1. Okolje – Odpadki – Direktiva 75/442 – Pojem odpadek
(člen 174(2) ES; Direktiva Sveta 75/442, kot je bila spremenjena z Direktivo 91/156, člen 1(a))
2. Okolje – Odpadki – Direktiva 75/442 – Pojem odpadek
(Direktiva Sveta 75/442, kot je bila spremenjena z Direktivo 91/156, člen 1(a))
3. Okolje – Odpadki – Direktiva 75/442 – Področje uporabe
(Direktiva Sveta 75/442, kot je bila spremenjena z Direktivo 91/156, člena 1(a) in 2(1))
1. Opredelitev ,,odpadek“ glede snovi ali predmeta v smislu člena 1(a) Direktive 75/442 o odpadkih, kot je bila spremenjena z Direktivo 91/156, je odvisna predvsem od ravnanja imetnika in pomena izraza „zavreči“. Navedene besede je treba razlagati ne le glede na glavni cilj Direktive, ki je v skladu z njeno tretjo uvodno izjavo varovanje zdravja ljudi in varstvo okolja zoper škodljive učinke zbiranja, prevoza, obdelave, shranjevanja in odlaganja odpadkov, ampak tudi glede na cilj člena 174(2) ES, ki določa, da je cilj okoljske politike Skupnosti doseči visoko raven varstva, ki temelji na previdnostnem načelu in na načelih, da je treba delovati preventivno. Zato se teh besed in torej pojma odpadek ne razlaga ozko.
(Glej točki 32 in 33.)
2. Dejanski obstoj „odpadka“ v smislu člena 1(a) Direktive 75/442 o odpadkih, kot je bila spremenjena z Direktivo 91/156, je treba preveriti glede na vse okoliščine ob upoštevanju njenega cilja in ob skrbi, da se ne škodi njeni učinkovitosti.
Tako lahko določene okoliščine nakazujejo na obstoj ravnanja ali namena oziroma obveznosti ,,zavreči“ snov ali predmet v smislu navedene določbe. To velja zlasti takrat, kadar je uporabljena snov ostanek pri proizvodnji ali porabi, torej proizvod, ki primarno ni bil ustvarjen za uporabo, ker metoda obdelave ali način uporabe snovi nista odločilna pri tem, ali se snov opredeli kot odpadek.
Razen merila, ali je snov ostanek pri proizvodnji, stopnja verjetnosti ponovne uporabe te snovi brez predhodnega postopka preoblikovanja pomeni primerno merilo za presojo, ali je snov odpadek v smislu Direktive. Če obstaja poleg enostavne možnosti ponovne uporabe snovi za imetnika še ekonomska korist, da jo uporabi, je verjetnost takšne ponovne uporabe velika. Ob takšni predpostavki se zadevna snov ne more več analizirati kot breme, ki bi ga imetnik želel zavreči, ampak kot pravi proizvod.
Vendar samo okoliščina, da je snov namenjena ponovni uporabi ali je primerna zanjo, ni odločilna za to, da se jo opredeli kot odpadek ali da se je ne opredeli kot takšne. Blaga, materiala ali surovine, ki nastanejo v proizvodnem procesu, katerega namen ni njihova proizvodnja, ni mogoče obravnavati kot stranskih proizvodov, ki jih imetnik ne želi zavreči, če njihova ponovna uporaba, skupaj s potrebami gospodarskih subjektov, ki ga niso proizvedli, ni le naključna, temveč gotova, zanjo ni potrebno predhodno preoblikovanje in se opravi v nadaljnjem procesu proizvodnje ali uporabe.
(Glej točke 34, 35, 38, 40, 49 in 50.)
3. Ker v Direktivi 75/442 o odpadkih, kot je bila spremenjena z Direktivo 91/156, ni predlagano nobeno določno merilo, ki bi razkrilo voljo imetnika, da zavrže dano snov ali predmet, lahko države članice glede na neobstoj določb Skupnosti, če s tem ne ogrožajo učinkovitosti prava Skupnosti, svobodno izberejo način dokazovanja različnih elementov iz direktiv, ki jih prenašajo. Tako lahko države članice na primer opredelijo različne skupine odpadkov, predvsem da bi olajšale organizacijo in nadzor nad ravnanjem z njimi, če se spoštujejo obveznosti iz Direktive ali drugih določb prava Skupnosti o teh odpadkih in če so morebitne skupine, ki so izvzete s področja uporabe predpisov, sprejetih za prenos obveznosti iz Direktive, v skladu z njenim členom 2(1).
(Glej točko 41.)