1. Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
2. Pravo Skupnosti – Neposredni učinek – Individualne pravice – Varstvo, ki ga zagotavljajo nacionalna sodišča
(člen 10 ES)
3. Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva
4. Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva
1. Načelo učinkovitega sodnega varstva je splošno načelo prava Skupnosti, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je potrjeno v členih 6 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah ter prav tako v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
(Glej točko 37.)
2. Ob uporabi načela sodelovanja, določenega v členu 10 ES, morajo sodno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti, zagotoviti sodišča držav članic. Če na zadevnem področju ni ureditve Skupnosti, notranji pravni red vsake države članice določi pristojna sodišča in postopkovna pravila za pravna sredstva, ki zagotavljajo varovanje pravic, ki jih posameznikom daje pravo Skupnosti.
Čeprav je Pogodba ES posameznikom omogočila, da lahko v okoliščinah posameznega primera pred sodiščem Skupnosti vložijo več vrst neposrednih tožb, pa njen namen ni bil ustvariti novih pravnih sredstev za zagotavljanje spoštovanja prava Skupnosti pred nacionalnimi sodišči, kot so tista, ki jih določa nacionalno pravo. Drugače bi lahko bilo le, če bi iz ureditve zadevnega nacionalnega pravnega reda izhajalo, da ni nobenega pravnega sredstva, ki bi lahko, čeprav posredno, zagotovilo spoštovanje pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti. Čeprav morata biti procesno upravičenje in pravni interes posameznika načeloma opredeljena v nacionalnem pravu, pravo Skupnosti vendarle zahteva, da nacionalna zakonodaja ne krši pravice do učinkovitega sodnega varstva. Države članice morajo namreč vzpostaviti sistem pravnih sredstev in postopkov, ki zagotavljajo spoštovanje te pravice.
V zvezi s tem podrobna postopkovna pravila pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti, ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Skupnosti, ne smejo praktično onemogočiti oziroma čezmerno otežiti (načelo učinkovitosti). Vsak primer, v katerem se postavi vprašanje učinkovitosti nacionalne postopkovne določbe, je treba preizkusiti upoštevajoč položaj te določbe v celotnem postopku, potek postopka in njegove posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. Poleg tega morajo nacionalna sodišča podrobno ureditev postopkovnih pravil, ki se uporabljajo za tožbe, o katerih odločajo, kolikor mogoče razlagati tako, da bo uporaba te podrobne ureditve čim bolj prispevala k doseganju cilja zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti.
(Glej točke od 38 do 44 in 54.)
3. Načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti, je treba razlagati tako, da ne zahteva, da mora pravni red države članice predvideti samostojno tožbo, primarno, za preizkus skladnosti nacionalnih določb s pravom Skupnosti, če druga učinkovita pravna sredstva, ki niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne nacionalne tožbe, omogočajo predhodno presojo te skladnosti, kar pa je naloga nacionalnega sodišča.
Učinkovito sodno varstvo ni zagotovljeno, če je posameznik prisiljen v upravni ali kazenski postopek oziroma v sankcije, ki bi lahko izhajale iz tega, kot edino pravno sredstvo za izpodbijanje skladnosti spornih nacionalnih določb s pravom Skupnosti.
(Glej točke 61, 64 in 65 ter točko 1 izreka.)
4. Načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti, je treba razlagati tako, da mora biti v pravnem redu države članice mogoče sprejeti začasne ukrepe, dokler se pristojno sodišče ne izreče o skladnosti nacionalnih določb s pravom Skupnosti, če je sprejetje takih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka sodne odločbe, ki bo izdana v zvezi z obstojem teh pravic.
Če dopustnost tožbe, katere namen je zagotoviti spoštovanje pravic, ki jih ima posameznik na podlagi prava Skupnosti, na podlagi nacionalnega prava, ki se uporablja v skladu z zahtevami prava Skupnosti, ni gotova, načelo učinkovitega sodnega varstva zahteva, da mora imeti nacionalno sodišče možnost na tej stopnji vsaj odobriti nujne začasne ukrepe, da bi zagotovilo spoštovanje navedenih pravic. Vendar načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti, ne zahteva, da mora v pravnem redu države članice obstajati možnost, da pristojno nacionalno sodišče izda začasni ukrep, če zahtevek po nacionalnem pravu ni dopusten, razen če pravo Skupnosti te nedopustnosti ne postavlja pod vprašaj.
Če obstaja dvom glede skladnosti nacionalnih določb s pravom Skupnosti, morebitno sprejetje začasnih odredb za odložitev izvršitve teh določb, dokler pristojno sodišče ne odloči o njihovi skladnosti s pravom Skupnosti urejajo merila nacionalnega prava, ki velja pred navedenim sodiščem, če ta merila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne nacionalne zahtevke, in uveljavljanja začasnega sodnega varstva takih pravic praktično ne onemogočajo oziroma čezmerno otežujejo.
Ker na tem področju ni pravil Skupnosti, mora namreč nacionalni pravni red vsake države članice določiti pogoje za sprejetje začasnih ukrepov, katerih namen je zagotoviti spoštovanje pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Skupnosti.
(Glej točke 72, 73, 77, 80 in 83 ter točki 2 in 3 izreka.)