Zadeva C-292/05

Eirini Lechouritou in drugi

proti

Dimosio tis Omospondiakis Dimokratias tis Germanias

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Efeteio Patron)

„Bruseljska konvencija − Člen 1, prvi odstavek, prvi stavek − Področje uporabe − Civilne in gospodarske zadeve − Pojem − Odškodninska tožba, ki so jo pravni nasledniki žrtev vojnih pobojev vložili v državi pogodbenici proti drugi državi pogodbenici zaradi dejanj njenih oboroženih sil“

Povzetek sodbe

Konvencija o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb – Področje uporabe – Civilne in gospodarske zadeve – Pojem „civilne in gospodarske zadeve“

(Konvencija z dne 27. septembra 1968, člen 1, prvi odstavek, prvi stavek)

Člen 1, prvi odstavek, prvi stavek, Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kakor je bila spremenjena s konvencijami o pristopu iz let 1978, 1982 in 1989, je treba razlagati tako, da tožba, ki so jo v državi pogodbenici proti drugi državi pogodbenici vložile fizične osebe in s katero zahtevajo odškodnino za škodo, ki so jo pravni nasledniki žrtev dejanj oboroženih sil utrpeli zaradi vojaških operacij na ozemlju prvonavedene države, ni „civilna zadeva“ v smislu te določbe.

Pojem „civilne in gospodarske zadeve“ namreč ne zajema sporov, ki izvirajo iz izvajanja suverenih pravic državne oblasti s strani ene pravdne stranke, ker ta izvaja pooblastila, ki odstopajo od splošnih pravil, veljavnih v razmerjih med posamezniki, in to velja še toliko bolj, kadar gre za odškodninsko tožbo, katere vzrok so operacije, ki so jih izvajale oborožene sile, saj so take operacije eden od značilnih izrazov državne suverenosti zlasti zato, ker se pristojni javni organi zanje odločijo enostransko in zavezujoče ter se kažejo kot neločljivo povezane z zunanjo in obrambno politiko držav.

V zvezi s tem se vprašanje o zakonitosti dejanj izvajanja državne oblasti, ki so podlaga za tako tožbo, nanaša na naravo teh dejanj, ne pa na področje, iz katerega izhajajo. Ker slednje kot tako ne spada na področje uporabe Konvencije, drugačne razlage ni mogoče upravičiti z nezakonitostjo takih dejanj.

(Glej točke od 34 do 37 in od 41 do 44 ter izrek.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 15. februarja 2007(*)

V zadevi C-292/05,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi Protokola z dne 3. junija 1971 v zvezi z razlago Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah s strani Sodišča, ki ga je vložilo Efeteio Patron (Grčija) z odločbo z dne 8. junija 2005, ki je na Sodišče prispela 20. julija 2005, v postopku

Eirini Lechouritou,

Vasileios Karkoulias,

Georgios Pavlopoulos,

Panagiotis Brátsikas,

Dimitrios Sotiropoulos,

Georgios Dimopoulos

proti

Dimosio tis Omospondiakis Dimokratias tis Germanias,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Schintgen (poročevalec), J. Klučka, sodnika, R. Silva de Lapuerta, sodnica, in J. Makarczyk, sodnik,

generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,

sodna tajnica: L. Hewlett, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. septembra 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za E. Lechouritou, V. Karkouliasa, G. Pavlopoulosa, P. Brátsikasa, D. Sotiropoulosa in G. Dimopoulosa I. Stamoulis, dikigoros, in J. Lau, odvetnik,

– za nemško vlado R. Wagner, zastopnik, skupaj z B. Heßom, profesorjem,

– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Aiellom, avvocato dello Stato,

– za nizozemsko vlado H. G. Sevenster in M. de Grave, zastopnika,

– za poljsko vlado T. Nowakowski, zastopnik,

– za Komisijo Evropskih skupnosti M. Condou-Durande in A.-M. Rouchaud-Joët, zastopnici,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 8. novembra 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL L 304, str. 1 in – spremenjeno besedilo – str. 77), Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike (UL L 388, str. 1) in Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike (UL L 285, str. 1, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija).

2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med E. Lechouritou, V. Karkouliasom, G. Pavlopoulosom, P. Brátsikasom, D. Sotiropoulosom ter G. Dimopoulosom, grškimi državljani s stalnim prebivališčem v Grčiji, ki so tožeče stranke v postopku v glavni stvari, in Zvezno republiko Nemčijo zaradi povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli zaradi dejanj nemških oboroženih sil, katerih žrtve so bili njihovi starši med okupacijo Grčije v drugi svetovni vojni.

Pravni okvir

3 Člen 1 Bruseljske konvencije z naslovom „Področje uporabe“ določa:

„Ta konvencija se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na vrsto sodišča. Zlasti se ne uporablja v davčnih, carinskih zadevah in upravnih zadevah.

Ne uporablja se v:

(1) zadevah v zvezi z osebnim statusom, pravno in poslovno sposobnostjo ter zakonitim zastopanjem fizičnih oseb, premoženjskimi režimi zakoncev in dedovanjem, vključno z oporočnim;

(2) stečajih, poravnavah in podobnih postopkih;

(3) zadevah socialne varnosti;

(4) arbitražnih zadevah.“

4 Pravila o pristojnosti, določena v Bruseljski konvenciji, so v naslovu II, ki obsega člene od 2 do 24.

5 V členu 2 Bruseljske konvencije, ki spada pod naslov II, oddelek 1, z naslovom Splošne določbe, je v prvem odstavku določeno naslednje načelo Bruseljske konvencije:

„S pridržkom določb te konvencije so osebe s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici, ne glede na njihovo državljanstvo, tožene pred sodišči te države.“

6 Člen 3, prvi odstavek, istega oddelka Bruseljske konvencije določa:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici so lahko tožene pred sodišči druge države pogodbenice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 6 tega naslova.“

7 V členih od 5 do 18 Bruseljske konvencije, ki sestavljajo oddelke od 2 do 6 njenega naslova II, so določena pravila za posebno, obvezno in izključno pristojnost.

8 Člen 5, točka 1, Bruseljske konvencije, ki spada pod naslov II, oddelek 2, z naslovom „Posebna pristojnost“, določa:

„Toženec s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici je lahko tožen v drugi državi pogodbenici:

[…]

(3) v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči kraja, v katerem je nastopil škodni dogodek;

(4) v odškodninskih tožbah ali tožbah za vzpostavitev prejšnjega stanja, katerih predmet je kaznivo dejanje, pred kazenskim sodiščem, pri katerem je vložena obtožnica, če je to sodišče pristojno za odločanje o civilnopravnih zahtevkih;

[…]“

Postopek v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

9 Iz spisa, ki ga je Sodišču posredovalo predložitveno sodišče, izhaja, da je predmet postopka v glavni stvari poboj civilistov, ki so ga 13. decembra 1943 zagrešili vojaki nemških oboroženih sil in v katerem je umrlo 676 prebivalcev kraja Kalavrita (Grčija).

10 Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so leta 1995 pri Polymeles Protodikeio Kalavriton vložile tožbo, s katero so zahtevale, naj se Zvezni republiki Nemčiji naloži povrnitev premoženjske škode ter nepremoženjske škode in škode zaradi duševnih bolečin, ki jim je bila povzročena z dejanji nemških oboroženih sil.

11 Leta 1998 je Polymeles Protodikeio Kalavriton, pred katerim se Zvezna republika Nemčija ni spustila v postopek, tožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da grška sodišča niso pristojna za odločanje o tožbi, ker tožeča stranka, ki je suverena država, uživa imuniteto na podlagi člena 3, drugi odstavek, grškega zakona o pravdnem postopku.

12 Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so januarja 1999 zoper sodbo vložile pritožbo pri Efeteio Patron, ki je, po odločitvi o formalni dopustnosti v letu 2001, ustavilo postopek, dokler se Anotato Eidiko Dikastirio (posebno višje sodišče) v vzporednem postopku ne bi izreklo o razlagi pravil mednarodnega prava s področja sodne imunitete suverenih držav in opredelitvi teh pravil za splošno priznana načela mednarodne skupnosti. V tem postopku je šlo po eni strani za vprašanje, ali je treba za splošno priznano pravilo mednarodnega prava šteti določbo člena 11 Evropske konvencije o imuniteti držav – podpisane 16. maja 1972 v Baslu, vendar Helenska republika ni njena pogodbena stranka −, v skladu s katero se „[D]ržava pogodbenica ne more sklicevati na sodno imuniteto pred sodiščem druge države pogodbenice, če se postopek nanaša na odškodnino za nepremoženjsko ali premoženjsko škodo, ki izvira iz škodnega dogodka, ki je nastopil na ozemlju države sodišča in če se je povzročitelj škode v njej zadrževal v času, ko je ta dogodek nastopil.“ Po drugi strani se je prav tako postavilo vprašanje, ali v skladu z običaji mednarodnega prava ta izjema od imunitete držav pogodbenic zajema tudi odškodninske zahtevke zaradi kaznivih dejanj, ki so bila sicer storjena v oboroženih spopadih, vendar so prizadela osebe določene skupine ali natančno določenega kraja, ki s spopadi niso imele ničesar in niso sodelovale v vojnih operacijah.

13 Anotato Eidiko Dikastirio je v zvezi s tem leta 2002 v postopku, ki je tekel pred njim, odločilo, da „glede na trenutni razvoj mednarodnega prava še naprej velja splošno priznano pravilo, v skladu s katerim zoper državo pred sodiščem druge države članice ni dovoljena nikakršna odškodninska tožba zaradi škode, ki je nastala na ozemlju države sodišča in v katero so kakor koli, bodisi v obdobju vojne bodisi v obdobju miru, vpletene oborožene sile tožene države“, tako da tožena država v tem primeru uživa imuniteto.

14 V skladu s členom 100, četrti odstavek, grške ustave sodb, ki jih izda Anotato Eidiko Dikastirio, „ni mogoče izpodbijati“. Poleg tega na podlagi člena 54, prvi odstavek, zakona o tem sodišču njegova sodba o vprašanju, ali je treba pravilo mednarodnega prava šteti za splošno priznano, velja erga omnes, tako da sodba Anotato Eidiko Dikastirio, ki je odpravila dvom o vprašanju, ali je treba določeno pravilo mednarodnega prava šteti za splošno priznano, in presoja, ki jo v zvezi s tem vsebuje taka sodba, zavezujeta ne samo sodišče, ki je vprašanje postavilo Anotato Eidiko Dikastirio, ali stranke vlagateljice tožbe, na podlagi kateri se izda omenjena sodba, temveč tudi vsa sodišča ali organe Helenske republike, pred katerimi se sproži isto pravno vprašanje.

15 Vendar je po tem, ko so se tožeče stranke v postopku v glavni stvari sklicevale na Bruseljsko konvencijo, zlasti njen člen 5, točki 3 in 4, ki po njihovih trditvah državam odreka imuniteto v vseh primerih, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno na ozemlju države sodišča, predložitveno sodišče podvomilo o tem, ali pravno sredstvo, ki je bilo pri njem vloženo, spada v področje uporabe navedene konvencije, in v zvezi s tem ugotovilo, da sta obstoj imunitete tožene države in torej nepristojnost grških sodišč za odločanje v predloženem sporu odvisna od odgovora na sporna pravna vprašanja.

16 V teh okoliščinah je Efeteio Patron sklenilo prekiniti postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. Ali v področje uporabe Bruseljske konvencije v smislu člena 1 spadajo odškodninske tožbe, ki jih fizične osebe vložijo proti državi pogodbenici zaradi civilnopravne odgovornosti za dejanja ali opustitve svojih oboroženih sil, če so bila zaradi napadalne vojne tožeče stranke ta dejanja ali opustitve, ki so bila izvedena v času vojaške okupacije države, v kateri imajo tožeče stranke stalno prebivališče, v očitnem nasprotju z vojnim pravom in jih je mogoče opredeliti tudi kot kazniva dejanja zoper človečnost?

2. Ali je s sistemom Bruseljske konvencije združljiv ugovor imunitete tožene države, ki v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje pomeni avtomatično izključitev uporabe konvencije, in sicer še posebej v primeru dejanj in opustitev oboroženih sil tožene stranke, ki so bila izvršena, preden je ta konvencija začela veljati, to pomeni v letih od 1941 do 1944?“

Postopek pred Sodiščem

17 Z dopisom, ki je bil v sodnem tajništvu Sodišča vložen 28. novembra 2006, so tožeče stranke v postopku v glavni stvari zavzele stališče do sklepnih predlogov generalnega pravobranilca in Sodišču predlagale, „naj ugotovi, da je predložena zadeva ‚izjemnega pomena‘ in jo v skladu s členom 16 Statuta Sodišča predloži na občno sejo ali velikemu senatu.“

18 V zvezi s tem je treba spomniti, da niti Statut niti Poslovnik Sodišča strankam ne omogočata, da predložijo stališča kot odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca. V skladu s sodno prakso je treba tak predlog zavrniti (glej zlasti sklep z dne 4. februarja 2000 v zadevi Emesa Sugar, C-17/98, str. I-665, točki 2 in 19).

19 Prav tako je treba poudariti, da Sodišče na podlagi člena 16, tretji odstavek, Statuta Sodišča „zaseda v velikem senatu, kadar to zahteva država članica ali institucija Skupnosti kot stranka v postopku“.

20 Po eni strani že iz besedila navedenega člena 16, tretji odstavek, izhaja, da posamezniki ne morejo vložiti take zahteve, po drugi strani pa v predloženem primeru niti država članica niti institucija Skupnosti kot stranki v postopku nista zahtevali dodelitve zadeve velikemu senatu.

21 Poleg tega lahko, razen v primerih, navedenih v členu 16, četrti odstavek, Statuta Sodišča, na podlagi člena 16, peti odstavek, Statuta Sodišča zgolj Sodišče, če meni, da je zadeva izjemnega pomena, po nastopu generalnega pravobranilca odloči, da se zadeva predloži na občno sejo.

22 Sodišče meni, da v tej zadevi to ni potrebno.

23 V teh okoliščinah je treba zahtevo iz točke 17 te sodbe zavrniti.

24 Dodati je treba, da bi enako veljalo v primeru, če bi bilo treba zahtevo tožečih strank v postopku v glavni stvari šteti za zahtevo za ponovno odprtje postopka.

25 V zvezi s tem je treba poudariti, da lahko Sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog generalnega pravobranilca, oziroma tudi na zahtevo strank, v skladu s členom 61 Poslovnika odredi ponovno odprtje ustnega postopka, če meni, da ni dovolj obveščeno, oziroma če je treba o zadevi odločati na podlagi trditve, o kateri stranke niso razpravljale (glej zlasti sodbe z dne 19. februarja 2002 v zadevi Wouters in drugi, C‑309/99, Recueil, str. I‑1577, točka 42; z dne 14. decembra 2004 v zadevi Radlberger Getränkegesellschaft in S. Spitz, C‑309/02, ZOdl., str. I‑11763, točka 22, in z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C-308/04 P, ZOdl., str. I-5977, točka 15).

26 Po nastopu generalnega pravobranilca pa Sodišče vendarle meni, da ima v tem primeru vse potrebne podatke, da odgovori na vprašanja predložitvenega sodišča, in da se je o teh podatkih pred njim razpravljalo.

Vprašanji za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

27 Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem izvedeti, ali je treba člen 1, prvi odstavek, prvi stavek, Bruseljske konvencije razlagati tako, da je tožba, ki jo fizična oseba v državi pogodbenici vloži zoper drugo državo pogodbenico in s katero se zahteva odškodnina za škodo, ki so jo utrpeli pravni nasledniki žrtev dejanj oboroženih sil v okviru vojaških operacij na ozemlju prvonavedene države, „civilna zadeva“ v smislu te določbe.

28 Ugotoviti je treba, da Bruseljska konvencija, čeprav v členu 1, prvi odstavek, prvi stavek, določa načelo, da je njeno področje uporabe omejeno na „civilne in gospodarske zadeve“, ne določa niti vsebine niti obsega tega pojma.

29 Ker je treba v kar največji meri zagotoviti enakost ter enotnost pravic in obveznosti, ki za države pogodbenice in zainteresirane osebe izhajajo iz Bruseljske konvencije, pojmov, ki so uporabljeni v tej določbi, ni mogoče razlagati kot preprosto napotitev na notranje pravo ene ali druge zadevne države. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba pojem „civilne in gospodarske zadeve“ šteti za samostojen pojem, ki ga je treba razlagati s sklicevanjem na, po eni strani, cilje in ureditev Bruseljske konvencije, in po drugi strani, na splošna načela, ki izhajajo iz nacionalnih pravnih ureditev (glej zlasti sodbe z dne 14. oktobra 1976 v zadevi LTU, 29/76, Recueil, str. 1541, točki 3 in 5; z dne 16. decembra 1980 v zadevi Rüffer, 814/79, Recueil, str. 3807, točka 7; z dne 14. novembra 2002 v zadevi Baten, C‑271/00, Recueil, str. I-10489, točka 28; z dne 15. maja 2003 v zadevi Préservatrice foncière TIARD, C-266/01, Recueil, str. I‑4867, točka 20, in z dne 18. maja 2006 v zadevi ČEZ, C-343/04, ZOdl., str. I-4557, točka 22).

30 Ta razlaga po mnenju Sodišča privede do tega, da so nekatere sodne odločbe zaradi narave pravnega razmerja med strankama ali zaradi predmeta spora izključene iz področja uporabe Bruseljske konvencije (glej zgoraj navedene sodbe LTU, točka 4; Rüffer, točka 14; Baten, točka 29; Préservatrice foncière TIARD, točka 21, in ČEZ, točka 22, ter sodbo z dne 1. oktobra 2002 v zadevi Henkel, C‑167/00, Recueil, str. I-8111, točka 29).

31 Sodišče je tako menilo, da čeprav določeni spori med javnim organom in posameznikom lahko sodijo v področje uporabe Bruseljske konvencije, pa je drugače, kadar javni organ ravna v okviru izvajanja državne oblasti (glej zgoraj navedene sodbe LTU, točka 4; Rüffer, točka 8; Henkel, točka 26; Baten, točka 30, in Préservatrice foncière TIARD, točka 22, ter sodbo z dne 21. aprila 1993 v zadevi Sonntag, C-172/91, Recueil, str. I‑1963, točka 20).

32 Na podlagi tega načela je Sodišče razsodilo, da nacionalni ali mednarodni subjekt javnega prava, ki se ukvarja z izterjavo dajatev, ki jih subjekt zasebnega prava dolguje zaradi uporabe njegovih naprav in storitev, deluje v smislu izvajanja državne oblasti, zlasti kadar je ta uporaba obvezna in izključna ter so stopnja dajatev, način izračuna in postopki pobiranja v razmerju do uporabnikov določeni enostransko (zgoraj navedena sodba LTU, točka 4).

33 Sodišče je poleg tega menilo, da pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu člena 1, prvi odstavek, prvi stavek, Bruseljske konvencije ne zajema spora, ki ga je država upravljavka javnih vodnih poti sprožila proti zakonsko odgovorni osebi, da bi izterjala nadomestilo za stroške odstranitve razbitine, izvršene ob izpolnjevanju mednarodnopravne obveznosti, ki jo je ta upravljavka opravila oziroma dala opraviti v okviru izvrševanja suverenosti (zgoraj navedena sodba Rüffer, točki 9 in 16).

34 Tovrstni spori namreč izvirajo iz izvajanja suverenih pravic državne oblasti s strani ene pravdne stranke, ker ta izvaja pooblastila, ki odstopajo od splošnih pravil, veljavnih v razmerjih med posamezniki (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Sonntag, točka 22; Henkel, točka 30; Préservatrice foncière TIARD, točka 30, ter sodbo z dne 5. februarja 2004 v zadevi Frahuil, C-265/02, Recueil, str. I‑1543, točka 21).

35 Taka presoja velja še toliko bolj, kadar gre za spor, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.

36 Vzrok za odškodninsko tožbo tožečih strank v postopku v glavni stvari zoper Zvezno Republiko Nemčijo so namreč operacije, ki so jih oborožene sile izvajale med drugo svetovno vojno.

37 Kot je navedel generalni pravobranilec v točkah od 54 do 56 sklepnih predlogov, so operacije oboroženih sil eden od značilnih izrazov državne suverenosti zlasti zato, ker se pristojni javni organi zanje odločijo enostransko in zavezujoče ter se kažejo kot neločljivo povezane z zunanjo in obrambno politiko držav.

38 Iz tega izhaja, da je treba dejanja, kot so ta, iz katerih izvira zatrjevana škoda tožečih strank v postopku v glavni stvari in s tem njihova odškodninska tožba pred grškimi sodišči, razumeti kot posledico izvajanja državne oblasti s strani zadevne države v času, ko so bila ta dejanja zagrešena.

39 Upoštevajoč sodno prakso, navedeno v točki 30 te sodbe, tožba, kot je ta, ki je vložena pri predložitvenem sodišču, torej ne spada v področje materialne uporabe Bruseljske konvencije, kot je opredeljeno v njenem členu 1, prvi odstavek, prvi stavek.

40 Take razlage ni mogoče izpodbijati s trditvama, ki so ju še posebej navajale tožeče stranke v postopku v glavni stvari, in sicer na eni strani, da naj bi bilo treba njihovo tožbo pri grških sodiščih proti Zvezni republiki Nemčiji razumeti kot tožbo zaradi civilnopravne odgovornosti, ki naj bi jo vseboval člen 5, točki 3 in 4, Bruseljske konvencije, in na drugi strani, da naj dejanja, storjena iure imperii, ne bi vključevala nezakonitih ali nedopustnih posegov.

41 Najprej je Sodišče že razsodilo, da dejstvo, da tožba temelji na zahtevku, ki izvira iz dejanja izvajanja državne oblasti, zadostuje za to, da je treba njegovo uveljavljanje, ne glede na vrsto postopka, ki ga za to določa nacionalno pravo, šteti za izključeno iz področja uporabe Bruseljske konvencije (glej zgoraj navedeno sodbo Rüffer, točki 13 in 15). Dejstvo, da naj bi imela tožba, vložena pri predložitvenem sodišču, civilnopravni značaj, ker se z njo zahteva denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, povzročeno tožečim strankam v postopku v glavni stvari, je zato brez vsakršnega pomena.

42 Sklicevanje na posebne določbe o pristojnosti iz člena 5, točki 3 in 4, Bruseljske konvencije je brezpredmetno, saj vprašanje, ali se ta konvencija uporablja za postopek v glavni stvari, logično pomeni predhodno vprašanje in razpravljajočemu sodišču v primeru negativnega odgovora nanj, kot je to v tem primeru, ni treba presojati materialnih norm, določenih v tej konvenciji.

43 Končno, vprašanje o zakonitosti dejanj izvajanja državne oblasti, ki so podlaga za tožbo v postopku v glavni stvari, se nanaša na naravo teh dejanj, ne pa na področje, iz katerega izhajajo. Ker slednje kot tako ne spada na področje uporabe Bruseljske konvencije, drugačne razlage ni mogoče upravičiti z nezakonitostjo takih dejanj.

44 Stališče, ki ga v zvezi s tem zastopajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, bi poleg tega sprožilo materialna predhodna vprašanja, še preden bi se lahko z gotovostjo določilo področje uporabe Bruseljske konvencije. Tovrstne težave bi bile zagotovo v neskladju s sistematiko in namenom konvencije, ki – kot izhaja iz razlogov za njeno sprejetje ter iz Jenardovega poročila o Bruseljski konvenciji (UL 1979, C 59, str. 1) − temelji na vzajemnem zaupanju držav pogodbenic v njihove pravne ureditve in pravne institucije ter je namenjena zagotavljanju pravne varnosti, s tem da določa enotna pravila za spore o pristojnosti na področju civilnih in gospodarskih zadev ter poenostavitev formalnosti za hitro priznavanje in izvajanje sodnih odločb iz držav pogodbenic.

45 Poleg tega na istem področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (UL L 143, str. 15), ki se v skladu z njenim členom 2(1) prav tako uporablja v „civilnih in gospodarskih zadevah“, v tej določbi pojasnjuje, da „[ne] velja za odgovornost države za dejanja ali opustitve dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii)“, ne da bi v zvezi s tem razlikovala glede na zakonitost ali nezakonitost teh dejanj ali opustitev. Enako izhaja iz člena 2(1) Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL L 399, str. 1).

46 Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1, prvi odstavek, prvi stavek, Bruseljske konvencije razlagati tako, da tožba, ki so jo v državi pogodbenici proti drugi državi pogodbenici vložile fizične osebe in s katero zahtevajo odškodnino za škodo, ki so jo pravni nasledniki žrtev dejanj oboroženih sil utrpeli zaradi vojaških operacij na ozemlju prvonavedene države, ni „civilna zadeva“ v smislu te določbe.

Drugo vprašanje

47 Na podlagi odgovora na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

Stroški

48 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 1, prvi odstavek, prvi stavek, Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kakor je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike in Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike, je treba razlagati tako, da tožba, ki so jo v državi pogodbenici proti drugi državi pogodbenici vložile fizične osebe in s katero zahtevajo odškodnino za škodo, ki so jo pravni nasledniki žrtev dejanj oboroženih sil utrpeli zaradi vojaških operacij na ozemlju prvonavedene države, ni „civilna zadeva“ v smislu te določbe.

Podpisi

* Jezik postopka: grščina.