Zadeva C-54/05

Evropska komisija

proti

Republiki Finski

„Neizpolnitev obveznosti države – Člena 28 ES in 30 ES – Uvoz vozila, ki je registrirano v drugi državi članici – Obveznost pridobitve dovoljenja za prevoz“

Povzetek sodbe

Prosti pretok blaga – Količinske omejitve – Ukrepi z enakim učinkom

(člena 28 ES in 30 ES)

Država članica, ki od osebe, ki dejansko biva v tej državi in želi uvoziti vozilo, ki je bilo zakonito registrirano v drugi državi članici, zahteva, naj zaprosi za izdajo dovoljenja za prevoz za namen uporabe tega vozila v prometu pred njegovo registracijo v tej državi in pred plačilom davka na motorna vozila, ni izpolnila obveznosti iz členov 28 ES in 30 ES.

Tak sistem dovoljenja za prevoz namreč glede na formalnosti, ki jih nalaga, omejuje trgovino z avtomobili v Skupnosti in lahko ovira dostop do trga proizvodov, ki so zakonito izdelani in/ali se prodajajo v drugih državah članicah, zlasti če mora imetnik tistega avtomobila, ki izvira iz druge države članice, preden lahko to vozilo zakonito uporablja, opraviti nekatere ukrepe, če za izdajo dovoljenja za prevoz ne velja noben rok, ki bi začel teči od vložitve zahteve za pridobitev tega dovoljenja, in to dovoljenje ne pomeni nobene obveznosti za zadevno upravo, ter nazadnje, če je zadevni dokument veljaven le kratek čas.

Sledenje cilju prometne varnosti, ki naj bi omogočil natančno identifikacijo vozil z izdajanjem informacij, ne more upravičiti postopka za izdajo dovoljenja za prevoz, ker se med čakanjem na dokončno registracijo vozil v zadevni državi članici tehnične značilnosti vozil lahko določijo ne glede na to, v kateri državi so bila registrirana, če imajo vse države članice sistem registracije vozil.

Poleg tega, če lahko zadevna država članica legitimno uvede postopke nadzora, ki omogočajo preverjanje, katera so tista vozila, ki so lahko začasno oproščena od plačila davka na motorna vozila, tudi nujnost zagotavljanja učinkovitega davčnega nadzora ne more upravičiti takega sistema, če se ne dokaže, da bi manj restriktivni ukrepi, kot je uvedba sistema obvezne deklaracije o uporabi v prometu, skupaj s primernimi kaznimi lahko zagotovili podoben rezultat.

(Glej točke 29, od 32 do 34, 37, 40, od 42 do 44, 46 in 47 ter izrek.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 15. marca 2007(*)

„Neizpolnitev obveznosti države – Člena 28 ES in 30 ES – Uvoz vozila, ki je registrirano v drugi državi članici – Obveznost pridobitve dovoljenja za prevoz“

V zadevi C-54/05,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 4. februarja 2005,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata M. van Beek in M. Huttunen, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Republiki Finski, ki jo zastopata T. Pynnä in A. Guimaraes-Purokoski, zastopnici, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, P. Kūris, J. Makarczyk (poročevalec), L. Bay Larsen in J.-C. Bonichot, sodniki,

generalni pravobranilec: P. Mengozzi,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. novembra 2006,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. januarja 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Finska, s tem da je zahtevala dovoljenje za prevoz za vozila, ki so zakonito registrirana in uporabljana v drugi državi članici, ni izpolnila obveznosti iz členov 28 ES in 30 ES.

 Pravni okvir

2        Člen 1 zakona št. 1482/1994 o davku na motorna vozila (autoverolaki (1482/1994)) z dne 29. decembra 1994 določa, da se ta davek (autovero, v nadaljevanju: enotni davek) „plača državi pred registracijo ali pred vključitvijo vozila za namene turizma v uporabo na Finskem“.

3        Skladno s členom 2 tega zakona „vključitev v uporabo na Finskem pomeni uporabo vozila v prometu na ozemlju Finske, tudi če vozilo v tej državi ni bilo registrirano“.

4        Člen 35 istega zakona določa izjeme od obdavčitve s tem enotnim davkom, zlasti za vozila, ki se uporabljajo na podlagi dovoljenja za prevoz.

5        Na podlagi člena 8 zakona št. 1090/2002 o vozilih (ajoneuvolaki (1090/2002)) z dne 11. decembra 2002 „morajo biti vsa motorna vozila in njihovi priklopniki […] registrirani in morajo opraviti tehnični pregled razen izjem, ki jih določa ali so določene na podlagi tega zakona. Motorna vozila in njihovi priklopniki […], ki niso bili redno registrirani ali niso imeli opravljenega tehničnega pregleda, ne morejo biti vključeni v promet“.

6        V skladu s členom 64 istega zakona lahko dekret določi izjeme od registracije. V členu 8 dekreta št. 1598/1995 o registraciji vozil (asetus ajoneuvojen rekisteröinnistä (1598/1995)) z dne 18. decembra 1995 (v nadaljevanju: dekret o registraciji) so obravnavane te izjeme.

7        Člen 8(2) tega dekreta določa:

„Vozilo, ki je registrirano v tujini ali vozilo z začasno registrsko tablico se lahko uporabi v prometu na Finskem brez deklaracije o registraciji pod pogoji, določenimi v členih od 46 do 48, 48a, od 49 do 51, 51a, 51b in od 52 do 56. Enako je v primeru uporabe v prometu vozila, za katero je bilo izdano dovoljenje za prevoz“.

8        Člen 48 istega dekreta določa:

„1.      Organ, pristojen za registracijo in carinska uprava lahko za to, da se vozilo na Finskem pripelje na tehnični pregled, za namene prevoza, razstave, tekmovanja ali demonstracije vozila, ki v tej državi ni registrirano, ali zaradi katerega drugega posebnega razloga za namene prevoza vozila, na zahtevo izdata pisno dovoljenje za prevoz z namenom, da se vozilo da v promet. Številke (samolepilne) prevoza se izročijo ob izdaji dovoljenja za prevoz.

2.      To dovoljenje za prevoz se izda, če je vozilo zavarovano za avtomobilsko odgovornost v času veljavnosti in so plačani letni davki na vozila z dizelskim motorjem („moottoriajoneuvovero“) ali bencinskim („ajoneuvovero“).

3.      Dovoljenje za prevoz se izda za čas, ki je potreben za uporabo vozila v prometu. Brez posebej resnega razloga ni mogoče izdati dovoljenja za čas, daljši od sedmih dni. Sodelovanje na tekmovanju ne more šteti za tak razlog.

4.      Vozila ni mogoče uporabljati z dovoljenjem za prevoz, če ga zaradi njegovega stanja, velikosti ali teže ni mogoče uporabljati v prometu.“

9        Letni davki iz člena 48(2) dekreta o registraciji so bili nadomeščeni z novim letnim davkom („ajoneuvovero“), ki ga je uvedel zakon št. 1281/2003 o letnem davku na vozila (ajoneuvoverolaki (1281/2003)) z dne 30. decembra 2003. Vozila, za katera je bilo izdano dovoljenje za prevoz, so na podlagi člena 12(10) tega zakona oproščena tega letnega davka.

10      Člen 21(2) dekreta št. 1116/2003 o informacijah iz evidence vozil (valtioneuvoston asetus ajoneuvoliikennerekisterin tiedoista (1116/2003)) z dne 18. decembra 2003 našteva informacije iz dovoljenja za prevoz, ki so ponovljene v evidenci vozil:

„V evidenco se iz dovoljenja za prevoz prepišejo: ime, naslov, osebna številka ali številka podjetja ali društva imetnika dovoljenja, znamka vozila, model, številka proizvajalca, registrska številka, zavarovanje avtomobilske odgovornosti, datum izdaje in organ, ki je dovoljenje izdal, trajanje veljavnosti, namen vozila, plačila dovoljenja in, če je potrebno, načrt poti.“

 Predhodni postopek

11      Komisija je po tem, ko je prejela številne pritožbe glede finske zakonodaje in prakse pristojnih organov glede izdaje dovoljenja za prevoz, ki se ga zahteva ob uvozu vozila, registriranega v drugi državi članici, 17. maja 2002 na Republiko Finsko naslovila dopis, v katerem je zahtevala pojasnila glede zadevne zakonodaje in prakse.

12      Komisija je v zvezi z odgovori te države članice, ki jih je ocenila za nezadovoljive, sprožila predhodni postopek s pisnim opominom z dne 9. aprila 2003, v katerem je poudarila, da obveznost, naložena osebam, ki dejansko bivajo na Finskem, naj zaprosijo za dovoljenje za prevoz, ko prečkajo finsko mejo, omejuje prosti pretok blaga in zato krši člen 28 ES. Komisija je prav tako navedla, da je sedemdnevno trajanje veljavnosti dovoljenja za prevoz prekratko in kot tako v nasprotju s to določbo.

13      Komisija je z obrazloženim mnenjem z dne 16. decembra 2003 Republiko Finsko pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev s tem mnenjem v dveh mesecih od njegovega prejema.

14      Ker je Republika Finska ponovila svoje začetne pripombe in ker se ni uskladila s tem mnenjem v predpisanem roku, je Komisija na podlagi člena 226, drugi odstavek, ES vložila to tožbo.

 Tožba

 Trditve strank

15      Komisija meni, da člena 28 ES in 30 ES nasprotujeta sistemu dovoljenja za prevoz, ki je bil uveden z dekretom o registraciji. Podredno – če Sodišče ne bi ugotovilo take neizpolnitve obveznosti – navaja, da je trajanje veljavnosti tega dovoljenja, to je sedem dni, samo po sebi v nasprotju s tema členoma, upoštevajoč njegovo kratkost.

16      Komisija preuči postopek dovoljenja za prevoz kot zakonodajno upravno fazo pred postopkom registracije vozila, če oseba, ki biva na Finskem, želi uvoziti vozilo, ki je zakonito registrirano v drugi državi članici.

17      Komisija meni, da ima uvedba takega dovoljenja značilnosti količinske omejitve pri uvozu ali ukrep z enakim učinkom v smislu člena 28 ES, ker oseba, ki biva na Finskem, nima nobenega zakonitega jamstva, da lahko v prometu na Finskem uporablja vozilo, ki je bilo zakonito registrirano v drugi državi članici in ga je tja uvozila.

18      Po mnenju Komisije iz člena 48 dekreta o registraciji med drugim izhaja, da je izdaja dovoljenja za prevoz odvisna od presoje pristojnih oblasti in da zato vložnik nima nobenega jamstva, da ga bo pridobil.

19      Poudarja, da se mora imetnik vozila običajno ustaviti na finski meji, da zaprosi za dovoljenje za prevoz in da je za zahtevo za dovoljenje – čeprav je bila vložena predhodno, že pred prečkanjem meje – v vsakem primeru potrebna pot osebe, ki želi uvoziti vozilo, do carinskega urada. Poleg tega naj bi bila izdaja dovoljenja za prevoz povezana s stroški.

20      Komisija končno meni, da izdaja dovoljenja za prevoz ni utemeljena z nobenim od nujnih razlogov v javnem interesu, kot jih navaja člen 30 ES. Zlasti naj ne bi ustrezala niti zahtevam po učinkovitosti davčnega nadzora niti cilju prometne varnosti.

21      Republika Finska primarno meni, da sistem dovoljenja za prevoz, ki se razlikuje od postopka registracije vozil, ne pomeni omejitve pri uvozi v smislu člena 28 ES.

22      V utemeljitev svoje analize navaja, da se ta sistem uporablja tako za začasno uporabo tistih vozil na Finskem, ki niso registrirana in niso obdavčena kot v primeru, v katerem oseba, ki ima običajno bivališče na Finskem, iz tujine uvozi vozilo, ki ni bilo registrirano v tej državi članici. Pojasnjuje, da izdaja tega dovoljenja ni v neposredni povezavi s prečkanjem meje, če je izključno vezana na uporabo vozila v prometu, zato se zahteva za dovoljenje za prevoz brez razlikovanja uporablja za vsa vozila, ki še niso bila registrirana na Finskem.

23      Republika Finska poudarja, poleg nizke cene dovoljenja za prevoz, hitrost in enostavnost postopka za pridobitev tega dovoljenja, saj se izda brez predhodnega tehničnega nadzora vozila in ni potrebno, da je vložnik, ob zahtevi za dovoljenje za prevoz imetnik vozila.

24      Sicer pa navaja, da so za podelitev dovoljenja za prevoz določeni pogoji in da zato odločba pristojnih organov ne more biti arbitrarna.

25      Podredno Republika Finska meni, da je postopek dovoljenja za prevoz v vsakem primeru upravičen, saj gre za najenostavnejši način zagotavljanja uresničitve ciljev učinkovitosti davčnega nadzora in prometne varnosti.

26      V zvezi s tem po eni strani navaja, da kadar se vozilo, ki ni registrirano na Finskem, uporablja v prometu na finskem ozemlju, da mora obstajati možnost, da se preveri brez tveganja napake, ali gre za vozilo, ki je oproščeno enotnega davka, ali za vozilo, za katero je treba ta davek plačati. Dovoljenje za prevoz naj bi omogočalo, da se za vozila, katerih lastniki so osebe, ki po navadi živijo na Finskem, zanesljivo določi datum uporabe v prometu tega vozila, začetna točka, od katere se računa trajanje oprostitve od davka in z njim naj bi se izognili masovni uporabi cestnih nadzorov vozil s tujimi registrskimi tablicami, ki bi bila potrebna, če ne bi bilo teh dovoljenj.

27      Republika Finska po drugi strani zatrjuje, da sistem dovoljenj za prevoz zagotavlja, da so informacije o uporabljenem vozilu in imetniku tega vozila navedene v evidenci vozil. Posodabljanje te evidence naj bi bilo nujno za nadzor nad pobiranjem letnega davka. Poleg tega naj bi bile te informacije nujne, kar zadeva cilj prometne varnosti, zlasti v primeru kršitve cestnoprometnih predpisov ali prometne nesreče.

28      Glede trajanja veljavnosti dovoljenja za prevoz ta država članica meni, da je to združljivo z načelom sorazmernosti in torej ni v nasprotju s členoma 28 ES in 30 ES. Navaja, da se trajanje veljavnosti lahko na zahtevo podaljša.

 Presoja Sodišča

29      Komisija očita Republiki Finski, da ker od osebe, ki dejansko biva na Finskem in želi uvoziti vozilo, ki je bilo zakonito registrirano v drugi državi članici, zahteva, naj zaprosi za izdajo dovoljenja za prevoz za namen uporabe tega vozila v prometu pred njegovo registracijo na Finskem in pred plačilom davka na motorna vozila, ni izpolnila obveznosti iz členov 28 ES in 30 ES.

30      V skladu z ustaljeno sodno prakso se prepoved ukrepov z enakim učinkom, kot so omejitve, navedene v členu 28 ES, nanaša na vse predpise držav članic, ki bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali morebitno ovirali trgovanje v Skupnosti (glej zlasti sodbe z dne 19. junija 2003 v zadevi Komisija proti Italiji, C-420/01, Recueil, str. I-6445, točka 25; z dne 23. septembra 2003 v zadevi Komisija proti Danski, C-192/01, Recueil, str. I-9693, točka 39; z dne 2. decembra 2004 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C-41/02, ZOdl., str. I-11375, točka 39 in navedena sodna praksa, in z dne 10. januarja 2006 v zadevi De Groot en Slot Allium in Bejo Zaden, C-147/04, ZOdl., str. I-245, točka 71).

31      Sicer pa je Sodišče presodilo, da člen 28 ES pri transakcijah znotraj Skupnosti preprečuje uporabo nacionalne zakonodaje, ki bi zahtevala, pa čeprav zgolj formalno, pridobitev uvoznih dovoljenj ali podobne postopke (glej v tem smislu sodbe z dne 8. februarja 1983 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu, imenovana Mleko UHT, 124/81, Recueil, str. 203, točka 9; z dne 5. julija 1990 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-304/88, Recueil, str. I-2801, točka 9, in z dne 28. septembra 2006 v zadevi Ahokainen in Leppik, C-434/04, ZOdl., str. I-9171, točka 20).

32      Ni sporno, da lahko sistem dovoljenja za prevoz, ki nalaga formalnosti za uporabo v prometu na Finskem tistega vozila, ki je zakonito registrirano v drugi državi članici in ga je uvozila oseba, ki dejansko biva na Finskem, omejuje trgovino z avtomobili v Skupnosti in lahko ovira dostop do trga proizvodov, ki so zakonito izdelani in/ali se prodajajo v drugih državah članicah.

33      Ovira so zlasti ukrepi, ki jih mora opraviti imetnik tistega avtomobila, ki izvira iz druge države članice, preden lahko to vozilo zakonito uporablja na ozemlju Finske, to so ukrepi, ki lahko včasih zahtevajo od posameznika, da se ustavi na obmejni postaji, da pridobi dovoljenje za prevoz, in ki vsekakor povzročijo strošek, saj to dovoljenje ni brezplačno. Poleg tega se vozilo načeloma ne sme uporabljati v prometu, če ob prehodu meje ni opremljeno z dovoljenjem.

34      Poleg tega izdaja dovoljenja za prevoz, za katero ne velja noben rok, ki bi začel teči od vložitve zahteve, vložene zaradi pridobitve tega dovoljenja, glede na besedilo člena 48(1) dekreta o registraciji ne pomeni nobene obveznosti za zadevno upravo, kar je Republika Finska potrdila na obravnavi.

35      Glede na pristojnost, ki jo imajo pristojni organi, torej ni zagotovljeno, da vložnik v razumnem roku dobi dovoljenje za prevoz, ki je nujno potrebno za uporabo vozila v prometu v skladu z zakonskimi zahtevami. Možnost vložitve pritožbe zoper upravno odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva, vložena z namenom izdaje tega dovoljenja, glede tega ni pomembna.

36      Prosti pretok je pravica, katere izvrševanje ne more biti odvisno od diskrecije ali strpnosti nacionalne uprave (glej zgoraj navedeno sodbo Mleko UHT, točka 10).

37      Končno, ni sporno, da je zadevni dokument veljaven le kratek čas in da obstaja možnost, da se vozilo ne more uporabljati ob izteku sedemdnevnega roka, določenega v finski zakonodaji, še preden bi bilo vozilo dokončno registrirano in davki plačani.

38      Čeprav zadevno dovoljenje za prevoz sodi na področje uporabe člena 28 ES, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se lahko nacionalna zakonodaja, ki pomeni ukrep z enakim učinkom kot količinske omejitve, utemelji z enim od razlogov splošnega interesa, naštetih v členu 30 ES, ali z nujnimi zahtevami (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Italiji, točka 29, in sodbo z dne 5. februarja 2004 v zadevi Komisija proti Italiji, C-270/02, Recueil, str. I-1559, točka 21). V enem in drugem primeru mora nacionalna določba zagotavljati uresničevanje zasledovanega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno, da se ga doseže (glej predvsem sodbi z dne 20. junija 2002 v združenih zadevah Radiosistemi, C-388/00 in C‑429/00, Recueil, str. I-5845, točke od 40 do 42, in z dne 8. maja 2003 v zadevi ATRAL, C-14/02, Recueil, str. I-4431, točka 64).

39      Glede tega je naloga pristojnih nacionalnih organov, da po eni strani navedejo, da je njihova zakonodaja nujna za uresničitev enega ali več ciljev, navedenih v členu 30 ES, ali nujnih zahtev in po drugi strani, da je ta zakonodaja združljiva z načelom sorazmernosti (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe ATRAL, točka 67; Komisija proti Italiji z dne 19. junija 2003, točki 30 in 31, in Komisija proti Italiji z dne 5. februarja 2004, točka 22).

40      Prvič, v zvezi z argumentom Republike Finske, da je dovoljenje za prevoz nujno potrebno za dosego cilja prometne varnosti, ker med drugim omogoča natančno identifikacijo zadevnih vozil z izdajanjem informacij, ki so navedene v evidenci vozil, ni sporno, da je prometna varnost nujni razlog v splošnem interesu, ki bi lahko upravičil oviro za prosti pretok blaga (glej predvsem sodbe z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Van Schaik, C-55/93, Recueil, str. I-4837, točka 19; z dne 12. oktobra 2000 v zadevi Snellers, C-314/98, Recueil, str. I-8633, točka 55, in z dne 21. marca 2002 v zadevi Cura Anlagen, C-451/99, Recueil, str. I-3193, točka 59).

41      Vendar pa ni dokazano, da je namen izdaje dovoljenja za prevoz skupaj z v vozilo prilepljenimi samolepilnimi vinjetami za prevoz, ki nadomeščajo prvotno registracijo, ter ponovitve informacij o tem dovoljenju v evidenci vozil dejansko uresničiti cilj prometne varnosti, saj zahteva po tem dovoljenju ne velja za vsa vozila, registrirana v drugi državi članici, ki se uporabljajo v prometu na finskem ozemlju.

42      Vsekakor je treba navesti, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 72 sklepnih predlogov, da se med čakanjem na dokončno registracijo vozil na Finskem tehnične značilnosti vozil lahko določijo ne glede na to, v kateri državi so bila registrirana, če imajo vse države članice sistem registracije vozil (glej v tem smislu sodbo z dne 23. februarja 2006 v zadevi Komisija proti Finski, C‑232/03, neobjavljena v ZOdl., točka 51).

43      Iz navedenega izhaja, da Republika Finska ni dokazala, da lahko cilj prometne varnosti upraviči postopek dovoljenja za prevoz.

44      Drugič, v zvezi s trditvijo glede nujnosti zagotavljanja učinkovitega davčnega nadzora z dovoljenjem za prevoz, saj je tak cilj v skladu z ustaljeno sodno prakso nujna zahteva, ki lahko upraviči ukrep z enakim učinkom, ki je prepovedan s členom 28 ES (glej med drugim sodbo z dne 12. marca 1987 v zadevi Komisija proti Grčiji, 176/84, Recueil, str. 1193, točka 25), ni sporno, da lahko Republika Finska legitimno uvede postopke nadzora, ki omogočajo preverjanje, katera so tista vozila, ki so lahko začasno oproščena od plačila davka na motorna vozila, čeprav bi morala biti registrirana na Finskem.

45      Vendar ker gre za presojo o sorazmernosti sporne zakonodaje in za vprašanje, ali se želeni cilj lahko doseže z omejitvami, ki manj vplivajo na trg znotraj Skupnosti, je treba ugotoviti, da Republika Finska ni konkretno dokazala sorazmernosti omejitve prostega pretoka zadevnega blaga glede na zasledovani cilj.

46      Manj restriktivni ukrepi bi lahko namreč zagotovili podoben rezultat, tako da bi omogočili določitev dneva, od katerega dalje bi se začela uporaba vozila, ne da bi bil davek na motorno vozilo plačan. Glede tega med drugim iz izmenjanih vlog in iz razprav na obravnavi ter iz točke 83 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca izhaja, da je med temi ukrepi uvedba sistema obvezne deklaracije o uporabi v prometu na pobudo lastnika ali imetnika vozila, ki ustreza primernim kaznim v primeru nespoštovanja izpolnitve te upravne formalnosti. K taki deklaraciji se lahko doda določitev razumnega roka, ki se šteje od deklaracije o uporabi v prometu, med katerim bi bila dovoljena uporaba vozila, ne da bi davčni zavezanec plačal davek na motorna vozila.

47      Iz navedenega izhaja, da je treba ugotoviti, da je Republika Finska s tem, da je zahtevala dovoljenje za prevoz za vozila, ki so zakonito registrirana in uporabljana v drugi državi članici, kot je določeno v dekretu o registraciji, ni izpolnila obveznosti iz členov 28 ES in 30 ES.

 Stroški

48      V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Republiki Finski naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1.      Republika Finska s tem, da je zahtevala dovoljenje za prevoz za vozila, ki so zakonito registrirana in uporabljana v drugi državi članici, kot je določeno v dekretu št. 1598/1995 o registraciji vozil (asetus ajoneuvojen rekisteröinnistä (1598/1995) z dne 18. decembra 1995, ni izpolnila obveznosti iz členov 28 ES in 30 ES.

2.      Republiki Finski se naloži plačilo stroškov.

Podpisi

*Jezik postopka: finščina.