1. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Dokaz neizpolnitve obveznosti – Dokazno breme Komisije
(člen 226 ES)
2. Države članice – Obveznosti – Naloga spremljanja, zaupana Komisiji – Dolžnost držav članic
(členi 10 ES, 211 ES in 226 ES; Direktiva Sveta 75/442, kakor je bila spremenjena z direktivami 91/156, 91/689 in 1999/31)
3. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Preizkus utemeljenosti, ki ga opravi Sodišče – Upoštevni položaj – Stanje po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju
(člen 226 ES)
4. Okolje – Odstranjevanje odpadkov – Direktiva 75/442 – Člen 4
(Direktiva Sveta 75/442, kakor je bila spremenjena z Direktivo 91/156, člen 4)
1. V okviru postopka neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES mora Komisija dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti. Komisija mora Sodišču predložiti dokaze, ki so potrebni za to, da lahko Sodišče preizkusi, ali je ta neizpolnitev podana, pri čemer se ne more sklicevati na kakršnokoli domnevo. Vendar mora država članica, kadar Komisija predloži zadostne dokaze, ki kažejo na določena dejstva, ki zadevajo ozemlje tožene države članice in ki kažejo na to, da so organi te države članice razvili ponavljajočo in dolgotrajno prakso, ki je v nasprotju z določbami direktive, vsebinsko in podrobno izpodbijati predložene podatke in posledice, ki iz njih izhajajo.
(Glej točke 26, 30 in 32.)
2. Države članice morajo na podlagi člena 10 ES Komisiji olajšati izpolnjevanje njenih nalog, ki med drugim, kot izhaja iz člena 211 ES, obsegajo skrb za uporabo določb Pogodbe in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo v skladu s to pogodbo. Na področju preverjanja pravilne praktične uporabe nacionalnih določb za zagotovitev učinkovitega izvajanja direktiv, sprejetih na področju okolja, je Komisija, ki nima preiskovalnih pooblastil v teh zadevah, zelo odvisna od dokazov, ki jih predložijo morebitni pritožniki, zasebne ali javne organizacije, ki delujejo na ozemlju upoštevne države članice, kot tudi omenjena država članica sama. V teh okoliščinah morajo nacionalni organi v duhu lojalnega sodelovanja v skladu z dolžnostjo vsake države članice, da Komisiji olajšajo izpolnjevanje njenih nalog, kot prvi opraviti potrebne preglede na kraju samem.
(Glej točke 27, 28 in 31.)
3. Obstoj neizpolnitve obveznosti je treba presojati glede na položaj države članice, kot je obstajal v okviru roka, določenega v obrazloženem mnenju, naknadnih sprememb pa Sodišče ne sme upoštevati niti takrat, ko predstavljajo pravilno uporabo pravila prava Skupnosti, ki je predmet navedene tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.
(Glej točko 36.)
4. Čeprav člen 4 Direktive 75/442, kakor je bila spremenjena z Direktivo 91/156, ne določa konkretne vsebine ukrepov, ki jih morajo države članice sprejeti za zagotovitev take predelave ali odstranjevanja odpadkov, da ne ogrožajo zdravja ljudi, in brez uporabe postopkov ali načinov, ki bi lahko škodovali okolju, pa ta določba kljub temu zavezuje države članice glede zasledovanega cilja, pri čemer jim zagotavlja diskrecijsko pravico pri oceni potrebnosti teh ukrepov.
Načeloma torej na podlagi neskladnosti dejanskega stanja s cilji, ki jih določa člen 4 omenjene direktive, ni mogoče neposredno sklepati na to, da udeležena država članica ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz te določbe. Vendar trajanje takšnega dejanskega stanja, predvsem kadar povzroči znatno degradacijo okolja v daljšem obdobju brez posredovanja pristojnih organov, lahko kaže na to, da so države članice prekoračile diskrecijsko pravico, ki izhaja iz te določbe.
(Glej točko 37.)