Znamka Skupnosti – Pritožbeni postopek
(Uredba Sveta št. 40/94, členi 58 in od 108 do 110)
Predlogom stranke v postopku, ki je privedel do odločbe v smislu člena 58 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, se v celoti ugodi z odločbo oddelka za ugovore Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), s katero se je glede vseh zadevnih storitev ugodilo ugovoru zoper registracijo znamke Skupnosti, ki je temeljil na prejšnji nacionalni znamki in prejšnji znamki Skupnosti, čeprav ugovoru s tem ni bilo ugodeno na podlagi obeh izpodbijanih znamk, temveč zgolj na podlagi prejšnje nacionalne znamke in lahko prijavitelj znamke Skupnosti na podlagi tega v skladu s členom 108(1)(a) Uredbe št. 40/94 svojo registracijo v državah članicah, razen v državi, v kateri prijavi nasprotuje razlog za zavrnitev registracije, v prihodnje preoblikuje v nacionalno prijavo.
Dejansko je namen postopka z ugovorom dati podjetju možnost, da v skladu z enotnim postopkom ugovarja prijavi znamke Skupnosti, ki bi lahko povzročila verjetnost zmede z njenimi prejšnjimi znamkami ali pravicami in ne bi vnaprej urejala morebitnih sporov na nacionalni ravni ali celo na ravni Skupnosti.
Postopek konverzije, določen v členih od 108 do 110 Uredbe št. 44/94, je le možnost za prijavitelja znamke Skupnosti in dejstvo, da se prijava za konverzijo pošlje zadevnim nacionalnim organom, v skladu s členom 109(3) Uredbe št. 40/94 ne pomeni, da bo prijava znamke samodejno privedla do registracije. Nacionalni organi morajo preučiti morebitne razloge za zavrnitev registracije, tožeča stranka pa lahko v načelu uveljavlja svoje pravice pred temi organi.
Končno, člen 108(2)(b) Uredbe št. 40/94 določa, da iz razlogov koherentnosti odločb in ekonomičnosti postopka ne pride do konverzije zaradi varstva v državi članici, v kateri v skladu z odločbo Urada za prijavo znamke Skupnosti veljajo razlogi za zavrnitev registracije, in ta določba nalaga Uradu samo, naj spoštuje vsebino take odločbe, kadar obstaja. Nasprotno pa nič ne omogoča domneve, da je namen te določbe naložiti enoti, ki odloča o ugovoru, naj spremeni vsebino svoje odločbe, zato da onemogoči, kolikor je le mogoče, prijavitelju znamke Skupnosti, da bi zaprosil za konverzijo.
(Glej točke od 27 do 30 in 37.)