1. Prosto gibanje oseb – Delavci – Uredba št. 1612/68 – Pojem „delavec migrant“
(Uredba Sveta št. 1612/68)
2. Prosto gibanje oseb – Delavci – Enako obravnavanje – Socialne ugodnosti
(Uredba Sveta št. 1612/68, člen 7(2))
1. Državljan države članice, ki je prenesel svoje stalno prebivališče v drugo državo članico, pri čemer je obdržal svojo zaposlitev v prvi državi, in odtlej opravlja svojo poklicno dejavnost kot obmejni delavec, se lahko sklicuje na status „delavca migranta“ v smislu Uredbe št. 1612/68 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti.
(Glej točko 20 in točko 1 izreka.)
2. Člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 nasprotuje temu, da je brezposelna oseba, ki prebiva v drugi državi članici in je zakonec delavca migranta, ki opravlja poklicno dejavnost v državi članici, izključena od pravice do dodatka za vzgojo iz razloga, da nima niti stalnega niti običajnega prebivališča v prvi državi članici, ker dodelitev takega dodatka, ki koristi celotni družini, ne glede na to, kateri od staršev ga zahteva, zakoncu delavca lahko zmanjša obveznost delavca, da prispeva za družinske stroške, in je torej zanj „socialna ugodnost“ v smislu navedene določbe.
Tak pogoj prebivališča je treba šteti za posredno diskriminatornega, ker lahko že samo zaradi svoje lastnosti bolj vpliva na delavce migrante ali njihove zakonce, ki pogosteje prebivajo v drugi državi članici, kot na domače delavce, in ker lahko posledično postavi v slabši položaj zlasti delavce migrante.
V primeru nacionalne zakonodaje, ki zasleduje cilje družinske politike in dodatek za vzgojo dodeljuje osebam, ki so dejansko vzpostavile vez z nacionalno družbo, in v skladu s katero je tudi pomemben prispevek na nacionalni trg dela veljaven element integracije v družbo, se dodelitev zadevnega dodatka ne sme zavrniti paru, ki ne prebiva na nacionalnem ozemlju, vendar eden od njiju opravlja v tej državi poklicno dejavnost s polnim delovnim časom.
(Glej točke 26, od 30 do 33, od 36 do 38 in točko 2 izreka.)