Sklep Sodišča (šesti senat) z dne 6. marca 2007 – Kazenski postopek proti Di Maggiu in Buccoli

(Zadeva C-397/05)

„Člen 104(3), prvi pododstavek, Poslovnika – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Razlaga členov 43 ES in 49 ES – Igre na srečo – Pobiranje stav za športne dogodke – Obveznost koncesije – Izključitev subjektov, organiziranih v nekaterih oblikah kapitalskih družb – Obvezno dovoljenje policije – Kazenske sankcije“

Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Svobodno opravljanje storitev – Omejitve (člena 43 ES in 49 ES) (Glej točko 7 in točke od 1 do 4 izreka.)

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Tribunale di Palermo – Razlaga členov 31 ES, 43 ES, 49 ES in od 81 ES do 89 ES – Nacionalni zakon, ki za opravljanje dejavnosti pobiranja stav zahteva pridobitev dovoljenja.

Izrek

1.

Nacionalna ureditev, ki ob neobstoju koncesije ali dovoljenja policije, ki ga izda zadevna država članica, prepoveduje opravljanje dejavnosti pobiranja, sprejemanja, vpisa in prenosa stavnih predlogov, še posebej za športne dogodke, pomeni omejitev pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, ki sta določeni v členih 43 ES in 49 ES.

2.

Predložitveno sodišče je pristojno, da preveri, ali je resnični cilj nacionalne ureditve – če omejuje število subjektov, ki delujejo v sektorju iger na srečo – preprečevanje izkoriščanja dejavnosti v tem sektorju v kriminalne ali goljufive namene.

3.

Člena 43 ES in 49 ES je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, kot je ta, ki se obravnava v glavni stvari, ki iz sektorja iger na srečo izključuje in bo še naprej izključevala subjekte, ki so organizirani v obliki kapitalskih družb, katerih delnice kotirajo na organiziranem trgu.

4.

Člena 43 ES in 49 ES je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, kot je ta, ki se obravnava v glavni stvari, ki določa kazensko sankcijo za osebe, kot sta obtoženca v glavni stvari, ker so opravljale organizirano dejavnost pobiranja stav brez koncesije ali dovoljenja policije, ki ga zahteva nacionalna zakonodaja, če te osebe niso mogle pridobiti koncesij ali dovoljenj, ker jim jih zadevna država članica v nasprotju s pravom Skupnosti ni odobrila.