Zadeva C-68/05 P

Koninklijke Coöperatie Cosun UA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba — Kmetijstvo — Skupna ureditev trgov — Sladkor — Člen 26 Uredbe (EGS) št. 1785/81 in člen 3 Uredbe (EGS) št. 2670/81 — Dajatev, dolgovana za sladkor C, ki se prodaja na notranjem trgu — Zahtevek za odpust — Klavzula pravičnosti, določena v členu 13 Uredbe (EGS) št. 1430/79 — Pojem ‚uvozne ali izvozne dajatve‘ — Načeli enakosti in pravne varnosti — Pravičnost“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke C. Stix-Hackl, predstavljeni 16. maja 2006   I - 10370

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 26. oktobra 2006   I - 10391

Povzetek sodbe

  1. Lastni viri Evropskih skupnosti – Povračilo ali odpust uvoznih dajatev

    (Uredba Sveta št. 1430/79, členi 1, 2(a) in (b), ter 13; Uredba Komisije št. 2670/81, člen 3)

  2. Pritožba – Razlogi – Razlog, prvič naveden v okviru pritožbe

  1.  Člen 13 Uredbe št. 1430/79 o povračilu ali odpustu uvoznih ali izvoznih dajatev, v skladu s katerim sta povračilo ali odpust uvoznih dajatev mogoča v posebnih situacijah, ko zainteresirani stranki ni mogoče očitati niti goljufivega ravnanja niti velike malomarnosti, ne more biti podlaga za povračilo ali odpust dajatve, dolgovane na podlagi člena 3 Uredbe št. 2670/81 o podrobnih izvedbenih pravilih glede proizvodnje sladkorja, ki presega kvoto za sladkor C, ki se prodaja na notranjem trgu.

    Prvič, tak znesek namreč ni pobran zaradi prestopa zunanje meje Skupnosti, ampak, nasprotno, ker navedena količina ni bila izvožena iz Skupnosti ali ker ni bila izvožena pod pogoji in v rokih, ki jih določa Uredba 2670/81. Odločilno dejstvo za naložitev te dajatve je torej dejstvo, da ni bil predložen dokaz o tem, da je bila določena količina sladkorja C izvožena v predpisanem roku. Zato ta znesek ne ustreza nobeni od treh kategorij, naštetih v členu 1(2)(a) in (b) Uredbe št. 1430/79.

    Drugič, nič ne kaže na to, da bi želel zakonodajalec Skupnosti izenačiti proizvajalca sladkorja C, ki se prodaja na notranjem trgu, z uvoznikom sladkorja.

    Prvič, uvozni prelevmani za sladkor iz tretjih držav in dajatev, ki je na podlagi člena 3 Uredbe št. 2670/81 dolgovana za sladkor C, ki se prodaja na notranjem trgu, ne sledijo enakim ciljem.

    Drugič, iz tretje uvodne izjave Uredbe št. 2645/70 o podrobnih izvedbenih pravilih glede proizvodnje sladkorja, ki presega kvoto, in tretje uvodne izjave Uredbe št. 2670/81, ki je prvo nadomestila, ni razvidno, da bi imel zakonodajalec Skupnosti namen uvoznika sladkorja iz tretjih držav in proizvajalca sladkorja C, ki se prodaja na notranjem trgu, postaviti v podoben položaj. Iz teh uvodnih izjav in člena 3 Uredbe št. 2670/81 je namreč jasno razvidno, da je sklicevanje na sladkor, uvožen iz tretjih držav, omejeno na metodo izračuna dajatve, ki jo določa navedeni člen.

    Tretjič, iz besedila člena 26 Uredbe št. 1785/81 o skupni organizaciji trga v sektorju sladkorja ni mogoče sklepati o nobenem namenu zakonodajalca Skupnosti, da sladkor C, ki se prodaja na notranjem trgu, postavi v podoben položaj kot blago, uvoženo iz tretjih držav, in da proizvajalca sladkorja C izenači z uvoznikom sladkorja, saj ta člen določa le prepoved prodaje sladkorja C na notranjem trgu.

    Nazadnje, četrtič, z okoliščino, da so tako uvozne dajatve kot dajatev, dolgovana na podlagi člena 3 Uredbe št. 2670/81, del lastnih sredstev Skupnosti, ni mogoče dokazati, da so uvozniki sladkorja iz tretjih držav in proizvajalci sladkorja C v podobnem položaju. Lastna sredstva Skupnosti so namreč sestavljena iz zelo različnih dohodkov, za katere veljajo tudi različne ureditve.

    (Glej točke 39, 41, 43, od 63 do 65, 101 in 102.)

  2.  Dopustitev stranki, da pred Sodiščem prvič uveljavlja razlog, ki ga ni uveljavljala pred Sodiščem prve stopnje, bi pomenila, da se ji dovoli, da Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predloži širši spor, kot je bil predložen Sodišču prve stopnje. V okviru pritožbe je torej pristojnost Sodišča omejena na presojo pravnih vprašanj, obravnavanih na prvi stopnji.

    Zato je nedopusten očitek Sodišču prve stopnje, da je kršilo načelo enakosti obravnavanja tožeče stranke in dane kategorije gospodarskih subjektov, ker je ta stranka kljub temu, da je na prvi stopnji navajala razlog kršitve načela enakosti, izpodbijala zgolj različno obravnavanje, ki naj bi ga bila deležna glede na drugo kategorijo gospodarskih subjektov.

    (Glej točke od 95 do 97.)