SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

VERICE TRSTENJAK,

predstavljeni 27. februarja 2007¹(1)

Zadeva C-330/05

Fredrik Granberg

proti

Åklagaren

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe Hovrätten för Övre Norrland (Švedska))

„Davčne določbe – Usklajevanje zakonodaj – Direktiva 92/12/EGS – Trošarine – Mineralna olja – Neobičajni prevoz – Nakup in odprema v drugo državo članico, ki ju opravi fizična oseba za lastno uporabo – Člen 7(4) Direktive – Možnost namembne države članice, da zahteva jamstvo, ki zagotavlja plačilo trošarin, in hrambo poenostavljenega spremnega dokumenta pri prevozu – Člen 9(3) Direktive – Možnost namembne države članice, da obračuna trošarine“

I – Uvod

1. Hovrätten för Övre Norrland (pritožbeno sodišče Övre Norrland, Švedska) v tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe Sodišču zastavlja štiri vprašanja glede razlage členov 7(4) in 9(3) Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov(2), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/108/EGS z dne 14. decembra 1992(3) (v nadaljevanju: Direktiva).

2. F. Granberg je kazensko preganjan, ker je na Švedsko v treh zabojnikih, nameščenih zadaj v dostavnem vozilu, uvozil 3000 litrov kurilnega olja s poreklom iz Finske za osebno uporabo, ne da bi upošteval zahteve švedskega prava, katerih namen je zagotoviti plačilo trošarine na Švedskem.

II – Pravo Skupnosti, ki se uporabi

3. Peta, šesta in sedma uvodna izjava Direktive določajo:

„ker vsaka dobava, skladiščenje zaradi dobave ali oskrba gospodarskega subjekta, ki opravlja neodvisno gospodarsko dejavnost, ali subjekta, za katerega velja javno pravo, ki se opravi v drugi državi članici kakor tisti, v kateri se proizvod sprosti v porabo, povzroči obveznost plačila trošarine v tej drugi državi članici;

ker je treba pri trošarinskih proizvodih, ki jih nabavijo fizične osebe za svojo lastno uporabo in ki jih sami prevažajo, trošarino obračunati v državi, v kateri so ti proizvodi nabavljeni;

ker morajo države članice pri ugotavljanju, da trošarinski proizvodi niso namenjeni zasebnim, ampak komercialnim namenom, upoštevati veliko meril“.

4. Člen 7 Direktive določa:

„1. Pri trošarinskih proizvodih, ki so že sproščeni v porabo v eni državi članici in se zaradi komercialnih namenov nahajajo v drugi državi članici, se trošarina pobere v državi članici, v kateri se proizvodi nahajajo.

[…]

4. Proizvodi iz odstavka 1 se premikajo med ozemlji držav članic skupaj s spremnim dokumentom, v katerem so navedeni vsi najvažnejši podatki iz dokumenta iz člena 18(1). Oblika in vsebina tega dokumenta se določita v skladu s postopkom iz člena 24.

[...]“

5. Člen 8 Direktive določa:

„Za proizvode, ki jih nabavijo fizične osebe za lastno uporabo in jih same prevažajo, se po načelu, ki ureja notranji trg, trošarina obračuna v državi članici, v kateri so nabavljeni.“

6. Člen 9(3) navedene direktive določa:

„Države članice lahko tudi določijo, da nastane obveznost za plačilo trošarine v državi članici porabe za nabavo mineralnega olja, ki je že bilo sproščeno v porabo v drugi državi članici, če take proizvode na neobičajen način prevažajo fizične osebe ali kdo drug v njihovem imenu. Neobičajni prevoz je vsak prevoz goriva, razen prevoz v rezervoarjih vozil ali v ustreznih ročkah za rezervno gorivo in prevoz tekočih proizvodov za ogrevanje, razen prevoz v cisternah, uporabljenih v imenu osebe, ki opravlja takšno gospodarsko dejavnost.“

III – Upoštevne določbe švedskega prava

7. Člen 1 Poglavja 4 zakona o obdavčitvi energije (v nadaljevanju: LSE) določa:

„Davčni zavezanec za energetski davek je […]

5. vsaka oseba […], ki uvozi na Švedsko ali nabavi na Švedskem gorivo iz druge države članice Evropske skupnosti.“

8. Člen 1a iz Poglavja 4 LSE predvideva odstopanje od odstavka 5:

„Davka ni treba plačati v skladu s členom 1(5) […]

za goriva, ki se na Švedsko uvozijo za zasebne namene v rezervoarju vozila, ladje ali zrakoplova ali v ročkah za rezervno gorivo s prostornino največ 10 litrov“.

9. Člen 6 Poglavja 1 zakona o nadzoru prevoza alkoholnih proizvodov, tobačnih proizvodov in mineralnih olj ter drugih transakcij v okviru pobiranja trošarin (v nadaljevanju: LPK) določa:

„Trošarinski proizvod se lahko prevaža samo, če so obveznosti v zvezi s spremnim dokumentom, jamstvom[, ki zagotavlja plačilo davka], dokazilom o jamstvu in prijavo, ki izhajajo iz zakonov iz člena 2 ali iz določb iz člena 5a, izpolnjene“.

10. Na podlagi člena 1, Poglavja 5 LPK se vsaka oseba, ki namenoma uvozi trošarinske proizvode na Švedsko iz države, ki spada v območje, na katero se nanaša zakonodaja Skupnosti o trošarinah, tako da krši člen 6 Poglavja 1 tega zakona in tako resno otežuje izvajanje davčnega nadzora v zvezi s prevozom blaga, obsodi zaradi nezakonitega prevoza trošarinskih proizvodov na kazen zapora do dveh let. Storilec kršitve se kaznuje z denarno kaznijo, če se ta šteje za manj hudo.

IV – Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

11. Švedski organi kazensko preganjajo F. Granberga, ker je 7. decembra 2003 na Švedsko uvozil 3000 litrov kurilnega olja s poreklom iz Finske, ne da bi predhodno prijavil prevoz zadevnega proizvoda davčni upravi, ne da bi predložil jamstvo, ki zagotavlja plačilo zapadlih dajatev, in ne da bi imel pri sebi spremni dokument ali dokazilo o jamstvu.

12. Proizvod se je prepeljal v tovornem delu dostavnega vozila v treh zabojnikih, vsak s prostornino 1000 litrov. Ta proizvod bi bil namenjen ogrevanju hiše z garažo F. Granberga in je bil torej namenjen njegovi osebni uporabi.

13. F. Granberg je priznal ta dejstva, ampak je oporekal temu, da bi storil kaznivo dejanje.

14. Haparanda tingorätt (sodišče prve stopnje Haparanda) je s sodbo z dne 4. maja 2004 spoznalo F. Granberga za krivega nezakonitega prevoza trošarinskih proizvodov. F. Granberg se je pritožil zoper to sodbo na Hovrätten för Övre Norrland.

15. Po mnenju tega sodišča so bile določbe notranjega prava, ki se uporabijo, LPK in LSE. Vsaka kršitev LPK je predmet kazenskega pregona. LPK napoti na Direktivo.

16. Hovrätten för Övre Norrland je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1. Ali imajo države članice v skladu s členom 9(3) Direktive možnost, da s splošno določbo izvzamejo kurilno olje s področja uporabe člena 8 Direktive, tako da bi država članica lahko določila, da mora fizična oseba, ki je sama in za lastno uporabo nabavila kurilno olje v drugi državi članici, v kateri je bilo sproščeno v porabo, in ga je sama prepeljala v namembno državo članico, plačati trošarino v tej državi, ne glede na to, kako je kurilno olje prepeljala?

2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je člen 9(3) Direktive [...] združljiv z načelom prostega pretoka blaga, ki je določeno v Pogodbi ES, in načelom sorazmernosti, če naj bi bil namen člena 9(3) Direktive odvračati fizične osebe od prevažanja mineralnih olj, tako da se določi izjema od splošnega pravila, v skladu s katerim se pri blagu, ki ga nabavijo fizične osebe za lastno uporabo in za katero same zagotovijo prevoz, obračuna trošarina v državi članici, v kateri ga kupijo? Ali je tak namen združljiv s pravno podlago Direktive, na katero se sklicuje Svet, oziroma ali je člen 9(3) nezakonit?

3. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, ali pomeni prevoz 3000 litrov kurilnega olja v treh zabojnikih, običajno poimenovanih ‚veliki zabojniki za razsuti tovor‘ – ki so lahko kot taki dovoljeni za poklicni prevoz nevarnega blaga, zlasti tekočin –, natovorjenih v dostavno vozilo, ki ga opravi fizična oseba, neobičajni prevoz v smislu člena 9(3) Direktive?

4. Ali je določba zakonodaje države članice, v skladu s katero mora fizična oseba, ki kupi kurilno olje za lastno uporabo v drugi državi članici, v kateri je bilo blago sproščeno v porabo, in ga sama prepelje v namembno državo članico na neobičajen način v smislu člena 9(3) Direktive, predložiti jamstvo, ki zagotavlja plačilo trošarine, in pri prevozu imeti pri sebi poenostavljeni spremni dokument in dokaz o jamstvu za plačilo trošarin, združljiva s členom 7(4) Direktive?“

17. Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da pred njim teče postopek še glede šestih drugih podobnih zadev.

V – Stališča, predložena Sodišču

18. Pisna stališča so predložili švedska, grška, italijanska in poljska vlada ter Svet Evropske unije in Komisija Evropskih skupnosti. F. Granberg je na obravnavi predstavil svoje stališče.

A – Prvo vprašanje

19. Predložitveno sodišče sprašuje, ali člen 9(3) Direktive dovoljuje izključiti s področja uporabe člena 8 te direktive in torej podvreči plačilu trošarine v državi članici porabe ves prevoz kurilnega olja iz ene države članice v drugo, ki ga je opravila fizična oseba, pri čemer je kurilno olje nabavila za lastno uporabo.

20. Po mnenju poljske vlade, Sveta in Komisije člen 9(3) Direktive na splošno ne daje te možnosti.

21. Komisija navaja, da se lahko trošarina obračuna v namembni državi članici samo, če je prevoz neobičajen. Nasprotno, če se način prevoza lahko šteje za običajen, se trošarina ne sme obračunati v namembni državi članici. „Neobičajni prevoz“ v smislu člena 9(3) Direktive pomeni ves prevoz, razen tistega, ki je natančno določen. Drugi stavek navedene določbe ter odstopanje, ki ga predvideva, se ne uporabi, če se gorivo prevaža v rezervoarju vozila ali če se prevaža v ustreznih ročkah za rezervno gorivo. Tretji položaj, ki se nanaša na primer v tej zadevi, se nanaša na „prevoz tekočih proizvodov za ogrevanje, razen prevoz v cisternah, uporabljenih v imenu osebe, ki opravlja takšno gospodarsko dejavnost“.

22. Svet dodaja, da je treba člen 9(3) Direktive razlagati ozko, ker pomeni odstopanje od splošnega pravila, ki ga je uvedel člen 8 te direktive. Če bi bila volja zakonodajalca Skupnosti, da dovoli, da se s področja uporabe člena 8 Direktive izključi ves prevoz mineralnih olj, ki ga opravijo fizične osebe, bi to jasno izrazil. V takem primeru v besedilu člena 9(3) Direktive ne bi bilo drugega stavka in bi se glasilo:

23. Nasprotno, švedska, grška in italijanska vlada menijo, da države članice lahko izključijo ves prevoz mineralnih olj, ki ga opravijo fizične osebe, s področja uporabe člena 8 Direktive in torej nastane obveznost za plačilo trošarine za te proizvode v namembni državi članici.

24. Po mnenju švedske vlade v smislu člena 9(3) Direktive ni nobene možnosti, da bi fizična oseba prevažala mineralna olja na običajen način, kajti fizična oseba ne more prevažati takih proizvodov v cisternah v imenu osebe, ki opravlja tako gospodarsko dejavnost, kar nakazuje možnost držav članic, ki to želijo, da ta proizvod izključijo s področja uporabe člena 8 navedene direktive.

25. Poleg tega te tri vlade navajajo, da ta možnost izključitve izhaja iz posebnosti mineralnih olj, ki jih fizične osebe običajno ne morejo prevažati iz varnostnih razlogov in iz razlogov varstva okolja.

B – Drugo vprašanje

26. V primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje predložitveno sodišče sprašuje, prvič, ali je člen 9(3) Direktive združljiv z načeloma prostega pretoka blaga in sorazmernosti ter, drugič, ali je namen, da se fizične osebe odvrne od tega, da bi prevažale mineralna olja, tako da se pobira trošarine v državi članici porabe, kar je izjema od splošnega pravila, določenega v členu 8 te direktive, združljiv s pravno podlago navedene direktive.

27. Komisija glede prvega dela drugega vprašanja meni predvsem, da je člen 9(3) Direktive v skladu z načelom prostega pretoka blaga in v zvezi s tem navaja točko 32 sodbe z dne 17. junija 2003 v zadevi De Danske Bilimportører, v skladu s katero „[je] treba opozoriti, da področje uporabe člena 28 ES ne zajema ovir, ki jih predvidevajo druge posebne določbe, in da davčne ovire ali ovire z enakim učinkom kot carine iz členov 23 ES, 25 ES in 90 ES ne izhajajo iz prepovedi v členu 28 ES“.(4) Komisija tudi poudarja, da člen 9(3) Direktive ne postavlja pod vprašaj prostega pretoka blaga, saj, kot je že bilo izpostavljeno v odgovoru na prvo vprašanje, fizičnim osebam dovoljuje, da za lastno uporabo prevažajo kurilno olje, oproščeno trošarin v primeru „običajnega načina prevoza“.

28. Kar zadeva drugi del tega vprašanja, Hovrätten för Övre Norrland v predlogu za sprejetje predhodne odločbe izpostavi, da Direktiva napoti predvsem na člen 93 ES(5), ki se zdi, da ne dopušča sprejetje ukrepov za povečanje varnosti prevozov, medtem ko je v skladu s poročilom Komisije namen člena 9(3) te direktive preprečevati tveganja povezana z zasebnim prevozom mineralnih olj.(6) Predložitveno sodišče tako zastavlja vprašanje veljavnosti te določbe.

29. Po mnenju grške in italijanske vlade ter Sveta je člen 9(3) Direktive veljaven. Ob domnevi, da člen 9(3) te direktive upošteva zahteve, povezane z varnostjo prevozov, gre zgolj za dodatni cilj glede na glavni namen davčne narave navedene direktive. V skladu s sodno prakso mora akt temeljiti na pravni podlagi v zvezi z glavnim namenom besedila.

30. Švedska in grška vlada poleg tega pojasnjujeta, da je davčno usklajevanje, ki ga izvajajo direktive o trošarinah, samo delno. Te se v bistvu omejujejo na razvrstitev proizvodov glede na objektivne ugotovitve, na opredelitev pogojev nastanka obveznosti za plačilo trošarine, na organiziranje ureditve gibanja trošarinskih proizvodov, na določitev davčne osnove trošarin in na določitev najnižjih stopenj.

C – Tretje vprašanje

31. V primeru nikalnega odgovora na prvo vprašanje predložitveno sodišče sprašuje, ali prevoz 3000 litrov kurilnega olja v treh zabojnikih, natovorjenih v dostavno vozilo, ki ga opravi fizična oseba, pomeni neobičajen način prevoza v smislu člena 9(3) Direktive.

32. Poljska vlada, Svet in Komisija menijo, da je tak prevoz neobičajen. Švedska in grška vlada menita, da zaradi odgovorov, ki sta jih podali na prejšnji vprašanji, ni potrebno, da odgovorita na to vprašanje. F. Granberg se glede tega ni opredelil.

D – Četrto vprašanje

33. S tem vprašanjem navedeno sodišče sprašuje, ali člen 7(4) Direktive dopušča državi članici, da zahteva od fizične osebe, ki prevaža iz ene države članice v drugo za lastno uporabo kurilno olje na neobičajen način, jamstvo, ki zagotavlja plačilo trošarin, in ima pri sebi pri prevozu poenostavljeni spremni dokument.

34. Komisija navaja, da se člen 7(1) Direktive, ki opredeljuje proizvode, na katere se nanaša člen 7(4) te direktive, nanaša le na proizvode, ki se „zaradi komercialnih namenov“ nahajajo [v državi članici]. Zato se člen 7(4) Direktive ne nanaša na proizvode, kupljene za lastno uporabo.

35. Komisija poleg tega napoti predvsem na točko 23 sodbe z dne 2. aprila 1998 v zadevi EMU Tabac in drugi(7), v skladu s katero „iz tretje, pete, šeste in enajste uvodne izjave izhaja, [da] direktiva vzpostavlja razliko med, na eni strani, proizvodi, ki se hranijo zaradi komercialnih namenov in katerih prevoz morajo spremljati dokumenti, in na drugi strani, proizvodi, ki se hranijo za zasebne namene“.

36. Komisija dodaja, da kadar ima država članica, ki ima pravico obračunati trošarino v skladu s členom 9(3) Direktive, tudi pravico uporabljati nadzorne instrumente, da preveri, ali je bila trošarina plačana, ta pravica ne more izvirati iz člena 7(4) Direktive.

37. Nasprotno, po mnenju švedske in poljske vlade iz člena 9(3) Direktive izhaja, da je ves neobičajen prevoz opravljen za komercialne namene. Ti vladi menita, da naj fizične osebe ne bi smele prevažati kurilnega olja in je zato treba ves prevoz kurilnega olja, tudi če ga opravi fizična oseba za lastno uporabo, obravnavati, kot da je komercialen in zato predmet obveznosti iz člena 7(4) te direktive.

VI – Predhodne ugotovitve

38. Z usklajevanjem trošarin na mineralna olja so bile težave tako zaradi pomena zadevnih proizvodov za gospodarstvo držav članic kot tudi zato, ker so ti proizvodi (bencin, nafta, kurilno olje, kerozin itd.) tesno in pomembno povezani z drugimi sektorskimi politikami.

39. Direktiva, ki je predmet obravnave v tej zadevi, vzpostavlja vzporedno z Direktivo Sveta 92/81/EGS z dne 19. oktobra 1992 o usklajevanju struktur trošarin za mineralna olja(8) posebna pravila za organizacijo davčne ureditve za izmenjavo trošarinskih proizvodov v prostoru brez notranjih meja.

40. V členu 8 Direktive je določeno splošno načelo, v skladu s katerim se za proizvode, ki jih nabavijo fizične osebe za lastno uporabo in jih same prevažajo, trošarina obračuna v državi, v kateri so nabavljeni.

41. Člen 9(3) Direktive dopušča možnost državam članicam, da pod določenimi pogoji odstopijo od tega načela, tako da predvidijo plačilo trošarine v državi porabe.

42. Vendar bi se ta člen lahko na pobudo Komisije črtal.(9)

43. Kljub temu pa je treba glede na dejansko stanje veljavnega prava uporabiti člen 9(3) Direktive dobesedno, čeprav bi taka uporaba imela za posledico omejitev prostega pretoka blaga(10), ki prej ni obstajala v tej direktivi in ki ne bi več obstajala po črtanju te določbe.

VII – Presoja

A – Prvo vprašanje

44. Odgovor na prvo vprašanje zahteva pozorno analizo vsakega od izrazov, ki so uporabljeni v členu 9(3) Direktive, v povezavi s členom 8 te direktive, v katerem je določeno, da se za proizvode, ki jih nabavijo fizične osebe za lastno uporabo in jih same prevažajo, „trošarina obračuna v državi članici, v kateri so nabavljeni“.

45. Člen 9(3) navedene direktive predvideva izjemo od uporabe člena 8, v skladu s katero „[d]ržave članice lahko tudi določijo, da nastane obveznost za plačilo trošarine v državi članici porabe za nabavo mineralnega olja, ki je že bilo sproščeno v porabo v drugi državi članici, če take proizvode na neobičajen način prevažajo fizične osebe ali kdo drug v njihovem imenu“.(11)

46. Vendar je treba poudariti, da ta odstavek opredeli pojem neobičajni prevoz, in sicer je neobičajni prevoz „vsak prevoz goriva, razen prevoz v rezervoarjih vozil ali v ustreznih ročkah za rezervno gorivo in prevoz tekočih proizvodov za ogrevanje, razen prevoz v cisternah, uporabljenih v imenu osebe, ki opravlja takšno gospodarsko dejavnost“.

47. Tako člen 9(3) Direktive poda opredelitev a contrario običajnega prevoza. Običajni prevoz je, prvič, prevoz goriva v rezervoarjih vozil ali v ustreznih ročkah za rezervno gorivo in, drugič, prevoz tekočih proizvodov za ogrevanje v cisternah v imenu osebe, ki opravlja takšno gospodarsko dejavnost.

48. Vsak prevoz, ki ne sodi v eno izmed teh kategorij „običajnega prevoza“ je „neobičajni prevoz“.

49. Ker je zakonodajalec postavil državam članicam pogoj neobičajnega načina prevoza(12), da bi imele možnost odstopiti od splošnega načela kraja nastanka obveznosti za plačilo trošarine, je očitno, da je bil namen zakonodajalca, da je ta možnost odprta samo za neobičajni prevoz. Ta dokaz je še okrepljen z dejstvom, da je zakonodajalec opredelil, kaj pojem neobičajni prevoz zajema.

50. Švedska vlada trdi, da ni nobene možnosti, da bi fizična oseba prevažala kurilno olje na običajen način, kajti fizična oseba naj ne bi mogla prevažati kurilnega olja v cisternah v imenu osebe, ki opravlja takšno gospodarsko dejavnost, in zato meni, da lahko države članice izključijo ves prevoz mineralnih olj, ki ga opravijo fizične osebe, s področja uporabe člena 8 Direktive.

51. Tega argumenta ni mogoče sprejeti, kajti člen 9(3) Direktive, ki pomeni odstopanje od splošnega pravila, določenega s členom 8 te direktive, je treba razlagati ozko.(13)

52. Četudi ne bi bilo možno, da bi fizične osebe prevažale kurilno olje na običajen način(14), je treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno, namreč države članice ne morejo s splošno določbo izključiti kurilnega olja s področja uporabe člena 8 Direktive, kadar fizična oseba prevaža kurilno olje, ki ga je kupila za lastno uporabo, ker lahko to storijo le v primeru neobičajnega prevoza.

B – Drugo vprašanje

53. Ker je treba na prvo vprašanje odgovoriti nikalno, ni treba odgovoriti na drugo vprašanje.

C – Tretje vprašanje

54. Iz člena 9(3) Direktive izhaja, da je treba vsak prevoz tekočih proizvodov za ogrevanje, ki ni opravljen „v cisternah, uporabljenih v imenu osebe, ki opravlja takšno gospodarsko dejavnost“, šteti za neobičajen način prevoza.

55. Zato se zdi neizpodbojno, da pomeni prevoz 3000 litrov kurilnega olja v treh zabojnikih, natovorjenih v dostavno vozilo, ki ga opravi fizična oseba, neobičajni prevoz v smislu člena 9(3) Direktive.

D – Četrto vprašanje

56. Kot navaja Komisija, člen 7(1) Direktive opredeljuje proizvode, na katere se nanaša člen 7(4) te direktive. Gre zgolj za proizvode, ki se „zaradi komercialnih namenov“ nahajajo [v državi članici].

57. Sodišče pa je že razsodilo, da Direktiva razlikuje, kot izhaja predvsem iz pete in šeste uvodne izjave, med, na eni strani, proizvodi, ki se hranijo zaradi komercialnih namenov in katerih prevoz mora imeti spremne dokumente, in na drugi strani proizvodi, ki se hranijo za zasebne namene in za prevoz katerih se ne zahteva nobenega dokumenta. (15)

58. Zato se zdi, da se člen 7(4) Direktive ne nanaša na proizvode, ki se kupijo za lastno uporabo, in ne bi smel biti pravna podlaga za to, da država članica zahteva jamstvo za plačilo trošarin in hrambo dokaza o takem jamstvu med prevozom takih proizvodov.

VIII – Predlog

59. Glede na zgoraj navedeno predlagam, naj se na vprašanja, ki jih je zastavilo Hovrätten för Övre Norrland, odgovori:

„1. Člen 9(3) Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov, kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 92/108/EGS z dne 14. decembra 1992, državam članicam ne daje možnosti, da s splošno določbo izvzamejo kurilno olje s področja uporabe člena 8 Direktive, tako da bi država članica določila, da mora fizična oseba, ki je sama in za lastno uporabo nabavila kurilno olje v drugi državi članici, v kateri je bilo sproščeno v porabo, in ga je sama prepeljala v namembno državo članico, plačati trošarino v tej državi, ne glede na to, kako je kurilno olje prepeljala.

2. Glede na nikalni odgovor na prvo vprašanje, ni treba odgovoriti na drugo vprašanje.

3. Prevoz 3000 litrov kurilnega olja v treh zabojnikih, natovorjenih v dostavno vozilo, ki ga opravi fizična oseba, pomeni neobičajni prevoz v smislu člena 9(3) navedene direktive.

4. Člen 7(4) navedene direktive se ne uporablja za prevoz kurilnega olja, ki ga je fizična oseba sama za lastno uporabo nabavila v državi članici, v kateri je bilo navedeno blago sproščeno v porabo, in ki ga je sama prepeljala v namembno državo članico na neobičajen način v smislu člena 9(3) te direktive.“

1 – Jezik izvirnika: francoščina.

2 – UL L 76, str. 1.

3 – UL L 390, str. 124.

4 – Sodba z dne 17. junija 2003 v zadevi De Danske Bilimportører proti Skatteministeriet, Told- og Skattestyrelsen (C‑383/01, Recueil, str. I‑6065, točka 32) .

5 – „Svet na predlog Komisije ter po posvetovanju z Evropskim parlamentom in Ekonomsko-socialnim odborom soglasno sprejme določbe za uskladitev zakonodaje glede prometnih davkov, trošarin in drugih oblik posrednega obdavčenja v obsegu, v kakršnem je takšna uskladitev potrebna za vzpostavitev in delovanje notranjega trga v roku, določenem v členu 14.“

6 – Predložitveno sodišče se sklicuje na poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi členov od 7 do 10 Direktive 92/12 (COM(2004) 227 konč.).

7 – C-296/95, Recueil, str. I‑1605.

8 – UL L 316, str. 12.

9 – Predlog Direktive Sveta, ki spreminja Direktivo 92/12 (COM(2004) 227 konč.). V skladu s predlogom „se člen 9(3) črta. Komisija ni prepričana o nujnosti ohranitve davčne določbe, ki omogoča državam članicam, da odstopajo od splošnega načela prostega pretoka, ki se nanaša na prevoz, ki ga opravijo fizične osebe. Čeprav lahko obstaja problem varnosti na področju prevoza mineralnih olj, zgoraj navedena določba o odstopanju od načela ne bi prinesla zadovoljive pravne rešitve tega problema. Dejstvo, da je na podlagi nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Skupnosti prevoz mineralnih olj predmet bolj strogih varnostnih pravil, je treba popolnoma ločiti od načela obdavčitve, ki se uporabi za tak prevoz. Če se določenih varnostnih standardov ne bi spoštovalo, bi bilo treba torej ugotoviti kršitev, ampak to ne bi smelo imeti nobenega učinka na trošarine.“

10 – Predvsem ker fizična oseba, ki plača trošarino v državi članici nabave na podlagi člena 8 Direktive in od katere bi se zahtevalo plačilo trošarine v državi članici porabe, ker je nastopil primer iz člena 9(3) te direktive, ne bi mogla sklicevati na sistem vračil v primeru dvojne obdavčitve, predvidene v členu 22 navedene direktive, kajti to je možno samo, in sicer pod zelo strogimi pogoji, če to „gospodarski subjekt pri opravljanju svoje dejavnosti zahteva“.

11 – Ta izjema se zdi jasna. V skladu z rekom interpretatio cessat in claris.

12 – Člen 9(3) Direktive določa: „če take proizvode na neobičajen način prevažajo“.

13 – Glej zlasti sodbe z dne 12. decembra 1995 v zadevi Oude Luttikhuis in drugi (C‑399/93, Recueil, str. I‑4515, točka 23); z dne 18. januarja 2001 v zadevi Komisija proti Španiji (C‑83/99, Recueil, str. I‑445, točka 19), in z dne 12. decembra 2002 v zadevi Belgija proti Komisiji (C‑5/01, Recueil, str. I‑11991, točka 56).

14 – Poleg tega se lahko doda, da se zdi, če na primer fizična oseba najame cisterno z voznikom za prevoz kurilnega olja, ki ga je kupila za lastno uporabo, da se to lahko uvrsti v opredelitev običajnega prevoza.

15 – Sodba z dne 23. novembra 2006 v zadevi Staatssecretaris van Financiën proti B. F. Joustra (C‑5/05, še neobjavljena v ZOdl., točka 28).