SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)
z dne 25. oktobra 2007
Zadeva T-154/05
Carmela Lo Giudice
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Javni uslužbenci – Uradniki – Psihično nadlegovanje – Ničnostna tožba – Dolžnost pomoči – Obveznost obrazložitve – Legitimno pričakovanje – Člen 24 Kadrovskih predpisov – Dolžnost skrbnega ravnanja – Dopustnost – Odškodninski zahtevek“
Predmet: Tožba za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero je bil ugotovljen neobstoj psihičnega nadlegovanja, in odškodninski zahtevek za povračilo domnevno utrpele nepremoženjske škode.
Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Povzetek
1. Uradniki – Psihično nadlegovanje – Pojem
2. Uradniki – Tožba – Predhodna upravna pritožba – Skladnost med pritožbo in tožbo
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)
3. Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)
4. Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25)
1. Uradnik, ki trdi, da je žrtev psihičnega nadlegovanja, mora ne glede na svoje subjektivno dojemanje zatrjevanih dejstev predložiti vse dokaze, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da je bil žrtev ravnanja, katerega objektivni namen je bil diskreditirati ga ali namerno poslabšati njegove delovne razmere.
Iz tega sledi, da mora biti za ugotovitev obstoja psihičnega nadlegovanja zadevno ravnanje objektivno namerno.
Zavrnitev dopusta zaradi zagotovitve dobrega delovanja službe se načeloma ne more šteti za izraz nadlegovanja. Še več, zadevni uradnik svojemu nadrejenemu ne more utemeljeno očitati zavrnitve prošnje za dopust, če ni opravil upravnih formalnosti, ki so v navodilih za odsotnosti določene za primer prošnje za dopust.
(Glej točke 82, 83 in 107.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 23. februar 2001, De Nicola proti EIB, združene zadeve T‑7/87, T‑208/98 in T‑109/99, RecFP, str. I‑A‑49 in II‑185, točka 286; Sodišče prve stopnje, 8. julij 2004, Schochaert proti Svetu, T‑136/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑215 in II‑957, točka 41; Sodišče prve stopnje, 4. maj 2005, Schmit proti Komisiji, T‑144/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑101 in II‑465, točke 64, 65 in 78.
2. Glede na pravilo skladnosti med upravno pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov in poznejšo tožbo je tožbeni razlog, naveden pred sodiščem Skupnosti, dopusten le, če je bil naveden že v predhodnem postopku, tako da se je lahko organ za imenovanja dovolj natančno seznanil z očitki zainteresirane osebe zoper izpodbijano odločbo.
(Glej točko 122.)
Napotitev na: Sodišče, 1. julij 1976, Sergy proti Komisiji, 58/75, Recueil, str. 1139, točka 32; Sodišče prve stopnje, 14. oktober 2003, Wieme proti Komisiji, T‑174/02, RecFP, str. I‑A‑241 in II‑1165, točka 18; Sodišče prve stopnje, 25. oktober 2005, Cwik proti Komisiji, T‑96/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑343 in II‑1523, točka 32.
3. Člen 24 Kadrovskih predpisov je bil zasnovan za zaščito uradnikov Evropskih skupnosti pred vsakršnim nadlegovanjem ali ponižujočim ravnanjem ne samo s strani tretjih oseb, ampak tudi s strani njihovih nadrejenih ali sodelavcev.
Uprava mora zaradi dolžnosti pomoči, ki jo ima na podlagi tega člena, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju dejstev sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik, ki od svoje institucije zahteva varstvo, predloži začetne dokaze glede resničnosti napadov, katerim naj bi bil izpostavljen. Zadevna institucija mora ob takih dejstvih sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti opraviti preiskavo, da bi ugotovila dejstva, ki so razlog za pritožbo, in sicer ob sodelovanju njenega vlagatelja.
Kar zadeva ukrepe, ki jih je treba sprejeti v položaju, ki spada na področje uporabe člena 24 Kadrovskih predpisov, ima uprava pod nadzorom sodišča Skupnosti široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov in načinov za izvajanje navedenega člena 24. Nadzor sodišča Skupnosti je omejen na vprašanje, ali je zadevna institucija delovala v razumnih mejah in ni očitno nepravilno uporabila svoje diskrecijske pravice.
(Glej točke od 135 do 137.)
Napotitev na: Sodišče, 14. junij 1979, V proti Komisiji, 18/78, Recueil, str. 2093, točka 15; Sodišče, 26. januar 1989, Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točki 15 in 16; Sodišče prve stopnje, 21. april 1993, Tallarico proti Parlamentu, T‑5/92, Recueil, str. II‑477, točka 31; Sodišče prve stopnje, 11. oktober 1995, Baltsavias proti Komisiji, združeni zadevi T‑39/93 in T‑553/93, RecFP, str. I‑A‑233 in II‑695, točka 58; Sodišče prve stopnje, 15. september 1998, Haas in drugi proti Komisiji, T‑3/96, RecFP, str. I‑A‑475 in II‑1395, točka 54; Sodišče prve stopnje, 5. december 2000, Campogrande proti Komisiji, T‑136/98, RecFP, str. I‑A‑267 in II‑1225, točka 42; zgoraj navedena sodba Schochaert proti Svetu, točki 48 in 49; zgoraj navedena sodba Schmit proti Komisiji, točki 96 in 98.
4. Namen obveznosti obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, je zainteresirani osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je odločitev utemeljena in ali vsebuje napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno zakonitost, ter sodišču Skupnosti omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo odločbe.
Obseg obveznosti obrazložitve je treba v vsakem posameznem primeru presojati ne samo ob upoštevanju izpodbijane odločbe, ampak tudi glede na dejanske okoliščine, v katerih je bila navedena odločba sprejeta.
Odločba je tako zadostno obrazložena, če je bil akt, ki je predmet tožbe, sprejet v okoliščinah, ki jih zadevni uradnik pozna in mu omogočajo razumevanje obsega ukrepa, sprejetega v zvezi z njim.
(Glej točke od 160 do 162.)
Napotitev na: Sodišče, 29. oktober 1981, Arning proti Komisiji, 125/80, Recueil, str. 2539, točka 13; Sodišče, 26. november 1981, Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točka 22; Sodišče, 21. junij 1984, Lux proti Računskemu sodišču, 69/83, Recueil, str. 2447, točka 36; Sodišče, 13. december 1989, Prelle proti Komisiji, C‑169/88, Recueil, str. 4335, točka 9; Sodišče prve stopnje, 16. december 1993, Turner proti Komisiji, T‑80/92, Recueil, str. II‑1465, točka 62; Sodišče prve stopnje, 15. februar 1996, Ryan-Sheridan proti Eurofoundu, T‑589/93, RecFP, str. I‑A‑27 in II‑77, točka 95; Sodišče prve stopnje, 2. april 1998, Apostolidis proti Sodišču, T‑86/97, RecFP, str. I‑A‑167 in II‑521, točke od 73 do 77; Sodišče prve stopnje, 6. marec 2001, Campoli proti Komisiji, T‑100/00, RecFP, str. I‑A‑71 in II‑347, točka 53; Sodišče prve stopnje, 20. julij 2001, Brumter proti Komisiji, T‑351/99, RecFP, str. I‑A‑165 in II‑757, točka 28; zgoraj navedena sodba Schmit proti Komisiji, točki 115 in 116.