Zadeva C-3/05
Gaetano Verdoliva
proti
J. M. Van der Hoeven BV in drugim
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte d'appello di Cagliari)
„Bruseljska konvencija – Odločba o dovolitvi izvršitve odločbe, izdane v drugi državi pogodbenici – Neopravljena ali nepravilna vročitev – Seznanitev – Rok za vložitev pravnega sredstva“
Povzetek sodbe
Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb – Izvršitev – Odločba o dovolitvi izvršitve – Vročitev
(Bruseljska konvencija z dne 27. septembra 1968, člen 36)
Člen 36 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kot je bila spremenjena s konvencijami o pristopu iz let 1978, 1982 in 1989, je treba razlagati tako, da se zahteva pravilna vročitev odločbe o dovolitvi izvršitve, upoštevajoč procesna pravila države pogodbenice, v kateri se zahteva izvršitev, in da torej ob neopravljeni ali nepravilni vročitvi odločbe o dovolitvi izvršitve zgolj seznanitev dolžnika s to odločbo ni dovolj, da bi rok iz omenjenega člena začel teči.
Prvič, namen zahteve po vročitvi odločbe o dovolitvi izvršitve je namreč, da se varujejo pravice dolžnika in da za dokazne namene omogoča natančno štetje strogega in prekluzivnega roka za vložitev pravnega sredstva iz te določbe. Ta dvojni namen v povezavi s ciljem poenostaviti postopek za izvrševanje sodnih odločb, izdanih v drugih državah pogodbenicah, pojasnjuje, zakaj konvencija za pošiljanje odločbe o dovolitvi izvršitve dolžniku zahteva strožjo obličnost kot takrat, ko se odločba pošilja vlagatelju zahteve. Drugič, če bi bilo pomembno samo to, da se dolžnik seznani z odločbo o dovolitvi izvršitve, bi zahteva po vročitvi lahko izgubila pomen, poleg tega pa bi bilo težje natančno določiti rok iz te določbe, kar bi onemogočilo enotno uporabo določb konvencije.
(Glej točke od 34 do 38 in izrek.)
SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 16. februarja 2006(*)
„Bruseljska konvencija – Odločba o dovolitvi izvršitve odločbe, izdane v drugi državi pogodbenici – Neopravljena ali nepravilna vročitev – Seznanitev – Rok za vložitev pravnega sredstva“
V zadevi C-3/05,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi Protokola z dne 3. junija 1971 o razlagi Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah s strani Sodišča, ki ga je vložilo Corte d’appello di Cagliari (Italija) z odločbo z dne 12. novembra 2004, ki je prispela na Sodišče 6. januarja 2005, v postopku
Gaetano Verdoliva
proti
J. M. Van der Hoeven BV,
Banco di Sardegna,
San Paolo IMI SpA,
ob udeležbi
Pubblico Ministero,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, R. Schintgen, sodnik, R. Silva de Lapuerta, sodnica, G. Arestis in J. Klučka (poročevalec), sodnika,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:
– za G. Verdolivo M. Comella in U. Ugas, odvetnika,
– za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z A. Cingolom, avvocato dello Stato,
– za Komisijo Evropskih skupnosti E. de March in A.‑M. Rouchaud‑Joët, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 24. novembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 36 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL L 304, str. 1 in – spremenjeno besedilo – str. 77), s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike (UL L 388, str. 1) in s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike (UL L 285, str. 1, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med G. Verdolivo in J. M. Van der Hoevnom BV (v nadaljevanju: Van der Hoeven), Banco di Sardegna in San Paolo IMI SpA, prej Istituto San Paolo di Torino, zaradi izvršitve sodbe v Italiji, s katero je Arrondissementsrechtbank’s Gravenhage (Nizozemska) odločilo, da je G. Verdoliva dolžan plačati Van der Hoevnu znesek 365.000 NLG.
Pravni okvir
Bruseljska konvencija
3 Člen 26, prvi odstavek, Bruseljske konvencije določa, da se sodna odločba, izdana v državi pogodbenici, v drugih državah pogodbenicah prizna, ne da bi bilo treba za priznanje začeti kakršen koli postopek.
4 Člen 27(2) navedene konvencije določa, da se sodna odločba ne prizna, če toženi stranki, ki se ni spustila v postopek, pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje ni bilo vročeno pravilno in pravočasno, da bi lahko pripravila obrambo.
5 Člen 31, prvi odstavek, te konvencije določa, da se sodna odločba, izdana v državi pogodbenici in izvršljiva v tej državi pogodbenici, izvrši v drugi državi pogodbenici, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi.
6 Člen 34 Bruseljske konvencije določa:
„Sodišče, ki obravnava zahtevo, odloči hitro, ne da bi imel dolžnik v tej fazi postopka možnost dajati kakršne koli izjave.
Zahtevo je mogoče zavrniti samo iz razlogov, predvidenih v členih 27 in 28.
[…]“
7 Člen 35 te konvencije določa, da sodni uradnik v skladu s postopkom, predpisanim po pravu države članice, v kateri se zahteva izvršitev, o izdani odločbi nemudoma obvesti vlagatelja zahteve.
8 Besedilo člena 36 te konvencije je:
„Če je izvršitev dovoljena, lahko dolžnik zoper odločbo vloži pravno sredstvo v enem mesecu po njeni vročitvi.
Če ta dolžnik nima stalnega prebivališča v državi pogodbenici, v kateri je bila izdana odločba o dovolitvi izvršitve, temveč v drugi državi pogodbenici, je rok za pravno sredstvo dva meseca in začne teči od dneva vročitve njemu osebno ali na njegovem stalnem prebivališču. Tega roka ni dovoljeno podaljšati na račun oddaljenosti.“
9 Člen 40(1) Bruseljske konvencije določa, da lahko vlagatelj zahteve vloži pravno sredstvo, če izvršitev ni dovoljena.
Italijansko procesno pravo
10 Na podlagi člena 143 italijanskega civilnega procesnega zakonika (Codice di procedura civile, v nadaljevanju: CPC) se vročitev osebam, katerih stalno prebivališče ali prebivališče nista znana, opravi tako, da sodni vročevalec vloži en prepis akta na občini zadnjega prebivališča, drugi prepis akta pa pritrdi na sodno desko za vročanje.
11 Člen 650 CPC določa, da lahko naslovnik plačilnega naloga ugovarja njegovi izvršitvi celo po izteku roka, ki je bil v njem naveden, če dokaže, da z njim zlasti zaradi nepravilne vročitve ni bil pravočasno seznanjen. Vendar ta ugovor ni več dopusten po preteku desetih dni od prvega sklepa o izvršljivosti.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
12 S sodbo z dne 14. septembra 1993 je Arrondissementsrechtbank’s-Gravenhage razsodilo, da je G. Verdoliva dolžan Van der Hoevnu plačati 365.000 NLG, skupaj z obrestmi in stroški.
13 Corte d'appello di Cagliari je 24. maja 1994 na ozemlju Italijanske republike priznalo izvršljivost te sodbe ter dovolilo začasni rubež zneska 220.000.000 ITL, ki ga je dolgoval G. Verdoliva.
14 Prvi poskus vročitve sklepa o izvršljivosti na naslov prebivališča G. Verdolive v Capoterri (Italija) ni bil uspešen. Kot izhaja iz vročilnice z dne 14. julija 1994, se je G. Verdoliva že pred več kot enim letom odselil, čeprav je ostal prijavljen na tem naslovu.
15 Zato je bila v skladu s členom 143 CPC opravljena druga vročitev. Kot izhaja iz vročilnice z dne 27. julija 1994, je sodni vročevalec vložil en prepis dokumenta na občini Capoterra, drugega pa je pritrdil na sodno desko za vročanje.
16 Ker G. Verdoliva od tako opravljene vročitve v 30 dneh ni vložil ugovora, je Van der Hoeven začel zoper njega izvršbo, tako da je vstopil v izvršilni postopek, ki sta ga zoper njega že začela Banco di Sardegna in San Paolo IMI SpA.
17 S pravnim sredstvom, vloženim 4. decembra 1996 pri Tribunale civile di Cagliari (Italija), je G. Verdoliva ugovarjal izvršbi, na eni strani zato, ker mu sklep o izvršljivosti ni bil vročen, in na drugi strani zato, ker ta sklep ni bil vložen pri občini Capoterra in je bila vročilnica z dne 27. julija 1994 ponarejena.
18 To pravno sredstvo je
Tribunale civile di Cagliari z odločbo z dne 7. julija 2002 zavrglo kot prepozno. To sodišče je navedlo, da drži, da bi bilo
podobno kot po členu 650 CPC dopustno vložiti ugovor po izteku roka, če zaradi nepravilne vročitve naslovnik ne bi bil pravočasno
seznanjen s sklepom o izvršljivosti. Vendar rok za vložitev takega pravnega sredstva v nobenem primeru ne bi mogel biti daljši
od 30 dni od prvega sklepa o izvršljivosti, s katerim se je G. Verdoliva seznanil s tem sklepom.
19 G. Verdoliva je zoper to odločbo vložil pritožbo pri Corte d'appello di Cagliari, v kateri je navedel enake razloge kot na prvi stopnji in dodal, da je neveljavnost vročitve tudi posledica kršitve člena 143 CPC, kot ga razlaga Corte suprema di cassazione. Sodni vročevalec naj tako ne bi niti poizvedel in preveril, ali naslovnika dejansko ni mogoče najti, niti ni te poizvedbe navedel na vročilnici z dne 27. julija 1994.
20 Ker je Corte d’appello di Cagliari menilo, da je rešitev spora odvisna od razlage člena 36 Bruseljske konvencije, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali [Bruseljska] konvencija opredeljuje neodvisen pojem ‚seznanitev s sodnimi akti‘ ali glede tega pojma napotuje na nacionalna pravila?
2. Ali se lahko iz Bruseljske konvencije in zlasti iz [njenega] člena 36 sklepa, da se lahko vročitev sklepa o izvršljivosti iz [tega] člena opravi na drug enakovreden način?
3. Ali seznanitev s sklepom o izvršljivosti ob neopravljeni ali nepravilni vročitvi vendarle povzroči, da začne teči rok iz tega člena, ali je treba, če ni tako, na podlagi Bruseljske konvencije sklepati, da so v njej taksativno našteti načini za seznanitev s sklepom o izvršljivosti?“
Vprašanja za predhodno odločanje
21 S vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je ob neopravljeni ali nepravilni vročitvi odločbe o dovolitvi izvršitve zgolj dejstvo, da je bil dolžnik seznanjen s to odločbo, dovolj, da začne teči rok iz člena 36 Bruseljske konvencije.
22 V zvezi s tem je treba takoj ugotoviti, da zgolj na podlagi besedila člena 36 Bruseljske konvencije na postavljena vprašanja ni mogoče odgovoriti.
23 Čeprav ta določba predvideva, da začne rok za vložitev pravnega sredstva zoper odločbo, s katero je dovoljena izvršitev, teči na dan vročitve te odločbe, pa ne opredeljuje pojma vročitve in natančneje ne opredeljuje, katere pogoje mora izpolnjevati vročanje, učinkuje, razen takrat, ko dolžnik nima stalnega prebivališča v državi pogodbenici, v kateri je bila izdana odločba o dovolitvi izvršitve, temveč v drugi državi pogodbenici, ko mora biti zato, da začne teči rok za vložitev pravnega sredstva, vročitev opravljena njemu osebno ali na njegovem stalnem prebivališču.
24 Člen 36 Bruseljske konvencije v nasprotju s členom 27(2) te konvencije ne vsebuje niti izrecnega pogoja za pravilno vročitev.
25 Zato je treba člen 36 Bruseljske konvencije razlagati glede na sistem in glede na cilje te konvencije.
26 Kar zadeva cilje Bruseljske konvencije, iz njene preambule izhaja, da je njen namen zagotoviti poenostavitev postopka za vzajemno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa tega cilja ni mogoče doseči tako, da se na kakor koli okrnijo pravice obrambe (glej zlasti sodbi z dne 11. junija 1985 v zadevi Debaecker in Plouvier, 49/84, Recueil, str. 1779, točka 10, in z dne 13. oktobra 2005 v zadevi Scania Finance France, C-522/03, ZOdl., str. I‑8639, točka 15).
27 Zlasti pri izvrševanju je glavni cilj omenjene konvencije, da z vzpostavitvijo preprostega in hitrega postopka za izvrševanje
v največji možni meri olajša prosti pretok sodb in da dolžniku hkrati omogoči vložitev pravnega sredstva (
glej zlasti sodbi z dne 2. julija 1985 v zadevi Deutsche Genossenschaftsbank, 148/84, Recueil, str. 1981, točka 16, in z dne
28. marca 2000 v zadevi Krombach, C‑7/98, Recueil, str. I-1935, točka 19).
28 Glede sistema, ki ga na področju priznavanja in izvrševanja vzpostavlja Bruseljska konvencija, je treba poudariti, da poleg člena 36 omenjene konvencije tudi druge njene določbe predvidevajo vročanje aktov in odločb toženi stranki.
29 Tako se na podlagi členov 27(2) in 34, drugi odstavek, te konvencije sodne odločbe ne priznavajo in ne izvršujejo v drugi državi pogodbenici, če toženi stranki, ki se ni spustila v postopek, pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje ni bilo vročeno pravilno in pravočasno, da bi lahko pripravila obrambo. V teh okoliščinah je Sodišče odločilo, da se zamudne sodbe, ki je bila izdana v državi pogodbenici, ne sme priznati v drugi državi pogodbenici, če pisanje o začetku postopka toženi stranki, ki se ni spustila v postopek, ni bilo vročeno pravilno, čeprav se je ta pozneje seznanila z izdano odločbo in ni izkoristila razpoložljivih pravnih sredstev (sodbi z dne 3. julija 1990 v zadevi Lancray, C‑305/88, Recueil, str. I-2725, točka 23, in z dne 12. novembra 1992 v zadevi Minalmet, C-123/91, Recueil, str. I-5661, točka 21).
30 Sicer pa je treba ugotoviti, da so v sistemu, ki ga vzpostavlja Bruseljska konvencija, kadar gre za izvrševanje, interesi vlagatelja zahteve in dolžnika predmet različnega varstva.
31 Glede dolžnika člen 36 te konvencije predvideva uporabo formalnega mehanizma ,,vročanja“ odločbe o dovolitvi izvršitve. Po drugi strani iz člena 35 te konvencije izhaja, da ta člen zahteva samo, da je tožeča stranka seznanjena z odločbo, ki je bila izdana o zahtevi.
32 V skladu s členom 36 Bruseljske konvencije ima dolžnik, odvisno od tega, ali je njegovo prebivališče v državi pogodbenici, v kateri je bila izdana odločba o dovolitvi izvršitve, ali zunaj nje, za vložitev pravnega sredstva zoper odločbo celo rok enega ali dveh mesecev od vročitve te odločbe. Ta rok je strog in obvezen (sodba z dne 4. februarja 1988 v zadevi Hoffmann, 145/86, Recueil, str. 645, točki 30 in 31). Po drugi strani iz besedila člena 40(1) te konvencije in iz Jenardovega poročila o tej konvenciji (UL 1979, C 59, str. 1, 53) izhaja, da za pravico vlagatelja zahteve do pravnega sredstva zoper odločbo, da se izvršitev ne dovoli, ni določen prekluzivni rok.
33 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, ali je ob neopravljeni ali nepravilni vročitvi odločbe o dovolitvi izvršitve zgolj dejstvo, da je dolžnik seznanjen s to določbo, dovolj, da začne teči rok iz člena 36 Bruseljske konvencije.
34 Prvič, v zvezi s tem ni sporno, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 56 sklepnih predlogov, da je namen zahteve po vročitvi odločbe o dovolitvi izvršitve, da se varujejo pravice dolžnika in da za dokazne namene omogoča natančno štetje strogega in prekluzivnega roka za vložitev pravnega sredstva iz člena 36 Bruseljske konvencije.
35 Ta dvojni namen v povezavi s ciljem, poenostaviti postopek za izvrševanje sodnih odločb, izdanih v drugih državah pogodbenicah, pojasnjuje, zakaj Bruseljska konvencija, kot to izhaja iz točke 32 te sodbe, za pošiljanje odločbe o dovolitvi izvršitve dolžniku zahteva strožjo obličnost kot takrat, ko se odločba pošilja vlagatelju zahteve.
36 Drugič, opomniti je treba, da če bi bilo pomembno samo to, da se dolžnik seznani z odločbo o dovolitvi izvršitve, bi zahteva po vročitvi lahko izgubila pomen. Tako bi vlagatelji zahteve poskušali opustiti predpisana pravila za pravilno vročitev (v tem smislu glej v okviru člena 27(2) Bruseljske konvencije zgoraj navedeno sodbo Lancray, točka 20).
37 Poleg tega bi bilo težje natančno določiti rok iz člena 36 te konvencije, kar bi onemogočilo enotno uporabo določb Bruseljske konvencije (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Lancray, točka 20).
38 Na zastavljena vprašanja je torej treba odgovoriti, da je treba člen 36 Bruseljske konvencije razlagati tako, da se zahteva pravilna vročitev odločbe o dovolitvi izvršitve, upoštevajoč procesna pravila države pogodbenice, v kateri se zahteva izvršitev, in da torej ob neopravljeni ali nepravilni vročitvi odločbe o dovolitvi izvršitve zgolj seznanitev dolžnika s to odločbo ni dovolj, da bi rok iz omenjenega člena začel teči.
Stroški
39 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člen 36 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike in s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike, je treba razlagati tako, da se zahteva pravilna vročitev odločbe o dovolitvi izvršitve, upoštevajoč procesna pravila države pogodbenice, v kateri se zahteva izvršitev, in da torej ob neopravljeni ali nepravilni vročitvi odločbe o dovolitvi izvršitve zgolj seznanitev dolžnika s to odločbo ni dovolj, da bi rok iz omenjenega člena začel teči.
Podpisi
* Jezik postopka: italijanščina.