1. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Protokol o vključitvi schengenskega pravnega reda – Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Načelo ,ne bis in idem‘
(Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, člen 54)
2. Evropska unija – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Protokol o vključitvi schengenskega pravnega reda – Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Načelo ,ne bis in idem‘
(Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma, člena 58 in 71)
1. Člen 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma je treba razlagati tako, da:
– je upoštevno merilo za uporabo omenjenega člena merilo istovetnosti dejanj v smislu obstoja celote med seboj neločljivo povezanih dejanj, ne glede na pravno kvalifikacijo teh dejanj ali pravno zavarovani interes;
– se različna dejanja, ki zajemajo med drugim po eni strani hrambo denarnih zneskov, ki izvirajo iz trgovanja s prepovedanimi drogami, v državi pogodbenici in po drugi strani razpečevanje tako pridobljenega denarja po menjalnicah v drugi državi pogodbenici, ne morejo šteti kot „ista dejanja“ v smislu tega člena le zaradi tega, ker pristojni nacionalni organ ugotovi, da ta dejanja povezuje isti naklep za storitev kaznivega dejanja;
– ta nacionalni organ mora presoditi, ali je stopnja istovetnosti in povezanosti med vsemi primerljivimi okoliščinami taka, da je mogoče glede na zgoraj navedeno upoštevno merilo ugotoviti, da gre za „ista dejanja“ v smislu tega člena 54.
(Glej točko 36 in izrek.)
2. Iz člena 58 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (KISS) izhaja, da pogodbenice lahko uporabijo širše nacionalne določbe o načelu ne bis in idem glede sodb, izrečenih v tujini. Vendar ta člen državi pogodbenici nikakor ne dopušča, da opusti sojenje o kaznivem dejanju, povezanem s prepovedanimi drogami ob kršitvi svojih obveznosti, ki izhajajo iz člena 71 KISS, branega v povezavi s členom 36 Enotne konvencije o mamilih, podpisane v New Yorku 30. marca 1961 v okviru Združenih narodov, le zato ker je bil storilec že obsojen v drugi državi pogodbenici zaradi drugih kaznivih dejanj, pri katerih gre za isti naklep za storitev kaznivega dejanja. Te določbe pa, nasprotno, ne nasprotujejo temu, da v nacionalnem pravu pristojni organi, ki odločajo o drugem postopku, pri določitvi kazni upoštevajo morebitne sankcije, ki so bile že izrečene v prvem postopku.
(Glej točke od 33 do 35.)