajno pod subvencioniranimi cenami Skupnosti. Ta povprečna izguba se nato pomnoži s presežkom, ki se izvozi, tako da se dobi predvideno skupno izgubo. Ta izguba se nato deli z ocenjeno proizvodnjo sladkorja, rezultat pa se zaračuna proizvajalcem kot osnovna proizvodna dajatev.

75.

Pojasnila sem že, zakaj menim, da bi bilo treba pri izračunu presežka, ki se izvozi, sladkor, ki ga vsebujejo predelani proizvodi, upoštevati samo, kadar je bil upravičen do izvoznih nadomestil. Če je tako, ni sporno, da bi se moral tudi drugi element pri določanju predvidene skupne izgube, to je povprečna izguba, podobno sladkor, ki je izvožen v predelanih proizvodih, upoštevati samo, kadar je bil upravičen do izvoznih nadomestil.

76.

Iz zgoraj navedenih razlogov menim, da bi bilo treba na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je v zadevi C-5/06 predložilo Finanzgericht Düsseldorf, odgovoriti:

77.

Iz enakih razlogov menim, da je treba na prvo vprašanje Tribunal de Grande Instance de Nanterre iz združenih zadev od C-23/06 do C-36/06 odgovoriti:

(a)

predvideno proizvodnjo sladkorja A in B, izoglukoze A in B ter inulinskega sirupa A in B, ki se pripiše zadevnemu tržnemu letu;

(b)

predvideno količino sladkorja, izoglukoze in inulinskega sirupa, ki se v tekočem tržnem letu proda za porabo v Skupnosti;

(c)

presežek, ki se izvozi in se izračuna tako, da se količina iz (b) odšteje od količine iz (a);

(d)

predvideno povprečno izgubo ali povprečni dohodek na tono sladkorja glede na izvozne obveznosti, ki jih je treba izpolniti v tekočem tržnem letu.

Ta povprečna izguba ali povprečni dohodek ustreza razliki med skupnim zneskom nadomestil in skupnim zneskom dajatev glede na skupno tonažo zadevnih izvoznih obveznosti;

(e)

predvideno skupno izgubo ali dohodek, ki se izračuna tako, da se presežek iz (c) pomnoži s povprečno izgubo ali dohodkom iz (d).

(a)

presežek za izvoz, ki se izračuna na osnovi končne proizvodnje sladkorja A in B, izoglukoze A in B ter inulinskega sirupa A in B in končne proizvodnje sladkorja, izoglukoze in inulinskega sirupa, ki se proda za porabo v Skupnosti;

(b)

povprečno izgubo ali dohodek na tono sladkorja, ki izhaja iz skupne izvozne obveznosti, in se izračuna z uporabo metode iz drugega pododstavka odstavka 1(d);

(c)

skupno izgubo ali dohodek, ki se izračuna tako, da se presežek iz (a) pomnoži s povprečno izgubo ali dohodkom iz (b);

(d)

skupni znesek zaračunanih osnovnih proizvodnih dajatev in dajatev B.

Predvidena skupna izguba ali skupni dohodek iz odstavka 1(e) se prilagodi v skladu z razliko med zneskoma iz (c) in (d).

—

pri sladkorju 2 % intervencijske cene za beli sladkor,

—

pri inulinskem sirupu, izraženem kot ekvivalentom sladkorja/izoglukoze z uporabo koeficienta 1,9, najvišjega zneska, plačljivega za beli sladkor, in

—

pri izoglukozi deleža osnovne proizvodne dajatve, ki jo nosijo proizvajalci sladkorja.

—

pri sladkorju B 30 % intervencijske cene za beli sladkor,

—

pri inulinskem sirupu B, izraženem kot ekvivalentom sladkorja/izoglukoze z uporabo koeficienta 1,9, najvišjega zneska, plačljivega za beli sladkor B, in

—

pri izoglukozi B deleža dajatve B, ki jo nosijo proizvajalci sladkorja.

—

zneske dajatev, ki jih je treba zaračunati,

—

popravljeni maksimalni odstotni delež za dajatev B,

—

prilagojeno minimalno ceno za sladkorno peso B, ki ustreza popravljenemu maksimalnemu odstotnemu deležu za dajatev B.“

(a)

skladiščene na začetku tržnega leta;

(b)

proizvedene po kvotah A in B;

(c)

uvožene v naravnem stanju;

(d)

ki jih vsebujejo uvoženi predelani proizvodi;

(a)

izvožene v naravnem stanju;

(b)

ki jih vsebujejo izvoženi predelani proizvodi;

(c)

skladiščene na koncu tržnega leta;

(d)

za katere so bila izdana potrdila za proizvodna nadomestila, kot je določeno v členu 7(3) Uredbe (ES) št. 1260/2001. ( 43 )

(a)

vse količine sladkorja za izvoz v naravnem stanju z izvoznimi nadomestili ali prelevmani, določenimi na podlagi razpisov, odprtih za navedeno tržno leto;

(b)

vse količine sladkorja, izoglukoze in inulinskega sirupa za izvoz v naravnem stanju z izvoznimi nadomestili ali prelevmani, redno določenimi na podlagi izvoznih dovoljenj, izdanih v navedenem tržnem letu;

(c)

ves predviden izvoz sladkorja, izoglukoze in inulinskega sirupa v obliki predelanih proizvodov z izvoznimi nadomestili ali prelevmani, določenimi za ta namen v navedenem tržnem letu, pri čemer se ti proizvodi enakomerno razporedijo skozi celotno tržno leto.