—

za A. Brünsteiner GmbH in Autohaus Hilgert GmbH F. C. Genzow in C. Bittner, odvetnika,

—

za Bayerische Motorenwerke AG (BMW) R. Bechtold, odvetnik,

—

za Komisijo Evropskih skupnosti A. Whelan, K. Mojzesowicz in M. Schneider, zastopniki,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 5(3) Uredbe Komisije (ES) št. 1475/95 z dne 28. junija 1995 o uporabi člena [81](3) Pogodbe za nekatere skupine sporazumov o distribuciji in servisiranju motornih vozil (UL L 145, str. 25) in člena 4 Uredbe Komisije (ES) št. 1400/2002 z dne 31. julija 2002 o uporabi člena 81(3) Pogodbe za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj na področju motornih vozil (UL L 203, str. 30).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru sporov med A. Brünsteiner GmbH (v nadaljevanju: Brünsteiner) in Autohaus Hilgert GmbH (v nadaljevanju: Hilgert) ter Bayerische Motorenwerke AG (v nadaljevanju: BMW) zaradi zakonitosti odpovedi zadnje – z enoletnim odpovednim rokom – sporazumov, ki ju je sklenila z družbama Brünsteiner in Hilgert (v nadaljevanju: tožeči stranki v postopku v glavni stvari) za distribucijo motornih vozil znamke BMW v Nemčiji.

3

V devetnajsti uvodni izjavi Uredbe št. 1475/95 je navedeno:

„Člen 5(2), točki 2 in 3, in člen 5(3) določata minimalne pogoje za izjemo v zvezi s trajanjem in odpovedjo sporazuma o distribuciji in servisiranju, ker se odvisnost distributerja od dobavitelja močno poveča pri kratkoročnih sporazumih ali sporazumih s kratkim odpovednim rokom v primeru vlaganj distributerja za izboljšanje distribucije in servisiranja pogodbenih proizvodov. Da ne bi ovirali razvoja fleksibilnih in učinkovitih struktur distribucije, je dobavitelju treba priznati izredno pravico do prekinitve sporazuma, kadar je treba reorganizirati celotno mrežo ali njen znaten del. […]“

4

Člen 1 Uredbe št. 1475/95 iz prepovedi, določene v členu 81(1) ES, izvzema sporazume, s katerimi dobavitelj pooblaščenemu prodajalcu nalaga obveznost pospeševanja distribucije pogodbenih proizvodov na določenem ozemlju in se zavezuje, da mu bo na tem ozemlju pridržal dobavo vozil in rezervnih delov.

5

Člen 4(1) te uredbe določa, da izjema velja kljub zavezi distributerja, da bo spoštoval minimalne zahteve pri distribuciji, prodaji in servisiranju predvsem glede opreme poslovnih prostorov ali glede popravil in vzdrževanja pogodbenih proizvodov.

6

Člen 5(2) in (3), prvi pododstavek, prva alinea, Uredbe št. 1475/95 določa:

„2.   Kadar je distributer v skladu s členom 4(1) prevzel obveznosti za izboljšanje strukture distribucije, prodaje in servisiranja, izjema velja pod pogojem, da:

[…]

[…]

3.   Pogoji za izjemo, določeni v (1) in (2), ne vplivajo na:

7

Komisija Evropskih skupnosti v obrazložitvenih navodilih k Uredbi št. 1475/95 v odgovor na vprašanje 16(a), ki se glasi: „Ali je možno predčasno prekiniti sporazum?“, navaja:

„Proizvajalec ima pravico, da predčasno prekine sporazum (z enoletnim odpovednim rokom), kadar je treba reorganizirati celotno mrežo ali njen znaten del. Ali je reorganizacija nujna, soglasno ugotovijo stranke ali na zahtevo distributerja tretji izvedenec ali arbiter. Dejstvo, da se obrnejo na tretjega izvedenca ali arbitra, ne vpliva na pravico strank, da v okviru nacionalnega prava predložijo zadevo nacionalnemu sodišču (člen 5(3)). Kadar si dobavitelj v pogodbi pridrži enostransko pravico do odpovedi, ki presega v tej uredbi določene meje, samodejno izgubi ugodnost skupinske izjeme (člen 6(1), točka 5, glej 1.2 zgoraj).

Možnost predčasne odpovedi je bila uvedena z namenom, da se proizvajalcu omogoči fleksibilna prilagoditev na spremembe v strukturah distribucije (uvodna izjava 19). Nujnost reorganizacije je lahko posledica ravnanja konkurentov ali razvoja gospodarskih okoliščin, bodisi zaradi internih odločitev proizvajalca bodisi zaradi zunanjih dogodkov, kot je zaprtje podjetja, v katerem je zaposlenih veliko delavcev v neki regiji. Ob upoštevanju številnosti mogočih situacij ne bi mogli našteti vseh mogočih razlogov za reorganizacijo.

Na podlagi preizkusa posebne organizacije mreže proizvajalca je treba v vsakem posameznem primeru odločiti, ali se ta nanaša na ‚znaten‘ del mreže ali ne. ‚Znaten‘ tako zajema hkrati gospodarski in geografski vidik, ki je lahko omejen na mrežo zadevne države članice ali njenega dela. Proizvajalec mora z distributerjem, ki mu bo odpovedal pogodbo o distribuciji, doseči soglasje, bodisi s tretjim izvedencem bodisi z arbitrom, in se mu ni treba posvetovati z drugimi posredno prizadetimi distributerji.“

8

Uredbo št. 1475/95 je 1. oktobra 2002 nadomestila Uredba št. 1400/2002.

9

V uvodni izjavi 12 zadnjenavedene uredbe je navedeno:

„Ne glede na tržni delež zadevnih podjetij ta uredba ne zajema vertikalnih sporazumov, ki vsebujejo nekatere vrste hudih protikonkurenčnih omejitev (nedopustne omejitve), ki na splošno bistveno omejujejo konkurenco celo pri nizkih tržnih deležih in niso neizogibno potrebne za doseganje zgoraj navedenih pozitivnih učinkov. To zlasti zadeva vertikalne sporazume, ki vsebujejo omejitve, med katere sodijo najnižje ali fiksne cene za nadaljnjo prodajo, in z nekaterimi izjemami, omejevanje ozemlja ali kupcev, na katerem/katerim lahko distributer ali serviser prodaja pogodbeno blago ali storitve. Taki sporazumi ne bi smeli biti deležni ugodnosti izjeme.“

10

V uvodni izjavi 36 iste uredbe je navedeno:

„[Uredba št. 1475/95] se uporablja do 30. septembra 2002. Da bi dali vsem izvajalcem dovolj časa za prilagoditev vertikalnih sporazumov, ki so v skladu z navedeno uredbo in še veljajo, ko preneha veljati izjema, predvidena v njej, je smiselno, da so ti sporazumi v prehodnem obdobju do 1. oktobra 2003 v skladu s to uredbo izvzeti iz prepovedi iz člena 81(1).“

11

Člen 4(1) Uredbe št. 1400/2002 z naslovom „Nedopustne omejitve“ v prvem stavku določa, da izjema ne velja za vertikalne sporazume, ki imajo neposredno ali posredno, sami ali skupaj z drugimi dejavniki pod nadzorom strank za cilj eno ali več omejitev, navedenih v nadaljevanju te določbe.

12

Člen 10 iste uredbe določa:

„Prepoved iz člena 81(1) [ES] ne velja v obdobju od 1. oktobra 2002 do 30. septembra 2003 za sporazume, ki že veljajo na dan 30. septembra 2002 in ne izpolnjujejo pogojev za izjemo, določenih s to uredbo, vendar izpolnjujejo pogoje za izjemo, določene v Uredbi (ES) št. 1475/95.“

13

Komisija je v obrazložitvenih navodilih k Uredbi št. 1400/2002 v odgovoru na vprašanje 20, ki se glasi: „Kako v prehodnem obdobju odpovedati pogodbe v skladu z Uredbo št. 1475/95?“, zapisala:

„Prenehanje veljavnosti Uredbe št. 1475/95 s 30. septembrom 2002 in njena nadomestitev z novo uredbo ne pomenita, da je treba mrežo de facto reorganizirati. Po začetku veljavnosti nove uredbe pa se lahko avtomobilski proizvajalec odloči, da bo reorganiziral znaten del mreže. Da se spoštuje Uredba št. 1475/95 in da se posledično izkoristi prehodno obdobje, je treba pogodbo odpovedati z dvoletnim odpovednim rokom, razen če se dobavitelj ne odloči za reorganizacijo ali če obstaja obveznost plačila odškodnine.“

14

Poleg tega je v teh navodilih glede vprašanja 68, ki se glasi: „Ali Uredba določa minimalen odpovedni rok?“, v četrtem odstavku odgovora navedeno:

„Ali je nujno reorganizirati mrežo, je objektivno vprašanje in dejstvo, da dobavitelj meni, da je ta reorganizacija nujna, ne razrešuje vprašanja v primeru spora. V tem primeru bosta o vprašanju morala odločiti nacionalno sodišče ali arbiter glede na okoliščine.“

15

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta leta 1996 z BMW sklenili pogodbo o distribuciji motornih vozil, ki jih proizvaja BMW. Člen 11.6 te pogodbe je določal:

„11.6 Odpoved zaradi reorganizacije distribucijske mreže

Če je potrebna reorganizacija celotne distribucijske mreže BMW ali njenega znatnega dela, sme BMW odpovedati pogodbo z 12-mesečnim odpovednim rokom.

To velja tudi v primeru, kadar se v bistvenih točkah spremenijo splošni pravni pogoji te pogodbe.“

16

Septembra 2002 je BMW odpovedala vse pogodbe o distribuciji v svoji evropski mreži z dnem 30. septembra 2003, ker naj bi Uredba št. 1400/2002 povzročila korenite pravne in strukturne spremembe v sektorju distribucije motornih vozil. BMW je nato z večino svojih nekdanjih distributerjev sklenila nove pogodbe z učinkom od 1. oktobra 2003 dalje in jih prilagodila zahtevam iz Uredbe št. 1400/2002.

17

Tožečima strankama v postopku v glavni stvari taki pogodbi nista bili ponujeni. Zato sta pri nemških sodiščih vložili tožbi, s katerima sta izpodbijali zakonitost odpovedi pogodb o distribuciji in zatrjevali, da bi morali biti odpovedani šele po poteku dvoletnega odpovednega roka, ki se izteče 30. septembra 2004.

18

Oberlandesgericht München je 26. februarja 2004 ti tožbi zavrnilo tudi v pritožbenem postopku, ker so spremembe, ki so izhajale iz izdaje Uredbe št. 1400/2002, zahtevale reorganizacijo distribucijske mreže BMW. Po mnenju tega sodišča so namreč omejitve konkurence, ki so bile do zdaj združljive z Uredbo št. 1475/95, odslej pomenile nedopustne omejitve v smislu člena 4 Uredbe št. 1400/2002, tako da bi vse določbe, ki omejujejo konkurenco in so vključene v pogodbe o distribuciji, ne glede na odpoved teh pogodb z dnem 30. septembra 2003, postale nične 1. oktobra 2003. BMW torej ni mogla sprejeti, niti samo do 30. septembra 2004, pogodb o distribuciji brez določb, ki omejujejo konkurenco, oziroma sploh nobenih pogodb o distribuciji, če bi bile te popolnoma neveljavne po nacionalnem pravu.

19

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta zoper ti odločitvi pri Bundesgerichtshof vložili revizijo.

20

To sodišče je v predložitvenih odločbah navedlo, da v skladu z ozko razlago, ki temelji na obrazložitvenih navodilih Komisije k uredbama št. 1475/95 in 1400/2002, nujnosti reorganizacije ne more upravičiti zgolj začetek veljavnosti Uredbe št. 1400/2002, temveč gospodarsko dogajanje, in menilo, da ima navedeni začetek veljavnosti nujne učinke na notranjo strukturo distribucijskih sistemov. Reorganizacijo distribucijske mreže lahko terjajo ne samo gospodarske okoliščine, ampak tudi pravni razlogi. Dalje naj bi bil distribucijski sistem strukturni del te mreže. Končno naj bi Uredba št. 1400/2002 povzročila nujnost spremembe neznanega obsega, ker ni več dopuščala izjem do tedaj razširjene kombinacije ekskluzivne in selektivne distribucije. Proizvajalci bi se morali odločiti za enega od teh sistemov. Pri selektivni distribuciji, ki naj bi se skoraj vedno izbrala, naj torej ne bi bile več dovoljene teritorialne omejitve in zaščita ozemlja koncesionarjev. Poleg tega bi bilo treba prodajo in servisiranje ločiti, ekskluzivnost znamke pa bi pretežno izginila.

21

Če proizvajalec ne bi prilagodil svojih pogodb oziroma jih odpovedal in ne bi sklenil novih pred iztekom prehodnega obdobja, bi vse določbe, ki omejujejo konkurenco, na podlagi člena 81 ES postale nične od 1. oktobra 2003 dalje, ker omejitve, ki jih priznava Uredba št. 1475/95, delno pomenijo nedopustne omejitve v smislu člena 4 Uredbe št. 1400/2002, katerih posledica je ničnost vseh pogodbenih določb, ki omejujejo konkurenco. Znotraj distribucijske mreže naj bi to ustvarilo dvojno pravno stanje, v katerem naj bi bili bolj svobodni distributerji, ki naj ne bi bili pripravljeni privoliti v prilagoditev pogodbe novi uredbi. Proizvajalec naj ne bi smel sprejeti tovrstnih neugodnosti niti za eno leto.

22

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče sprašuje, ali vprašanje zakonitosti odpovedi pogodb o distribuciji dejansko ni brezpredmetno. Na podlagi nacionalnega prava naj bi neveljavnost določb, ki omejujejo konkurenco, namreč povzročila popolno neveljavnost zadevnih pogodb od 1. oktobra 2003 dalje. Po mnenju tega sodišča naj bi navedbe Komisije v obrazložitvenih navodilih k Uredbi št. 1400/2002 vendarle nasprotovale tej posledici in tako podpirale strogo razlago člena 4 te uredbe.

23

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

24

Zadevi C-376/05 in C-377/05 sta bili s sklepom predsednika Sodišča z dne 18. januarja 2006 združeni za namen pisnega in ustnega postopka ter izdaje sodbe.

25

BMW je v pisnih stališčih pred Sodiščem in na obravnavi izpodbijala veljavnost člena 5(2) in (3) Uredbe št. 1475/95, ker je v nasprotju s členom 81(3) ES zlasti zato, ker na eni strani uporabo skupinske izjeme pogojuje z dodatnimi omejitvami konkurence, ki niso nujno potrebne niti niso v korist potrošnikom, in ker ga na drugi strani utemeljujejo socialni preudarki, ki niso povezani s konkurenco.

26

V skladu s sodno prakso Sodišča izključno predložitveno sodišče določi predmet vprašanj, ki jih namerava postaviti Sodišču. Samo nacionalna sodišča, ki odločajo o sporu in ki morajo prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo bodo izdala, glede na posebnosti vsake zadeve presojajo, ali je za izdajo njihove sodbe potrebno sprejetje predhodne odločbe in ali so vprašanja, ki jih postavljajo Sodišču, ustrezna (glej v tem smislu sodbi z dne 16. marca 1999 v zadevi Castelletti, C-159/97, Recueil, str. I-1597, točka 14, in z dne 6. julija 2006 v zadevi Kersbergen-Lap in Dams-Schipper, C-154/05, ZOdl., str. I-6249, točka 21).

27

Predložitveno sodišče želi torej s predlogoma za sprejetje predhodne odločbe dobiti le razlago določb člena 5(2) in (3) Uredbe št. 1475/95. Ne navaja, da dvomi o veljavnosti teh določb ali da bi se tako vprašanje pojavilo v sporu v glavni stvari, ki poteka pri njem.

28

Ker v teh okoliščinah člen 234 ES ni podlaga za pravno sredstvo, ki bi bilo na voljo strankam v sporu, ki poteka pred nacionalnim sodiščem, Sodišče ni zavezano presoditi veljavnosti prava Skupnosti zgolj zato, ker je ena od teh strank v pisnih stališčih poudarila to vprašanje v tem sporu (glej v tem smislu sodbi z dne 6. julija 2000 v zadevi ATB in drugi, C-402/98, Recueil, str. I-5501, točki 30 in 31, in z dne 10. januarja 2006 v zadevi IATA in ELFAA, C-344/04, ZOdl., str. I-403, točka 28).

29

Zato, kot je Komisija pravilno navedla na obravnavi, ni treba preučiti vprašanja o veljavnosti člena 5(2) in (3) Uredbe št. 1475/95, ki ga je zastavila BMW,.

30

S tem vprašanjem predložitveno vprašanje v bistvu sprašuje, ali je začetek veljavnosti Uredbe št. 1400/2002 lahko povzročil nujnost reorganizacije celotne distribucijske mreže dobavitelja ali njenega znatnega dela v smislu člena 5(3), prvi pododstavek, prva alinea, Uredbe št. 1475/95 in s tem upravičil uporabo pravice do odpovedi z enoletnim odpovednim rokom, ki jo določa ta določba.

31

Opozoriti je treba, da je Sodišče v sodbi z dne 7. septembra 2006 v zadevi Vulcan Silkeborg (C-125/05, ZOdl., str. I-7637) že odgovorilo na to vprašanje in razsodilo, da čeprav začetek veljavnosti Uredbe št. 1400/2002 sam po sebi ni povzročil nujnosti reorganizacije distribucijske mreže dobavitelja v smislu člena 5(3), prvi pododstavek, prva alinea, Uredbe št. 1475/95, pa je ta začetek veljavnosti lahko, glede na posebno organizacijo distribucijske mreže vsakega dobavitelja, vseeno zahteval tako bistvene spremembe, da jih je resnično treba šteti za reorganizacijo celotne mreže ali njenega znatnega dela v smislu te določbe.

32

V zvezi s tem je Sodišče v točkah od 59 do 61 iste sodbe vseeno poudarilo, da je Uredba št. 1400/2002 sicer res uvedla bistvene spremembe glede sistema izjem po skupinah, ki ga je vzpostavila Uredba št. 1475/95, spremembe, ki jih dobavitelji lahko izvedejo k svojim sporazumom o distribuciji, da bi zagotovili, da zanje še naprej velja skupinska izjema, pa so se lahko kazale zgolj v prilagoditvah pogodb, ki so veljale na dan, ko se je zadnjenavedena uredba prenehala uporabljati, v prehodnem enoletnem obdobju, ki ga določa člen 10 Uredbe št. 1400/2002. Tovrstna prilagoditev torej ni samodejno povzročila nujnosti, da se na podlagi veljavnega nacionalnega prava te pogodbe razdrejo, kot tudi ne tega, da se reorganizira celotna navedena distribucijska mreža ali njen znaten del.

33

Kot je Sodišče presodilo v točki 64 zgoraj navedene sodbe Vulcan Silkeborg, morajo nacionalna sodišča in arbitražni organi glede na vse konkretne elemente spora, ki jim je predložen, presoditi, ali spremembe, ki jih je izvedel dobavitelj, v skladu s členom 5(3), prvi pododstavek, prva alinea, Uredbe št. 1475/95 pomenijo reorganizacijo njegove celotne distribucijske mreže ali njenega znatnega dela in ali je bila ta nujna zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 1400/2002.

34

Glede tega je Sodišče v točkah 29 in 30 iste sodbe pojasnilo, da „reorganizacija celotne mreže ali njenega znatnega dela“ v smislu navedenega člena 5(3), prvi pododstavek, prva alinea, zahteva bistveno vsebinsko in geografsko spremembo struktur distribucije zadevnega dobavitelja, ki se lahko nanašajo med drugim na naravo ali obliko teh struktur, njihov cilj, porazdelitev notranjih nalog v okviru teh struktur, način dobave predmetnih proizvodov in storitev, število in status sodelujočih v teh strukturah ter njihovo geografsko pokritost.

35

V nasprotju s trditvami tožečih strank v postopku v glavni stvari v tem primeru, čeprav ni brezpogojno določeno, tudi ni izključeno, da je lahko posledica take reorganizacije sprememba določil pogodbe sporazuma o distribuciji zaradi začetka veljavnosti nove uredbe o izjemi. Sodišče je poleg tega v točki 54 zgoraj navedene sodbe Vulcan Silkeborg odločilo, da je Uredba št. 1400/2002 uvedla bistvene spremembe sistema izjem po skupinah, ki ga je vzpostavila Uredba št. 1475/95, in predvidela strožja pravila, kot jih je zadnja uvedla za izjemo od določenih omejitev konkurence, za katere velja prepoved iz člena 81(1) ES.

36

Glede pogoja iz člena 5(3), prvi pododstavek, prva alinea, Uredbe št. 1475/95 v zvezi z „nujnostjo“ reorganizacije je Sodišče v točki 37 zgoraj navedene sodbe Vulcan Silkeborg navedlo, da ta pogoj zahteva, da se lahko reorganizacija prepričljivo utemelji z razlogi gospodarske učinkovitosti, ki temeljijo na notranjih ali zunanjih objektivnih okoliščinah dobaviteljevega podjetja, ki bi lahko ob upoštevanju konkurenčnega okolja, v katerem ta dobavitelj deluje, in če ne bi bila izvedena hitra reorganizacija njegove distribucijske mreže, škodila učinkovitosti obstoječih struktur mreže.

37

Zato v nasprotju s trditvijo Komisije zgolj dejstvo, da dobavitelj, ki se opira na subjektivno tržno presojo stanja svoje distribucijske mreže, meni, da je taka reorganizacija nujna, ne bi samo po sebi zadoščalo za dokaz o nujnosti take reorganizacije v smislu člena 5(3), prvi pododstavek, prva alinea, Uredbe št. 1475/95. Nasprotno se v zvezi s tem upoštevajo morebitne neugodne gospodarske posledice za dobavitelja, če bi sporazum o distribuciji odpovedal z dvoletnim odpovednim rokom (zgoraj navedena sodba Vulcan Silkeborg, točka 38).

38

Zato je na prvo vprašanje treba odgovoriti, da začetek veljavnosti Uredbe št. 1400/2002 sam po sebi ni povzročil nujnosti reorganizacije distribucijske mreže dobavitelja v smislu člena 5(3), prvi pododstavek, prva alinea, Uredbe št. 1475/95. Vendar je ta začetek veljavnosti lahko, glede na posebno organizacijo distribucijske mreže vsakega dobavitelja, zahteval tako bistvene spremembe, da jih je resnično treba šteti za reorganizacijo navedene mreže v smislu te določbe. Nacionalna sodišča in arbitražni organi morajo presoditi, ali je tako glede na vse konkretne elemente spora, ki jim je predložen.

39

S tem vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali dejstvo, da sporazum o distribuciji, ki izpolnjuje pogoje za izjemo po Uredbi št. 1475/95, vsebuje omejitve konkurence, prepovedane s členom 4 Uredbe št. 1400/2002, nujno pomeni, da po izteku prehodnega obdobja, določenega v členu 10 zadnje uredbe, skupinska izjema, ki jo določa ta člen, postane neuporabljiva za vse omejitve konkurence, ki jih vsebuje tak sporazum, še zlasti kadar naj bi na podlagi nacionalnega prava iz tega izhajala celotna neveljavnost tega sporazuma.

40

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da se to vprašanje zastavlja za primer, v katerem naj bi šteli, da je odpoved sporazuma z enoletnim odpovednim rokom po začetku veljavnosti Uredbe št. 1400/2002, kot je to v obravnavanem primeru storila BMW, v nasprotju s členom 5(3), prvi pododstavek, prva alinea, Uredbe št. 1475/95. Po mnenju predložitvenega sodišča takega sporazuma, če ga dobavitelj ni zakonito odpovedal in je bil tako na vsak način v celoti neveljaven na podlagi nacionalnega prava od 1. oktobra 2003 dalje, nikakor ne bi bilo mogoče izvršiti za obdobje do 30. septembra 2004, kot predlagata tožeči stranki v postopku v glavni stvari. To sodišče se zato sprašuje, ali ni mogoče člen 4 Uredbe št. 1400/2002 izjemoma razlagati tako, da v takem primeru ta določba ne pripelje do neuporabljivosti skupinske izjeme za obravnavani sporazum.

41

Iz odgovora na prvo vprašanje je razvidno, da lahko v nekaterih primerih začetek veljavnosti Uredbe št. 1400/2002 upraviči uporabo pravice do odpovedi z enoletnim odpovednim rokom, ki je določena v členu 5(3), prvi pododstavek, prva alinea, Uredbe št. 1475/95. Vendar kot je navedeno v točki 38 te sodbe, mora le predložitveno sodišče glede na vse konkretne elemente sporov, ki sta mu predložena, presoditi, ali so pogoji, določeni v zadnji določbi, izpolnjeni v zadevah v glavni stvari.

42

V teh okoliščinah je treba – ker ni mogoče izključiti, da odpoved sporazumov z enoletnim odpovednim rokom, ki je bila izvedena v tem primeru, ne izpolnjuje teh pogojev – odgovoriti tudi na drugo vprašanje, da bi temu sodišču dali vse elemente, ki mu lahko koristijo pri razsojanju predložene zadeve (glej v tem smislu sodbi z dne 29. aprila 2004 v zadevi Weigel, C-387/01, Recueil, str. I-4981, točka 44, in z dne 21. februarja 2006 v zadevi Ritter-Coulais, C-152/03, ZOdl., str. I-1711, točka 29).

43

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 10 Uredbe št. 1400/2002, kot izhaja iz uvodne izjave 36 te uredbe, uvaja prehodno obdobje, da bi imeli vsi izvajalci dovolj časa za prilagoditev sporazumov, ki so v skladu z Uredbo št. 1475/95 in še veljajo na dan, ko se ta uredba preneha uporabljati. Ta določba zato predpisuje, da prepoved iz člena 81(1) ES ne velja v obdobju od 1. oktobra 2002 do 30. septembra 2003.

44

Iz samega besedila člena 10 Uredbe št. 1400/2002 je jasno razvidno, da je prepoved iz člena 81(1) ES veljala od 1. oktobra 2003 za sporazume, ki niso bili prilagojeni, da bi izpolnjevali pogoje za izjemo, ki jo določa ta uredba.

45

V skladu z besedilom člena 4(1), prvi stavek, Uredbe št. 1400/2002, in kot izhaja iz njene uvodne izjave 12, izjema, ki jo določa ta uredba, ne velja za sporazume, katerih cilj je vsaj ena od nedopustnih omejitev, naštetih v členu 4(1).

46

V nasprotju z navedbami predložitvenega sodišča in glede na navedbe vseh strank, ki so predložile stališča, iz tega sledi, da skupinska izjema, kot jo določa Uredba št. 1400/2002, po izteku navedenega prehodnega obdobja ni veljala za sporazume, ki so imeli za cilj eno od navedenih nedopustnih omejitev, čeprav so bili sklenjeni v skladu z Uredbo št. 1475/95, kakor je pravilno poudaril generalni pravobranilec v točki 30 sklepnih predlogov.

47

Če sporazum ne izpolnjuje pogojev, ki jih določba uredba o izjemah, za pogodbene določbe, ki jih vsebuje, ne more veljati prepoved iz člena 81(1) ES, če so izpolnjeni pogoji za uporabo te določbe in če niso izpolnjeni pogoji za izjemo na podlagi člena 81(3) ES.

48

Posledice prepovedi pogodbenih določil, ki niso v skladu s členom 81(1) ES, za vse druge dele sporazuma ali za druge obveznosti, ki iz njega izhajajo, vseeno ne spadajo v pravo Skupnosti. Zato nacionalno sodišče v skladu z upoštevnim nacionalnim pravom presodi obseg in posledice morebitne prepovedi nekaterih določil na podlagi člena 81 ES za vsa pogodbena razmerja (glej v tem smislu sodbi z dne 18. decembra 1986 v zadevi VAG France, 10/86, Recueil, str. 4071, točki 14 in 15, in z dne 30. aprila 1998 v zadevi Cabour, C-230/96, Recueil, str. I-2055, točka 51).

49

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari vseeno menita, da bi ob upoštevanju primarnosti člena 5 Uredbe št. 1475/95 in členov 4 in 10 Uredbe št. 1400/2002, nacionalno pravo morali razlagati v skladu s pravom Skupnosti, tako da prepoved pogodbenih določil, ki omejujejo konkurenco, samodejno ne povzroči neveljavnosti celotnega sporazuma. Po njunem mnenju bi tako posledico smeli predvideti le, če bi distributer brez resnega razloga zavrnil pogodbena določila, ki jih je za prilagoditev spremembi pravnega stanja predlagal dobavitelj.

50

Tega mnenja ni mogoče sprejeti. Če je cilj sporazuma ena od nedopustnih omejitev, naštetih v členu 4 Uredbe št. 1400/2002, nikakor ni v nasprotju s pravom Skupnosti, da prepoved omejitvenih pogodbenih določil tega sporazuma po nacionalnem pravu povzroči neveljavnost celotnega sporazuma, ker ta določba, kot izhaja iz uvodne izjave 12 te uredbe, po eni strani zadeva najhujše omejitve konkurence v zadevnem sektorju in po drugi strani sama določa neuporabo skupinske izjeme za ta celoten sporazum.

51

Na drugo vprašanje je tako treba odgovoriti, da je člen 4 Uredbe št. 1400/2002 treba razlagati tako, da se skupinska izjema, ki jo določa ta uredba, po izteku prehodnega obdobja, določenega v členu 10 te uredbe, ni uporabljala za pogodbe, ki izpolnjujejo pogoje za skupinsko izjemo, ki jo določa Uredba št. 1475/95, katerih cilj je vsaj ena od nedopustnih omejitev, ki so naštete v členu 4, tako da so lahko vsa pogodbena določila, ki omejujejo konkurenco in jih take pogodbe vsebujejo, prepovedana s členom 81(1) ES, če niso bili izpolnjeni pogoji za izjemo na podlagi člena 81(3) ES.

52

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: