Zadeva T-194/05

TeleTech Holdings, Inc.

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Obseg obveznosti preizkusa – Konverzija prijave znamke Skupnosti v prijavo nacionalne znamke – Člen 58 Uredbe (ES) št. 40/94”

Sklep Sodišča prve stopnje (drugi senat) z dne 11. maja 2006 

Povzetek sklepa

Znamka Skupnosti – Pritožbeni postopek

(Uredba Sveta št. 40/94, členi 58 in od 108 do 110)

Predlogom stranke v postopku, ki je privedel do odločbe v smislu člena 58 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, se v celoti ugodi z odločbo oddelka za ugovore Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), s katero se je glede vseh zadevnih storitev ugodilo ugovoru zoper registracijo znamke Skupnosti, ki je temeljil na prejšnji nacionalni znamki in prejšnji znamki Skupnosti, čeprav ugovoru s tem ni bilo ugodeno na podlagi obeh izpodbijanih znamk, temveč zgolj na podlagi prejšnje nacionalne znamke in lahko prijavitelj znamke Skupnosti na podlagi tega v skladu s členom 108(1)(a) Uredbe št. 40/94 svojo registracijo v državah članicah, razen v državi, v kateri prijavi nasprotuje razlog za zavrnitev registracije, v prihodnje preoblikuje v nacionalno prijavo.

Dejansko je namen postopka z ugovorom dati podjetju možnost, da v skladu z enotnim postopkom ugovarja prijavi znamke Skupnosti, ki bi lahko povzročila verjetnost zmede z njenimi prejšnjimi znamkami ali pravicami in ne bi vnaprej urejala morebitnih sporov na nacionalni ravni ali celo na ravni Skupnosti.

Postopek konverzije, določen v členih od 108 do 110 Uredbe št. 44/94, je le možnost za prijavitelja znamke Skupnosti in dejstvo, da se prijava za konverzijo pošlje zadevnim nacionalnim organom, v skladu s členom 109(3) Uredbe št. 40/94 ne pomeni, da bo prijava znamke samodejno privedla do registracije. Nacionalni organi morajo preučiti morebitne razloge za zavrnitev registracije, tožeča stranka pa lahko v načelu uveljavlja svoje pravice pred temi organi.

Končno, člen 108(2)(b) Uredbe št. 40/94 določa, da iz razlogov koherentnosti odločb in ekonomičnosti postopka ne pride do konverzije zaradi varstva v državi članici, v kateri v skladu z odločbo Urada za prijavo znamke Skupnosti veljajo razlogi za zavrnitev registracije, in ta določba nalaga Uradu samo, naj spoštuje vsebino take odločbe, kadar obstaja. Nasprotno pa nič ne omogoča domneve, da je namen te določbe naložiti enoti, ki odloča o ugovoru, naj spremeni vsebino svoje odločbe, zato da onemogoči, kolikor je le mogoče, prijavitelju znamke Skupnosti, da bi zaprosil za konverzijo.

(Glej točke od 27 do 30 in 37.)

SKLEP SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)

z dne 11. maja 2006(*)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Obseg obveznosti preizkusa – Konverzija prijave znamke Skupnosti v prijavo nacionalne znamke – Člen 58 Uredbe (ES) št. 40/94“

V zadevi T‑194/05,

TeleTech Holdings, Inc., s sedežem v Denverju, Colorado (Združene države), ki jo zastopata A. Gould in M. Blair, solicitors,

tožeča stranka,

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa D. Botis, zastopnik,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenient pred Sodiščem prve stopnje

Teletech International SA, s sedežem v Parizu (Francija), ki ga zastopata J.‑F. Adelle in F. Zimeray, odvetnici,

intervenient,

zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 3. marca 2005 (zadeva R 497/2004-1), ki se nanaša na postopek z ugovorom med družbama TeleTech Holdings, Inc. in Teletech International SA,

SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),

v sestavi J. Pirrung, predsednik, A. W. H. Meij, sodnik, in I. Pelikánová, sodnica,

sodni tajnik: E. Coulon,

na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 9. maja 2005,

na podlagi odgovora na tožbo UUNT, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 10. oktobra 2005,

na podlagi odgovora na tožbo intervenienta, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 7. oktobra 2005,

sprejema naslednji

Sklep

 Dejansko stanje

1       Intervenient je 14. maja 2001 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) prijavil registracijo besednega znaka TELETECH INTERNATIONAL kot znamko Skupnosti za storitve iz razredov 35, 38 in 42 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen.

2       Tožeča stranka je 24. junija 2002 na podlagi člena 42 Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1) vložila ugovor zoper registracijo te znamke Skupnosti. Ugovor je bil zoper storitve iz predhodne točke in je temeljil zlasti na obstoju verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 med prijavljeno znamko in tema prejšnjima znamkama:

–       besedno znamka Skupnosti TELETECH GLOBAL VENTURES,

–       britansko nacionalna besedna znamka TELETECH.

3       Z odločbo z dne 23. aprila 2004 je oddelek za ugovore ugodil ugovoru, saj je menil, da je obstajala verjetnost zmede med prijavljeno znamko in prejšnjo britansko znamko. Ni se mu zdelo potrebno preučiti drugih razlogov za zavrnitev zadevne registracije in je navedel, da obstoj verjetnosti zmede s prejšnjo britansko znamko zadostuje za preprečitev zahtevane registracije.

4       Tožeča stranka je 23. junija 2004 na podlagi členov od 57 do 59 Uredbe št. 40/94 zoper odločbo oddelka za ugovore vložila pritožbo pri UUNT. Tožeča stranka je navedla, da ta pritožba ni zoper zavrnitev prijave znamke Skupnosti kot take, ampak zoper zavrnitev preučitve drugih razlogov za zavrnitev zatrjevane registracije.

5       Z določbo z dne 3. marca 2005, R 497/2004-1 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je prvi odbor za pritožbe UUNT zavrgel pritožbo kot nedopustno. Ugotovil je, da je bila registracija prijavljene znamke Skupnosti v celoti zavrnjena in da je odločba oddelka za ugovore popolnoma ugodila predlogom tožeče stranke.

 Predlogi strank

6       Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga:

–       razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe,

–       vrnitev zadeve oddelku za ugovore, da ta odloči tudi o razlogu za zavrnitev registracije, temelječem na prejšnji znamki Skupnosti,

–       naj se UUNT naloži plačilo stroškov, priglašenih v postopkih pred Sodiščem prve stopnje in pred odborom za pritožbe.

7       UUNT Sodišču prve stopnje predlaga:

–       zavrnitev tožbe,

–       naložitev plačila stroškov tožeči stranki.

8       Intervenient predlaga zavrnitev tožbe.

 Pravo

9       V skladu s členom 111 Poslovnika Sodišča prve stopnje lahko v primeru, ko je tožba očitno brez vsake pravne podlage, Sodišče prve stopnje odloči z obrazloženim sklepom brez nadaljnjega obravnavanja.

10     V tej zadevi Sodišče prve stopnje ugotavlja, da listine v sodnem spisu zagotavljajo dovolj informacij, in na podlagi tega člena odloči, da ne bo nadaljevalo postopka.

 Trditve strank

11     Tožeča stranka v podporo svoji tožbi navaja en sam tožbeni razlog, ki je kršitev člena 58 Uredbe št. 40/94. Ta tožbeni razlog ima dva dela. Tožeča stranka s prvim delom postavlja pod vprašaj obrazložitev v sodbi Sodišča prve stopnje z dne 16. septembra 2004 v zadevi Metro-Goldwyn-Mayer Lion proti UUNT – Moser Grupo Media (Moser Grupo Media) (T-342/02, ZOdl., str. II-3191). Z drugim delom navaja, da se dejansko stanje iz tega spora razlikuje od tistega, ki je bilo povod za to sodbo.

12     Tožeča stranka v prvem delu tožbenega razloga pripomni, da se je Sodišče prve stopnje oprlo v točki 44 zgoraj navedene sodbe Moser Grupo Media na obrazložitev iz točke 33 sodbe Sodišča prve stopnje z dne 17. septembra 1992 v zadevi NBV in NBV proti Komisiji (T-138/89, Recueil, str. II-2181). Tožeča stranka meni, da se pravni položaj tožečih strank v zadevi NBV in NBV proti Komisiji razlikuje od njenega v tem, da naj bi obrazložitev odločbe oddelka za ugovore spremenila njen pravni položaj.

13     Navaja, da prijavitelj znamke Skupnosti, čigar prijava je zavrnjena po ugovoru imetnika znamke Skupnosti, ne more zaprositi za njeno konverzijo v prijavo nacionalne znamke na podlagi člena 108(1)(a) Uredbe št. 40/94. Po mnenju tožeče stranke se v takem primeru znamka Skupnosti na celotnem ozemlju Skupnosti ne registrira, tako da ne pride do njene konverzije v nacionalno znamko na podlagi člena 108(2)(b) Uredbe št. 40/94.

14     Še več, medtem ko bi zavrnitev prijave znamke, utemeljene na prejšnji znamki Skupnosti, onemogočila prijavitelju znamke, da se sklicuje na prednost prijave znamke Skupnosti v vseh državah članicah, bi zavrnitev prijave znamke Skupnosti le na podlagi prejšnje nacionalne znamke omogočila prijavitelju znamke, da se sklicuje z zahtevo konverzije na ugodnejši prednostni datum v primeru vložitve prijav nacionalnih znamk po tej zavrnitvi.

15     Tožeča stranka dodaja, da je namen Uredbe št. 40/94 v tem, da prepriča gospodarske subjekte, da preidejo z nacionalnega sistema zaščite registriranih znamk na sistem Skupnosti enotne zaščite znamke v vseh državah članicah. Glede tega napotuje na prvo uvodno izjavo in na člen 34 te uredbe.

16     Tožeča stranka z drugim delom tožbenega razloga navaja tri dejanske razlike med to zadevo in tisto, ki je bila povod za zgoraj navedeno sodbo Moser Grupo Media.

17     Prvič, v zadevi, ki je bila povod za to sodbo, bi se zavrnitev prijave znamke Skupnosti s strani oddelka za ugovore na podlagi samo enega dela prejšnjih nacionalnih znamk, ki jih je navajal v podkrepitev ugovora, pojasnila s težavami za vzpostavitev obstoja drugih navajanih nacionalnih znamk. Glede znamke Skupnosti ni bilo takih težav glede prejšnje znamke Skupnosti TELETECH GLOBAL VENTURES, navedene v podporo ugovoru tožeče stranka. Prav tako se je v zadevi, ki je bila povod za zgoraj navedeno sodbo Moser Grupo Media, ugovarjajoča stranka oprla na prijavo znamke Skupnosti, medtem ko je v tem primeru navedena znamka Skupnosti že bila prijavljena.

18     Drugič, v zadevi, ki je bila povod za zgoraj navedeno sodbo Moser Grupo Media, je tožeča stranka očitala oddelku za ugovore, da ni utemeljil zavrnitve prijave za vse navedene nacionalne znamke v podporo ugovoru, medtem ko je v tem primeru oddelku za ugovore očitano, da ni upošteval prejšnje znamke Skupnosti.

19     Tretjič, tožeča stranka navaja, da je bila prejšnja znamka Skupnosti TELETECH GLOBAL VENTURES delno razveljavljena glede večine storitev, za katere je bila registrirana [odločba oddelka za izbris UUNT z dne 22. februarja 2001, potrjena z odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 28. maja 2003, izpodbijana pred Sodiščem prve stopnje; glej tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 25. maja 2005 v zadevi TeleTech Holdings proti UUNT – Teletech International (TELETECH GLOBAL VENTURES), T‑288/03, ZOdl., str. II-1767, v postopku pritožbe o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke zoper odločbo oddelka za ugovore]. Tožeča stranka navaja, da če ta odločba o razveljavitvi postane pravnomočna, se ne bo mogla sklicevati na prejšnjo znamko Skupnosti TELETECH GLOBAL VENTURES v okviru postopka konverzije ali v okviru nacionalnih postopkov registracije znamke. Nasprotno meni, da če bi oddelek za ugovore utemeljil zavrnitev prijave znamke Skupnosti na prejšnji znamki Skupnosti, bi bila konverzija prijave znamke Skupnosti intervenienta v prijavo nacionalne znamke izključena v skladu s členom 108(2)(b) Uredbe št. 40/94.

20     UUNT in intervenient prerekata tožbene razloge tožeče stranke.

 Presoja Sodišča prve stopnje

21     Člen 58, prvi stavek, Uredbe št. 40/94 določa: „pravico do pritožbe ima vsaka stranka v postopku, ki jo odločba prizadene“.

22     Iz tega sledi, da zato ker odločba iz člena 58 Uredbe št. 40/94 ugodi navedbam zadevne stranke, se ta ne more pritožiti pri odboru za pritožbe in je zato taka pritožba nedopustna.

23     V tem primeru je treba preveriti, ali je odbor za pritožbe upravičeno menil, da je odločba oddelka za ugovore v celoti ugodila predlogom tožeče stranke.

24     Tožeča stranka s svojim tožbenim razlogom v bistvu očita oddelku za ugovore, da je zmotno ugotovil dejstva, da bi intervenient lahko zahteval konverzijo svoje prijave znamke Skupnosti v prijavo nacionalne znamke na podlagi člena 108(1)(a) Uredbe št. 40/94, ta konverzija je bila izključena edino za Združeno kraljestvo, kjer, glede na odločbo oddelka za ugovore, za prijavo znamke veljajo razlogi zavrnitve registracije, v skladu s členom 108(2)(b) iste uredbe. Nasprotno, če bi oddelek za ugovore ugodil ugovoru na podlagi verjetnosti zmede med prejšnjo znamko Skupnosti in prijavljenim znakom, bi bila konverzija prijave znamke po mnenju tožeče stranke izključena v vseh državah članicah Skupnosti. Poleg tega navaja, da glede prejšnje znamke Skupnosti obstaja nevarnost, da bo razveljavljena, tako da se v prihodnosti ne bo mogla več opirati na to znamko za izpodbijanje registracije nacionalne znamke TELETECH INTERNATIONAL.

25     V tem oziru je treba uvodoma opozoriti, da na podlagi druge uvodne izjave Uredbe št. 40/94 ureditev Skupnosti za znamke podeljuje podjetjem pravico, da z enim postopkom pridobijo znamke Skupnosti, ki so enotno zaščitene in ki učinkujejo na vsem območju Skupnosti, in da bo tako določeno načelo enotnosti znamke Skupnosti veljalo, razen če ta uredba določa drugače.

26     S tega vidika ima postopek z ugovorom za cilj preprečitev registracije znamke Skupnosti v nasprotju z znamkami ali prejšnjimi pravicami (zgoraj navedena sodba Moser Grupo Media, točka 34). Ta razlaga, ki edina lahko v celoti doseže cilje Uredbe št. 40/94 (zgoraj navedena sodba Moser Grupo Media, točka 34), se izrazi v členu 43(5), prvi stavek, Uredbe št. 40/94, ki določa, da „če preizkus ugovora pokaže, da znamka ne more biti registrirana za del ali za vse proizvode ali storitve, za katero je bila vložena prijava znamke Skupnosti, se prijava zavrne za tiste proizvode ali storitve.“ Iz te določbe izhaja, da je predmet preizkusa ugovora v določitvi, ali obstaja glede na celoto ali del proizvodov ali storitev, za katere se izpodbija registracija prijavljene znamke, razlog za zavrnitev registracije, ki utemelji zavrnitev prijave znamke. 

27     Nasprotno, iz te določbe ne izhaja, da je UUNT dolžan utemeljiti zavrnitev prijave znamke na vseh razlogih za zavrnitev registracije, ki so navedeni v ugovoru in s katerimi se lahko utemelji zavrnitev prijave znamke. Dejansko je namen postopka z ugovorom dati podjetju možnost, da v skladu z enotnim postopkom ugovarja prijavi znamke Skupnosti, ki bi lahko povzročila verjetnost zmede z njenimi prejšnjimi znamkami ali pravicami in ne bi vnaprej urejala morebitnih sporov na nacionalni ravni ali celo na ravni Skupnosti (glej glede sporov na nacionalni ravni zgoraj navedeno sodbo Moser Grupo Media, točka 35).

28     V tem primeru je glede na to, da je oddelek za ugovore zavrnil prijavo znamke za proizvode in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, v celoti ugodil ugovoru tožeče stranke v skladu s členom 43(5), prvi stavek, Uredbe št. 40/94.

29     Glede na tezo tožeče stranke, po kateri je treba priznati tesno vez med postopkom z ugovorom in možnostjo za prijavitelja znamke Skupnosti, da zaprosi za konverzijo njene prijave v prijavo nacionalne znamke, je treba prvič opozoriti, da je postopek konverzije, določen v členih od 108 do 110 Uredbe št. 44/94, le možnost za prijavitelja znamke Skupnosti (zgoraj navedena sodba Moser Grupo Media, točka 41). Poleg tega dejstvo, da se prijava za konverzijo pošlje zadevnim nacionalnim organom, v skladu s členom 109(3) Uredbe št. 40/94 ne pomeni, da bo prijava znamke samodejno privedla do registracije. Nacionalni organi morajo preučiti morebitne razloge za zavrnitev registracije, tožeča stranka pa lahko v načelu uveljavlja svoje pravice pred temi organi. Zato je treba ugotoviti, da interes, na katerega se sklicuje tožeča stranka za utemeljitev upravičenja, da vloži tožbo zoper odločbo oddelka za ugovore, zadeva neki prihodnji in negotov pravni položaj (zgoraj navedena sodba Moser Grupo Media, točka 43, glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 1. marca 2005 v zadevi Fusco proti UUNT – Fusco International (ENZO FUSCO) T-185/03, ZOdl., str. II-715, točka 70).

30     Člen 108(2)(b) Uredbe št. 40/94 določa, da iz razlogov koherentnosti odločb in ekonomičnosti postopka ne pride do konverzije zaradi varstva v državi članici, v kateri v skladu z odločbo UUNT za prijavo znamke Skupnosti veljajo razlogi za zavrnitev registracije, in ta določba nalaga UUNT samo, naj spoštuje vsebino take odločbe, kadar obstaja. Nasprotno pa nič ne omogoča domneve, da je namen te določbe naložiti enoti, ki odloča o ugovoru, naj spremeni vsebino svoje odločbe, zato da onemogoči, kolikor je le mogoče, prijavitelju znamke Skupnosti, da bi zaprosil za konverzijo. Po eni strani, kot je upravičeno poudaril UUNT, bi zakonodajalec, če bi želel tesneje povezati postopek z ugovorom in postopek konverzije, to storil. Po drugi strani bi pa bila taka razlaga očitno v nasprotju z zahtevami po ekonomičnosti postopka, saj bi lahko prisilila UUNT, naj preuči številne razloge za zavrnitev registracije, čeprav je očitno, da en sam od njih zadostuje za zavrnitev prijave zadevne znamke Skupnosti.

31     Teza tožeče stranke je prav tako ovržena s pravilom 21(2) in (3) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL L 303, str. 1) glede obravnave številnih ugovorov. Po pravilu 21(2) te uredbe velja, da „če začetni preizkus enega ali več ugovorov [vloženih zoper isto prijavo znamke Skupnosti] pokaže, da znamka Skupnosti, za katero je bila vložena zahteva za registracijo, morda ni upravičena do registracije pri nekaterem ali vsem blagu ali storitvah, za katere se zahteva registracija, lahko [UUNT] prekine druge postopke ugovora.“ Na podlagi pravila 21(3) iste uredbe, ko odločba o zavrženju prijave postane dokončna [pravnomočna], ugovori, pri katerih je bila odločitev odložena, štejejo za rešene. UUNT upravičeno poudarja, da če je dopuščeno tako postopanje v primeru več ugovorov, mora biti to a fortiori v primeru sklicevanja na več razlogov za zavrnitev registracije v enem samem ugovoru.

32     Med drugim je treba ugotoviti, da tožeča stranka domneva, da bo zavrnitev prijave znamke iz razloga obstoja verjetnosti zmede med prijavljeno znamko in prejšnjo znamko Skupnosti samodejno privedla do tega, da naj bi ta nevarnost obstajala tudi v drugih državah članicah Skupnosti. Vendar, čeprav člen 8 Uredbe št. 40/94 ne vsebuje podobne določbe, kot je ta iz člena 7(2) te uredbe, po kateri zadostuje za zavrnitev registracije znamke, da obstaja absolutni razlog za zavrnitev le v delu Skupnosti, iz enotnega značaja znamke Skupnosti izhaja, da mora biti registracija zavrnjena, ko relativni razlog za zavrnitev, ki izhaja iz prejšnje znamke Skupnosti, obstaja le na delu tega ozemlja (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 3. marca 2004 v zadevi Mülhens proti UUNT – Zirh International (ZIRH), T‑355/02, Recueil, str. II-791, točka 36, in z dne 6. oktobra 2004 v zadevi New Look proti UUNT – Naulover (NLSPORT, NLJEANS, NLACTIVE in NLCollection), od T-117/03 do T-119/03 in T-171/03, ZOdl., str. II‑3471, točka 34). Zdi se torej pretirano, da se izključi konverzija prijave znamke ob upoštevanju njene zaščite v državi članici, v kateri ne bi obstajal noben razlog za zavrnitev registracije ali vsaj za ozemlje, na katerem tak razlog ni bil ugotovljen v zadevni odločbi UUNT.

33     Drugič, glede trditve, po kateri bi lahko bila prejšnja znamka Skupnosti dokončno izbrisana iz registra Skupnosti, ko bo morebitna prijava konverzije poslana nacionalnim organom, s čimer bi onemogočila tožeči stranki, da bi uveljavljala pravice iz te znamke, UUNT upravičeno poudarja, da je zoper prejšnjo znamko Skupnosti tožeče stranke že bila vložena zahteva za razveljavitev, ko je oddelek za ugovore odločil o ugovoru. V takem primeru, bi morebitna obveznost, preučiti vse navedene razloge za zavrnitev registracije, privedla do prekinitve postopka do konca postopka razveljavitve v skladu s pravilom 20(6) Uredbe št. 2868/95 v veljavni različici. Taka prekinitev bi bila toliko bolj potrebna, če bi se oddelek za ugovore strinjal s tezo tožeče stranke, da obstaja tesna vez med postopkom z ugovorom in postopkom konverzije.

34     Domnevne vsebinske razlike med to zadevo in tisto, ki je bila povod za zgoraj navedeno sodbo Moser Grupo Media, morajo biti zato relativizirane. Dejansko v zadnjeomenjeni zadevi prejšnja znamka Skupnosti, navedena v podporo ugovoru, še ni bila registrirana. V takem primeru ni bilo nujno še bolj podaljšati postopek s tem, da se ga prekine na podlagi pravila 20(6) Uredbe št. 2868/95 v veljavni različici s ciljem, da se doseže registracija znamke Skupnosti (zgoraj navedena sodba Moser Grupo Media, točka 46). Ta razlaga se lahko uporabi za primer znamke Skupnosti, ki je predmet zahteve za razveljavitev, ki sta ji oddelek za izbris in odbor za pritožbe ugodila, vendar še ni začela veljati na podlagi člena 62(3) Uredbe št. 40/94.

35     Tretjič, UUNT v primeru ugovora, ki temelji na več prejšnjih nacionalnih znamkah in znamkah Skupnosti, ni dolžan dati prednosti slednjim. Kot izhaja iz pete uvodne izjave Uredbe št. 40/94, zakonodaja Skupnosti v zvezi z znamkami kljub temu ne nadomesti zakonov držav članic o znamkah in se dejansko ne bi zdelo upravičeno zahtevati od podjetij, naj zahtevajo registracijo svojih znamk kot znamk Skupnosti. Trditev tožeče stranke, da je cilj Uredbe št. 40/94 prepričati gospodarske subjekte, naj preidejo z nacionalnega sistema zaščite registrirane znamke na enotni sistem Skupnosti za zaščito znamke v vseh državah članicah, ni utemeljena. Tudi kadar člen 34 Uredbe št. 40/94, po katerem se imetnik znamke Skupnosti lahko sklicuje na starejšo nacionalno znamko, ki ji je registracija potekla ali ki se ji je odpovedal, učinkuje tako, da se po praktični plati olajša nadomestitev nacionalne znamke z znamko Skupnosti, kljub temu velja, da ta določba, ki ponuja gospodarskim subjektom možnost, nikakor nima učinka, ki ji ga tožeča stranka pripisuje. Tako kot izhaja zlasti iz členov od 108 do 110 Uredbe št. 40/94, slednja zajema tudi določbe, ki, nasprotno, dopuščajo konverzijo znamke Skupnosti v nacionalne znamke.

36     Te navedbe niso vprašljive zaradi trditve tožeče stranke, po kateri se sodbe, navedene v točki 44 sodbe Moser Grupo Media, ne nanašajo na primere, ki so v celoti primerljivi s primerom v tej zadevi.

37     Iz vseh ugotovitev izhaja, da je oddelek za ugovore v celoti ugodil predlogom tožeče stranke, zato ji ni bilo dovoljeno vložiti pritožbe pred odborom za pritožbe. Torej je izpodbijana odločba pravilna. Edini tožbeni razlog tožeče stranke očitno ni utemeljen, zato je treba zavrniti tožbo, ne da bi bilo treba preučiti dopustnost drugega predloga tožeče stranke.

 Stroški

38      V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov. Intervenient ni predlagal, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, zato nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)

sklenilo:

1)      Tožba se zavrne.

2)      Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov, razen stroškov intervenienta.

3)      Intervenient nosi svoje stroške.

V Luxembourgu, 11. maja 2006.

* Jezik postopka: angleščina.