SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
ELEANOR SHARPSTON,
predstavljeni 13. julija 20061(1)
Zadeva C-316/05
Nokia Corp.
proti
Joacimu Wärdellu
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Högsta Domstolen (vrhovno sodišče), Švedska, se nanaša na razlago člena 98(1) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti(2) (v nadaljevanju: Uredba).
Uredba
2. Člen 1 Uredbe določa:
„1. Znamka za blago ali storitve, ki je registrirana v skladu s pravili iz te uredbe in na način, predpisan s to uredbo, je v nadaljnjem besedilu ‚znamka Skupnosti‘.
2. Znamka Skupnosti je enotnega značaja. Na celotnem območju Skupnosti ima enak učinek: ne more se registrirati, prenesti, odpovedati, ali biti predmet odločitve, ki razveljavlja pravice imetnika ali ugotavlja njeno ničnost, niti njena uporaba ne more biti prepovedana, razen za celotno območje Skupnosti. To načelo se uporablja v celoti, razen če s to uredbo drugače določeno.“
3. Člen 9 Uredbe določa, kolikor je upoštevno:
„1. Znamka Skupnosti daje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo:
(a) katerikoli znak, ki je enak znamki Skupnosti za označevanje blaga ali storitev, enakih tistim, za katere je registrirana znamka Skupnosti […]
[…]
2. Po odstavku 1 je med drugim lahko prepovedano:
(a) opremljanje blaga […] z znakom“
4. Člen 91(1) Uredbe nalaga državam članicam, da na svojem ozemlju določijo omejeno število „sodišč za znamko Skupnosti“ na prvi in drugi stopnji. Člen 92 določa, da imajo sodišča za znamko Skupnosti izključno pristojnost za vse tožbe glede kršitev v zvezi z znamkami Skupnosti.
5. Člen 98(1) Uredbe določa:
„Če sodišče za znamke Skupnosti ugotovi, da je toženec kršil ali da je grozila nevarnost, da bo kršil znamko Skupnosti, sodišče, če proti temu ni posebnih razlogov, izda odredbo, ki tožencu prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi je kršil ali bi lahko kršil znamko Skupnosti. V skladu z nacionalno zakonodajo sprejme tudi ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva.“
Sporazum TRIPs
6. Člen 41(1) Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (v nadaljevanju: Sporazum TRIPs)(3) določa:
„Članice zagotovijo, da so postopki uveljavljanja pravic, določeni v tem delu, v njihovih zakonih taki, da omogočajo učinkovito ukrepanje proti kateremu koli dejanju poseganja v pravice intelektualne lastnine, ki jih vsebuje ta sporazum, vključno s hitrimi sredstvi za preprečevanje poseganja in sredstvi, ki preprečujejo nadaljnja poseganja […]“
7. Člen 44(1) Sporazuma TRIPs določa:
„Sodne oblasti imajo pravico odrediti stranki, naj preneha s kršitvijo, med drugim tudi preprečiti vstop uvoženega blaga, ki krši pravice intelektualne lastnine, v trgovinske tokove pod njihovo jurisdikcijo takoj po carinjenju takega blaga. Članicam ni treba dati take pravice v zvezi s predmetom varstva, ki ga je pridobila ali naročila določena oseba, preden je zvedela ali imela utemeljene razloge, da ve, da bo trgovina s takim predmetom povzročila kršitev pravic intelektualne lastnine.“
8. Člen 61 Sporazuma TRIPs določa:
„Članice zagotovijo kazenske postopke in kazni, ki se uporabljajo vsaj pri zavestnem ponarejanju znamk ali piratstvu avtorskih pravic v trgovinsko pomembnem obsegu. Sredstva, ki so na voljo, vključujejo zaporno kazen in/ali denarne kazni, ki so dovolj visoke, da pomenijo odvračanje od takih dejanj, sorazmerno višini kazni za ustrezna kazniva dejanja. V določenih primerih sredstva pomenijo tudi odvzem, zaplembo in uničenje blaga, ki krši pravico intelektualne lastnine, in kateregakoli drugega materiala in orodja, ki se v pretežni meri uporabljajo pri kaznivem dejanju. Članice lahko določijo kazenske postopke in kazni še za druge primere kršitev pravic intelektualne lastnine, še posebej, če je to storjeno zavestno in v trgovinsko pomembnem obsegu.“
9. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo v skladu s pravom Skupnosti nacionalna sodišča, kadar so pozvana k uporabi nacionalnih pravil, da bi odredila ukrepe za varstvo pravic s področja, za katero se uporablja Sporazum TRIPs in na katerem je Skupnost že sprejela zakonodajo, kot velja za področje znamk, to storiti karseda v smislu besedila in namena zadevnih določb Sporazuma TRIPs.(4)
Upoštevno nacionalno pravo
10. Člen 37 švedskega zakona o znamkah(5) določa, da se kršitev znamke, ki je storjena namerno ali iz hude malomarnosti, kaznuje z globo ali zaporom.
11. Člen 37a zakona o znamkah določa, da lahko sodišče na zahtevo imetnika znamke ob zagroženi globi prepove kršitelju nadaljevanje kršitev.
Postopek o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
12. Nokia Corporation (v nadaljevanju: Nokia) je pri Stockholms Tingsrätten (okrožno sodišče v Stockholmu) vložila tožbo zoper J. Wärdella, v kateri je zatrjevala kršitev svoje znamke Skupnosti „NOKIA“. Nokia je zatrjevala, da je J. Wärdell na Švedsko uvozil nalepke z znamko NOKIA, ki naj bi se nalepile na mobilne telefone.(6)
13. Stockholms Tingsrätten je ugotovilo, da je J. Wärdell organiziral uvoz nalepk na Švedsko in da so njegovi posli z nalepkami kršitev znamke v objektivnem smislu. Sodišče je menilo, da obstaja nevarnost ponovne kršitve. Tako je izdalo prepoved nadaljnjih kršitev skupaj z zagroženo globo.
14. J. Wärdell se je zoper sodbo pritožil na Svea Hovrätten (pritožbeno sodišče v Svei). Zatrjeval je med drugim, da ni nevarnosti ponovne kršitve, ker uporaba znamke NOKIA ni bila ne namerna ne storjena iz hude malomarnosti.
15. Svea Hovrätten je potrdilo ugotovitve Stockholms Tingsrätten, da je J. Wärdell objektivno kršil znamko in da je podana nevarnost ponovne kršitve. Vendar ker J. Wärdell ni nikoli prej kršil znamke in mu ni bilo mogoče očitati drugega kot malomarnost, po oceni Svea Hovrätten ni razloga, da bi šteli uvoz nalepk kot del nadaljevane kršitve znamk. Dejstvo, da ni mogoče v celoti izključiti verjetnosti, da bo v prihodnosti znova kršil znamko družbe Nokia, samo po sebi ne upravičuje prepovedi z zagroženo globo. Svea Hovrätten je torej spremenilo sodbo Stockholms Tingsrätten in zavrnilo tožbeni zahtevek družbe Nokia.
16. Nokia je vložila pritožbo na predložitveno sodišče. Zatrjevala je, da zgolj dejstvo, da je J. Wärdell objektivno kršil znamko, zadošča za izdajo zahtevane prepovedi in da je vsekakor podana nevarnost, da bo J. Wärdell kršitev nadaljeval.
17. Predložitveno sodišče meni, da je odločitev v sporu med strankama odvisna od tega, ali člen 98 Uredbe določa obveznost izdaje prepovedi skupaj z naložitvijo zagrožene globe, ki presega člen 37a zakona o znamkah. Skladno s tem je v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba pojem posebnih razlogov iz člena 98(1), prvi stavek, Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti razlagati tako, da se lahko sodišče, če ugotovi, da je toženec kršil znamko Skupnosti, ne glede na preostale okoliščine odloči, da posebne prepovedi nadaljevanja dejanj kršitve ne bo izreklo, če presodi, da ni očitnega tveganja, da bi se ta dejanja nadaljevala, ali da je to tveganje kako drugače omejeno?
2. Ali je treba pogoj, ki se nanaša na posebne razloge iz prvega stavka člena 98(1) Uredbe o znamki Skupnosti razumeti tako, da se lahko sodišče, če ugotovi, da je toženec odgovoren za dejanja, s katerimi je kršil znamko Skupnosti, tudi če ni razloga, kot je razlog iz prvega vprašanja, odloči, da take prepovedi ne bo izreklo, ker je nadaljevanje kršitve jasno zajeto s splošno prepovedjo kršitev, ki jo določa nacionalna zakonodaja, in ker se tožencu, če prepovedana dejanja namerno ali iz hude malomarnosti nadaljuje, lahko izreče sankcija?
3. Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen, ali je treba v tem primeru sprejeti posebne ukrepe, tako da se na primer poleg prepovedi izreče globa, da bi se zagotovilo upoštevanje te prepovedi, čeprav je nadaljevanje kršitve jasno zajeto s splošno zakonsko prepovedjo kršitev, ki jo določa nacionalna zakonodaja, in da se tožencu, če prepovedana dejanja namerno ali iz hude malomarnosti nadaljuje, lahko izreče sankcija?
4. Če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, ali to velja tudi, kadar bi se štelo, da za izrek takih posebnih ukrepov pri enaki kršitvi nacionalne znamke pogoji niso izpolnjeni?“
18. Nokia, J. Wärdell, francoska vlada in Komisija so podali pisna stališča. Obravnave nihče ni zahteval in ni bila razpisana.
Prvo vprašanje
19. S prvim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali pogoj iz člena 98(1) Uredbe, ki se nanaša na posebne razloge, pomeni, da se lahko sodišče, ki ugotovi, da je toženec kršil znamko Skupnosti, ne glede na preostale okoliščine odloči, da ne bo izdalo posebne prepovedi nadaljnjih kršitev, če oceni, da nevarnost nadaljnjih kršitev ni očitna ali je kako drugače omejena.
20. Nokia, francoska vlada in Komisija menijo, da je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno. S tem se strinjam.
21. J. Wärdell meni nasprotno. Zatrjuje, da besedilo in logika Uredbe podpirata pritrdilen odgovor na prvo vprašanje. Poleg tega je cilj Uredbe spodbujati prosti pretok blaga. Gospodarski posli se tako ne smejo po nepotrebnem omejevati.
22. Menim da, ravno nasprotno, besedilo in logika Uredbe podpirata nikalen odgovor.
23. Prvič, člen 98(1) Uredbe je napisan zavezujoče. Določa, da če je toženec kršil znamko Skupnosti, sodišče izda odredbo o prepovedi. Tako oblikovano besedilo izraža temeljno pravico imetnika znamke iz člena 9(1) Uredbe, da prepove kršitev. Če sodišče ugotovi, da je toženec kršil znamko Skupnosti, mora tako praviloma prepovedati nadaljnje kršitve. Iz tega izhaja, da lahko sodišče, kadar so podani „posebni razlogi“, zavrne izdajo odredbe o prepovedi zgolj z odstopom od splošnega pravila. Pojem „posebni razlogi“ je torej treba razlagati ozko.
24. Drugič, v preambuli Uredbe je navedeno, da „morajo odločitve o veljavnosti in kršitvi znamk Skupnosti učinkovati in pokrivati celotno področje Skupnosti, saj je to edini način preprečevanja nedoslednih odločitev sodišč in Urada ter zagotavljanja, da enotna narava znamk Skupnosti ni razvrednotena“.(7) Kot zatrjujejo Nokia, francoska vlada in Komisija, je enotna razlaga člena 98(1) edini način za dosego teh ciljev. Ocena stopnje nevarnosti nadaljevanje kršitve, kot jo predlaga Högsta Domstolen, bo nujno vodila k različnim rezultatom v različnih državah članicah. Ker je temeljno načelo, da mora znamka Skupnosti uživati enako varstvo v celotni Skupnosti, zgolj ocena nevarnosti nikoli ne more biti „poseben razlog“, ki omogoča sodišču odločitev, da ne bo izdalo odredbe o prepovedi. Poleg tega obstajajo očitne praktične težave pri podajanju dokazov o nevarnosti nadaljnjih kršitev. Če bi bila verjetnost nadaljnjih kršitev pogoj za izdajo odredbe o prepovedi, bi to postavilo imetnike znamk v slabši položaj in bi lahko odvzelo učinek izključni pravici, ki jo daje znamka Skupnosti.
25. Mogoče je, da je v izjemnih primerih stopnja nevarnosti za nadaljnje kršitve ena od številnih okoliščin, ki kot celota dejansko lahko pomenijo „posebne razloge“ v smislu člena 98(1). Vendar se vprašanje nacionalnega sodišča izrecno nanaša zgolj na stopnjo nevarnosti za nadaljnje kršitve „ne glede na preostale okoliščine“.(8)
26. Seveda drži, kot navaja J. Wärdell, da je eden glavnih ciljev Uredbe spodbujanje prostega pretoka blaga.(9) Vendar si je težko predstavljati, kako lahko trdno in enotno varstvo znamke Skupnosti pred kršitvami škodi prostemu pretoku blaga.(10) Nasprotno, takšno varstvo zahteva, da je kršitev praviloma prepovedana. Poleg tega Uredba izrecno povezuje cilj spodbujanja prostega pretoka blaga s pridobitvijo „znamk Skupnosti, ki uživajo enotno varstvo in ki učinkujejo na vsem območju Skupnosti“.(11)
27. Treba je tudi upoštevati, da je v primeru, kot je ta, v katerem je zatrjevana kršitev v uporabi znaka, enakega znamki Skupnosti za označevanje blaga, ki je enako tistemu, za katerega je znamka registrirana, varstvo znamke Skupnosti absolutno.(12) V takih okoliščinah se praviloma odstopanje ne bi smelo nikakor uporabiti. V skrajnem primeru bi se verjetno lahko uporabilo, kadar je nemogoče, da bi toženec ponovil kršitev, na primer (če si sposodim ponazoritve, ki jih je podala Nokia), če je tožena stranka družba, ki je bila likvidirana, ali je pravica iz sporne znamke potekla.
28. Glede na navedeno menim, da pogoj iz člena 98(1) Uredbe, ki se nanaša na posebne razloge, ni izpolnjen, če sodišče, ki ugotovi, da je toženec kršil znamko Skupnosti, ne odredi posebne prepovedi nadaljnjih kršitev zgolj zato, ker ocenjuje, da nevarnost nadaljnjih kršitev ni očitna ali je drugače omejena.
Drugo vprašanje
29. Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba pogoj, ki se nanaša na posebne razloge iz člena 98(1) Uredbe razumeti tako, da se lahko sodišče, če ugotovi, da je toženec kršil znamko Skupnosti, čeprav ni razloga, iz katerega bi lahko zavrnilo izdajo prepovedi nadaljnjih kršitev, kot je predviden v okviru prvega vprašanja, kljub temu odloči, da take prepovedi ne bo izreklo, ker je nadaljevanje dejanj kršitve jasno zajeto s splošno prepovedjo kršitev, ki jo določa nacionalna zakonodaja, in ker se tožencu, če prepovedana dejanja namerno ali iz hude malomarnosti nadaljuje, lahko izreče sankcija.
30. Nokia, francoska vlada in Komisija zatrjujejo, da je treba na vprašanje odgovoriti nikalno. J. Wärdell meni nasprotno, vendar ne podaja novih trditev, temveč se sklicuje na trditve, ki jih je podal v zvezi s prvim vprašanjem.
31. Tudi tokrat se strinjam s prvim stališčem.
32. Kot pravilno zatrjuje francoska vlada, splošna določba nacionalne zakonodaje po definiciji ne more biti „poseben“ razlog. Iz besedila izhaja, da ta pojem pomeni, da bi moral biti razlog v obravnavanem primeru poseben, kar kaže, da naj bi se praviloma nanašal na dejansko stanje, in ne na pravo. Države članice so vsekakor dolžne na podlagi členov 44(1) in 61 Sporazuma TRIPs za kršitve pravic intelektualne lastnine zagotoviti civilne in kazenske sankcije, vključno s prepovedjo. Obstoj sankcij v nacionalnem pravu tako ne more biti poseben razlog za zavrnitev izdaje odredbe o prepovedi na podlagi člena 98(1). Zavrnitev odredbe o prepovedi iz člena 98(1), ker je sankcija določena po nacionalnem pravu, bi pomenila, da je uporaba prava Skupnosti odvisna od nacionalnega prava. To pa bi bilo v nasprotju s primarnostjo prava Skupnosti in enotno naravo Uredbe. Prav tako bi členu 98(1) odvzelo pomen.
33. Poleg tega je ukrep prepovedi kršitve, določene v členu 98(1), v nekaterih okoliščinah lahko za imetnika znamke učinkovitejši od splošne prepovedi kršitve znamke, tudi kadar je ta podvržena sankciji. Francoska vlada kot primer navaja, da v skladu s francoskim pravom posebna odredba o prepovedi kršitev omogoča imetniku znamke, da zahteva od carinskih organov ali policije, naj preprečijo izvajanje prepovedanega ravnanja, ne da bi moral sprožiti nov postopek (ki zahteva čas in denar) v zvezi z novimi kršitvami.
34. V tem kontekstu lahko omenim, da po navedbah družbe Nokia sankcija iz člena 37a švedskega zakona o znamkah ni nujna posledica kršitve. Potrebna sta posebna zahteva imetnika znamke in dokaz, da je bila kršitev storjena namerno ali iz hude malomarnosti. Če to drži, zaščita, ki jo zagotavlja ta zakonodaja, očitno ni primerljiva z zaščito, predvideno v členu 98(1), ki, ponavljam, izrecno zahteva, naj bo odredba o prepovedi nadaljnjih kršitev običajen sodni odgovor na ugotovitev obstoja kršitve.
35. Glede na navedeno menim, da pogoj, ki se nanaša na „posebne razloge“ iz člena 98(1) Uredbe, ni izpolnjen, če sodišče, ki ugotovi, da je toženec kršil znamko Skupnosti, zavrne izdajo odredbe o prepovedi nadaljnjih kršitev zgolj zato, ker so nadaljnje kršitve po nacionalnem pravu zajete z zakonsko splošno prepovedjo in ker se tožencu lahko naloži sankcija, če jih stori namerno ali iz hude malomarnosti.
Tretje in četrto vprašanje
36. Ti vprašanji je primerno obravnavati skupaj.
37. S tretjim vprašanjem, ki se zastavlja le, če je, kot predlagam, odgovor na drugo vprašanje nikalen, predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba posebne ukrepe, s katerimi je prepoved na primer povezana s sankcijo, razumeti tako, da zagotavljajo spoštovanje prepovedi, tudi kadar (i) so nadaljnje kršitve zajete s splošno prepovedjo kršitev, ki je določena v nacionalni zakonodaji, in (ii) je tožencu mogoče naložiti sankcijo, če stori nadaljnje kršitve namerno ali iz hude malomarnosti.
38. S četrtim vprašanjem, ki se zastavlja, če je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, predložitveno sodišče sprašuje, ali to drži tudi, kadar v primeru enake kršitve nacionalne znamke ni mogoč šteti, da so izpolnjeni pogoji za sprejetje takšnega posebnega ukrepa.
39. Nokia, francoska vlada in Komisija zatrjujejo, da je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti pritrdilno. S tem se strinjam.
40. J. Wärdell meni drugače. Sklicuje se na člen 14(1) Uredbe, ki določa, da „ureja kršitve znamke Skupnosti nacionalna zakonodaja o kršitvi nacionalne znamke“, in navaja, da so predvideni zadostni ukrepi za zagotovitev spoštovanja prepovedi nadaljnjih kršitev, kadar je v nacionalni zakonodaji določena splošna prepoved kršitev z možnostjo kazenske sankcije.
41. Vendar člen 14(1) na koncu vsebuje dostavek „v skladu z določbami iz Naslova X“. Pod ta naslov sodi člen 98(1). Kot sem že poudarila, je ta določba zavezujoča. Sodišču, ki je ugotovilo kršitev znamke Skupnosti, ne nalaga le izdaje odredbe, s katero tožencu prepoveduje nadaljnje kršitve, temveč tudi, da „[v] skladu z nacionalno zakonodajo sprejme […] ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva“. Tako oblikovano besedilo jasno zahteva, da so v nacionalnem pravu predvideni posebni ukrepi, ki podpirajo takšno prepoved in tako zagotavljajo, da se upošteva.(13) Menim, da splošna prepoved kršitev, ki jo določa nacionalna zakonodaja, tako ne zadošča. Prav tako se sankcija, (i) ki je sodišče ni dolžno izreči, (ii) ki se uporabi le na zahtevo imetnika znamke in (iii) zoper toženca, ki stori nadaljnje kršitve namenoma ali iz malomarnosti, ne zadošča za izpolnitev te zahteve.
42. Čeprav so podrobnosti ukrepov stvar nacionalnega prava, morajo biti ti ne le posebni, ampak tudi učinkoviti glede na cilj, ki mu sledijo. To izhaja iz načela, da kadar o nekem področju ni predpisov Skupnosti, mora pravni red vsake države članice podrobneje urediti postopkovna pravila pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki za upravičene subjekte izhajajo iz prava Skupnosti, pri čemer ta pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in v praksi ne povzročajo nemogočega ali znatno oteženega uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Skupnosti (načelo učinkovitosti).(14) Prepoved, ki je samo mrtva črka, drugega načela očitno ne bo izpolnila. Vendar to po mojem mnenju ne pomeni nujno, da je treba prepoved kršitve takoj združiti z neke vrste sankcijo ali globo. Namesto tega morajo biti posledice kršitve prepovedi jasno določene bodisi s strani nacionalnega sodišča, ki obravnava zadevo, bodisi bolj na splošno v nacionalni zakonodaji.
43. V povezavi s četrtim vprašanjem menim, da za potrebe zgornje analize ni pomembno, ali v danem primeru zaradi ustrezne kršitve nacionalne znamke ni mogoče šteti, da so izpolnjeni pogoji za sprejetje posebnega ukrepa, kot je predviden v členu 98(1). Člen 98(1) določa posebno zahtevo, katere podrobnosti opredeli nacionalno pravo, ki se uporabi ob kršitvi znamke Skupnosti. Načelo enakopravnosti ne zahteva, da kadar pravo Skupnosti določa visoko stopnjo zaščite za pravico, ki je zagotovljena po pravu Skupnosti, enakovredne pravice, ki izhajajo iz nacionalnega prava (tudi poenotenega nacionalnega prava) nujno uživajo enako stopnjo zaščite.
Predlog
44. Glede na zgoraj navedeno menim, da je treba na vprašanja, ki jih je predložilo Högsta Domstolen (vrhovno sodišče), Švedska, odgovoriti:
Prvo in drugo vprašanje
– Pogoj, ki se nanaša na posebne razloge iz člena 98(1) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti ni izpolnjen, če sodišče, ki ugotovi, da je toženec kršil znamko Skupnosti, zavrne izdajo posebne prepovedi nadaljnjih kršitev (1) zgolj zato, ker meni, da nevarnost nadaljnjih kršitev ni očitna ali je drugače zgolj omejena, ali (2) zgolj iz razloga, da je nadaljnja kršitev zajeta s splošno prepovedjo kršitve, ki jo določa nacionalna zakonodaja, in da se lahko tožencu naloži globa, če nadaljuje kršitev namenoma ali iz hude malomarnosti.
Tretje in četrto vprašanje
– Nacionalno pravo mora določiti podrobnosti posameznega ukrepa, ki ga je nacionalno sodišče, kadar prepove tožencu nadaljevanje kršitve znamke Skupnosti, dolžno sprejeti na podlagi člena 98(1) Uredbe 40/94, da zagotovi spoštovanje prepovedi. Taki ukrepi morajo biti učinkoviti. Zahteva iz člena 98(1) ni izpolnjena zgolj na podlagi tega, da (i) je nadaljevanje kršitve urejeno s splošno prepovedjo kršitve, ki jo določa nacionalna zakonodaja, in (ii) je mogoče tožencu izreči sankcijo, če nadaljuje kršitev namerno ali iz hude malomarnosti. Posebne ukrepe je treba sprejeti, da se zagotovi spoštovanje prepovedi, tudi če ni mogoče šteti, da so pogoji za sprejetje takšnih ukrepov izpolnjeni v primeru enake kršitve nacionalne znamke.
1 – Jezik izvirnika: angleščina.
2 – Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena.
3 – Priloga 1C Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, ki je bila v imenu Skupnosti in na področjih, za katera ima pristojnost, potrjena s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 (UL 1994, L 336, str. 1). Sporazum TRIPs je bil objavljen v UL 1994, L 336, str. 213.
4 – Sodba z dne 16. novembra 2004 v zadevi Anheuser-Busch (C‑245/02, ZOdl., p. I-10989, točka 55). V skladu s členom 11 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL 2004, L 157, str. 45) zdaj države članice „zagotovijo, da lahko sodni organi, kadar je sprejeta sodna odločba, s katero je ugotovljena kršitev pravice intelektualne lastnine, izdajo proti kršitelju sodno odredbo, namenjeno prepovedi nadaljevanja kršitve“. Z Direktivo 2004/48 je naložena uskladitev zakonodaje do 29. aprila 2006.
5 – Varumärkeslagen (1960: 644).
6 – Ta in naslednje točke so povzete iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki o dejanskem ozadju ne poda dodatnih upoštevnih podrobnosti.
7 – Petnajsta uvodna izjava.
8 – Podobno, ker nacionalno sodišče ni zaprosilo za primere, kaj lahko šteje za „posebne razloge“, in ker to vprašanje ni bilo obravnavano v vlogah pred Sodiščem, menim, da v obravnavanem primeru, v okviru katerega je Sodišču prvič zastavljeno vprašanje v zvezi z razlago člena 98(1), ne bi bilo primerno podati takšne primere.
9 – Prva uvodna izjava preambule.
10 – Glej člen 3(2) Direktive 2004/48, navedene v opombi 4, ki določa, da so ukrepi, postopki in pravna sredstva, potrebni za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine, ki jih zajema ta direktiva „dejanski, sorazmerni in odvračilni in se uporabljajo na tak način, da se izogibajo ustvarjanju ovir za zakonito trgovino in zagotavljajo zaščito pred zlorabo“ (moj poudarek). Člen 41(1), drugi stavek, Sporazuma TRIPs ima podoben učinek.
11 – Druga uvodna izjava preambule.
12 – Sedma uvodna izjava preambule in člen 9(1)(a) Uredbe.
13 – Francosko besedilo je še jasnejše: „Il prend également, conformément à la loi nationale, les mesures propres à garantir le respect de cette interdiction.“
14 – Glej na primer sodbo z dne 6. decembra 2001 v zadevi Clean Car Autoservice (II) (C-472/99, Recueil, str. I‑9687, točka 28).