1

Zadevni ukrep je bil sprejet s členom 12 italijanske uredbe-zakona (Decreto Legge) št. 269 z dne 30. septembra 2003 o „ukrepih za pospešitev razvoja in prilagajanje trenda javnih financ“ (v nadaljevanju: DL 269/2003), preoblikovane v zakon št. 326 z dne . Veljati je začel , na dan objave DL 269/2003 v italijanskem Uradnem listu št. 274 z dne , ne da bi bila Komisija o tem obveščena.

2

Člen 12 DL 269/2003 spreminja davčno obravnavo nekaterih kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje, specializiranih za delnice malih in srednje velikih kapitalskih podjetij na organiziranih trgih Evropske unije (v nadaljevanju: specializirani naložbeni nosilci).

3

Ta člen določa zlasti, da so z dohodninskim letom, v katerem so izpolnjeni določeni posebni pogoji, kapitalski dobički specializiranih naložbenih nosilcev obdavčeni s 5-odstotnim nadomestnim davkom za davek od dobička pravnih oseb namesto z običajnim 12,5-odstotnim.

4

Da bi bilo zagotovljeno enako efektivno obdavčenje tujih in italijanskih naložbenih nosilcev, člen 12 DL 269/2003 določa, da se za kapitalske dobičke italijanskih nespecializiranih naložbenih nosilcev, ki vlagajo v specializirane investicijske instrumente, glede deleža njihovega dobička, ki izhaja iz teh specializiranih nosilcev, uporablja nominalna stopnja nadomestnega davka, znižana na 5%, za kapitalske dobičke italijanskih naložbenih nosilcev, ki izhajajo iz tujih naložbenih nosilcev, pa velja 60-odstotna oprostitev.

5

Za razširitev spodbude na druge naložbene nosilce člen 12 DL 269/2003 določa, da so tudi pokojninski skladi obdavčeni s 5-odstotnim efektivnim davkom na delež njihovega dobička, ki izhaja iz specializiranih tujih naložbenih nosilcev, in da so dobički iz italijanskih naložbenih nosilcev upravičeni do 6-odstotnega dobropisa na že plačane davke, ki ustreza 5-odstotnemu nadomestnemu davku na kapitalske dobičke specializiranih naložbenih nosilcev, v katerih so ti pokojninski skladi udeleženi.

6

Vsi italijanski naložbeni instrumenti in naložbeni nosilci, ki jih ureja Direktiva Sveta 85/611/EGS z dne 20. decembra 1985 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 375, str. 3), so lahko upravičeni do stopnje, znižane na 5%, če so specializirani za investiranje v delnice malih in srednje velikih kapitalskih podjetij na organiziranem evropskem trgu (v nadaljevanju: mala in srednje velika kapitalska podjetja). V skladu s členom 12 v DL 269/2003 so taka podjetja tista, katerih kapital ne presega 800 milijonov EUR, kot se določi na osnovi povprečne tržne vrednosti delnic družbe na zadnji trgovalni dan vsakega četrtletja.

7

Na podlagi člena 12 DL 269/2003 so naložbeni nosilci specializirani, če so imetniki delnic malih ali srednje velikih kapitalskih podjetij v znesku, ki ustreza najmanj dvema tretjinama vrednosti njihovega premoženja v koledarskem letu, v obdobju najmanj ene šestine skupnega števila dni obratovanja sklada, kot je navedeno v rednih knjigovodskih poročilih teh nosilcev. Ta sistem se uporablja zgolj od dohodninskega leta, v katerem naložbeni nosilec vloži najmanj dve tretjini celotne vrednosti svojega premoženja v delnice malih in srednje velikih kapitalskih podjetij, ali od tedaj, ko je v statutih naložbenega nosilca določeno, da lahko pretežno vlaga v delnice malih in srednje velikih kapitalskih podjetij.

8

Poleg italijanskih naložbenih nosilcev so vsi drugi odprti ali zaprti italijanski skladi („zgodovinski luksemburški skladi“), investicijske družbe s spremenljivim kapitalom (v nadaljevanju: SICAV-i [société d'investissement à capital variable]) in tuji naložbeni nosilci upravičeni do davčne stopnje, znižane na 5%, če so registrirani kot specializirani naložbeni nosilci ali glede na delež njihovega dobička, ki je vložen v registrirane specializirane naložbene nosilce.

9

Komisija je z dopisom z dne 22. oktobra 2003 pozvala italijanske organe, naj ji posredujejo informacije o ukrepih, sprejetih v DL 269/2003, in njihovem začetku veljavnosti za presojo, ali gre za pomoč v smislu člena 87 ES, in Italijansko republiko opozorila na njeno obveznost priglasitve na podlagi člena 88(3) ES.

10

Italijanski organi so z dopisoma z dne 11. in sporočili zahtevane informacije. Komisija jih je znova opozorila na njihove obveznosti na podlagi člena 88(3) ES in jih pozvala, naj obvestijo morebitne upravičence do učinkov, določenih v Pogodbi in členu 14 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, str. 1), če bi bilo ugotovljeno, da je zadevni ukrep pomoč, ki se izvaja nezakonito.

11

Komisija je z dopisom z dne 11. maja 2004 obvestila Italijansko republiko, da se je odločila uvesti postopek, ki ga določa člen 88(2) ES v zvezi z davčnimi olajšavami, dodeljenimi na podlagi člena 12 DL 269/2003.

12

Italijanski organi so z dopisom z dne 14. julija 2004 predložili svoja stališča Komisiji.

13

Sklep Komisije o sprožitvi uradnega postopka preiskave je bil 9. septembra 2004 objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL C 225, str. 8).

14

Združenje Associazione italiana del risparmio gestito (v nadaljevanju: Assogestioni) je z dopisoma z dne 7. oktobra 2004 in predložilo svoja stališča.

15

V Odločbi Komisije 2006/638/ES z dne 6. septembra 2005 o programu pomoči, ki ga izvaja Italija za nekatere kolektivne naložbene podjeme za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje, specializirane za delnice majhnih in srednje velikih kapitalskih podjetij na organiziranih trgih (UL 2006, L 268, str. 1) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je najprej opisan postopek pred njenim sprejetjem (oddelek I), nato pa zadevni ukrep (oddelek II).

16

Komisija glede tega ukrepa najprej znova opiše splošni okvir člena 12 DL 269/2003. V teh okoliščinah opredeli naložbene nosilce kot kolektivne naložbene podjeme za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (ali KNPVP) v skupnem interesu investitorjev in dodaja, da lahko imajo takšni nosilci obliko pogodbenega naložbenega sklada brez pravne osebnosti, ki ga upravlja posebno podjetje za upravljanje, ali korporativnega naložbenega sklada (na primer SICAV-i) ali pokojninskega sklada. Nato pojasni, kateri naložbeni nosilci so specializirani v smislu člena 12 DL 269/2003, ter podrobno opiše davčno obravnavo dobička različnih naložbenih nosilcev.

17

V izpodbijani odločbi so nato navedeni razlogi za uvedbo postopka (oddelek III) ter mnenja italijanskih organov in zainteresiranih strank (oddelek IV).

18

Presoja Komisije (oddelek V) zajema sedem pododdelkov. Komisija v uvodu navaja, da zadevni ukrep kumulativno izpolnjuje merila, določena s členom 87(1) ES. Najprej prikaže obstoj selektivne ugodnosti za specializirane naložbene nosilce, nato pa za mala in srednje velika kapitalska podjetja, katerih delnice imajo specializirani naložbeni nosilci.

19

Iz četrtega pododdelka oddelka V izpodbijane odločbe z naslovom „Državna sredstva“ izhaja, da zadevne ugodnosti dodeli država v obliki odpovedovanja običajnim davčnim prihodkom italijanske državne blagajne. Naslednji pododdelek se nanaša na vpliv tega ukrepa na konkurenco. Glede tega Komisija meni, da naložbeni nosilci konkurirajo drugim finančnim podjetjem in poslujejo na odprtem trgu, za katerega je značilno živahno trgovanje v Skupnosti. Med drugim navaja, da so nekatera kapitalska podjetja omejene velikosti dejavna v sektorjih, v katerih poteka trgovanje med državami članicami.

20

Komisija v šestem pododdelku z naslovom „Zakonitost programa“ poudarja, da so italijanski organi izvajali zadevni ukrep brez predhodne priglasitve, tako da se ta šteje za nezakonito pomoč.

21

V sedmem pododdelku presoje Komisije je obravnavana presoja združljivosti programa s skupnim trgom.

22

Izrek izpodbijane odločbe določa:

„Člen 1

Državna pomoč v obliki davčnih olajšav za […] specializirane [naložbene nosilce] iz člena 12 [DL] 269/2003, ki jo je ob kršitvi člena 88(3) [ES] nezakonito uveljavila Italija[nska republika], ni združljiva s skupnim trgom.

Člen 2

Italija[nska republika] bo preklicala program pomoči iz člena 1 z začetkom veljavnosti po dveh mesecih od datuma uradnega obvestila o tej odločbi.

Člen 3

1.   V dveh mesecih po datumu uradnega obvestila o tej odločbi bo Italija[nska republika] obvestila vse finančne posrednike, vključno s [specializiranimi naložbenimi nosilci] in vsemi drugimi strankami, povezanimi z uporabo državnega programa pomoči iz člena 1, o Odločbi Komisije, ki program opredeljuje kot nezdružljiv s skupnim trgom.

2.   Italijanska republika sprejme vse ustrezne ukrepe za vrnitev pomoči iz člena 1, ki je bila nezakonito dana na razpolago njenim upravičencem iz korporativnih naložbenih podjetij ali pa, glede na posamezni primer, iz podjetij, ki so upravljala pogodbene naložbene nosilce, brez poseganja v poznejši postopek v skladu z nacionalnim pravom.

V dveh mesecih od datuma uradnega obvestila o tej odločbi Italijanska republika obvesti Komisijo o identiteti upravičencev, posameznih zneskih dodeljene pomoči in metodah, po katerih so bili zneski določeni.

3.   Izterjava se izvede nemudoma in v skladu s postopki, določenimi v nacionalni zakonodaji, da se omogoči takojšnje in učinkovito izvajanje te odločbe.

4.   Pomoč, ki se vrne, vključuje obresti od datuma, od katerega je bila na razpolago upravičencem, do datuma njene dejanske izterjave.

Obresti se izračunajo v skladu z določbami poglavja V Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004.

Člen 4

Italija[nska republika] v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila o tej odločbi obvesti Komisijo o sprejetih in načrtovanih ukrepih za uskladitev s to odločbo. Podatke zagotovi z uporabo vprašalnika iz Priloge 1 k tej odločbi. V tem obdobju tudi v dokaz predloži vse dokumente o tem, da so postopki za pridobivanje plačila od upravičencev do nezakonite pomoči sproženi.

Člen 5

Ta odločba je naslovljena na Italijansko republiko.“

23

Združenje Assogestioni in družba Fineco Asset Management SpA (zadnjenavedena v nadaljevanju: Fineco, skupaj v nadaljevanju: tožeči stranki) sta 19. decembra 2005 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo.

24

Assogestioni je združenje, ustanovljeno za promocijo kolektivnih interesov družb za upravljanje premoženja in družb, ki ponujajo storitve upravljanja. Med člani združenja Assogestioni so družbe za upravljanje premoženja, ki upravljajo specializirane KNPVP – med njimi tudi družba Fineco – in za katere veljajo določbe člena 12 DL 269/2003.

25

Družba Fineco je družba za upravljanje premoženja, ustanovljena kot delniška družba. Upravlja dva od treh vzajemnih skladov, specializiranih za delnice malih in srednje velikih kapitalskih podjetij, ki so imeli korist od davčnega ukrepa iz člena 12 DL 269/2003 in poslujejo v Italiji.

26

Tožeči stranki Sodišču prve stopnje predlagata, naj:

27

Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

28

Komisija si je, ne da bi v skladu s členom 114(1) Poslovnika Sodišča prve stopnje podala ugovor nedopustnosti z ločenim aktom, v svojem odgovoru na tožbo prizadevala z obširnimi obrazložitvami prikazati, da je treba tožbo, ki sta jo vložili tožeči stranki, šteti za nedopustno.

29

Komisija v bistvu meni, da družba Fineco nima procesnega upravičenja, ker čeprav je upravičenka do programa pomoči, ki je v odločbi obravnavan, ni izkazala posamičnega procesnega upravičenja za zastopanje drugih upravičencev do navedenega programa. Tudi tožba združenja Assogestioni kot združenja, ki zastopa interese svojih upravičencev, naj bi bila nedopustna.

30

Komisija začne z ugotovitvijo, da se izpodbijana odločba nanaša na državo članico in ne na tožeči stranki. Treba bi bilo torej preučiti, ali se izpodbijana odločba neposredno in posamično nanaša nanju. Toda ta odločba naj se ne bi posamično nanašala na družbo Fineco, in zato tudi ne na združenje Assogestioni.

31

Ker namreč izpodbijana odločba program državnih pomoči, ki se uporablja za nedoločeno število podjetij, opredeljuje kot nezdružljiv s skupnim trgom, naj bi šlo za splošni akt. Posamični interes oseb zasebnega prava v zvezi s splošnim aktom pa naj bi se v sodni praksi presojal strogo.

32

V tem primeru naj upravičena podjetja ne bi mogla uveljavljati svojih značilnosti ali posebnih okoliščin, po katerih se razlikujejo od vseh drugih podjetij. To mnenje naj bi bilo potrjeno s sodno prakso. Komisija glede tega navaja različne sodbe, kot je sodba Sodišča z dne 23. februarja 2006 v združenih zadevah Atzeni in drugi (C-346/03 in C-529/03, ZOdl., str. I-1875, točke od 32 do 34).

33

Komisija preučuje različne sodbe, v katerih so bile ničnostne tožbe dopustne, zlasti tiste, ki jih navajata tožeči stranki, in se sklicuje na razlike med temi zadevami in obravnavanim primerom.

34

Zlasti sodba Sodišča z dne 19. oktobra 2000 v združenih zadevah Italija in Sardegna Lines proti Komisiji (C-15/98 in C-105/99, Recueil, str. I-8855, v nadaljevanju: sodba Sardegna Lines) naj bi bila posledica dejanskih okoliščin primera, namreč dejstva, da je imela tožeča stranka Sardegna Lines največ koristi od zadevnega programa pomoči, s čimer je bila Komisija seznanjena, ko je odločala o programu pomoči.

35

Komisija poudarja, da se je treba v vsakem primeru znebiti vtisa, ki ga lahko dajejo nekatere sodbe, in sicer da naj bi bil obstoj naloga za vračilo odločilen za presojo dopustnosti tožbe. Zaradi takšnega pristopa naj bi bili namreč dejanski upravičenci do nepriglašenega programa pomoči v ugodnejšem položaju glede dopustnosti svoje tožbe kot morebitni upravičenci do priglašenega programa pomoči, kar naj bi države članice odvrnilo od priglasitve pomoči in škodovalo sistemu nadzora, določenega s Pogodbo. Poleg tega naj bi bilo dejansko obveznost izterjave pomoči od podjetij mogoče ugotoviti le po preverjanjih, ki so lahko odvisna od okoliščin. Zaradi ugotovljene dopustnosti vložene tožbe dejanskih upravičencev do pomoči, ki so bile dodeljene v nepriglašenem programu, bi ta podjetja lahko bila tudi v nevarnosti, da na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Sodišča z dne 9. marca 1994 v zadevi TWD Textilwerke Deggendorf (C-188/92, Recueil, str. I-833), naknadno izgubijo vso pravno zaščito pred nacionalnim sodiščem. Komisija Sodišče prve stopnje opozarja tudi na neželene praktične učinke, ki bi jih lahko imela dopustnost navedenih tožb, kadar se odločba nanaša na ugodno davčno obravnavo ali kakršno koli drugo razbremenitev, od katere ima korist veliko podjetij.

36

Komisija sicer glede združenja Assogestioni poudarja, da gre za organizacijo, ki je bila ustanovljena za promocijo interesov svojih članov. Toda ti, tako kot člani družbe Fineco, ne morejo trditi, da jih izpodbijana odločba posamično zadeva, tako da naj bi bilo treba tudi tožbo, ki jo je vložilo združenje Assogestioni, zavrniti kot nedopustno.

37

Družba Fineco nasprotno meni, da je treba tožbo razglasiti za dopustno, ker se izpodbijana odločba ne samo neposredno, ampak tudi posamično nanaša nanjo. Izpodbijana odločba naj bi družbo Fineco zadevala kot dejansko upravičenko do programa pomoči, ki je predmet navedene odločbe. Italijanska republika naj bi ji izpodbijano odločbo tudi neposredno vročila. Družba Fineco tudi meni, da se razlikuje od drugih morebitnih naslovnikov izpodbijane odločbe, ker sta na dan sprejetja te odločbe dva od njenih vzajemnih naložbenih skladov izpolnjevala zahtevane pogoje, da bi imela korist od obravnavanega davčnega ukrepa. Po mnenju družbe Fineco naj bi Sodišče priznalo, da lahko podjetje, ker je imelo korist od ukrepa pomoči, izpodbija odločbo Komisije, s katero je ta pomoč opredeljena kot nezdružljiva s skupnim trgom, čeprav se je odločba nanašala na državo članico. Enako naj bi veljalo glede odločb Komisije, s katerimi je program pomoči razglašen za nezakonitega, kot naj bi izhajalo iz različnih sodb.

38

Družba Fineco trdi, da se v tem primeru sodna praksa, ki jo v utemeljitev nedopustnosti tožbe navaja Komisija, ne more upoštevati.

39

Družba Fineco dalje meni, da želi Komisija za dopustnost teh tožb določiti dodaten pogoj, ki v sodni praksi ni uveljavljen, namreč obstoj posamičnega upravnega akta nacionalnih organov.

40

Družba Fineco meni, da jo izpodbijana odločba posamično zadeva zaradi drugega razloga, namreč naloga o izterjavi, ki jo zadeva neposredno kot dejansko upravičenko do davčnih olajšav.

41

Združenje Assogestioni navaja, da ne brani zgolj lastnih interesov, temveč tudi interese družb BNL Gestioni in Fineco. Ker izpodbijana odločba neposredno in posamično zadeva ti družbi, združenje Assogestioni meni, da ju lahko upravičeno zastopa. Poudarja, da je tudi sodelovalo v postopku pred sprejetjem izpodbijane odločbe.

42

V skladu s členom 230, četrti odstavek, ES lahko fizične ali pravne osebe sprožijo postopke zoper nanje naslovljene odločbe in zoper odločbe, ki jih neposredno in posamično zadevajo, čeprav so kot uredba ali odločba naslovljene na drugo osebo.

43

V obravnavanem primeru ni sporno, da je Odločba naslovljena na Italijansko republiko in ne na tožeči stranki. Preveriti je torej treba, ali izpodbijana odločba neposredno in posamično zadeva vsako od njiju.

44

Sodišče prve stopnje meni, da je treba v zvezi s tem najprej preučiti, ali izpodbijana odločba posamično in neposredno zadeva družbo Fineco.

45

V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko drugi pravni subjekti kot tisti, na katere se odločba nanaša, uveljavljajo, da jih odločba posamično zadeva, le če ta odločba vpliva nanje zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in jih torej individualizira podobno kot samega naslovnika (sodba Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223, in zgoraj v točki 34 navedena sodba Sardegna Lines, točka 32).

46

Sodišče je tako odločilo, da podjetje načeloma ne more izpodbijati odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorski program pomoči, če ga ta odločba zadeva samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa morebitnega upravičenca do navedenega programa. Taka odločba je namreč za tožeče podjetje splošni ukrep, ki se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za skupino oseb, ki so določene splošno in abstraktno (glej sodbo Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji, C-298/00 P, Recueil, str. I-4087, točka 37 in navedena sodna praksa).

47

Ugotoviti je treba, da v Odločbi ni(so) opredeljeno(a) podjetje(a), ki prejema(jo) zadevno pomoč. V členu 1 Odločbe je program državnih pomoči, ki ga je Italijanska republika izvajala v obliki davčnih olajšav za specializirane naložbene nosilce, opredeljen kot nezdružljiv s skupnim trgom. Izpodbijana odločba torej velja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za skupino oseb, ki so določene splošno in abstraktno v smislu zgoraj navedene sodne prakse.

48

Vendar je treba spomniti, da je Sodišče v točkah 34 in 35 sodbe Sardegna Lines, navedene zgoraj v točki 34, odločilo, da zadevna odločba posamično zadeva podjetje Sardegna Lines in da je njegova tožba zoper to odločbo dopustna, ker ga odločba v tej zadevi ne zadeva samo kot podjetje v sektorju ladijskega prevoza na Sardiniji, ki je morebitni upravičenec do programa pomoči za sardinske ladjarje, temveč tudi kot dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova tega programa in za katero je Komisija odredila vračilo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. septembra 2007 v zadevi Salvat père & fils in drugi proti Komisiji, T-136/05, ZOdl., str. II-4063, točka 69).

49

Zato je treba preveriti, ali ima družba Fineco status dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova sektorskega programa pomoči in za katero je Komisija odredila vračilo.

50

Ni sporno, da je Fineco družba za upravljanje premoženja in na podlagi tega upravlja dva vzajemna sklada, specializirana za delnice malih in srednje velikih podjetij, kot jih določa člen 12 DL 269/2003, in sicer „Fineco AM Small Cap Italy“ in „Fineco Small Cap Europe“. Kot upraviteljica teh skladov je zavezanka za plačilo nadomestnega davka iz te določbe, tako da ima korist od zadevnega ukrepa, katerega vračilo se zahteva. Komisija je na obravnavi potrdila, da je družba Fineco že uporabila zadevni ukrep in jo nalog za vračilo načeloma zadeva.

51

Družba Fineco je tako dejanska upravičenka do posamičnih pomoči, katerih vračilo se zahteva. Izpodbijana odločba jo torej posamično zadeva.

52

Glede neposrednega vpliva na družbo Fineco je treba šteti, da jo izpodbijana odločba neposredno zadeva v delu, v katerem njen člen 3(2) Italijansko republiko zavezuje k sprejetju ukrepov, potrebnih za vračilo pomoči, navedene v členu 1 te odločbe (glej v tem smislu zgoraj v točki 34 navedeno sodbo Sardegna Lines, točka 36, in zgoraj v točki 48 navedeno sodbo Salvat père & fils in drugi proti Komisiji, točka 75).

53

Dve merili neposrednega vpliva, ki sta v sodni praksi uveljavljeni, in sicer, prvič, da mora imeti zadevni akt neposredne učinke na pravni položaj posameznika in, drugič, da navedeni akt ne sme puščati diskrecijske pravice svojim naslovljencem, ki so zadolženi za njegovo izvajanje, sta namreč v obravnavanem primeru izpolnjeni (zgoraj v točki 48 navedena sodba Salvat père & fils in drugi proti Komisiji, točka 76).

54

Tožbo družbe Fineco je zato treba razglasiti za dopustno.

55

Na podlagi ustaljene sodne prakse je združenje, odgovorno za varstvo kolektivnih interesov podjetij, načeloma pristojno vložiti ničnostno tožbo zoper končno odločbo Komisije na področju državnih pomoči, le če so jo pristojna posamično predložiti tudi zadevna podjetja ali če lahko izkaže lastni interes za vložitev tožbe, zlasti če je akt, katerega ničnost predlaga, vplival na njegov pogajalski položaj (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 29. septembra 2000 v zadevi CETM proti Komisiji, T-55/99, Recueil, str. II-3207, točka 23 in navedena sodna praksa).

56

V skladu s to sodno prakso je tudi tožba združenja Assogestioni dopustna, ker je to združenje odgovorno za varstvo kolektivnih interesov svojih članov in je vsaj enemu od njih, družbi Fineco, dopustno izpodbijati to odločbo.

57

Tožeči stranki v prvem delu tega razloga v bistvu navajata, da je obrazložitev izpodbijane odločbe protislovna in nezadostna v zvezi z obstojem selektivne ugodnosti.

58

Tožeči stranki, prvič, navajata, da je obrazložitev izpodbijane odločbe v protislovju z utemeljitvijo iz odločbe o uvedbi formalnega postopka preiskave (v nadaljevanju: odločba o uvedbi postopka). S to naj bi se namreč Komisija sklicevala na neposredno ugodnost za specializirane naložbene nosilce zaradi znižanja davka. Vendar pa je Komisija v izpodbijani odločbi, potem ko je potrdila svoje začetno stališče, podala nova razloga, zaradi katerih naj bi zadevni ukrep pomenil posredno ugodnost za specializirane naložbene nosilce, in sicer likvidnost in višje provizije.

59

Drugič, potem ko je Komisija v odločbi o uvedbi postopka in uvodni izjavi 36 izpodbijane odločbe potrdila, da zadevni ukrep pomeni posredno ugodnost za specializirane naložbene nosilce, naj bi takoj nato, v uvodni izjavi 37 izpodbijane odločbe, zašla v protislovje, saj v tej izjavi upravičenci do pomoči niso več specializirani naložbeni nosilci, temveč SICAV-i in posebna podjetja za upravljanje. Vseeno naj v tem primeru nikakor ne bi bilo treba ugotoviti, ali so SICAV-i in naložbeni nosilci, ki nimajo oblike družb, podjetja. Vendar naj bi Komisija v uvodni izjavi 38 popolnoma protislovno znova spomnila, da so tudi specializirani naložbeni nosilci, ki nimajo oblike družb, podjetja. V uvodni izjavi 45 izpodbijane odločbe naj bi Komisija tudi potrdila, da konkurirajo drugim finančnim podjetjem. S tem je Komisija ustvarila zmedo med kolektivnimi naložbenimi nosilci in družbami za upravljanje premoženja.

60

Ta zmeda naj bi bila posledica tudi odgovora na tožbo, v katerem naj bi Komisija v točki 149 kot podjetja opredelila popolnoma pogodbene naložbene nosilce, potem ko je v točki 130 tega odgovora zatrdila, da skladov brez pravne osebnosti ni nikoli opredelila kot podjetij.

61

Tožeči stranki trdita, tretjič, da Komisija ne dokaže obstoja ekonomske ugodnosti za mala in srednje velika kapitalska podjetja v pravno zadostni meri, čeprav v uvodni izjavi 42 izpodbijane odločbe to domnevno ugodnost opiše kot „naraščajoče povpraševanje po njihovih delnicah in povečano likvidnost“.

62

Tožeči stranki menita, da je v skladu s sodno prakso Sodišča in Sodišča prve stopnje izpodbijana odločba zaradi navedenega protislovna in da se zainteresirane stranke ne morejo seznaniti z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, pristojno sodišče pa ne more izvrševati svojega nadzora.

63

V drugem delu tega razloga si tožeči stranki prizadevata prikazati, da je obrazložitev izpodbijane odločbe protislovna in nezadostna tudi glede obstoja izkrivljenja konkurence, zaradi česar bi lahko bila prizadeta trgovina v Skupnosti.

64

Tožeči stranki menita, da je omemba dejstva, da družbe upravičenke lahko poslujejo na mednarodnih trgih in opravljajo trgovske in druge gospodarske dejavnosti na trgih z močno konkurenco, samo navidezna obrazložitev. Komisija naj ne bi razložila, zakaj je zaradi posredne gospodarske ugodnosti, dodeljene družbam upravičenkam, konkurenca lahko izkrivljena, če so obravnavani zneski zanemarljivi in ima korist od njih veliko družb.

65

Komisija nasprotuje trditvam tožečih strank.

66

Najprej je treba opozoriti, da je v skladu s sodno prakso tožbeni razlog, ki izhaja iz kršitve člena 253 ES, drugačen kot tisti, ki izhaja iz očitne napake pri presoji. Prvi, ki zajema neobstoj ali nezadostnost obrazložitve, spada med bistvene kršitve postopka v smislu člena 230 ES in je razlog javnega reda, na katerega mora paziti sodišče Skupnosti, drugi, ki se nanaša na zakonitost odločbe po temelju, pa spada med kršitve pravnega pravila v zvezi z uporabo Pogodbe v smislu člena 230 ES in ga lahko sodišče Skupnosti obravnava samo, če ga navaja tožeča stranka. Obveznost obrazložitve je zato vprašanje, ki se razlikuje od vprašanja utemeljenosti obrazložitve (sodbe Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, točka 67; z dne v zadevi Francija proti Komisiji, C-17/99, Recueil, str. I-2481, točka 35, in z dne v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-159/01, Recueil, str. I-4461, točka 65; sodba Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Thermenhotel Stoiser Franz in drugi proti Komisiji, T-158/99, Recueil, str. II-1, točka 97).

67

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, kot določa člen 253 ES, prilagojena naravi spornega akta, v njej pa mora biti jasno in nedvoumno podano sklepanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z razlogi sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi svoj nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine primera. Ni zahtevano, da so v obrazložitvi navedene vse ustrezne dejanske ali pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam člena 253 ES, presojati ne le glede na besedilo akta, ampak tudi glede na okoliščine in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje. Komisija zlasti ni dolžna podati stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zainteresirane stranke, temveč zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvene za odločbo (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T-198/01, ZOdl., str. II-2717, točki 59 in 60 ter navedena sodna praksa).

68

Dalje lahko Komisija v primeru programa pomoči za to, da preveri, ali ta program vsebuje elemente pomoči, preuči le splošne značilnosti zadevnega programa in ni dolžna obravnavati vsakega posameznega primera uporabe (zgoraj v točki 34 navedena sodba Sardegna Lines, točka 51, in sodba Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Grčija proti Komisiji, C-278/00, Recueil, str. I-3997, točka 24).

69

Ob upoštevanju teh načel je treba preučiti, ali je izpodbijana odločba dovolj obrazložena glede na različne navedene vidike.

70

Kot je navedeno v predstavitvi izpodbijane odločbe v točkah od 15 do 22 zgoraj, Komisija v opisu zadevnega ukrepa poudarja, da lahko imajo naložbeni nosilci obliko pogodbenega naložbenega sklada, ki ga upravlja posebno podjetje za upravljanje, ali korporativnega investicijskega sklada (na primer SICAV) ali pokojninskega sklada (uvodna izjava 13).

71

Ko Komisija znova pojasnjuje razloge za sprožitev postopka, v uvodni izjavi 29 izpodbijane odločbe ob izražanju dvomov glede možnosti obstoja pomoči za specializirane naložbene nosilce pojasni, da je te obravnavala kot „podjetja“ v smislu člena 87(1) ES, saj imajo bodisi obliko družb in so sami po sebi podjetja bodisi so ločena sredstva, ki jih upravljajo podjetja, ki konkurirajo na investicijskih trgih.

72

Komisija v uvodni izjavi 35 predstavi svojo presojo ukrepa z izjavo, da znižanje davka za investitorje pomeni državno pomoč tako za specializirane nosilce kot za mala in srednje velika kapitalska podjetja, katerih delnice imajo ti nosilci.

73

V skladu s tem razlikovanjem Komisija nato svojo presojo razčleni tako, da v uvodnih izjavah od 36 do 41 obravnava selektivno prednost za specializirane naložbene nosilce, v uvodnih izjavah od 42 do 43 pa selektivno ugodnost za zadevna mala in srednje velika kapitalska podjetja.

74

Glede specializiranih naložbenih nosilcev Komisija v uvodni izjavi 36 spomni, da so v nekaterih primerih naložbeni nosilci podjetja v smislu člena 87 ES in so lahko zato upravičeni do znižanja davka, ki ga določa člen 12 DL 269/2003. Komisija pojasni, da imajo specializirani naložbeni nosilci, čeprav zaradi odobrenega znižanja davka ne pomenijo neposrednih ugodnosti za investitorje, vseeno posredno gospodarsko korist, če zadevni ukrep spodbudi investitorje k nakupu delnic teh specializiranih nosilcev, s čimer so tem zagotovljeni dodatna likvidnost in dodatni prihodki pri vhodnih tarifah in provizijah za upravljanje.

75

Komisija v uvodni izjavi 37 izpodbijane odločbe navede stališče italijanskih organov, da so specializirani naložbeni nosilci, ki so deležni ugodnosti zaradi znižanja davka, ki ga določa člen 12 DL 269/2003, zgolj premoženjske družbe in jih zato načeloma ni mogoče obravnavati kot podjetja v smislu člena 87 ES. Vendar ugotavlja, da imajo v nekaterih primerih takšni naložbeni nosilci obliko družb in so lahko individualno deležni ugodnosti. Komisija tudi poudarja, da druge naložbene nosilce brez pravne osebe upravljajo podjetja, ki konkurirajo drugim upravljavcem premoženja, in zato so lahko ta podjetja deležna ugodnosti.

76

Komisija dalje v uvodni izjavi 38 izpodbijane odločbe meni, da specializirani naložbeni nosilci, ki imajo obliko družb ali je nimajo, opravljajo gospodarsko dejavnost in so torej podjetja v smislu člena 87(1) ES. Meni, da je to potrjeno s sodno prakso Sodišča na področju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV), iz katere naj bi izhajalo, da transakcije, ki jih opravljajo SICAV-i in zajemajo kolektivne naložbe v prenosljive vrednostne papirje, pomenijo gospodarsko dejavnost, ki jo izvajajo davčni zavezanci v smislu direktiv na področju DDV.

77

V uvodni izjavi 39 izpodbijane odločbe Komisija iz zgoraj navedenega sklepa, da davčne ugodnosti za investitorje, ki vlagajo v specializirane naložbene nosilce, dajejo prednost tako samim nosilcem kot podjetjem, kadar imajo obliko družb, ali podjetjem, ki upravljajo takšne nosilce, kadar imajo pogodbeno obliko.

78

V uvodni izjavi 40 izpodbijane odločbe Komisija poudari, da je pogoj selektivnosti izpolnjen, ker je znižanje davka, določeno z zadevnim ukrepom, izjemno in omejeno na specializirane naložbene nosilce in njihove družbe za upravljanje. Dodaja, da v skladu s sodno prakso zaradi dejstva, da je ugodnost zgolj posredna, obstoj državne pomoči ne more biti izključen.

79

Komisija nato v uvodni izjavi 41 izpodbijane odločbe ugotavlja, da je z zadevnim ukrepom zgoraj omenjena posebna posredna ugodnost za specializirane naložbene nosilce in njihove družbe za upravljanje v škodo drugim podjetjem, ki ponujajo alternativne oblike naložb.

80

Iz zgoraj navedenega izhaja, da izpodbijana odločba vsebuje obrazložitev v zvezi z obstojem posredne selektivne ugodnosti, dodeljene specializiranim naložbenim nosilcem. V njej je razloženo, zakaj so lahko različni zadevni naložbeni nosilci, čeprav različno glede na svojo pravno obliko, obravnavani, kot da opravljajo gospodarsko dejavnost, in so tako opredeljeni kot podjetja v smislu člena 87 ES. Podjetje, upravičeno do ugodnosti, je bodisi naložbeni nosilec sam bodisi upravljajoče podjetje, kadar ima naložbeni nosilec pogodbeno obliko.

81

Tožeči stranki se vseeno sklicujeta na številna protislovja v obrazložitvi.

82

Glede tega je treba spomniti, da protislovje v obrazložitvi odločbe pomeni kršitev obveznosti iz člena 253 ES in da je lahko zadevni akt neveljaven, če je ugotovljeno, da naslovnik akta zaradi tega protislovja ne more spoznati pravih razlogov za odločbo ali njen del, in zato izrek akta ni v celoti ali delno pravno utemeljen (sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. marca 2000 v zadevi Kish Glass proti Komisiji, T-65/96, Recueil, str. II-1885, točka 85).

83

Ker gre, prvič, za domnevno protislovje med obrazložitvijo izpodbijane odločbe in obrazložitvijo odločbe o uvedbi postopka, je treba ugotoviti, da neskladje med obema odločbama, tudi če bi bilo ugotovljeno, ne more pomeniti, da se tožeči stranki nista mogli seznaniti z razlogi za izpodbijano odločitev, ki iz nje izhajajo.

84

Poleg tega odločba o uvedbi postopka v skladu s členom 6(1) Uredbe št. 659/1999 vsebuje povzetek bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, vključuje predhodno oceno Komisije in poudari dvome o združljivosti ukrepa s skupnim trgom. S samim formalnim postopkom preiskave se lahko vprašanja iz odločbe o uvedbi postopka poglobijo in razjasnijo. Iz člena 7 Uredbe št. 659/1999 izhaja, da se lahko zaradi tega postopka mnenje Komisije spremeni, saj lahko ta nazadnje odloči, da ukrep ne pomeni pomoči ali da ni več dvomov o njegovi nezdružljivosti s skupnim trgom. Iz tega izhaja, da so lahko v končni odločbi neskladja z odločbo o uvedbi postopka, ki pa ne vplivajo nujno na veljavnost končne odločbe.

85

V nobenem primeru v tej zadevi ni mogoče opaziti nobenega protislovja med odločbo o uvedbi postopka in izpodbijano odločbo, niti glede ugodnosti, na katero se nanašata, niti glede zadevnih nosilcev.

86

Glede posredne ugodnosti, ki so je zaradi zadevnega ukrepa deležni specializirani naložbeni nosilci, je namreč Komisija že v času odločbe o uvedbi postopka menila, da bi lahko bila ta ugodnost v tem, da z zvišanjem dohodkov investitorjev v delnice teh nosilcev spodbuja njihovo povpraševanje po teh delnicah. Vendar tega mnenja ni mogoče šteti za protislovnega glede na mnenje iz uvodne izjave 36 izpodbijane odločbe, da imajo specializirani naložbeni nosilci posredno ugodnost zaradi zadevnega ukrepa, „če znižanje davka za investicije v specializirane naložbene nosilce spodbudi investitorje k nakupu delnic takšnih nosilcev, s čimer zagotovijo dodatno likvidnost in dodatni dohodek pri vhodnih tarifah in provizijah za upravljanje“. Dejstvo, da Komisija v izpodbijani odločbi ni povzela očitka o neposredni ugodnosti za specializirane naložbene nosilce zaradi znižanja davka, ne more šteti za protislovje.

87

Glede zadevnih naložbenih skladov tožeči stranki prav tako neupravičeno trdita, da upravičenci niso več specializirani naložbeni nosilci, temveč naložbeni podjemi v obliki družb in, kadar imajo ti podjemi obliko vzajemnih skladov, njihove družbe za upravljanje.

88

Prvič, v skladu z izpodbijano odločbo se namreč specializirani naložbeni nosilci še vedno obravnavajo kot upravičenci do zadevnega ukrepa, čeprav je v njej določeno, da so upravičenci ti nosilci kot podjetja, kadar imajo obliko družb, ali podjetja, ki upravljajo takšne nosilce, kadar imajo pogodbeno obliko (uvodna izjava 39).

89

Drugič, Komisija je v odločbi o uvedbi postopka že poudarila, da so znižanja davka za specializirane naložbene nosilce lahko ugodna za družbe, ki takšne sklade upravljajo in so obenem podjetja v smislu člena 87(1) ES.

90

Tožeči stranki nato navajata različne nenatančnosti in protislovja v sami obrazložitvi izpodbijane odločbe.

91

Glede, prvič, upravičencev do zadevnega ukrepa in njihove opredelitve kot podjetij v smislu člena 87(1) ES iz uvodne izjave 35 izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je Komisija menila, da zadevni ukrep pomeni državno pomoč za specializirane naložbene nosilce ter mala in srednje velika kapitalska podjetja, katerih delnice imajo ti podjemi.

92

Glede specializiranih naložbenih nosilcev iz uvodnih izjav 13 in 37 izhaja, da imajo več oblik, in sicer predvsem, kar je tukaj pomembno, obliko pogodbenega naložbenega sklada brez pravne osebe, ki ga upravlja posebno podjetje za upravljanje, ali obliko korporativnega investicijskega sklada, kot so na primer SICAV-i.

93

Zato je logično, da Komisija v uvodni izjavi 39 izpodbijane odločbe potrdi, da zadevni ukrep pomeni ugodnost za same naložbene nosilce kot podjetja, kadar imajo obliko družb, ali za podjetja, ki upravljajo takšne nosilce, kadar imajo pogodbeno obliko. Presojo naložbenih nosilcev v njihovih različnih oblikah skladno konča tako, da v uvodni izjavi 41 izpodbijane uredbe ponovi, da so zadevne ugodnosti deležni tako naložbeni nosilci kot družbe, ki jih upravljajo.

94

Tožeči stranki kot, prvič, družba za upravljanje dveh skladov, na katera vpliva zadevni ukrep, in, drugič, združenje, ki zastopa takšne družbe za upravljanje, sta zato lahko bili seznanjeni z razlogi za izpodbijano odločbo in sta lahko razumeli, kako ju zadeva.

95

Ta ugotovitev se ne izpodbija zaradi domnevnega protislovja, ki naj bi ga vsebovala uvodna izjava 38 izpodbijane odločbe.

96

Zaradi navajanja sodne prakse Sodišča na področju davčne obravnave SICAV-ov je namreč iz te uvodne izjave jasno razvidno, da imajo lastnost podjetij. Toda čeprav bi se ta razvidnost v nekaterih pogledih lahko zdela sporna ali dvoumna, prvič, ne zadeva tožečih strank, ker se nanaša na SICAV-e, ter je treba, drugič in zlasti, to uvodno izjavo postaviti v njen okvir in jo brati ob upoštevanju celotne izpodbijane odločbe in njenega izreka, ki v svojem bistvu ne temeljita le na njej. Zato se ne more šteti, da zaradi te uvodne izjave tožeči stranki ne bi mogli razumeti razlogov za izpodbijano odločbo, kot so navedeni zlasti v uvodnih izjavah 13, 29, 36, 37, 39 in 41.

97

Glede, drugič, pomanjkljive obrazložitve selektivne ugodnosti za mala in srednje velika kapitalska podjetja, katerih delnice imajo specializirani naložbeni nosilci, je treba ugotoviti, da jo Komisija obravnava v uvodnih izjavah 42 in 43 izpodbijane odločbe.

98

V uvodni izjavi 42 izpodbijane odločbe Komisija poudari, da ugodnost za ta podjetja pomeni povečanje povpraševanja po njihovih delnicah in večjo likvidnost. Komisija zavrne trditev, da naj ne bi bili deležni nobene ugodnosti, ker si skladi in investitorji prizadevajo predvsem za maksimiranje dobičkov. Meni namreč, da so zaradi ugodnejše davčne obravnave naložbe privlačnejše in je tako likvidnost navedenih podjetij večja, tudi če niso dejavna pri izkoriščanju take ugodnosti.

99

V uvodni izjavi 43 izpodbijane odločbe Komisija nato ovrže trditev, da naj bi zadevni ukrep pomenil ukrep splošne davčne politike za podporo kapitalizacije malih in srednje velikih kapitalskih podjetij in naj ne bi spadal na področje uporabe predpisov o državni pomoči.

100

Komisija je s tem v izpodbijani odločbi jasno obrazložila obstoj selektivne ugodnosti za mala in srednje velika kapitalska podjetja, katerih delnice imajo specializirani naložbeni skladi. Tožeči stranki sicer v zvezi s tem pravzaprav izpodbijata utemeljenost dane obrazložitve, na katero pa se v tem tožbenem razlogu v zvezi s pomanjkljivo obrazložitvijo v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 66 zgoraj, ne moreta sklicevati.

101

Prvi del prvega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

102

Treba je opozoriti, da Komisija, čeprav mora v obrazložitvi svoje odločbe navesti vsaj okoliščine, v katerih je bila pomoč dodeljena, kadar se zdi, da bi pomoč lahko vplivala na trgovino med državami članicami, ni dolžna opisati dejanskega učinka že dodeljenih pomoči. Če bi bilo tako, bi bile namreč zaradi te zahteve v ugodnejšem položaju države članice, ki izplačujejo nezakonite pomoči, kot tiste, ki pomoči priglasijo že v fazi načrtovanja (zgoraj v točki 67 navedena sodba Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, točka 215).

103

Ob upoštevanju te sodne prakse ni videti, da Komisija v tem primeru ne bi izpolnila svoje dolžnosti, da dovolj obrazloži izpodbijano odločbo.

104

Komisija je namreč v treh uvodnih izjavah izpodbijane odločbe obravnavala presojo vpliva zadevnega ukrepa na konkurenco, s tem da je, prvič, razložila, kako po njenem mnenju zadevni ukrep povzroča izkrivljanje konkurence in vpliva na trgovino v Skupnosti, in, drugič, odgovorila na kritike, izražene med postopkom sprejetja izpodbijane odločbe.

105

V uvodni izjavi 45 izpodbijane odločbe Komisija tako poudari, da se z zadevnim ukrepom lahko izkrivlja konkurenca med podjetji in vpliva na trgovino med državami članicami, če „lahko upravičene družbe poslujejo na mednarodnih trgih in opravljajo trgovske in druge gospodarske dejavnosti na trgih z močno konkurenco“. Dodaja, da specializirani naložbeni nosilci „konkurirajo zlasti drugim finančnim podjetjem in poslujejo na odprtem trgu, za katerega je značilno živahno trgovanje znotraj Skupnosti“, in da so nekatera mala in srednja kapitalska podjetja dejavna v sektorjih, kjer poteka trgovanje med državami članicami.

106

V uvodni izjavi 46 Komisija zavrne trditev o omejenih davčnih stroških zadevnega ukrepa in omejenem številu specializiranih nosilcev, ki so poslovali v letu 2004, ko je potekal postopek, ki ga je Komisija uvedla glede zadevnega ukrepa. Zato, prvič, opozarja na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero tudi majhna količina pomoči vpliva na konkurenco. Drugič, opozarja, da Italijanska republika ne izključuje dejstva, da bi lahko imel zadevni program v prihodnosti veliko večji gospodarski vpliv. Dodaja, da se lahko omejeni vpliv ukrepa razloži tudi z vplivom njenih hitrih ukrepov na tem področju na vedenje gospodarskih subjektov. Nazadnje Komisija navede, da iz podatkov, ki jih je posredovala Italijanska republika, ni mogoče sklepati, da so ugodnosti, ki jih je deležen vsak posamezni upravičenec, v mejah za pomoč de minimis.

107

Na podlagi tega Komisija v uvodni izjavi 47 sklepa, da zadevni ukrep „spreminja konkurenčni položaj nekaterih podjetij, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, in če ta poslujejo na trgih, odprtih za mednarodno konkurenco, izkrivlja konkurenco“.

108

Z obrazložitvijo je tožečima strankama in sodišču Skupnosti torej omogočeno, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih je Komisija menila, da so bili v tem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo člena 87(1) ES glede vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivljanje konkurence.

109

Tožeči stranki Komisiji ne moreta očitati, da ni natančneje presojala konkretnega vpliva na trgovino med državami članicami in konkurenco. Komisiji naj namreč ne bi bilo treba izvesti gospodarske analize resničnega položaja na zadevnem trgu, tržnega deleža podjetij, ki so upravičena do pomoči, položaja konkurenčnih podjetij in trgovinskih tokov za zadevne storitve med državami članicami, če je navedla, kako naj bi sporne pomoči izkrivljale konkurenco in vplivale na trgovino med državami članicami. Ker gre za pomoč, ki ni bila priglašena, Komisiji ni bilo treba prikazati njenih dejanskih učinkov (glej v tem smislu zgoraj v točki 55 navedeno sodbo CETM proti Komisiji, točki 102 in 103).

110

Drugi del prvega razloga v zvezi s pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijane odločbe glede vpliva zadevnega ukrepa na konkurenco in trgovino v Skupnosti torej ni utemeljen.

111

Zato je treba prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

112

V prvem delu drugega tožbenega razloga tožeči stranki navajata, da zadevni ukrep ne pomeni državne pomoči, temveč splošni davčni ukrep, ker imajo od njega korist vsi imetniki deležev naložbenih nosilcev.

113

Tožeči stranki navajata, prvič, da imajo od znižanja davka, ki je posledica zadevnega ukrepa, neposredno korist imetniki deležev naložbenih nosilcev. V primeru tujih naložbenih nosilcev naj bi ta ukrep pomenil neposredno znižanje stopnje davka, odbitega od dobička imetnikov deležev teh naložbenih nosilcev, z 12,5 na 5%, v primeru italijanskih naložbenih nosilcev pa naj bi ta ukrep, ki obsega znižanje nadomestne davčne osnove za navedene naložbene nosilce, pomenil takojšnje in neposredno zvišanje zneskov, ki jih investitorji lahko prejmejo ob rednih razdeljevanjih dobičkov oziroma vračilu ali odkupu deležev. Poleg tega naj bi imeli od povečanja kapitala naložbenih nosilcev korist zgolj njihovi investitorji in ne družbe za upravljanje. V primeru SICAV-ov tožeči stranki navajata, da se ne morejo zvišati njihove provizije za upravljanje, ker SICAV-i pooblastijo druga podjetja za upravljanje svojega premoženja. Tožeči stranki menita, da so pri specializiranih naložbenih nosilcih, ki imajo sedež zunaj Italije, provizije za upravljanje sorazmerne z bruto prihodki od poslovanja brez odbitka nadomestnega davka, ker ti naložbeni nosilci niso obdavčeni z nadomestnim davkom na prihodek od poslovanja.

114

Tožeči stranki opažata, drugič, da so zadevni investitorji na splošno posamezniki in ne podjetja, tako da je bilo v izpodbijani odločbi napačno ugotovljeno, da zadevni ukrep pomeni državno pomoč.

115

V drugem delu drugega tožbenega razloga tožeči stranki trdita, da nobena selektivna gospodarska ugodnost ni posledica znižanja davka, ki bi bilo za SICAV-e in posebna podjetja za upravljanje uvedeno z zadevnim ukrepom.

116

Tožeči stranki navajata, prvič, da naj podjetjem, ki upravljajo specializirane naložbene nosilce, s samim znižanjem davka ne bi bilo mogoče zagotoviti prejema dodatnih provizij. Tudi če bi se z zadevnim ukrepom lahko spodbudilo vpisovanje deležev specializiranih naložbenih nosilcev, ni nujno, da bi imela podjetja, ki jih upravljajo, od tega korist. Vpisovanje deležev specializiranih naložbenih nosilcev bi namreč lahko povzročilo prodajo deležev nespecializiranih naložbenih nosilcev. Kadar bi naložbene nosilce upravljalo enako posebno podjetje za upravljanje, naj bi bilo zvišanje provizij za upravljanje izravnano z znižanjem provizij, obračunanih za upravljanje nespecializiranih naložbenih nosilcev. Obstoj posredne gospodarske ugodnosti za zadevna podjetja naj ne bi bil nikoli prikazan.

117

Tožeči stranki tudi navajata, da ukrepi v prid naložbenim podjemom in skladom v skladu s prakso Komisije nimajo oblike državnih pomoči podjetjem, ki jih upravljajo. Poleg tega tožeči stranki poudarjata, da provizije za upravljanje pomenijo strošek za SICAV-e, in ne ugodnosti.

118

Tožeči stranki omenjata, drugič, neselektivnost domnevne ugodnosti, dodeljene SICAV-om in posebnim podjetjem za upravljanje. Ugodnost, ki jo Komisija opisuje v izpodbijani odločbi, naj bi bila dosegljiva vsem posebnim podjetjem za upravljanje, saj jim je dovoljeno ustanoviti naložbene nosilce, ki izpolnjujejo pogoje iz zadevnega ukrepa. Prav tako naj bi skladi ali obstoječi SICAV-i lahko delovali kot specializirani naložbeni nosilci. Vsekakor selektivnost zadevnega ukrepa ne more biti posledica dejstva, da naj podjetja, ki za zbiranje kapitala uporabljajo druge vrste naložbenih instrumentov, ne bi mogla imeti koristi od zadevnega ukrepa. Po mnenju tožečih strank naj bi se s takim načinom obravnavanja pojmu selektivnosti pripisovalo nesprejemljiv obseg in razširjalo pojem državne pomoči na znižane davčne stopnje, ki se uporabljajo le za prihodke določenih vrst naložbenih instrumentov.

119

V tretjem delu drugega tožbenega razloga tožeči stranki nasprotujeta temu, da bi lahko bili naložbeni nosilci opredeljeni kot podjetja.

120

Trdita, da so vzajemni skladi zgolj premoženjske družbe brez samostojne pravne osebnosti. Poleg tega naj Komisija teh skladov ne bi mogla obravnavati kot podjetij, saj je v odločbi o uvedbi postopka priznala, da vzajemni skladi ne proizvajajo blaga in ne ponujajo storitev. Poleg tega naj bi se v Direktivi Sveta 2003/48/ES z dne 3. junija 2003 o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti (UL L 157, str. 38) prihodki od izplačil, ki jih delijo naložbeni nosilci, obravnavali kot obresti in ne kot ugodnosti.

121

V četrtem delu drugega tožbenega razloga tožeči stranki izpodbijata dejstvo, da naj bi bila z zadevnim ukrepom dodeljena selektivna gospodarska ugodnost malim in srednje velikim kapitalskim podjetjem, katerih delnice imajo specializirani naložbeni skladi.

122

Težko naj bi bilo razumeti, da je lahko posledica ukrepa v vrednosti zanemarljivega zneska, in sicer približno 600.000 eurov, do katerega je upravičenih veliko podjetij – po oceni tožečih strank 6900 – povečanje investicij in sorazmerno povečanje likvidnosti zadevnih podjetij. Komisija naj v izpodbijani odločbi nikakor ne bi dokazala domnevnega vpliva.

123

V vsakem primeru naj cilj zadevnega ukrepa ne bi bil povečati likvidnosti malih kapitalskih podjetij, temveč spodbuditi investitorje k razpršitvi njihovega naložbenega portfelja. Združenje Assogestioni izrecno nasprotuje trditvam, ki jih v uvodni izjavi 32 izpodbijane odločbe v zvezi z njim navaja Komisija, da naj bi bil program usmerjen v pospeševanje tržne vrednosti navedenih podjetij. Nazadnje tožeči stranki poudarjata, da učinek zadevnega ukrepa ni zmanjšanje stroškov, povezanih z investicijami v posebna podjetja za upravljanje, tako da ga ni mogoče obravnavati kot naložbeno pomoč posebnim podjetjem za upravljanje.

124

Tožeči stranki izpodbijata selektivnost takšne ugodnosti, tudi če bi zadevni ukrep pomenil posredno gospodarsko ugodnost za mala in srednje velika kapitalska podjetja, ker se položaj teh podjetij ne more primerjati s položajem drugih podjetij na trgu. Morebitna ugodnost, dodeljena malim in srednje velikim podjetjem na trgu, naj bi bila tako utemeljena s ciljem zadevnega ukrepa.

125

Komisija nasprotuje trditvam tožečih strank.

126

V drugem tožbenem razlogu tožeči stranki kritizirata vsebino izpodbijane odločbe glede določitve upravičencev do zadevnega ukrepa (prvi del), dodelitve selektivne ugodnosti različnim skupinam domnevnih upravičencev (drugi in tretji del) in opredelitve različnih naložbenih nosilcev kot podjetij (tretji del). Prvi in tretji del tega tožbenega razloga je treba obravnavati skupaj.

127

Glede tega je treba spomniti, da člen 87 ES prepoveduje pomoči, ki jih dodeli država članica, ali kakršno koli vrsto pomoči iz državnih sredstev, ne glede na to, ali so ugodnosti v zvezi s pomočmi dodeljene neposredno ali posredno. S sodno prakso je tako sprejeto, da lahko ugodnost, ki je neposredno dodeljena določenim fizičnim ali pravnim osebam, ki niso nujno podjetja, pomeni posredno ugodnost in zato državno pomoč za druge fizične ali pravne osebe, ki so podjetja (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 19. septembra 2000 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C-156/98, Recueil, str. I-6857, točke od 22 do 35, in z dne v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-382/99, Recueil, str. I-5163, točke 38 in od 60 do 66).

128

V skladu z uvodno izjavo 35 izpodbijane odločbe „znižanje davka za investitorje predstavlja državno pomoč […] za specializirane nosilce, ki investirajo v delnice majhnih [malih] in srednje velikih kapitalskih podjetij“. V uvodni izjavi 36 Komisija poudari, da „čeprav specializirani naložbeni nosilci nimajo neposrednih koristi zaradi odobrenega znižanja davka za njihove investitorje, imajo ti vendarle posredno gospodarsko korist“. V uvodni izjavi 39 izpodbijane odločbe ponovi, da meni, da imajo od davčne ugodnosti, ki je dodeljena investitorjem, ki investirajo v specializirane naložbene nosilce, korist prav ti nosilci.

129

Iz uvodne izjave 42 izpodbijane odločbe dalje izhaja, da Komisija meni, da imajo mala in srednje velika kapitalska podjetja, katerih delnice imajo specializirani naložbeni nosilci, zaradi zadevnega ukrepa posredno selektivno ugodnost v obliki naraščajočega povpraševanja po njihovih delnicah in povečane likvidnosti.

130

Iz izpodbijane odločbe tako izhaja, da je Komisija, ne da bi nasprotovala dejstvu, da so neposredni upravičenci do zadevnega ukrepa investitorji, ta ukrep opredelila kot državno pomoč glede na njegove posredne upravičence, ki so po njenem mnenju specializirani naložbeni nosilci ter mala in srednje velika kapitalska podjetja.

131

Vendar v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 127 zgoraj, zaradi dejstva, da zadevni ukrep, kot potrjujeta tožeči stranki, ne more pomeniti državne pomoči investitorjem v specializirane naložbene nosilce, takšna opredelitev ukrepa ni izključena pri podjetjih, ki imajo od tega ukrepa zgolj posredno korist. Za ugotovitev obstoja intervencije z državnimi sredstvi v korist podjetja ni nujno, da je to podjetje neposredni upravičenec do te pomoči (sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. januarja 2005 v zadevi Confédération nationale du Crédit mutuel proti Komisiji, T-93/02, ZOdl., str. II-143, točka 95).

132

Komisija torej s tem, da je zadevni ukrep presojala glede na njegove posredne upravičence, ni napačno uporabila prava.

133

Iz tega izhaja, da so trditve tožečih strank, s katerimi želita prikazati, da ni bilo državne pomoči na ravni neposrednih upravičencev do zadevnega ukrepa, neučinkovite. Ni namreč treba, da so pogoji iz člena 87(1) ES izpolnjeni na tej ravni, temveč na ravni posrednih upravičencev.

134

Ob tem je treba, preden se presodi obstoj ugodnosti v korist tožečih strank, preveriti – kot tožeči stranki k temu pozivata v tretjem delu tega tožbenega razloga – ali je Komisija različne posredne upravičence upravičeno opredelila kot podjetja.

135

Glede tega je treba ugotoviti, da se v izpodbijani odločbi razlikuje med dvema primeroma (glej uvodne izjave 13, 29, 37 in 39 ter točke 75, 77, 92 in 93 zgoraj). V določenih primerih imajo ti naložbeni nosilci obliko družb in lahko imajo kot podjetja sami korist od zadevne ugodnosti. V drugih primerih navedeni nosilci nimajo pravne osebnosti, temveč jih upravljajo podjetja, ki imajo prednost v smislu člena 87 ES. Zato čeprav naj bi bili specializirani naložbeni nosilci, na katere se nanaša člen 12 DL 269/2003, kot trdita tožeči stranki, zgolj premoženjske družbe brez samostojne pravne osebnosti, imajo v skladu z izpodbijano odločbo posredno korist od zadevne ugodnosti podjetja, ki jih upravljajo. Obstoj in opredelitev teh družb, ki upravljajo te pogodbene naložbene sklade brez pravne osebnosti, kot podjetij torej nista bila izpodbijana. Iz tega izhaja, da zadevni ukrep res daje prednost podjetjem v smislu člena 87(1) ES.

136

V vsakem primeru je glede tega treba spomniti, da lahko Komisija, ker gre v tem primeru za program pomoči, preuči le splošne značilnosti zadevnega programa in ni dolžna obravnavati vsakega posameznega primera uporabe (glej zgoraj v točki 68 navedeno sodno prakso). Sodišče je odločilo, da za uporabo člena 87(1) ES za program pomoči zadostuje, da imajo od njega korist določena podjetja, ne da bi bila ta ugotovitev omajana zaradi okoliščine, da imajo od njega korist tudi upravičenci, ki naj ne bi bili podjetja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. decembra 2005 v zadevi Italija proti Komisiji, C-66/02, ZOdl., str. I-10901, točki 91 in 92). Komisija je tako lahko prikazala, da so naložbeni nosilci v določenih primerih podjetja (uvodna izjava 36 izpodbijane odločbe).

137

Prvi in tretji del drugega tožbenega razloga torej nista utemeljena.

138

Treba je spomniti, da se za pomoči štejejo zlasti ukrepi, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bili subvencije v pravem pomenu besede, tem enaki in imajo enake učinke (glej med drugim sodbi Sodišča z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, C-75/97, Recueil, str. I-3671, točka 23, in z dne v zadevi Banco Exterior de España, C-387/92, Recueil, str. I-877, točka 13).

139

Iz točke 36 izpodbijane odločbe izhaja, da so specializirani naložbeni nosilci deležni posredne ugodnosti, če znižanje davka za investicije v specializirane naložbene nosilce spodbudi investitorje k nakupu njihovih deležev, s čimer so tem zagotovljeni dodatna likvidnost in dodatni prihodki pri vhodnih tarifah in provizijah za upravljanje. V uvodni izjavi 39 izpodbijane odločbe Komisija ponavlja, da je posledica povečanega povpraševanja po deležih specializiranih naložbenih nosilcev zvišanje provizij za upravljanje in vhodnih tarif, ki jih ti nosilci ali podjetja, ki jih upravljajo, obračunajo.

140

Tožeči stranki vseeno izpodbijata sam obstoj takšne ugodnosti za specializirane naložbene nosilce in podjetja, ki jih upravljajo.

141

Glede trditve, da naj bi podjetja, ki upravljajo specializirane naložbene nosilce, lahko obračunavala dodatne provizije samo zaradi svoje sposobnosti, je treba ugotoviti, da se z zadevnim ukrepom, kar priznavata celo tožeči stranki, investitorje spodbuja k nakupu deležev specializiranih naložbenih nosilcev. Ker ni sporno, da so provizije ob nakupu deležev in/ali za upravljanje s skladi izplačane sorazmerno z zadevnimi količinami, čeprav so podrobni pogoji lahko različni, se zaradi povečanega nakupa deležev nujno zvišajo provizije za upravljanje in vhodne tarife, ki jih obračunajo ti nosilci ali podjetja, ki jih upravljajo, kot potrjuje Komisija v uvodni izjavi 39 izpodbijane odločbe. Trditev tožečih strank torej ni utemeljena.

142

V zvezi s trditvijo o izravnavi med morebitnim zvišanjem provizij, obračunanih za upravljanje specializiranih naložbenih skladov, in znižanjem tistih, ki se obračunajo za upravljanje nespecializiranih naložbenih nosilcev, je treba opozoriti, prvič, da je Komisija v uvodni izjavi 36 izpodbijane odločbe navedla tako provizije za upravljanje kot vhodne tarife. Toda trditve tožečih strank se v vsakem primeru nanašajo le na provizije za upravljanje. Drugič, čeprav je v določenih primerih mogoče izvesti izravnavo glede provizij za upravljanje, na katero se sklicujeta tožeči stranki, ni iz ničesar mogoče sklepati, da bi bila ta lahko avtomatična, tako da bi bila zaradi nje v vsakem primeru izničena ugodnost, dodeljena z zadevnim ukrepom.

143

V vsakem primeru je z zadevnim ukrepom dodeljena ugodnost kljub dejstvu, da je včasih lahko izničena, še vedno opredeljena kot ugodnost glede na člen 87(1) ES. Da bi se tem podjetjem dajala prednost v smislu tega člena, zadostuje, da se zaradi zadevnega ukrepa poveča povpraševanje po deležih specializiranih naložbenih nosilcev in da se s tem zvišajo provizije za upravljanje in vhodne tarife, ki jih obračunavajo ti nosilci ali podjetja, ki jih upravljajo, če ne upoštevamo pogoja selektivnosti. Glede tega ni pomembno, ali se je skupno število vseh provizij, ki so jih ta podjetja obračunavala pred sprejetjem zadevnega ukrepa, ob združitvi vseh nosilcev in vseh transakcij povečalo ali ne oziroma bi se lahko povečalo ali ne.

144

Poleg tega je treba poudariti, da se tožeči stranki, ko opozarjata, da provizije za upravljanje pomenijo strošek za SICAV-e, saj se izplačajo podjetjem, pristojnim za njihovo upravljanje, strinjata s trditvijo Komisije, da je to podjetje, kadar specializirani naložbeni nosilec upravlja družba za upravljanje, upravičenec do ugodnosti na podlagi zadevnega ukrepa, in sicer v obliki zvišanja provizij za upravljanje in vhodnih tarif (glej uvodno izjavo 39 izpodbijane odločbe).

145

Končno, trditve tožečih strank, ki temeljijo na praksi odločanja Komisije, niso zelo prepričljive. Treba je namreč spomniti, da je državna pomoč objektiven pojem, ki se presoja na dan, ko Komisija sprejme odločbo (sodba Sodišča z dne 22. junija 2006 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C-182/03 in C-217/03, ZOdl., str. I-5479, točka 137), in presoja je odvisna zgolj od vprašanja, ali je z državnim ukrepom podeljena ugodnost enemu ali več določenim podjetjem (sodba Sodišča prve stopnje z dne v združenih zadevah Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen proti Komisiji, T-228/99 in T-233/99, Recueil, str. II-435, točka 180). Praksa odločanja Komisije na tem področju, o kateri stranke sicer ne soglašajo, torej ne more biti odločilna.

146

Nobena od trditev tožečih strank, s katerimi izpodbijata obstoj ugodnosti za specializirane naložbene nosilce ali podjetja, ki jih upravljajo, torej ni utemeljena.

147

Tožeči stranki vseeno izpodbijata tudi selektivnost zadevnega ukrepa glede navedenih nosilcev ali podjetij.

148

Kot izhaja iz besedila člena 87(1) ES, je gospodarska ugodnost, ki jo dodeli država članica, opredeljena kot državna pomoč, zgolj če je ob določeni selektivnosti z njo dana prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“. Za uporabo te določbe je treba zgolj ugotoviti, ali lahko državni ukrep v določenem pravnem redu daje prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v smislu člena 87(1) ES glede na druga podjetja, ki so v primerljivem dejanskem in pravnem položaju glede cilja zadevnega ukrepa (glej sodbo Sodišča z dne 8. novembra 2001 v zadevi Adria-Wien Pipeline in Wietersdorfer & Peggauer Zementwerke, C-143/99, Recueil, str. I-8365, točki 34 in 41 ter navedena sodna praksa).

149

Tega pogoja selektivnosti v skladu s sodno prakso Sodišča ne izpolnjuje ukrep, ki je, čeprav z njim nastane ugodnost za njegovega upravičenca, utemeljen z naravo ali ureditvijo sistema, v katerega spada (zgoraj v točki 148 navedena sodba Adria-Wien Pipeline in Wietersdorfer & Peggauer Zementwerke, točka 42).

150

Za, prvič, specializirane naložbene nosilce, ki imajo obliko družb in lahko imajo kot podjetja sami korist od zadevne ugodnosti (glej točko 135 zgoraj), je z zadevnim ukrepom, kot izhaja iz opisa v uvodnih izjavah od 11 do 19 in obrazložitve iz uvodne izjave 40 izpodbijane odločbe, predvideno „omejeno znižanje davka za [specializirane] naložbene nosilce […] in njihove družbe za upravljanje“. Ker je ukrep taksativno namenjen natančno opredeljenim naložbenim nosilcem, ki izpolnjujejo posebne pogoje „v škodo drugih podjetij, ki ponujajo alternativne oblike investicij“ (uvodna izjava 41 izpodbijane odločbe), daje prednost določenim naložbenim nosilcem v primerjavi z drugimi, ki so v primerljivem pravnem in dejanskem položaju v smislu sodne prakse, navedene v točki 148 zgoraj. Zadevni ukrep je torej selektiven v smislu člena 87(1) ES.

151

Glede tega trditev tožečih strank, da naj bi bila ugodnost, ki je dodeljena z zadevnim ukrepom, dostopna vsem naložbenim nosilcem, ki izpolnjujejo določene pogoje, tako da naj bi ta pomenil splošen ukrep, ne more biti prepričljiva.

152

Namreč, zgolj zaradi dejstva, da bi od ugodnosti lahko imeli korist vsi naložbeni nosilci, ki izpolnjujejo določene pogoje, zadevni ukrep ni splošen in ni izključeno, da je selektiven (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2002 v združenih zadevah Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji, T-92/00 in T-103/00, Recueil, str. II-1385, točka 58).

153

Iz tega izhaja, da je z zadevnim ukrepom dodeljena selektivna ugodnost določenim specializiranim naložbenim nosilcem in da se zanj uporablja člen 87(1) ES. Ta ugotovitev ne more biti omajana zaradi okoliščine, da imajo od tega programa pomoči korist tudi upravičenci, ki naj ne bi bili podjetja (glej točko 136 zgoraj). S temi preudarki se lahko torej v vsakem primeru obrazloži zavrnitev drugega dela drugega tožbenega razloga.

154

Poleg tega je treba zlasti glede specializiranih naložbenih nosilcev brez pravne osebnosti poudariti, da Komisija meni, da je z zadevnim ukrepom dana prednost podjetjem za upravljanje, ki so jasno opredeljena kot podjetja, ki upravljajo te nosilce (glej zlasti uvodni izjavi 37 in 39 izpodbijane odločbe). Treba je torej ugotoviti, da je tudi glede njih izpolnjen pogoj selektivnosti v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 148.

155

Treba je namreč poudariti, da je pomoč lahko selektivna glede na člen 87(1) ES tudi takrat, kadar zadeva celoten gospodarski sektor (zgoraj v točki 136 navedena sodba Italija proti Komisiji, točka 95).

156

V tem primeru se zadevni ukrep nanaša na finančni sektor. V tem sektorju imajo od njega korist zgolj podjetja, ki opravljajo zadevne transakcije. Ker ne velja za vse gospodarske subjekte, ga ni mogoče šteti za splošni ukrep davčne ali gospodarske politike. V resnici odstopa od splošnega davčnega režima. Družbe za upravljanje upravičenke imajo posredno korist od ugodnosti, ki niso predvidene ob običajni uporabi tega programa in do katerih niso upravičena podjetja finančnega sektorja, ki se ne ukvarjajo z upravljanjem specializiranih naložbenih nosilcev (glej v tem smislu zgoraj v točki 136 navedeno sodbo Italija proti Komisiji, točke 96, 97, 99 in 100). Zadevni ukrep je zato selektiven tudi glede družb za upravljanje specializiranih naložbenih nosilcev.

157

Ta ugotovitev ni omajana zaradi dejstva, da lahko imajo določena posebna podjetja za upravljanje korist od ugodnosti, dodeljenih z zadevnim ukrepom, za nekatere od svojih dejavnosti, ne pa za druge. Še vedno pa je res, da jim je z zadevnim ukrepom dodeljena ugodnost za določene posebne dejavnosti, medtem ko druga posebna podjetja za upravljanje od tega niso imela koristi.

158

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti.

159

Iz uvodne izjave 42 izpodbijane odločbe izhaja, da Komisija meni, da je z zadevnim ukrepom malim in srednje velikim kapitalskim podjetjem, katerih delnice imajo specializirani naložbeni nosilci, dodeljena posredna selektivna ugodnost v obliki povečanja povpraševanja po njihovih delnicah in povečanja njihove likvidnosti zaradi večje privlačnosti naložb.

160

Tožeči stranki nasprotujeta trditvi, da bi zadevni ukrep lahko povzročil takšna povečanja. Ne samo da naj bi bila ta trditev neverjetna zaradi zanemarljivega zneska, ki ga je Italijanska republika namenila za zadevni ukrep glede na veliko število družb, ki jih zadeva, temveč naj v izpodbijani odločbi niti ne bi bila navedena.

161

Glede povezave, ki jo želita tožeči stranki vzpostaviti med zneskom, ki so ga za zadevni ukrep namenili italijanski organi, in številom malih in srednje velikih kapitalskih podjetij, je treba pripomniti, da z njo ni mogoče ovreči povezave, navedene v izpodbijani odločbi (uvodna izjava 42), med povečanjem privlačnosti naložb v ta podjetja in povečanjem njihove likvidnosti.

162

Glede tega je treba poudariti, da je Italijanska republika zatrdila, da je zadevni ukrep usmerjen v pospeševanje tržne vrednosti malih in srednje velikih kapitalskih podjetij v primerjavi z drugimi podjetji na evropskem trgu (uvodna izjava 32 izpodbijane odločbe). Komisija je v svoji dupliki v tej zadevi celo ponovila izvleček iz tožbe italijanskih organov v zadevi T-424/05, iz katerega izhaja, da je učinek dodelitve davčnih ugodnosti institucionalnim investitorjem, ki se zanimajo za mala in srednje velika kapitalska podjetja, omilitev negativnih učinkov omejene kapitalizacije na obete rasti podjetij, saj velika kapitalizacija pospešuje povečanje družb. Seveda tožeči stranki zagotavljata, da cilj zadevnega ukrepa ni bil povečanje likvidnosti teh malih in srednje velikih kapitalskih podjetij. Kljub temu pa trdita, da je bil namen zadevnega ukrepa spodbuditi investitorje k razpršitvi njihovega portfelja z udeležbami v specializiranih naložbenih nosilcih ter, v zvezi s tem, spodbuditi posebna podjetja za upravljanje k razširitvi njihove ponudbe. Vendar, čeprav naj zadevni ukrep ne bi imel cilja, na katerega se sklicuje njegov avtor, temveč tistega, ki ga navajata tožeči stranki, se je zaradi njega za investitorje vseeno povečala privlačnost naložb v navedena podjetja in z njim jim je bila zaradi povečanja povpraševanja po njihovih delnicah dodeljena ugodnost.

163

Sodišče je poleg tega že odločilo, da ukrep, s katerim zainteresirana podjetja lahko povečajo lastna sredstva pod ugodnejšimi pogoji, lahko pomeni državno pomoč (glej v tem smislu zgoraj v točki 127 navedeno sodbo Nemčija proti Komisiji, točka 34). Zgolj povečanje likvidnih sredstev lahko torej, v nasprotju s trditvami tožečih strank, pomeni ugodnost v smislu člena 87(1) ES.

164

Trditev tožečih strank, da naj bi SICAV-i in posebna podjetja za upravljanje delovali po logiki maksimiranja dobičkov, ne pa glede na možnosti znižanja davka, ni prepričljiva. Namreč, prvič, ti dve prizadevanji si nista nasprotni, saj se z morebitnimi znižanji davkov načeloma povečuje dobiček. Drugič, če je z zadevnim ukrepom dosežen cilj spodbuditve posebnih podjetij za upravljanje k razširitvi njihove ponudbe, ki ga poudarjata tožeči stranki, ta ukrep očitno vpliva na njihovo politiko in tako povzroča povečanje povpraševanja po delnicah malih in srednje velikih kapitalskih podjetij.

165

Zato je Komisija v uvodni izjavi 42 izpodbijane odločbe pravilno ugotovila, da zadevni ukrep z dajanjem prednosti povpraševanju investitorjev po delnicah malih in srednje velikih kapitalskih podjetij tem podjetjem dodeljuje posredno ugodnost.

166

Vendar iz sodne prakse, navedene v točkah 148 in 149 zgoraj, izhaja, prvič, da je pri preverjanju selektivnosti ukrepa treba primerjati položaj upravičenih podjetij s položajem drugih podjetij, ki so v primerljivem dejanskem in pravnem položaju glede cilja zadevnega ukrepa, in, drugič, da ukrep, ki pomeni ugodnost, ne izpolnjuje pogoja selektivnosti, kadar je utemeljen z naravo ali ureditvijo sistema, v katerega spada.

167

Tožeči stranki torej navajata, prvič, da položaj malih in srednje velikih podjetij na trgu ni primerljiv s položajem pomembnejših podjetij in, drugič, da omejitev ukrepa na prve ne pomeni selektivnega merila, saj je utemeljena z zastavljenim ciljem.

168

Glede prve trditve je treba ugotoviti, da tožeči stranki nista predložili ničesar, na podlagi česar bi se lahko ugotovilo, da je nemogoče primerjati položaj kolektivnih naložb v mala in srednje velika podjetja s položajem teh naložb v druga podjetja in celo s položajem individualnih naložb. Zlasti zaradi dejstva, da so velika kapitalska podjetja kapitalsko pomembna ter že precej prisotna na trgih in v portfeljih naložbenih skladov, jih je mogoče primerjati z malimi in srednje velikimi kapitalskimi podjetji. Poleg tega pa toženi stranki, s tem ko navajata, da je namen zadevnega ukrepa spodbuditi investitorje k razpršitvi njihovega portfelja in posebna podjetja za upravljanje k razširitvi njihove ponudbe, implicitno priznavata, da so deleži malih in srednje velikih ter drugih, na primer velikih, kapitalskih podjetij naložbe in sredstva, ki so lahko del istega portfelja. Če se z ukrepom spodbuja investitorje k ponovnemu uravnoteženju njihovega portfelja, je to zato, ker ti menijo, da so naložbe v mala in srednje velika kapitalska podjetja primerljive s tistimi v druga podjetja, in so torej lahko privlačne za investitorje, dokler ti v njih vidijo ugodnost, kot je tista, ki jim je lahko dodeljena z zadevnim ukrepom.

169

Komisija je drugo trditev obravnavala v uvodni izjavi 43 izpodbijane odločbe. V njej meni, da z dodeljeno davčno ugodnostjo niso odtehtana znatna neskladja pri davčni obravnavi kolektivnih naložb v mala in srednje velika kapitalska podjetja na trgu na eni strani ter kolektivnih naložb v druga podjetja in individualnih naložb v podjetja zunaj trga na drugi strani. Zadevnega ukrepa niti ni mogoče utemeljiti z njegovim posebnim ciljem, saj predvideva izključno znižanje davka za specializirane kolektivne naložbe v delnice malih in srednje velikih kapitalskih podjetij in kot takšen ni usmerjen v cilj spodbujanja kapitalizacije takšnih podjetij niti ni sorazmeren z njim, temveč je bolj pogojen z naložbami specializiranih naložbenih nosilcev.

170

Tožeči stranki torej nista z ničimer potrdili, da naj bi bil zadevni ukrep utemeljen s ciljem, ki se z njim želi doseči, namreč, po njunem mnenju, zagotoviti, da investitorji razpršijo svoj naložbeni portfelj, s tem da nakupijo deleže specializiranih naložbenih nosilcev, in, po mnenju italijanskih oblasti, dajati prednost kapitalizaciji teh podjetij. Glede tega je treba spomniti, da bi ta določba izgubila vso veljavo, če bi bilo treba šteti, da se zaradi prizadevanja za cilj gospodarske ali industrijske politike, kot je spodbujanje investicij, izogne pojmu selektiven ukrep v skladu s členom 87(1) ES. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba torej ugotoviti, da je treba zadevni ukrep kljub njegovemu cilju opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 87(1) ES (zgoraj v točki 152 navedena sodba Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji, točka 51).

171

Končno, treba je ugotoviti, da samo ta del tožbenega razloga, čeprav bi bil utemeljen, ne bi zadostoval za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša tudi na specializirane naložbene nosilce ali njihove družbe za upravljanje.

172

Četrti del drugega tožbenega razloga torej ni več utemeljen, tako da je treba celoten drugi tožbeni razlog zavrniti.

173

Tožeči stranki tretji tožbeni razlog navajata podredno, če bi Sodišče prve stopnje menilo, da zadevni ukrep pomeni državno pomoč. Po njunem mnenju zadevni ukrep izpolnjuje pogoja, na katera se nanaša člen 87(2)(a) ES. Prvič, šlo naj bi za pomoč socialnega značaja, dodeljeno investitorjem. Drugič, z njo naj se ne bi izvajala nikakršna diskriminacija med nacionalnimi finančnimi sredstvi in finančnimi sredstvi Skupnosti. Socialni značaj obravnavanega ukrepa naj bi izhajal iz tega, da se želi z njim ustvariti nosilec, s katerim bi mali varčevalci lahko kupovali delnice družb, ki bi jim bile sicer težko dostopne.

174

Vsekakor naj sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. decembra 2005 v zadevi Regione autonoma della Sardegna proti Komisiji (T-200/04, neobjavljena v ZOdl.), ki jo navaja Komisija, ne bi bila upoštevna, ker naj bi v navedenem odstavku Sodišče prve stopnje odgovorilo na očitek v zvezi s pomanjkljivo obravnavo.

175

Komisija nasprotuje trditvam tožečih strank.

176

Da bi ugotovili, ali se upravičenec do pomoči lahko sklicuje na dejstva in dokumente, ki naj jih Komisija pred sprejetjem svoje odločbe ne bi poznala, in ali so tožbeni razlogi, ki temeljijo na teh dejstvih in dokumentih, dopustni, je treba opozoriti, da se mora v skladu z ustaljeno sodno prakso ob ničnostni tožbi, vloženi v skladu s členom 230 ES, zakonitost akta Skupnosti presojati glede na informacije, ki so obstajale ob sprejetju akta. Kompleksne presoje Komisije je treba preizkusiti zgolj glede na podatke, ki jih je imela, ko jih je opravila. V zvezi s tem Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala morebitnih informacij, ki bi ji lahko bile predložene v upravnem postopku, a ji niso bile, saj Komisija po uradni dolžnosti in na podlagi predvidevanj ni dolžna preučiti, katere informacije bi ji lahko bile predložene (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 23. novembra 2006 v zadevi Ter Lembeek proti Komisiji, T-217/02, ZOdl., str. II-4483, točki 82 in 83 ter navedena sodna praksa).

177

Sodišče prve stopnje je na tej podlagi sklepalo, da ne more biti dopustno, da se tožeča stranka, če se je udeležila postopka preiskave, določenega v členu 88(2) ES, sklicuje na trditve o dejstvih, ki Komisiji niso bila znana in ji jih ni posredovala med formalnim postopkom preiskave. Lahko pa zainteresirana stranka zoper dokončno odločbo uveljavlja pravni razlog, ki ga ni uveljavljala v fazi upravnega postopka (zgoraj v točki 176 navedena sodba Ter Lembeek proti Komisiji, točka 84).

178

Tožeči stranki se zato v tej fazi ne moreta sklicevati na dejstva, ki Komisiji niso bila znana in ji jih nista posredovali med postopkom preiskave. Lahko pa v tem tožbenem razlogu navajata kršitev člena 87(2)(a) ES, čeprav nista izrecno izpodbijali presoje Komisije v odločbi o uvedbi formalnega postopka preiskav, ker niso bila uporabljena odstopanja, določena v členu 87(2) in (3) ES.

179

V zvezi z vsebinsko presojo tega tožbenega razloga je najprej treba spomniti, da je treba člen 87(2)(a) ES razlagati strogo, ker gre za odstopanje od splošnega načela nezdružljivosti državnih pomoči s skupnim trgom, ki je določeno v členu 87(1) ES (glej v tem smislu zgoraj v točki 127 navedeno sodbo Nemčija proti Komisiji, točka 49).

180

V izpodbijani odločbi je v uvodni izjavi 52 izrecno izključena uporaba odstopanja, ki ga navajata tožeči stranki.

181

Člen 87(2)(a) ES določa, da se to odstopanje uporabi pod pogojem, da gre za socialno pomoč, dodeljeno posameznim potrošnikom, in to brez diskriminacije glede na poreklo zadevnih izdelkov.

182

Vendar je pomoč, čeprav ni sporno, da je dodeljena brez diskriminacije glede na poreklo zadevnih naložbenih nosilcev, namenjena vsem vrstam investitorjem, ki so jim s to pomočjo znižani davki in dajatve. Zadevni ukrep tako nima nikakršnega socialnega značaja. Komisija je zato upravičeno izključila uporabo odstopanja, določenega v členu 87(2)(a) ES.

183

Tretji pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

184

S tem podredno navedenim tožbenim razlogom tožeči stranki, če Sodišče prve stopnje izpodbijane odločbe ne bi v celoti razglasilo za nično, predlagata razglasitev ničnosti naloga za vračilo v delu, v katerem se nanaša na naložbene nosilce v obliki družb in podjetij, ki upravljajo pogodbene naložbene nosilce.

185

Tožeči stranki menita, da je nalog za vračilo nezakonit, prvič, zaradi neidentičnosti dejanskih upravičencev do zadevnega ukrepa in oseb, na katere se nanaša zadevni nalog za vračilo, in sicer italijanskih specializiranih SICAV-ov in italijanskih posebnih podjetij za upravljanje, ki upravljajo specializirane vzajemne sklade. Iz členov 88 ES in 14 Uredbe št. 659/1999 naj bi namreč izhajalo, da naj bi se nalog za vračilo lahko nanašal le na neposredne in dejanske upravičence do pomoči. Komisija pa naj bi zlasti v uvodni izjavi 42 izpodbijane odločbe priznala, da naj bi bili samo investitorji dejanski upravičenci do obravnavanega ukrepa, saj imajo specializirani naložbeni nosilci od njega zgolj posredno korist.

186

Tožečima strankama se ne zdi ustrezno SICAV-om in zadevnim posebnim podjetjem za upravljanje naložiti plačila zneska znižanja nadomestnega davka na prihodek od poslovanja, saj naj bi bila ugodnost, od katere naj bi imeli korist, zvišanje obračunanih provizij. Komisiji naj ne bi bilo dovoljeno naložiti vračilo zneska, ki ne bi ustrezal znesku ugodnosti, od katere so imela podjetja dejansko korist. Z naložitvijo neustreznega zneska naj bi Komisija kršila člen 14(1) Uredbe št. 659/1999, na podlagi katerega„Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti“. Glede tega tožeči stranki poudarjata, da ne trdita, da je nalog za vračilo kot tak neustrezen.

187

Drugič, tožeči stranki navajata, da naj bi bili z izvršitvijo naloga za vračilo italijanski specializirani SICAV-i in italijanska posebna podjetja za upravljanje, ki upravljajo specializirane vzajemne sklade, postavljeni v neugodnejši položaj od tistega, v katerem bi bili brez zadevnega ukrepa, saj naj bi plačilo protivrednosti davčne ugodnosti pomenilo dajatev, ki naj jim je sicer ne bi bilo treba kriti. Poleg tega naj te dajatve ne bi mogli prenesti na investitorje. Naložitev takšne dodatne dajatve naj bi bila torej v nasprotju s sodno prakso, s katero je naložena vrnitev v prejšnje stanje z vračilom nezakonito izplačanih pomoči.

188

Tretjič, tožeči stranki opozarjata, da italijanski organi ne morejo izvesti vračila, ki je bilo naloženo specializiranim naložbenim nosilcem s sedežem v drugi državi članici, naj gre za SICAV-e ali posebna podjetja za upravljanje, ki upravljajo vzajemne sklade, tako da naj bi bil nalog za vračilo ne samo nezakonit, temveč tudi neveljaven, kar bi bil razlog za diskriminacijo glede na kraj sedeža specializiranih naložbenih nosilcev.

189

Komisija nasprotuje trditvam tožečih strank.

190

Člen 14(1) Uredbe št. 659/1999 določa, da Komisija v primeru negativne odločbe glede nezakonite pomoči odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč. Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti.

191

Treba je spomniti, da je odprava nezakonite pomoči z vračilom logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti, njen namen pa je ponovna vzpostavitev prejšnjega položaja (sodba Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C-277/00, Recueil, str. I-3925, točka 74, in sodba Sodišča prve stopnje z dne v zadevi Freistaat Thüringen proti Komisiji, T-318/00, ZOdl., str. II-4179, točka 308).

192

Glavni cilj vračila nezakonito izplačane pomoči je zato odprava izkrivljenja konkurence, ki je bilo povzročeno s konkurenčno ugodnostjo, dodeljeno z neupravičeno pomočjo (zgoraj v točki 191 navedena sodba Nemčija proti Komisiji, točka 76; sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. maja 2005 v združenih zadevah Saxonia Edelmetalle in drugi proti Komisiji, T-111/01 in T-133/01, ZOdl., str. II-1579, točka 114, in zgoraj v točki 191 navedena sodba Freistaat Thüringen proti Komisiji, točka 310).

193

Vračila zaradi ponovne vzpostavitve prejšnjega položaja načeloma ni mogoče obravnavati kot nesorazmeren ukrep glede na cilje določb Pogodbe na področju državnih pomoči. Z vračilom prejemnik izgubi ugodnost, ki je je bil glede na svoje konkurente deležen na trgu, in znova se vzpostavi položaj pred dodelitvijo pomoči (sodbi Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji, C-372/97, Recueil, str. I-3679, točki 103 in 104, in z dne v zadevi Unicredito Italiano, C-148/04, ZOdl., str. I-11137, točka 113).

194

Glede davčnih pomoči je Sodišče odločilo, da vzpostavitev prejšnjega položaja pomeni vrnitev, kolikor je to mogoče, v položaj, v katerem bi bili, če bi bile zadevne transakcije izvedene brez znižanja davka. Ta vzpostavitev ne pomeni drugačne obnove preteklosti glede na mogoče elemente, kot so pogosto številne izbire, ki bi jih udeleženi subjekti lahko opravili, ker se izbire, dejansko opravljene zaradi koristi od pomoči, lahko izkažejo za neodpravljive (zgoraj v točki 193 navedena sodba Unicredito Italiano, točki 117 in 118).

195

Četrti tožbeni razlog je treba preizkusiti ob upoštevanju teh načel.

196

Člen 3(2) izpodbijane odločbe v italijanski različici, ki je verodostojna, nalaga Italijanski republiki, naj sprejme vse potrebne ukrepe za vrnitev pomoči, ki so bile nezakonito dodeljene upravičencem iz korporativnih naložbenih podjetij ali, glede na posamezni primer, iz podjetij, ki upravljajo pogodbene naložbene nosilce, brez poseganja v poznejši postopek v skladu z nacionalnim pravom.

197

V uvodni izjavi 60 izpodbijane odločbe je natančno določeno, da mora Italijanska republika pridobiti nazaj pomoč od naložbenih nosilcev ali podjetij, ki upravljajo naložbene nosilce, saj so ti hkrati prvi upravičenci do pomoči in osebe, ki so po davčni zakonodaji zavezanke za plačilo nadomestnega davka na prihodke od poslovanja državi. Pomoč, ki se vrne, ustreza razliki med navadnim nadomestnim davkom in znižanim davkom, ki je posledica zadevnih davčnih spodbud. Na podlagi uvodne izjave 60 Komisija ne izključuje možnosti, da bi naložbeni nosilci ali podjetja, ki jih upravljajo, od svojih investitorjev zahtevali ustrezen znesek, če je takšna možnost določena z nacionalnim pravom. Komisija tudi poudarja, da lahko za vse pomoči, dodeljene posameznim upravičencem, ali za njihov del veljajo določbe, ki veljajo za pomoči de minimis.

198

Prvič, treba je ugotoviti, da so specializirani naložbeni nosilci ali posebna podjetja za upravljanje upravičenci do zadevnega ukrepa, kot izhaja iz točk od 127 do 132 in od 138 do 146 zgoraj, tako da se tožeči stranki neupravičeno sklicujeta na kršitev členov 88 ES in 14 Uredbe št. 659/1999, ker naj bi izpodbijana odločba Italijanski republiki nalagala pridobitev pomoči od oseb, ki v skladu z izpodbijano odločbo niso upravičenke. Glede tega je treba poudariti, da niti Pogodba niti Uredba št. 659/1999 ne razlikujeta med neposrednim in posrednim upravičencem do zadevne nezakonite pomoči.

199

Vendar tožeči stranki navajata, da je z izpodbijano odločbo specializiranim naložbenim nosilcem ali posebnim podjetjem za upravljanje naloženo vračilo popolnoma drugačne ugodnosti, kot je tista, od katere naj bi imeli po mnenju Komisije korist. Povrniti naj bi namreč morali znesek davčne olajšave, do katere niso neposredno upravičeni, njihova ugodnost pa naj bi bila, po mnenju Komisije, zvišanje njihovih vhodnih tarif in provizij za upravljanje. Načelo sorazmernosti naj bi bilo torej kršeno.

200

Glede tega iz uvodne izjave 60 izhaja, da je treba vračilo pridobiti od specializiranih naložbenih nosilcev ali posebnih podjetij za upravljanje, ki jih upravljajo hkrati kot posredni upravičenci do pomoči in kot subjekti, ki so po davčni zakonodaji zavezanci za plačilo nadomestnega davka.

201

Kot davčni zavezanci so specializirani naložbeni nosilci ali posebna podjetja za upravljanje, ki jih upravljajo, edini mogoči sogovorniki Italijanske republike za vračilo nezakonite pomoči. Za vzpostavitev prejšnjega položaja, v katerem bi bili, če bi bile zadevne transakcije izvedene brez znižanja davka, je treba od njih pridobiti razliko med običajnim in znižanim davkom, ki je posledica zadevnega ukrepa, oni pa se nato lahko obrnejo na svoje investitorje ali celo na državo v skladu z določbami nacionalnega prava.

202

Sicer se pridobitev zadevne nezakonite pomoči od specializiranih naložbenih nosilcev ali posebnih podjetij za upravljanje, ki jih upravljajo, glede na to, da so bili upravičeni do nje, ne more obravnavati kot nesorazmerna v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah od 192 do 194. Izkrivljenje konkurence v korist specializiranih naložbenih nosilcev ali podjetij, ki jih upravljajo, glede na druge naložbene nosilce je namreč posledica zadevne davčne olajšave, katere vračilo se zahteva.

203

Trditev, da naj bi bili specializirani naložbeni nosilci in posebna podjetja za upravljanje, ki jih upravljajo, po naloženem vračilu v neugodnejšem položaju, kot če ne bi imeli koristi od zadevnega ukrepa, je tudi treba zavrniti. Zneskov, ki jih je treba vrniti, namreč ni mogoče določati ob upoštevanju različnih transakcij, ki bi jih podjetja lahko opravila, če se ne bi odločila za obliko transakcije, ki je deležna pomoči (zgoraj v točki 193 navedena sodba Unicredito Italiano, točka 114).

204

Drugič, v vsakem primeru je treba ugotoviti, da praktične težave, ki jih navajata tožeči stranki, čeprav bi bile izkazane, ne morejo zadostovati za dvom o veljavnosti naloga za vračilo, ki se brez razlikovanja nanaša na vse specializirane naložbene nosilce in družbe, ki jih upravljajo.

205

Ta tožbeni razlog se torej zavrne, tako da je treba tožbo v celoti zavrniti.

206

V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeči stranki nista uspeli, se jima naloži plačilo stroškov v skladu s predlogi Komisije.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)

razsodilo:

Dejansko stanje

Zadevni ukrep

Upravni postopek

Izpodbijana odločba

Postopek in predlogi strank

Dopustnost

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Utemeljenost

Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 253 ES v povezavi s členom 88 ES zaradi protislovnosti ali nezadostnosti obrazložitve izpodbijane odločbe

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

– Prvi del tožbenega razloga, ki se nanaša na obrazložitev obstoja selektivne ugodnosti

– Drugi del tožbenega razloga, ki se nanaša na pomanjkljivo obrazložitev obstoja izkrivljenja konkurence, ki lahko vpliva na trgovino v Skupnosti

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 87(1) ES, ker naj ukrep ne bi pomenil državne pomoči

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

– Določitev upravičencev do zadevnega ukrepa in njihova opredelitev kot podjetij

– Obstoj selektivne ugodnosti za specializirane naložbene nosilce in podjetja, ki jih upravljajo

– Obstoj posredne selektivne ugodnosti za mala in srednje velika kapitalska podjetja na trgu, katerih delnice imajo specializirani naložbeni nosilci

Tretji tožbeni razlog, podredno: kršitev členov 87(2)(a) ES in 88 ES, ker je Komisija odločila, da je zadevni ukrep nezdružljiv s skupnim trgom

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Četrti tožbeni razlog, podredno: kršitev členov 88 ES in 14 Uredbe št. 659/1999 v delu, v katerem je Komisija naložbenim nosilcem v obliki družb in podjetij, ki upravljajo pogodbene naložbene nosilce, naložila vračilo zadevnih pomoči

Trditve strank

Presoja Sodišča prve stopnje

Stroški