Združene zadeve od C-222/05 do C-225/05

J. van der Weerd in drugi

proti

Minister van Landbouw, Natuur en Voedselkwaliteit

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo College van Beroep voor het bedrijfsleven)

„Kmetijstvo – Obvladovanje slinavke in parkljevke – Direktiva 85/511/EGS – Nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusi vprašanja prava Skupnosti – Procesna avtonomija – Načeli enakovrednosti in učinkovitosti“

Povzetek sodbe

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Dopustnost – Omejitve

(člen 234 ES)

2. Pravo Skupnosti – Tožba – Nacionalna postopkovna pravila

(Direktiva Sveta 85/511, kot je bila spremenjena z Direktivo 90/423, člena 11 in 13)

1. Upoštevnost vprašanj v zvezi z razlago prava Skupnosti, ki jih je zastavilo nacionalno sodišče v normativnem in dejanskem okviru, ki ga opredeli v okviru lastne odgovornosti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, se domneva. Zavrnitev predloga nacionalnega sodišča je mogoča, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo uporabne odgovore. Navedene domneve upoštevnosti ni mogoče zavrniti zgolj z okoliščino, da ena od strank v sporu o glavni stvari izpodbija določena dejstva, katerih pravilnosti Sodišče ne preverja in od katerih je odvisna opredelitev predmeta tega spora.

(Glej točki 22 in 23.)

2. Pravo Skupnosti nacionalnemu sodišču v postopku, ki se nanaša na zakonitost upravnega akta glede na razloge kršitve členov 11 in 13 Direktive 85/511 o uvedbi ukrepov Skupnosti za obvladovanje slinavke in parkljevke, kot je bila spremenjena z Direktivo 90/423, ne nalaga, naj po uradni dolžnosti preizkusi razlog kršitve določb skupnostne ureditve, ker načeli enakovrednosti in učinkovitosti tega ne zahtevata.

Prvič, glede načela enakovrednosti, navedene določbe direktive ne določajo niti pogojev, v katerih bi se lahko začeli postopki na področju obvladovanja slinavke in parkljevke, niti organov, ki so v njihovem okviru pristojni za določitev obsega pravic in obveznosti posameznikov, tako da jih ni mogoče šteti za enakovredne nacionalnim pravilom javnega reda, ki so podlaga za nacionalne postopke, ker opredeljujejo pogoje, na podlagi katerih se slednji lahko začnejo, in organe, ki so v njihovem okviru pristojni za določitev obsega pravic in obveznosti posameznikov. Drugič, načelo učinkovitosti ne nasprotuje nacionalni določbi, ki nacionalnim sodiščem preprečuje, da bi po uradni dolžnosti preizkusili razlog kršitve določb Skupnosti, kadar bi jih preizkus tega razloga zavezoval, da se odpovejo predpisani pasivnosti tako, da bi prekoračila meje spora, kot so ga razmejile stranke, ter se oprla na druga dejstva in okoliščine, kot jih je za podlago zahteve navedla stranka postopka, ki ima interes, da se uporabijo. V takem postopku načelo učinkovitosti ne pomeni obveznosti za nacionalna sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusijo razlog, na podlagi skupnostne določbe, neodvisno od njegovega pomena za pravni red Skupnosti, kadar imajo stranke dejansko možnost pri nacionalnemu sodišču navajati razlog, ki temelji na pravu Skupnosti.

(Glej točke od 29 do 31, 36, 41, 42 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 7. junija 2006(*)

V združenih zadevah od C-222/05 do C-225/05,

katerih predmet so predlogi za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki jih je vložilo College van Beroep voor het bedrijfsleven (Nizozemska) z odločbami z dne 17. maja 2005, ki so na Sodišče prispele 20. maja 2005, v postopkih

J. van der Weerd,

Maatschap Van der Bijl,

J. W. Schoonhoven (C-222/05),

H. de Rooy sr.,

H. de Rooy jr. (C-223/05),

Maatschap H. en J. van 't Oever,

Maatschap F. van 't Oever en W. Fien,

B. van 't Oever,

Maatschap A. en J. Fien,

Maatschap K. Koers en J. Stellingwerf,

H. Koers,

Maatschap K. en G. Polinder,

G. van Wijhe (C-224/05),

B. J. van Middendorp (C-225/05)

proti

Minister van Landbouw, Natuur en Voedselkwaliteit,

SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, E. Juhász, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, J. Malenovský (poročevalec) in T. von Danwitz, sodnika,

generalni pravobranilec: M. Poiares Maduro,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. decembra 2006,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za J. van der Weerda, Maatschap Van der Bijl in J. W. Schoonhovna, Maatschap H. en J. van 't Oever, Maatschap F. van 't Oever en W. Fien, B. van 't Oeverja, Maatschap A. en J. Fien, Maatschap K. Koers en J. Stellingwerf, H. Koers, Maatschap K. en G. Polinder in G. van Wijha A. van Beek in G. de Jager, advocaten,

– za nizozemsko vlado H. G. Sevenster in C. ten Dam, zastopnici,

– za francosko vlado G. de Bergues in R. Loosli‑Surrans, zastopnika,

– za Komisijo Evropskih skupnosti F. Erlbacher, M. van Heezik in T. van Rijn, zastopniki,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 1. marca 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlogi za predhodno odločanje se nanašajo na razlago prava Skupnosti glede pristojnosti nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti presodi skladnost upravnega akta z Direktivo Sveta 85/511/EGS z dne 18. novembra 1985 o uvedbi ukrepov Skupnosti za obvladovanje slinavke in parkljevke (UL L 315, str. 11), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 90/423/EGS z dne 26. junija 1990 (UL L 224, str. 13, v nadaljevanju: Direktiva 85/511), ter na razlago te direktive.

2 Ti predlogi so bili predloženi v okviru sporov med J. van der Weerdom, Maatschap Van der Bijl, J.W. Schoonhovnom, H. de Rooyem sr. in H. Rooyem jr., Maatschap H. en J. van 't Oever, Maatschap F. van 't Oever en W. Fien, B. van 't Oeverjem, Maatschap A. en J. Fien, Maatschap K. Koers en J. Stellingwerf, H. Koers, Maatschap K. en G. Polinder, G. van Wijhom in B. J. van Middendorpom ter Minister van Landbouw, Natuur en Voedselkwaliteit v zvezi z zakolom njihovih živali.

Pravni okvir

Skupnostna ureditev

3 Direktiva 85/511 določa ukrepe Skupnosti za obvladovanje slinavke in parkljevke. V skladu s členom 4 državam članicam nalaga, naj zagotovijo, da se na gospodarstvu, če je na njem ena ali več živali, za katere se sumi, da so okužene ali kontaminirane s slinavko in parkljevko, takoj pričnejo izvajati uradne preiskave, s katerimi se potrdi ali ovrže prisotnost bolezni, in zlasti da uradni veterinar odvzame ali poskrbi za odvzem potrebnih vzorcev za laboratorijske preiskave.

4 Poleg tega države članice v skladu s členom 5 te direktive skrbijo za to, da pristojni organ takoj ob potrditvi, da je na gospodarstvu ena ali več okuženih živali, uvede ukrepe, predvidene s tem členom, zlasti da se vse živali dovzetnih vrst na gospodarstvu zakoljejo na kraju samem pod uradnim nadzorom, tako da se prepreči vsako tveganje širjenja virusa slinavke in parkljevke.

5 Iz členov 11(1) in 13(1) navedene direktive izhaja, da morajo države članice skrbeti, da laboratorijsko testiranje za ugotavljanje prisotnosti slinavke in parkljevke in upravljanje z virusom slinavke in parkljevke za namene raziskav, diagnostike in/ali proizvodnje cepiv opravljajo odobrene ustanove in laboratoriji, navedeni na seznamu v prilogah k tej direktivi.

6 V Prilogi B k Direktivi 85/511, naslovljeni „Nacionalni laboratoriji, pooblaščeni za ravnanje z živim virusom slinavke in parkljevke“, je na dan spora o glavni stvari pod naslovom „Nizozemska“ naveden „Centraal Diergeneeskundig Instituut, Lelystad “.

Nacionalna ureditev

7 V členu 8:69 splošnega zakonika o upravnem postopku (Algemene Wet Bestuursrecht) je določeno:

„1. Sodišče, kateremu je predložena zadeva, odloča na podlagi tožbe, dokazov, predhodne preiskave dejstev in izvajanja na obravnavi.

2. Sodišče po uradni dolžnosti dopolni pravne razloge.

3. Sodišče sme po uradni dolžnosti dopolniti dejansko stanje.“

8 Ta določba se uporablja za postopke, ki tečejo pri College van Beroep voor het bedrijfsleven na podlagi člena 19(1) zakona o tožbi v upravnem postopku na gospodarskem področju (Wet bestuursrechtspraak bedrijfsorganisatie).

Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

9 Na Nizozemskem je bila februarja 2001 razglašena epidemija slinavke in parkljevke. Tožeče stranke v sporu o glavni stvari so v tem obdobju upravljale gospodarstva reje živine, med katero so bili parkljarji. Njihova gospodarstva so bila od gospodarstev, ki jih je direktor Rijksdienst voor de keuring van Vee en Vlees (nacionalna služba za inšpekcijo živine in mesa, v nadaljevanju: RVV) razglasil za okužena s slinavko in parkljevko, oddaljena manj kot 2 km. Direktor se je v zvezi s tem oprl na rezultat preiskav, ki jih je opravil laboratorij ID-Lelystad BV (v nadaljevanju: ID-Lelystad), in mu jih posredoval po telefaksu, na podlagi katerega so bili vzorci iz okuženih gospodarstev pozitivni.

10 Direktor RVV je po tej ugotovitvi slinavke in parkljevke glede tožečih strank v sporu o glavni stvari sprejel odločbe, v skladu s katerimi je treba šteti, da za vse parkljarje, ki se nahajajo na njihovih gospodarstvih, obstaja sum okužbe s slinavko in parkljevko, ker je bil v bližini njihovih gospodarstev potrjen primer slinavke in parkljevke, zato ni mogoče izključiti, da živali na navedenih gospodarstvih niso okužene s to boleznijo.

11 Direktor RVV je s temi odločbami tožeče stranke v sporu o glavni stvari obvestil o določenem številu ukrepov za obvladovanje virusa slinavke in parkljevke in za preprečevanje njegovega širjenja, med njimi o cepljenju in nato zakolu vseh parkljarjev na njihovih gospodarstvih. Zato so bile te živali cepljene in nato zaklane.

12 Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so po vložitvi ugovorov zoper navedene odločbe pri direktorju RVV, ki jih je zavrnil kot neutemeljene, pri predložitvenem sodišču vložile tožbo zoper odločbe o zavrnitvi, ki jih je sprejel omenjeni direktor.

13 Za izpodbijanje zakonitosti izjave o sumu na slinavko in parkljevko in s tem zakonitosti odločb direktorja RVV so tožeče stranke v sporu o glavni stvari navajale tožbene razloge zlasti glede tega, da naj bi uprava napačno razlagala opredelitev živali, za katero obstaja sum okužbe, klinične znake slinavke in parkljevke ter postopke, ki se uporabljajo pri odvzemu vzorcev krvi.

14 Predložitveno sodišče je vse te razloge zavrnilo. Vendar pa je navedlo, da se je zakonitost primerljivih odločb v podobnih zadevah pred njim, v katerih je bila izrečena sodba Sodišča z dne 15. junija 2006 v zadevi Dokter in drugi (C-28/05, ZOdl., str. I-5431), izpodbijala z drugimi razlogi, ki jih tožeče stranke v sporu o glavni stvari niso navajale.

15 S temi razlogi se je zatrjevalo, da direktor RVV ne bi smel sprejeti ukrepov za obvladovanje slinavke in parkljevke na podlagi rezultata preiskav, ki jih je opravil ID-Lelystad, ker naj slednji za to na podlagi Direktive 85/511 ne bi imel pooblastila. Poleg tega naj ta direktor ukrepov za obvladovanje slinavke in parkljevke ne bi smel opreti izključno na vsebino telefaksa, ki ga je poslal ID-Lelystad, v katerem so bili navedeni rezultati laboratorijskih raziskav. Moral naj bi prositi za gradivo, ki ga je sestavil ta laboratorij, ga preučiti in preveriti, ali so bile te preiskave opravljene pravilno.

16 College van Beroep voor het bedrijfsleven meni, da bi lahko taki razlogi vplivali tudi na rešitev obravnavanih sporov o glavni stvari. Ker pa se ti razlogi pri njem niso navajali, naj bi nacionalna postopkovna pravila preprečila, da bi se jih upoštevalo. Iz člena 8:69 splošnega zakonika o upravnih sodnih postopkih naj bi izhajalo, da sodišče odloča le o vprašanjih spora, ki so mu predložena. Čeprav je res, da drugi odstavek tega člena določa, da sodišče po uradni dolžnosti dopolni pravne razloge, pa naj bi bilo treba iz te določbe vseeno sklepati, da mora dati sodišče očitkom tožeče stranke zoper sporni upravni akt pravno obliko. Treba naj bi bilo razlikovati med to obveznostjo dopolnitve navedenih razlogov po uradni dolžnosti in presojo, ki jo je sodišče dolžno opraviti na lastno iniciativo. Ta naj bi bila mogoča le, ko se zahteva uporaba pravil javnega reda, in sicer pravil, ki se nanašajo na pooblastila upravnih organov in samega sodišča ter določb na področju dopustnosti.

17 Predložitveno sodišče se vendarle sprašuje, ali mora glede na pravo Skupnosti upoštevati utemeljitve na podlagi tega prava, na katere se stranke v sporu o glavni stvari niso sklicevale. Zastavljalo naj bi se namreč vprašanje, ali nacionalna postopkovna določba, ki določa, da sodišče ne sme presojati razlogov, ki presegajo meje spora, dejansko ne onemogoča ali prekomerno otežuje izvajanja pravic, ki jih daje pravni red Skupnosti.

18 V teh okoliščinah je College van Beroep voor het bedrijfsleven v štirih postopkih v glavni stvari prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:

„1) Ali v pravu Skupnosti obstaja obveznost po uradni dolžnosti preizkusiti razloge, ki imajo podlago v Direktivi 85/511[…], vendar niso temelj spora?

2) Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

Ali ima obveznost držav članic, da pri uporabi določb člena 11(1), prva alinea, v povezavi s členom 13(1), druga alinea, Direktive 85/511[…], zagotovijo, da laboratorijsko testiranje, s katerim se ugotovi prisotnost slinavke in parkljevke, izvaja nacionalni laboratorij, določen v Prilogi B k tej direktivi, neposredni učinek?

3) a) Ali je treba člen 11(1) Direktive 85/511[…] razlagati tako, da je treba pravne posledice vezati na dejstvo, da prisotnost slinavke in parkljevke ugotovi laboratorij, ki ni naveden v Prilogi B k tej direktivi?

b) Če je odgovor na vprašanje pod točko a) pritrdilen:

Ali je namen člena 11(1) Direktive 85/511[…] varovanje interesov posameznikov, kot so [tožeče stranke v postopku v glavni stvari]? Če ni, ali se lahko ti posamezniki sklicujejo na morebitno kršitev obveznosti, ki jo storijo organi držav članic, ki imajo te obveznosti na podlagi te določbe?

c) Če iz odgovora na vprašanje pod točko b) izhaja, da se lahko posamezniki sklicujejo na člen 11(1) Direktive 85/511[…]:

Kakšne pravne posledice je treba pripisati ugotovitvi o prisotnosti slinavke in parkljevke, do katere pride laboratorij, ki ni določen v Prilogi B k tej direktivi?

4) Ali je treba Prilogo B k Direktivi 85/511/EGS, ob upoštevanju določb členov 11 in 13 te direktive, razlagati tako, da lahko navedba „Centraal Diergeneeskundig Instituut, Lelystad“ vključuje tudi [ID-Lelystad]?

5) Če iz odgovorov na predhodna vprašanja izhaja, da se lahko prisotnost slinavke in parkljevke ugotovi v laboratoriju, ki ni določen v Prilogi B k Direktivi 85/511/EGS, ali da je treba Prilogo B k Direktivi 85/511/EGS razlagati tako, da se lahko omemba „Centraal Diergeneeskundig Instituut, Lelystad“ nanaša ali se mora nanašati tudi na [ID-Lelystad]:

Ali je treba Direktivo 85/511[…] razlagati tako, da določa, da je nacionalni upravni organ, pristojen za odločanje, vezan na rezultate testiranj, ki jih je izvedel laboratorij, naveden v Prilogi B k tej direktivi, oziroma če iz odgovora na tretje vprašanje pod točko a) izhaja, da lahko ta organ svoje ukrepe za izkoreninjenje slinavke in parkljevke prav tako utemelji na rezultatih, ki jih pridobi od laboratorija, ki ni vpisan v Prilogi B k Direktivi, na rezultate slednjega laboratorija, ali pa se odločitev organa nanaša na postopkovno avtonomijo države članice, tako da mora sodnik, ki odloča v postopku v glavni stvari, preveriti, ali se pravila na tem področju uporabljajo neodvisno od tega, ali se laboratorijske preiskave opravljajo na podlagi prava Skupnosti ali nacionalnega prava, in ali uporaba nacionalnega pravnega okvira uporabe pravil Skupnosti pretirano ne otežuje oziroma praktično ne onemogoča?

6) Če iz odgovora na peto vprašanje izhaja, da Direktiva 85/511[…] ureja način, na katerega so nacionalni organi vezani na laboratorijske rezultate:

Ali so nacionalni organi brezpogojno vezani na rezultate, s katerimi se dokažeta slinavka in parkljevka? Če ne, kakšen prostor proste presoje jim pušča direktiva 85/511/EGS?“

19 Zadeve od C-222/05 do C-225/05 so bile s sklepom predsednika Sodišča z dne 7. marca 2006 združene za namen pisnega in ustnega postopka ter izdaje sodbe.

Vprašanja za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

20 Predložitveno sodišče s tem vprašanjem v bistvu sprašuje, ali pravo Skupnosti v postopku, kot je ta v glavni stvari, nacionalnemu sodišču nalaga, naj po uradni dolžnosti preizkusi zakonitost upravnega akta glede na razloge kršitve členov 11 in 13 Direktive 85/511.

Dopustnost

21 J. van der Weerd, Maatschap Van der Bijl, J. W. Schoonhoven, Maatschap H. en J. van 't Oever, Maatschap F. van 't Oever en W. Fien, B. van 't Oever, Maatschap A. en J. Fien, Maatschap K. Koers en J. Stellingwerf, H. Koers, Maatschap K. en G. Polinder in G. van Wijhe (v nadaljevanju: J. van der Weerd in drugi) prerekajo predstavitev poteka postopka, ki je potekal pri predložitvenem sodišču. Trdijo, da so se pri njem sklicevali na Direktivo 85/511 in da Sodišče tako ne bi smelo preizkusiti prvega vprašanja.

22 V skladu z usklajeno sodno prakso se predpostavlja upoštevnost vprašanj v zvezi z razlago prava Skupnosti, ki jih je zastavilo nacionalno sodišče v normativnem in dejanskem okviru, ki ga opredeli v okviru lastne odgovornosti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša (glej sodbo z dne 15. maja 2003 v zadevi Salzmann, C-300/01, Recueil, str. I-4899, točki 29 in 31). Zavrnitev predloga nacionalnega sodišča je mogoča samo, če je jasno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo uporabne odgovore (glej zlasti sodbi z dne 13. marca 2001 v zadevi PreussenElektra, C-379/98, Recueil, str. I-2099, točka 39, in z dne 5. decembra 2006 v zadevi Cipolla in drugi, C-94/04 in C-202/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 25).

23 Vendar navedene domneve upoštevnosti ni mogoče zavrniti zgolj na podlagi okoliščine, da ena izmed strank v sporu o glavni stvari izpodbija določena dejstva, katerih pravilnosti Sodišče ne preverja in od katerih je odvisna opredelitev predmeta tega spora (zgoraj navedena sodba Cipolla in drugi, točka 26).

24 V tem primeru J. van der Weerd in drugi trdijo, da je predložitveno sodišče napačno presodilo, da se razlogi kršitve upoštevnih določb Direktive 85/511 pri njem niso navajali. Vendar pa gre prav za dejstvo, katerega pravilnosti Sodišče ne preverja.

25 Zato trditve J. van der Weerda in drugih ni mogoče sprejeti.

26 Enako velja za trditve, ki jih je na obravnavi navedla Komisija, ki je podvomila v nujnost dejstva, da predložitveno sodišče postavi prvo vprašanje ob upoštevanju ugotovitev, do katerih je prišlo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Dokter in drugi. Ta sodba namreč očitno ne vodi do tega, da je odgovor Sodišča v obravnavanih zadevah neupošteven glede na odločbo, ki naj bi jo izdalo predložitveno sodišče.

27 Sodišče mora zato odgovoriti na prvo vprašanje.

Utemeljenost

28 Iz sodne prakse izhaja, da kadar na določenem področju ni predpisov Skupnosti, mora pravni red vsake države članice določiti pristojna sodišča in podrobneje urediti postopkovna pravila pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki za upravičene subjekte izhajajo iz prava Skupnosti, če po eni strani ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in če po drugi strani v praksi ne onemogočajo ali znatno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Skupnosti (načelo učinkovitosti) (sodbi z dne 14. decembra 1995 v zadevi Van Schijndel in van Veen, C-430/93 in C-431/93, Recueil, str. I-4705, točka 17, in z dne 9. decembra 2003 v zadevi Komisija proti Italiji, C-129/00, Recueil, str. I-14637, točka 25).

29 Glede načela enakovrednosti iz predložitvene odločbe izhaja, da je College van Beroep voor het bedrijfsleven pristojno po uradni dolžnosti preizkusiti razloge kršitve pravil javnega reda, ki se po nizozemskem pravu razlagajo kot pravila, ki so povezana s pooblastili upravnih organov in samega sodišča, in določbe na področju dopustnosti. Navedena pravila so podlaga za nacionalne postopke, ker opredeljujejo pogoje, na podlagi katerih se ti postopki lahko začnejo, in organe, ki so v njihovem okviru pristojni za določitev obsega pravic in obveznosti posameznikov.

30 Vendar zadevne določbe Direktive 85/511 v smislu pravnega reda Skupnosti niso primerljive. Ne določajo niti pogojev, v katerih bi se lahko začeli postopki na področju obvladovanja slinavke in parkljevke, niti organov, ki so v njihovem okviru pristojni za določitev obsega pravic in obveznosti posameznikov.

31 Teh določb tako ni mogoče šteti za enakovredne zgoraj navedenim nacionalnim pravilom javnega reda. Zato uporaba načela enakovrednosti v obravnavanih zadevah ne pomeni, da je predložitveno sodišče dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti zakonitost zadevnih upravnih aktov glede na merila iz Direktive 85/511.

32 Poleg tega bi se te določbe, če bi spadale v politiko javnega zdravja, v postopkih v glavni stvari navajale predvsem zaradi upoštevanja zasebnih interesov posameznikov, proti katerim so bili sprejeti ukrepi za obvladovanje slinavke in parkljevke.

33 Glede načela učinkovitosti iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali določena nacionalna procesna določba onemogoča ali pretirano otežuje izvajanje pravic, ki jih posamezniku daje pravni red Skupnosti, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. V zvezi s tem je treba po potrebi upoštevati načela nacionalnega pravnega sistema, kot so načelo varstva pravic obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 1995 v zadevi Peterbroeck, C-312/93, Recueil, str. I-4599, točka 14, ter zgoraj navedeno sodbo Van Schijndel in van Veen, točka 19).

34 V zadevah, v katerih je bila izrečena zgoraj navedena sodba Van Schijndel in van Veen, je Sodišče obravnavalo skladnost načela nacionalnega prava, v skladu s katerim je pristojnost sodišča, da v nacionalnem postopku po uradni dolžnosti preizkusi razloge, omejena z obveznostjo, da se drži predmeta spora in svojo odločbo opre na dejstva, ki so mu bila predložena, z načelom učinkovitosti.

35 Sodišče je mnenja, da je ta omejitev pristojnosti nacionalnega sodišča utemeljena z načelom, v skladu s katerim imajo iniciativo za začetek postopka stranke, in da bi zato sodišče lahko delovalo po uradni dolžnosti le v izjemnih primerih v interesu javnosti. To načelo ščiti pravice obrambe in zagotavlja učinkovit potek postopka, zlasti s tem, da preprečuje podaljševanje postopka s presojo novih tožbenih razlogov (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Van Schijndel in van Veen, točka 21).

36 Glede na zgoraj navedeno je Sodišče zaključilo, da načelo učinkovitosti ne nasprotuje nacionalni določbi, ki nacionalnim sodiščem preprečuje, da bi po uradni dolžnosti preizkusila razlog kršitve določb Skupnosti, kadar bi jih preizkus tega razloga obvezoval, da se odpovejo predpisani pasivnosti, tako da bi prekoračila meje spora, kot so ga razmejile stranke, in se oprla na druga dejstva in okoliščine od tistih, ki jih je za podlago zahteve navedla stranka postopka, ki ima interes, da se ta uporabijo (glej zgoraj navedeno sodbo Van Schijndel in van Veen, točka 22).

37 V tem primeru College van Beroep voor het bedrijfsleven navaja, da se postopek, ki poteka pred njim, v tej točki ne razlikuje od zadevnega postopka v zgoraj navedeni sodbi Van Schijndel in van Veen. Preizkus razlogov po uradni dolžnosti, ki jih stranke v postopku v glavni stvari niso navajale, naj bi zlasti prekoračil meje spora, kot mu je bil predložen. Ta postopka naj bi se v tem primeru razlikovala le v tem, da College van Beroep voor het bedrijfsleven ne odloča zgolj kot najvišje sodišče, tako kot v zadevi, v kateri je bila izrečena navedena sodba, ampak kot sodišče prve stopnje in najvišje sodišče.

38 Zgolj ta okoliščina pa strank v sporu o glavni stvari ne postavlja v poseben položaj, tako da bi bilo mogoče podvomiti v zgoraj navedena načela. Ne bi torej mogla privesti do ugotovitve, ki bi se razlikovala od tiste, do katere je prišlo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Van Schijndel in van Veen. Navedena okoliščina namreč ne vpliva na dejstvo, da bi v okoliščinah iz prejšnje točke preizkus razlogov, ki jih stranke v sporu o glavni stvari niso navajale, s strani predložitvenega sodišča po uradni dolžnosti tako kot v zadevi, v kateri je bila izrečena navedena sodba, lahko kršil pravice obrambe ali škodil učinkovitemu poteku postopka in zlasti privedel do zamud pri presoji novih razlogov.

39 Tega rezultata ni mogoče izpodbijati s sodno prakso, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe Peterbroeck ter sodb z dne 1. junija 1999 v zadevi Eco Swiss (C-126/97, Recueil, str. I-3055), z dne 27. junija 2000 v zadevi Océano Grupo Editorial in Salvat Editores (od C-240/98 do C-244/98, Recueil, str. I-4941), z dne 21. novembra 2002 v zadevi Cofidis (C-473/00, Recueil, str. I-10875) in z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Mostaza Claro, (C-168/05, ZOdl., str. I-10421).

40 Zgoraj navedena sodna praksa v tem primeru ni upoštevna. Po eni strani jo namreč označujejo okoliščine zadeve, v kateri je bila tožeči stranki v postopku v glavni stvari odvzeta možnost, da bi učinkovito zatrjevala neskladnost nacionalne določbe s pravom Skupnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Peterbroeck, točka 16 in naslednje). Po drugi strani je utemeljena s potrebo, da se potrošniku zagotovi učinkovita zaščita, kot je določena v Direktivi Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (glej zgoraj navedene sodbe Océano Grupo Editorial in Salvat Editores, točka 26, Cofidis, točka 33, ter Mostaza Claro, točka 29). Poleg tega se na to sodno prakso ni mogoče učinkovito sklicevati v okviru preizkusa kršitve načela učinkovitosti, ker se v njenem okviru presoja enakovredna obravnava razlogov na podlagi nacionalnega prava in razlogov na podlagi prava Skupnosti (glej zgoraj navedeno sodbo Eco Swiss, točka 37).

41 Iz zgoraj navedenega izhaja, da načelo učinkovitosti v zadevah, kot so te v postopku v glavni stvari, ne pomeni obveznosti za nacionalna sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusijo razlog na podlagi skupnostne določbe, neodvisno od njegovega pomena za pravni red Skupnosti, kadar imajo stranke dejansko možnost pri nacionalnemu sodišču navajati razlog, ki temelji na pravu Skupnosti. Ker so imele tožeče stranke v sporu o glavni stvari dejansko možnost navajati razloge v zvezi z Direktivo 85/511, načelo učinkovitosti predložitvenemu sodišču ne nalaga, naj po uradni dolžnosti preizkusi razlog, ki temelji na členih 11 in 13 te direktive.

42 Na podlagi vsega navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da pravo Skupnosti nacionalnemu sodišču v postopku, kot je ta v glavni stvari, ne nalaga, naj po uradni dolžnosti preizkusi razlog kršitve določb skupnostne ureditve, ker načeli enakovrednosti in učinkovitosti tega ne zahtevata.

Preostala vprašanja

43 Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na druga vprašanja, ki so bila postavljena le za primer, če bi predložitveno sodišče moralo po uradni dolžnosti obravnavati razloge, ki jih stranke v sporu o glavni stvari niso navajale, ni treba odgovoriti.

Stroški

44 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Pravo skupnosti nacionalnemu sodišču v postopku, kot je ta v glavni stvari, ne nalaga, naj po uradni dolžnosti preizkusi razlog kršitve določb skupnostne ureditve, ker načeli enakovrednosti in učinkovitosti tega ne zahtevata.

Podpisi

* Jezik postopka: nizozemščina.