SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PHILIPPA LÉGERJA,
predstavljeni 28. septembra 2006(1)
Zadeva C-283/05
ASML Netherlands BV
proti
Semiconductor Industry Services GmbH (SEMIS)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija))
„Pravosodno sodelovanje – Uredba (ES) št. 44/2001 – Člen 34, točka 2 – Razlog za zavrnitev priznanja sodne odločbe, izdane v drugi državi članici – Kršitev pravice do obrambe – Izjema od uporabe tega razloga za zavrnitev priznanja – Možnost toženca, ki se ni spustil v postopek, da zoper zamudno sodbo vloži pravno sredstvo – Pogoji – Vročitev sodne odločbe“
1. Ta postopek za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 34, točka 2, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001(2), ki določa pogoje, pod katerimi lahko država članica nasprotuje priznanju zamudne sodbe, sprejete v drugi državi članici, kadar je bila kršena pravica do obrambe.
2. Ta določba tako določa, da se ta razlog za zavrnitev priznanja ne uporablja, če toženec, ki se ni spustil v postopek, ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, izdane proti njemu, čeprav je imel to možnost.
3. Oberster Gerichtshof (Avstrija), vrhovno sodišče v avstrijski ureditvi sodišč, Sodišču predlaga, naj natančno določi vsebino pogoja, v skladu s katerim je toženec imel možnost vložiti pravno sredstvo. Predložitveno sodišče želi vedeti, ali je treba ta pogoj razlagati tako, da zadostuje, da je toženec, ki se ni spustil v postopek, vedel za zamudno sodbo, ali pa bi mu morala biti ta sodba vročena.
I – Pravni okvir
4. Ustrezne določbe prava Skupnosti za reševanje spora o glavni stvari se nanašajo na te tri točke: zagotovitev pravice do obrambe v začetnem postopku v državi članici izvora, ista jamstva v fazi priznanja in izvršitve sodne odločbe v zaprošeni državi in končno postopek, ki se uporabi za njeno izvršitev.
5. Te določbe so v glavnem navedene v Uredbi št. 44/2001. Ustrezne določbe glede nadzora, ki ga izvaja sodišče države članice izvora nad pozivom tožencu, ki se ni spustil v postopek, so tudi v Uredbi Sveta (ES) št. 1348/2000.(3)
6. Uredbi št. 44/2001 in št. 1348/2000 je sprejel Svet Evropske unije na podlagi določb naslova IV Pogodbe ES, ki Evropsko skupnost pooblašča za sprejemanje ukrepov na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, ki so potrebni za nemoteno delovanje skupnega trga.
7. Za pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah so do Amsterdamske pogodbe veljale mednarodne konvencije. Z Maastrichtsko pogodbo je to postalo vprašanje skupnega interesa držav članic, s tem ko je bilo vključeno v naslov VI te pogodbe o sodelovanju na področjih pravosodja in notranjih zadev in je bil v pravni red Skupnosti uveden tako imenovani „tretji steber“.
8. Z Amsterdamsko pogodbo, ki je začela veljati 1. maja 1999, je bilo to področje vključeno v naslov IV Pogodbe ES in je „postalo del ureditve Skupnosti“. Ko je bila Skupnosti priznana pristojnost na tem področju, je zakonodajalec Skupnosti obstoječe mednarodne konvencije nadomestil z uredbami.
9. Uredba št. 44/2001, ki je začela veljati 1. marca 2002, je tako nadomestila Bruseljsko konvencijo z dne 27. septembra 1968 o sodni pristojnosti ter izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(4) v vseh državah članicah, ki so se odločile sodelovati pri ukrepih, sprejetih v skladu z navedenim naslovom IV.(5)
10. Uredba št. 44/2001 se močno zgleduje po Bruseljski konvenciji, s katero je hotel zakonodajalec Skupnosti zagotoviti pravo kontinuiteto.(6) Njen namen je poenotenje kolizijskih pravil glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah ter poenostavitev formalnosti, s ciljem hitrega in enostavnega priznanja ter izvršitve sodnih odločb, sprejetih v drugi državi članici.(7)
11. V tej uredbi je poleg tega povzeta večina pravil Bruseljske konvencije in njene določbe so najpogosteje podobne ustreznemu členu te konvencije.
12. Po drugi strani je v Uredbi št. 1348/2000 obširno povzeta vsebina konvencije, ki jo je Svet sestavil z aktom z dne 26. maja 1997 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah Evropske unije.(8)
13. Ta konvencija, ki ni začela veljati, se zgleduje po konvenciji o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v tujini, ki je bila sprejeta 15. novembra 1965 v Haagu.(9)
14. Uredba št. 1348/2000, ki je začela veljati 31. maja 2001, v zadevah, za katere se uporablja, v vseh državah članicah razen v Kraljevini Danski prevlada nad določbami, ki jih vsebujeta Bruseljska in Haaška konvencija.(10)
A – Zaščita pravic toženca, ki se v začetnem postopku ni spustil v postopek
15. Kadar sodišče države članice odloča o sporu proti tožencu, ki stalno prebiva na ozemlju druge države članice in ki se ne spusti v postopek, mora prekiniti odločanje za toliko časa, dokler se ne ugotovi, da je bilo tožencu omogočeno prejeti pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno, da je lahko pripravil obrambo, ali da so bili storjeni vsi potrebni ukrepi za to. Ta obveznost je s podobnimi besedami določena v členu 26(2) Uredbe št. 44/2001 in v členu 20(2) Bruseljske konvencije.
16. Če pa je bilo treba poslati pisanje o začetku postopka iz države članice v drugo državo članico v skladu z Uredbo št. 1348/2000 ali s Haaško konvencijo, se uporabljajo določbe člena 19 navedene uredbe ali člena 15 navedene konvencije.(11)
17. Ta dva člena sta podobna. Določata, da se – kadar je treba zaradi vročitve poslati v drugo državo članico ali drugo državo pogodbenico pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje v skladu z določbami Uredbe št. 1348/2000 ali Haaške konvencije in se toženec ne spusti v postopek – sodba ne izreče, dokler se ne ugotovi:
– ali je bilo pisanje vročeno na način, ki je predpisan po pravu zaprošene države za vročanje pisanj osebam, ki se nahajajo na njenem ozemlju, oziroma
– ali je bilo pisanje dejansko dostavljeno tožencu ali v njegovo prebivališče na drug način, predviden z navedeno uredbo ali konvencijo,
in da je bilo v obeh primerih vročeno(12) ali dostavljeno dovolj zgodaj, da bi toženec lahko pripravil obrambo.
18. Navedeni členi poleg tega določajo, da lahko vsaka država članica ali pogodbenica sprejme ukrepe, ki so ugodnejši od prejšnjega pravila, s tem da določi, da lahko njena sodišča izrečejo sodbo, če so izpolnjeni vsi ti pogoji:
– da je bilo pisanje poslano na enega od načinov, predvidenih v Uredbi št. 1348/2000 ali Haaški konvenciji;
– da je od datuma odpošiljanja pisanja preteklo najmanj šest mesecev, če sodnik meni, da je to v določeni zadevi dovolj dolgo obdobje;
– da kljub razumnim prizadevanjem za pridobitev potrdila po pristojnih organih zaprošene države ni bilo prejeto nikakršno potrdilo.
19. Končno člen 19(4) Uredbe št. 1348/2000, podobno kot člen 16 Haaške konvencije, določa:
„Kadar je treba zaradi vročitve poslati v drugo državo članico pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje v skladu z določbami te uredbe in je bila proti tožencu, ki se ni spustil v postopek, izrečena sodba, lahko sodnik tožencu glede roka za vložitev pravnega sredstva dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) da toženec brez svoje krivde ni izvedel za pisanje pravočasno, da bi lahko pripravil svojo obrambo, ali ni pravočasno izvedel za sodbo, da bi jo lahko izpodbijal; in
(b) da je toženec v obrambo predložil zadosten dokaz glede same vsebine zadeve.
Prošnja za vrnitev v prejšnje stanje se lahko vloži v razumnem roku po tem, ko je toženec izvedel za sodbo.
Vsaka država članica lahko v skladu s členom 23(1) izjavi, da take prošnje ne bo obravnavala, če je vložena po preteku roka, ki ga navede v izjavi, vendar pa ta v nobenem primeru ne sme biti krajši od enega leta od datuma sodbe.“
B – Preverjanje spoštovanja pravic tožene stranke, ki se ni spustila v postopek, v fazi priznanja in izvršitve sodne odločbe v zaprošeni državi
20. V skladu s členom 26 Bruseljske konvencije in členom 33 Uredbe št. 44/2001 se sodne odločbe, izdane v državi pogodbenici ali državi članici, priznajo v drugih državah pogodbenicah ali drugih državah članicah, ne da bi bilo treba za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.
21. Vendar Bruseljska konvencija in Uredba št. 44/2001 taksativno naštevata razloge, iz katerih je treba odstopiti od tega načela. Med njimi je razlog, da pravice toženca, ki se ni spustil v postopek, niso bile spoštovane kljub jamstvom, predvidenim v začetnem postopku.
22. Člen 27, točka 2, Bruseljske konvencije glede tega določa:
„Sodne odločbe se ne priznajo:
[…]
2. če tožencu, ki se ni spustil v postopek, pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje ni bilo vročeno pravilno in pravočasno, da bi lahko pripravil obrambo.“
23. Uredba št. 44/2001 je prinesla več sprememb opredelitve razlogov za zavrnitev priznanja in izvršitve, ki so določeni v Bruseljski konvenciji. V zvezi z razlogom zaradi kršitve pravic toženca, ki se ni spustil v postopek, člen 34, točka 2 Uredbe št. 44/2001 določa:
„Sodna odločba se ne prizna, če:
[…]
2. tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost.“
C – Postopek, ki se uporablja za izvršitev sodne odločbe v zaprošeni državi
24. Uredba št. 44/2001 je prinesla tudi spremembe v postopku, ki se uporablja za izvršitev sodne odločbe v zaprošeni državi, ki so upoštevne za ta postopek.
25. Tako kot v Bruseljski konvenciji se predlog za izvršitev zahteva enostransko in do kontradiktorne razprave lahko pride samo v primeru pritožbe.
26. Vendar v nasprotju z navedeno konvencijo Uredba št. 44/2001 določa, da preizkus te zahteve ne vodi do sodbe sodišča, ampak do preproste razglasitve izvršljivosti, ki jo sprejme bodisi sodišče bodisi pristojni organ po povsem formalnem pregledu.
27. V nasprotju s tem, kar določa Bruseljska konvencija, Uredba št. 44/2001 določa, da sodišče preizkusi razloge za zavrnitev, kakršen je kršitev pravice do obrambe, naveden v členu 34, točka 2, te uredbe, samo, če je proti tej zavrnitvi vloženo pravno sredstvo. Tako se v skladu s členom 41 Uredbe št. 44/2001 sodna odločba razglasi za izvršljivo takoj po izpolnitvi formalnosti iz člena 53 brez vsakršnega preizkusa razlogov za zavrnitev, navedenih zlasti v členu 34 te uredbe.
28. V skladu s členi od 53 do 55 Uredbe št. 44/2001 je treba za izpolnitev teh formalnosti predložiti izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti, in potrdila, ki ga izda sodišče, ki je izdalo zadevno sodno odločbo, ali pristojni organ države izvora ali, po potrebi, enakovredne listine. V tem potrdilu, ki mora biti izdano na standardnem obrazcu iz Priloge V k tej uredbi, mora biti naveden zlasti datum vročitve pisanja o začetku postopka, če je bila odločba izdana, ne da bi se toženec spustil v postopek, vsebovati pa mora tudi podatek o tem, da je ta sodna odločba izvršljiva v državi izvora.
29. Vendar Uredba št. 44/2001 ne prevzema pogoja, določenega v členu 47 Bruseljske konvencije, da mora stranka, ki zahteva izvršitev sodne odločbe, predložiti tudi listine, ki dokazujejo, da je bila sodna odločba vročena v skladu z zakonodajo države izvora.(13) Člen 42(2) Uredbe št. 44/2001 v tem pogledu določa:
„Razglasitev izvršljivosti se vroči dolžniku skupaj s sodno odločbo, če mu ta ni bila vročena že prej.“
II – Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
30. Ta postopek izvira iz spora med ASML Netherlands BV(14), družbo s sedežem v Veldhovnu (Nizozemska), in družbo Semiconductor Industry Services GmbH (SEMIS)(15) s sedežem v Feistritzu ob Dravi (Avstrija). Ta spor je povezan z zamudno sodbo, ki jo je na Nizozemskem 16. junija 2004 izreklo Rechtbank 's-Hertogenbosch in z njo družbi SEMIS naložilo, da mora družbi ASML plačati denarni znesek, ter njeno izvršitvijo v Avstriji.
31. Iz predložitvene odločbe izhaja, da je bil družbi SEMIS poziv na obravnavo pred Rechtbank 's-Hertogenbosch, ki jo je to razpisalo za 19. maj 2004, vročen šele 25. maja 2004. Iz nje še izhaja, da zamudna sodba, ki jo je 16. junija 2004 izreklo Rechtbank 's-Hertogenbosch, družbi SEMIS ni bila vročena.
32. Na predlog družbe ASML je prvostopenjsko sodišče Bezirksgericht Villach (Avstrija) na podlagi potrdila, ki ga je 6. julija 2004 izdalo Rechtbank 's-Hertogenbosch in s katerim je to sodbo razglasilo za „začasno izvršljivo“, s sklepom z dne 20. decembra 2004 razglasilo izvršljivost zamudne sodbe. Avstrijsko sodišče je prav tako odredilo prisilno izvršitev navedene sodbe.
33. En izvod sklepa o odreditvi je bil vročen družbi SEMIS. Tej vročitvi ni bila priložena zamudna sodba.
34. Na podlagi ugovora, ki ga je družba SEMIS vložila zoper navedeni sklep, je Landesgericht Klagenfurt (Avstrija) zavrnilo predlog za izvršitev z obrazložitvijo, da možnost izpodbijati zamudno sodno odločbo v smislu člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 po njegovem mnenju predvideva vročitev te odločbe tožencu, ki se ni spustil v postopek. Landesgericht Klagenfurt je zavrnilo navedbe ASML, da bi se morala uporabiti izjema od razloga za zavrnitev priznanja iz navedenega člena 34, točka 2, ker naj bi družba SEMIS vedela, prvič, da je bil na Nizozemskem zoper njo uveden postopek, ker ji je bil 25. maja 2004 vročen sodni poziv na obravnavo, in, drugič, da je bila izdana navedena zamudna sodba, ker ji je bil vročen sklep Bezirksgericht Villach z dne 20. decembra 2004.
35. Oberster Gerichtshof v okviru odločanja o pritožbi, ki jo je vložila družba ASML, meni, da je rešitev spora odvisna od tega, ali je treba šteti, da je izpolnjen pogoj za izjemo od razloga za zavrnitev priznanja, navedeno v členu 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001, to je, ali je treba sprejeti ugotovitev, da družba SEMIS ni začela postopka za izpodbijanje zamudne sodbe, čeprav je imela to možnost, ali pa je treba to ugotovitev zavrniti.
36. Oberster Gerichtshof je zato prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba del stavka: ‚[…] razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost‘ iz člena 34, točka 2, [Uredbe št. 44/2001] razlagati tako, da je pogoj za to ‚možnost‘ ta, da je bila tožencu v skladu z veljavnimi predpisi o vročitvi pravilno vročena zamudna sodba, izdana v državi članici, s katero je bilo ugodeno tožbi?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
Ali bi že sama vročitev sklepa o predlogu za razglasitev izvršljivosti zamudne sodbe Rechtbank 's-Hertogenbosch z dne 16. junija 2004 v Avstriji in za odreditev izvršitve na podlagi razglasitve izvršljivosti tujega izvršilnega naslova morala toženca oziroma zavezano stranko (tožena stranka v postopku v glavni stvari) spodbuditi, da preveri po eni strani obstoj te sodbe, po drugi strani pa tudi obstoj (morebitnega) pravnega sredstva zoper njo na podlagi pravnega reda države, v kateri je bila sodba izdana, da bi ugotovila, ali lahko vloži pravno sredstvo kot primarni pogoj za uporabo izjeme od ovire za priznanje v skladu s členom 34 Uredbe št. 44/2001?“
III – Analiza
37. V tem primeru je vsekakor treba uporabiti razlog za zavrnitev priznanja, naveden v členu 34(2) Uredbe št. 44/2001. Ta določba namreč določa, da se sodna odločba ne prizna, če pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pravočasno in tako, da bi se lahko branil.
38. Iz navedb predložitvenega sodišča izhaja, da je bil poziv na obravnavo pred nizozemskim sodiščem, razpisano za 19. maj 2004, vročen toženi stranki v Avstriji šele po tej obravnavi, to je 25. maja 2004, in da je Rechtbank ’s-Hertogenbosch zamudno sodbo, s katero je družbi SEMIS naložilo plačilo denarnega zneska družbi ASML, izdalo 16. junija 2004. Vročitev pisanja o začetku postopka torej ni bila opravljena pravočasno, da bi se družba SEMIS lahko branila.
39. Namen tega postopka za predhodno odločanje je ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za izjemo od uporabe tega razloga za zavrnitev priznanja. Člen 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 namreč določa, da je treba razlog za zavrnitev priznanja zaradi kršitve pravice do obrambe zavrniti, če toženec, ki se ni spustil v postopek, ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost.
40. Predložitveno sodišče s tema vprašanjema za predhodno odločanje, za kateri Sodišču predlagam, naj ju obravnava skupaj, sprašuje, ali pogoj imeti možnost izpodbijati zamudno sodbo zahteva, da je toženec, ki se ni spustil v postopek, imel možnost, da se seznani z vsebino te sodne odločbe, zaradi česar mu je morala biti vročena, ali pa zadostuje, da je samo vedel za obstoj te odločbe.
41. S tem v bistvu vprašuje, ali je treba člen 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da izjema, ki jo določa in po kateri razlog za zavrnitev priznanja zaradi kršitve pravice do obrambe ne velja, če toženec, ki se ni spustil v postopek, ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost, zahteva, da mu je bila ta sodna odločba vročena, ali pa zadostuje, da je vedel za njen obstoj.
42. Stališča, zavzeta v tem postopku, lahko razdelimo na dve nasprotujoči si tezi.
43. Na eni strani družba ASML in vlada Združenega kraljestva trdita, da izjema iz člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 ne zahteva vročitve sodne odločbe. Po mnenju te vlade bi dosledna dopustitev take zahteve pomenila nerazumevanje namere zakonodajalca Skupnosti, ki je odpravil pogoj pravilnosti vročitve pisanja o začetku postopka iz člena 27, točka 2, Bruseljske konvencije. Vlada Združenega kraljestva zato meni, da zadostuje, da stranka, ki uveljavlja izvršitev sodne odločbe, obvesti toženca, ki se ni spustil v postopek, o obstoju te sodne odločbe, ta pa mora preveriti, ali jo lahko izpodbija. Sodišče zaprošene države bi torej moralo presoditi, ali je imel toženec v danih okoliščinah vsakega primera posebej razumno možnost vložiti pravno sredstvo.
44. Na drugi strani nemška, nizozemska, avstrijska in poljska vlada ter Komisija trdijo, da možnost za izpodbijanje sodne odločbe zahteva poznavanje njene vsebine. Samo vedenje o njenem obstoju naj ne bi zadostovalo. Zato menijo, da izjema iz člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 vključuje pogoj, da je bila sodna odločba vročena.
45. Vendar nemška in avstrijska vlada poudarjata, da morajo biti formalne zahteve za to vročitev primerljive z zahtevami, ki jih je zakonodajalec Skupnosti določil v členu 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001, kar zadeva pisanja o začetku postopka, tako da le formalna nepravilnost, ki ne škoduje pravici do obrambe, ne sme zadostovati za zavrnitev uporabe izjeme.
46. Strinjam se z drugo od teh trditev. Pogoj imeti možnost vložiti pravno sredstvo po mojem mnenju predpostavlja, da je imel toženec, ki se ni spustil v postopek, možnost seznaniti se z vsebino zadevne sodne odločbe. Ta pogoj posledično vključuje njeno vročitev z istimi zahtevami, kot so določene v členu 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 v zvezi s pisanjem o začetku postopka, to je, da le formalna nepravilnost, ki ne škoduje pravici do obrambe, ne sme zadostovati za zavrnitev uporabe izjeme.
47. Moje stališče temelji predvsem na zgodovini nastanka člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001, dalje na določbah te uredbe glede izvršitve, predvsem na členu 42(2), in nazadnje na temeljnem načelu pravice do obrambe.
1. Zgodovina nastanka člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001
48. Vsebina člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 ne daje pravih usmeritev za odgovor na vprašanje, ki se obravnava v tem postopku. Nasprotno pa zgodovina nastanka te določbe omogoča presojo obsega sprememb, ki jih je zakonodajalec Skupnosti hotel vnesti v vsebino razloga za zavrnitev priznanja zaradi kršitve pravice do obrambe.
49. Zakonodajalec je z določitvijo, da se ta razlog za zavrnitev priznanja ne uporablja, če toženec, ki se ni spustil v postopek, ni začel postopka za izpodbijanje sporne sodne odločbe, čeprav je imel to možnost, nedvomno hotel omejiti obseg tega razloga, kot je določen v členu 27, točka 2, Bruseljske konvencije.
50. Razlogi za to omejitev v uvodnih izjavah Uredbe št. 44/2001 niso izrecno navedeni. Vendar so zelo jasno razvidni v komentarju k členu 41, točka 2, predloga Uredbe, ki ga je Komisija Evropskih skupnosti predložila Svetu 14. julija 1999.(16) Ta komentar se zdi upošteven za razlago člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001, ker je ta določba skoraj enaka predlogu Komisije.(17)
51. Glede na ta komentar je namen črtanja prislova „pravilno“ iz člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 in dostavka sporne izjeme v ta člen odpraviti dve posledici, o katerih je Sodišče sklepalo iz vsebine člena 27, točka 2, Bruseljske konvencije.
52. Prva od teh posledic, ki izhaja iz sodbe z dne 3. julija 1990 v zadevi Lancray(18), je, da formalna nepravilnost pri vročitvi pisanja o začetku postopka preprečuje priznanje zamudne sodbe, čeprav ta nepravilnost ni škodovala interesom toženca in je imel ta dovolj časa za pripravo obrambe.(19) Da bi se v zaprošeni državi priznala tuja zamudna sodba, morata biti po mnenju Sodišča hkrati izpolnjena pogoj pravilnosti, ki se zahteva s prislovom „pravilno“, in časovni pogoj vročitve pisanja o začetku postopka, vsebovan v prislovu „pravočasno“, navedena v členu 27, točka 2, Bruseljske konvencije.
53. Druga od teh posledic je prišla do izraza v sodbi z dne 12. novembra 1992 v zadevi Minalmet.(20) V zadevi, ki je bila povod za to sodbo, je družba angleškega prava želela v Nemčiji doseči izvršitev zamudne sodbe, izdane v Združenem kraljestvu, s katero je bilo nemški družbi naloženo plačilo denarnega zneska. Toženi stranki ni bilo pravilno vročeno pisanje o začetku postopka. Vendar ji je bila pravilno vročena zamudna sodba.
54. Sodišče je razsodilo, da je treba člen 27, točka 2, Bruseljske konvencije razlagati tako, da nasprotuje priznanju zamudne sodbe, če pisanje o začetku postopka ni bilo pravilno vročeno tožencu, ki se ni spustil v postopek, čeprav je bil ta nato seznanjen z izdano sodno odločbo in ni uporabil razpoložljivih pravnih sredstev, določenih v pravu države izvora.
55. Sodišče je enako stališče zavzelo v sodbi z dne 10. oktobra 1996 v zadevi Hendrikman in Feyen(21) v zvezi s tožencem, ki ni vedel za postopek, ki je bil uveden proti njemu, vendar se ga je za njegov račun udeležil odvetnik, ki ga toženec ni pooblastil. Sodišče je menilo, da je treba takega toženca v smislu člena 27, točka 2, Bruseljske konvencije šteti za stranko, ki se ni spustila v postopek, in da ta analiza drži kljub okoliščini, da je imel toženec možnost vložiti ničnostno tožbo proti izdani sodbi zaradi kršitve zastopanja.
56. Kot je poudarila Komisija, bi taka sodna praksa lahko povzročala nevšečnosti s tem, da bi spodbujala pasivnost dolžnika ali celo njegovo zlonamernost.(22) Tako bi bilo v interesu dolžnika, ki v državi izvora ne bi imel imetja, ki bi ga bilo mogoče zarubiti, da se vzdrži vložitve pravnega sredstva proti sodni odločbi, izdani v tej državi, in nato nasprotuje njeni izvršitvi, ker naj mu pisanje o začetku postopka ne bi bilo vročeno pravočasno, da bi lahko pripravil obrambo.
57. V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče razsodilo, da tožeča stranka, ki je v državi pogodbenici dobila sodno odločbo v svojo korist, ki je primerna za izvršitev v drugi državi pogodbenici, v tej proti svojemu dolžniku ne more vložiti nove tožbe z istim predmetom.(23) Če se v zaprošeni državi izvršitev ne odobri, prosilec glede na tako sodno prakso v tej državi ne more doseči niti izvršitve sodbe, izrečene v državi izvora, niti nove izvršljive sodne odločbe.
58. Namen člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 je torej po eni strani odvrniti možnost, da bi lahko le formalna nepravilnost pisanja o začetku postopka, kadar ta nepravilnost tožencu ni preprečila priprave obrambe, povzročila zavrnitev izvršitve. Po drugi strani je njegov namen preprečiti tožencu, ki se ni spustil v postopek in je imel možnost obrambe svojih pravic z vložitvijo pravnega sredstva proti sporni sodni odločbi v državi izvora, da čaka na postopek priznanja in izvršitve v zaprošeni državi, da bi uveljavljal kršitev svoje pravice do obrambe.
59. Gre torej samo za to, da bi se izognili zlorabi postopka. Zakonodajalec Skupnosti je hotel s tem, da se je odločil narediti konec sodni praksi, ki je izhajala iz prej navedene sodbe Minalmet, doseči, da toženec, ki se ni spustil v postopek, ne bi imel koristi od lastne malomarnosti pri obrambi svoje pravice do vložitve pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo.
60. Vendar po mojem mnenju toženca ni hotel obvezati, da stori dodatne korake, ki bi presegali običajno skrbnost pri obrambi njegovih pravic, kot recimo, da bi moral poizvedovati o sodni odločbi v drugi državi članici, za katero ni nujno, da pozna njen jezik in pravno ureditev. Naložiti take korake tožencu, ki se ni spustil v postopek, bi po mojem mnenju očitno presegalo obseg sporne izjeme.
61. Zakonodajalec Skupnosti je namreč s tem, da je določil, da je treba v zaprošeni državi zamudno sodbo priznati, če toženec proti njej ni vložil pravnega sredstva, ocenil, da je kršitev pravice do obrambe v začetnem postopku mogoče odpraviti z vložitvijo pravnega sredstva in da bi to tožencu moralo omogočiti tehtno obrambo njegovih pravic pred sodiščem države izvora.
62. Zakonodajalec Skupnosti je tako ovrgel utemeljitev, na katero Sodišče opira svoje stališče v zgoraj navedeni sodbi Minalmet, da je primeren trenutek, v katerem mora imeti toženec možnost, da se brani, trenutek vložitve tožbe in da možnost poznejše vložitve pravnega sredstva proti zamudni sodbi, ki je že postala izvršljiva, ne more biti enakovredna možnosti obrambe pred izdajo sodne odločbe.(24)
63. Ta novi pristop zakonodajalca Skupnosti vodi do sklepa, da je lahko toženec, ki se ne spusti v postopek, dejansko v podobnem položaju, kot je položaj, v katerem se znajde, ko je prvič pozvan pred sodišče države izvora. Zato ima zamudna sodba enako vlogo kot pisanje o začetku postopka. Tožencu, ki se ni spustil v postopek, mora omogočiti, da se seznani z vsemi elementi spora in se pripravi na obrambo.(25)
64. Zato je ključnega pomena, da se toženec, ki se ni spustil v postopek, lahko seznani z vsebino te sodne odločbe. Možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva, ki mu omogoča, da lahko brani svoje pravice, kot bi to lahko storil na začetni obravnavi, če bi mu bilo pisanje o začetku postopka pravilno vročeno, posledično vsekakor zahteva, da mora imeti možnost seznaniti se z razlogi zamudne sodbe, da bi jih lahko uspešno izpodbijal.
65. Iz tega logično izhaja, da mu mora biti ta sodna odločba vročena, kot mu mora biti vročeno pisanje o začetku postopka. Izjema od uporabe razloga za zavrnitev priznanja, uvedena v Uredbo št. 44/2001, nujno vodi do postavitve vzporednice med pisanjem o začetku postopka in zamudno sodbo. Te izjeme naj torej ne bi bilo mogoče uporabiti, če je bil toženec, ki se ni spustil v postopek, samo obveščen o obstoju zamudne sodbe prek vročitve, kot v tem primeru, razglasitve njene izvršljivosti.
66. V skladu z Uredbo št. 1348/2000 mora imeti toženec, ki se ni spustil v postopek, možnost zahtevati vročitev te sodne odločbe v jeziku, ki ga razume. Toženca, ki se ni spustil v postopek, je treba, tako kot je zapisano v členu 8 te uredbe, poučiti, da lahko zavrne prejem navedene odločbe, če ni napisana v uradnem jeziku zaprošene države članice ali – če je v tej državi več uradnih jezikov – v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, v katerem je treba opraviti vročitev, ali pa v jeziku države izvora, ki ga razume.
67. Čeprav uredbi št. 1348/2000 in 44/2001 ne vsebujeta določbe v tem smislu, se tako kot poljska vlada nagibam k mišljenju, da bi morala vročitev sodne odločbe obsegati tudi pouk toženca o pravnih sredstvih, ki so na voljo za njeno izpodbijanje. Po mojem mnenju pogoj imeti možnost vložiti pravno sredstvo vključuje tudi seznanjenost s pravnimi sredstvi, ki so na voljo za izpodbijanje sodne odločbe, za katero se predlaga izvršitev.
68. Seveda taka zahteva pomeni, kot poudarja vlada Združenega kraljestva, breme za vlagatelja zahteve za izvršitev. Vendar je treba to breme presojati glede na položaj udeleženih strank in iskanje primernega ravnovesja med njihovimi obveznostmi. Nedvomno je določitev pravnih sredstev, ki so na voljo proti zamudni sodbi, nujno naloga ene ali druge udeležene stranke. Menim, da jo najlaže prevzame vlagatelj zahteve za izvršitev. Po eni strani bodo ta pravna sredstva najpogosteje sredstva njegovega nacionalnega pravnega reda. Po drugi strani ima določen interes, da se uporabi sporna izjema in da s tem doseže, da toženec, ki se ni spustil v postopek, nesporno dobi možnost vložiti pravno sredstvo proti zamudni sodbi.
69. Končno morajo biti, kot sta poudarili nemška in avstrijska vlada, formalne zahteve glede vročitve sodne odločbe, za katero se predlaga izvršitev, tožencu, ki se ni spustil v postopek, primerljive z zahtevami, ki jih je zakonodajalec Skupnosti določil v členu 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 glede pisanj o začetku postopka. Le formalna nepravilnost, ki ne škoduje pravici do obrambe, to je možnosti toženca, ki se ni spustil v postopek, da se seznani z elementi spora in brani svoje pravice, ne sme zadostovati za zavrnitev uporabe izjeme.
70. Iz tega sledi, da je glede na zgodovino nastanka člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 s pogojem za izjemo, na podlagi katerega je moral imeti toženec, ki se ni spustil v postopek, možnost vložiti pravno sredstvo zoper zamudno sodbo, postavljena zahteva, da mu je bila zamudna sodba vročena.
71. To analizo po mojem mnenju potrjujejo določbe Uredbe št. 44/2001 o postopku izvršitve, zlasti člen 42(2).
2. Pravila glede postopka izvršitve
72. Kot je bilo že pojasnjeno, v Uredbi št. 44/2001 ni povzeta izrecna zahteva iz člena 47, točka 1, Bruseljske konvencije, v skladu s katero mora stranka, ki zahteva izvršitev sodne odločbe, predložiti vse dokumente, potrebne za dokaz o tem, da je bila zadevna odločba vročena po zakonu države izvora.
73. V Uredbi št. 44/2001 je – podobno kot v Bruseljski konvenciji – določeno, da mora stranka, ki zahteva priznanje in izvršitev odločbe, sprejete v drugi državi članici, predložiti izvod te odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti. Poleg tega se zahteva še predložitev potrdila, ki ga izda sodišče ali pristojni organ države izvora, ali, eventualno, enakovredne listine, ki potrjuje, da je zadevna odločba v tej državi izvršljiva, in iz katere je zlasti razviden datum vročitve pisanja o začetku postopka, če je bila odločba izdana, ne da bi se toženec spustil v postopek.
74. S to uredbo je nato določeno, da se odločba, katere izvršitev se zahteva, razglasi za izvršljivo takoj po izpolnitvi teh formalnosti. Nazadnje člen 42(2) Uredbe št. 44/2001 določa še, da se „[r]azglasitev izvršljivosti […] vroči dolžniku skupaj s sodno odločbo, če mu ta ni bila vročena že prej“.
75. Menim, da lahko „sodna odločba“, ki je v tej določbi vključena v del stavka „skupaj s sodno odločbo, če mu ta ni bila vročena že prej“, pomeni le sodno odločbo, katere izvršitev se zahteva in katere izvršljivost je bila priznana v zaprošeni državi. Komisija je med obravnavo na vprašanje, ki ji ga je postavilo Sodišče, odgovorila, da se s tako razlago strinja.
76. Menim, da je mogoče na podlagi vsebine člena 42(2) Uredbe št. 44/2001 oblikovati dva sklepa.
77. Prvič, mogoče je sklepati, da je z Uredbo št. 44/2001 tako dopuščeno, da vročitev odločbe, katere izvršitev se zahteva, ni predpogoj za vložitev zahteve za izvršitev v zaprošeni državi in da je mogoče to odločbo toženi stranki vročiti hkrati z razglasitvijo izvršljivosti v zadevni državi.
78. Menim, da je namen navedenega prvega sklepa zagotoviti učinke razlage člena 47, točka 1, Bruseljske konvencije v skladu z razlago Sodišča iz sodbe z dne 14. marca 1996 v zadevi Van der Linden.(26)
79. V zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, je R. van der Linden, ki je imel stalno prebivališče v Belgiji, izpodbijal izvršitev v tej državi dveh zamudnih sodb, ki ju je zoper njega izreklo nemško sodišče in v katerih ga je obsodilo na plačilo denarnih zneskov zavarovalni družbi s sedežem v Nemčiji. R. van der Linden je trdil, da dokaz o vročitvi teh sodb ni bil predložen ob vložitvi zahteve za izvršitev.
80. Vendar je zavarovalna družba izvedla novo vročitev zadevnih sodb v skladu s pravili belgijskega prava, ko je potekal revizijski postopek, ki ga je sprožil R. van der Linden zoper odločbo, s katero je bila priznana izvršljivost v Belgiji. Treba je bilo torej opredeliti, ali je treba člen 47, točka 1, Bruseljske konvencije razlagati tako, da je mogoče dokaz o vročitvi odločbe, katere izvršitev se zahteva, predložiti po vložitvi zahteve za izvršitev, zlasti med revizijskim postopkom, ki ga sproži toženec, ki se ni spustil v postopek, zoper odločbo, s katero je bila odobrena izvršitev v zaprošeni državi.
81. Sodišče je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno, pri čemer se je oprlo na cilje zadevne zahteve po vročitvi, postavljene v členu 47, točka 1, Bruseljske konvencije. Pri tem je opozorilo, da je namen te zahteve po eni strani toženca seznaniti z odločbo, ki je bila izdana v zvezi z njim, in mu po drugi strani dati možnost, da prostovoljno izvrši to odločbo, ne da bi bilo treba izvršitev zahtevati.(27) Na podlagi tega je sklenilo, da je mogoče – če nacionalna postopkovna pravila to dopuščajo – dokaz o vročitvi zadevne odločbe predložiti po vložitvi tožbe, zlasti med revizijskim postopkom, ki ga sproži toženec zoper odobritev izvršitve v zaprošeni državi, če ima ta na voljo razumen rok za prostovoljno izvršitev zadevne odločbe, in da stranka, ki zahteva izvršitev, nosi stroške morebitnega nepotrebnega postopka.
82. Sodišče je implicitno tudi dopustilo, da se zadevna vročitev izvede po pravilih, ki se uporabljajo v zaprošeni državi, in ne izključno po zakonu države izvora, kot določa člen 47, točka 1, Bruseljske konvencije.
83. S členom 42(2) Uredbe št. 44/2001 je torej možnost, ki jo je Sodišče priznalo v zgoraj navedeni sodbi Van der Linden v okviru Bruseljske konvencije, spremenjena v pravilo Skupnosti.
84. Druga posledica, za katero menim, da izhaja iz vsebine člena 42(2) Uredbe št. 44/2001, je, da je treba odločbo, na katero se nanaša zahteva za izvršitev, v nekem trenutku nujno vročiti stranki, zoper katero se zadevna izvršitev zahteva.
85. To analizo je mogoče podpreti z razliko med izrazoma, uporabljenima v členu 42(1), ki zadeva vlagatelja zahteve za izvršitev, in členu 42(2), ki se nanaša na dolžnika. Člen 42(1) tako določa, da je treba glede odločbe o razglasitvi izvršljivosti nemudoma „obvestiti“ vlagatelja zahteve za izvršitev. Po drugi strani je v členu 42(2) uporabljen izraz „vročiti“.
86. Kot je navedla nizozemska vlada, iz člena 42(2) Uredbe št. 44/2001 izhaja, da je treba vročitev odločbe, katere izvršitev se zahteva, izvesti pred vložitvijo zahteve za izvršitev v zaprošeni državi. Če to ni bilo storjeno, je treba zadevno odločbo vsekakor vročiti hkrati z vročitvijo razglasitve izvršljivosti.
87. V skladu s sistemom postopka izvršitve iz Uredbe št. 44/2001 in stališčem, ki ga je zavzelo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Van der Linden, mora dokaz o tem, da je bila zadevna vročitev že izvedena, predložiti vlagatelj zahteve za izvršitev.
88. Če je zamudna sodba vročena hkrati z razglasitvijo njene izvršljivosti, mora imeti na podlagi stališča, ki ga je zavzelo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Van der Linden, toženec, ki se ni spustil v postopek, na voljo dovolj časa, da to odločbo izvrši prostovoljno. Prav tako mu mora biti zagotovljenega dovolj časa, da lahko zoper to odločbo vloži pravno sredstvo v državi članici izvora.
89. Tako analizo je mogoče podpreti tudi s členom 46(1) Uredbe št. 44/2001, v katerem se obravnavajo posledice pravnega sredstva, ki ga zoper razglasitev izvršljivosti tuje sodbe vloži stranka, zoper katero se zahteva izvršitev te sodbe. Na podlagi navedene določbe lahko sodišče, pri katerem je vloženo to pravno sredstvo, prekine postopek, če je bilo zoper zadevno sodbo vloženo pravno sredstvo v državi izvora. Na podlagi iste določbe lahko zadevno sodišče, če se rok za to pravno sredstvo še ni iztekel, toženi stranki tudi določi rok za njegovo vložitev.(28)
90. Da bi se v tem primeru uporabila izjema od razloga za zavrnitev priznanja iz člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001, bi moralo sodišče zaprošene države, ki tožencu, ki se ni spustil v postopek, določi rok za vložitev pravnega sredstva, preveriti, ali je bila lahko zadevni osebi – če je to želela – vročena odločba, katere izvršitev se zahteva, v jeziku, ki ga razume, kot to določa člen 8 Uredbe št. 1348/2000(29), po mojem mnenju pa bi se moralo zadevno sodišče prepričati še, ali je bila ta oseba obveščena o pravnih sredstvih, ki so v državi izvora na voljo zoper zadevno odločbo.
91. Iz tega vsekakor izhaja, da je treba na podlagi člena 42(2) Uredbe št. 44/2001 odločbo, katere izvršitev se zahteva – če ta ni bila vročena pred vložitvijo zahteve za izvršitev – obvezno vročiti hkrati z razglasitvijo izvršljivosti v zaprošeni državi.
92. Iz navedb predložitvenega sodišča izhaja, da ta zahteva v obravnavanem primeru ni bila izpolnjena. Oberster Gerichtshof v predložitvenem sklepu(30) namreč navaja, da je bil družbi SEMIS vročen le izvod sklepa, ki ga je 20. decembra 2004 izdalo avstrijsko prvostopenjsko sodišče in v njem ugotovilo izvršljivost zamudne sodbe z dne 16. junija 2004 v Avstriji.
93. Prav zato Oberster Gerichtshof Sodišču predlaga, naj odloči, ali je lahko pogoj, da je toženec „imel možnost“ vložiti pravno sredstvo zoper zamudno sodbo, izpolnjen, če je bil toženec seznanjen le z obstojem zadevne odločbe, ker mu je bila vročena razglasitev njene izvršljivosti.
94. Vendar bi, če bi dopustili, da je lahko navedeni pogoj izpolnjen tudi v takem primeru, člen 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 razlagali v nasprotju z zahtevami iz člena 42(2) te uredbe.
95. Zato zadnjenavedena določba potrjuje, da je s pogojem za izjemo, na podlagi katerega mora imeti toženec, ki se ni spustil v postopek, možnost vložiti pravno sredstvo zoper zamudno sodbo, postavljena zahteva, da mu je bila zamudna sodba vročena.
96. Nazadnje menim, da taka analiza ustreza tudi zahtevam postavljenim s temeljnim načelom pravice do obrambe.
3. Pravica do obrambe
97. Poenostavitve formalnosti, ki veljajo za vzajemno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, ni mogoče doseči tako, da se kakor koli okrni pravica do obrambe. Menim, da je mogoče to ustaljeno sodno prakso, na podlagi katere je Sodišče razlagalo člen 27, točka 2, Bruseljske konvencije(31), prenesti v okvir razlage člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001.
98. Namen zadnjenavedenega člena – in člena 27, točka 2, Bruseljske konvencije – je zavarovati to pravico z določbo, da posamezna odločba v zaprošeni državi ni priznana oziroma izvršena, če toženec ni imel možnosti, da bi se branil pred sodiščem države izvora.(32)
99. S členom 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 je določena izjema od tega razloga za zavrnitev priznanja. Kot sem že pojasnil, je zakonodajalec Skupnosti menil, da je mogoče tožencu, ki se ni spustil v postopek, pravico do obrambe zagotoviti tudi, če ima možnost, da vloži pravno sredstvo pred sodiščem države izvora. Tako je zakonodajalec določil, da se toženec, ki se ni spustil v postopek, če takega pravnega sredstva ne vloži, ne more več učinkovito sklicevati na kršitev pravice do obrambe med začetnim postopkom. Izničenje te možnosti v sistemu sporne izjeme izhaja iz dejstva, da toženec, ki se ni spustil v postopek, ni vložil pravnega sredstva, čeprav „je imel to možnost“.
100. Menim, da bi v tem okviru, če bi dopustili trditev, da je imel toženec, ki se ni spustil v postopek, možnost vložiti tako pravno sredstvo, čeprav se ni mogel seznaniti z vsebino zamudne sodbe, ravnali v nasprotju s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.
101. Če poleg tega upoštevamo še dejstvo, da v sistemu priznavanja in izvrševanja, vzpostavljenem z Uredbo št. 44/2001, preizkus razlogov za zavrnitev priznanja ni več pogoj za priznanje izvršljivosti, ampak se opravi le, če toženec vloži pravno sredstvo, bi trditev, ki jo zagovarjata družba ASML in vlada Združenega kraljestva, povzročila preveliko neravnovesje v škodo toženca, ki se ni spustil v postopek.
102. Kar zadeva prvi vidik, je nesporno, da so temeljne pravice del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče. V ta namen se Sodišče zgleduje po ustavnih tradicijah, ki so skupne državam članicam, in po podatkih iz mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali h katerim so pristopile, med katerimi je tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin(33), ki je še posebej pomembna.(34)
103. Sodišče je izrecno priznalo splošno načelo prava Skupnosti, po katerem ima vsakdo pravico do poštenega sojenja, ki se zgleduje po teh temeljnih pravicah.(35) Glede tega je menilo, da je spoštovanje pravice do obrambe v vseh postopkih, sproženih zoper posameznika, ki bi lahko škodljivo vplivali na njegov položaj, eno temeljnih načel prava Skupnosti.(36)
104. Sodišče pri razlagi obsega tega temeljnega načela upošteva sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 6 EKČP.(37)
105. Iz navedene sodne prakse izhaja, da pravica do obrambe, ki izvira iz pravice do poštenega sojenja, zahteva konkretno in učinkovito varstvo, ki zagotavlja učinkovito izvrševanje pravic toženca.(38) Sodišče je poleg tega na kazenskem področju menilo, da dejstvo, da obtoženi ni bil seznanjen z obrazložitvijo sodbe pritožbenega sodišča v roku, določenem za vložitev pritožbe zoper to sodbo pred kasacijskim sodiščem, pomeni kršitev povezanih določb člena 6(1) in (3) EKČP, ker zainteresirana oseba ni mogla koristno in učinkovito izpodbijati sodne odločbe.(39)
106. V istem smislu je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo še, da pravica do kontradiktornega postopka, ki je eden od elementov poštenega sojenja v smislu člena 6(1) EKČP, pomeni, da mora imeti vsaka stranka v kazenskem ali civilnem postopku načeloma možnost, da se seznani z vsemi dokumenti ali stališči, predloženimi sodišču, in da o njih razpravlja, če bi to lahko vplivalo na odločitev sodišča.(40)
107. Menim, da bi bilo v nasprotju s to sodno prakso, če bi dopustili trditev, da je imel toženec, ki se ni spustil v postopek, možnost vložiti pravno sredstvo zoper zamudno sodbo le zato, ker je bil obveščen o obstoju te sodne odločbe, čeprav se ni mogel seznaniti z njeno vsebino.
108. Kar zadeva drugi vidik, je – kot sem že pojasnil – namen Uredbe št. 44/2001 poenostaviti pretok sodb v Uniji, tako da se poenostavijo formalnosti v zvezi z njihovim priznavanjem in izvrševanjem. Zakonodajalec Skupnosti je želel z uvedbo sporne izjeme v člen 34, točka 2, zadevne uredbe odstraniti ovire za tak pretok, ki so posledica zlorab.
109. Vendar je po mojem mnenju pomembno, da tej izjemi ne pripišemo obsega, ki bi presegal ta cilj.
110. Da bi ocenili pomen obravnavane zadeve za pravico do obrambe, je treba upoštevati dejstvo, da v sistemu, vzpostavljenem z Uredbo št. 44/2001, preizkus razlogov za zavrnitev priznanja, kakršen je preizkus, ki temelji na kršitvi pravice do obrambe, ni več pogoj za ugotovitev izvršljivosti odločbe, izdane v državi izvora. Zakonodajalec Skupnosti je tako naredil nov in pomemben korak, kar zadeva priznavanje odločb, ki so bile izdane v drugih državah članicah. Če je sodna odločba izvršljiva v državi izvora, jo je treba odslej skoraj samodejno priznati v kateri koli zaprošeni državi.
111. Sodišče zaprošene države lahko razlog za zavrnitev priznanja, kakršen je razlog iz člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001, preizkusi šele, ko toženec vloži pravno sredstvo zoper razglasitev izvršljivosti, in sicer tako, da odloča o tem pravnem sredstvu.
112. Znano je, da je namen navedenega razloga za zavrnitev priznanja sodišču zaprošene države omogočiti nadzor nad spoštovanjem pravice do obrambe v fazi začetnega postopka, čeprav je za tak nadzor na podlagi člena 26(2) Uredbe št. 44/2001 pristojno tudi sodišče države izvora. Tako so države pogodbenice v Bruseljski konvenciji in nato še zakonodajalec Skupnosti v Uredbi št. 44/2001 menili, da je utemeljeno, da se za zagotovitev spoštovanja pravice do obrambe uvede dvojni nadzor.(41) Menim, da je po prehodu na novo stopnjo, kar zadeva priznavanje sodnih odločb, izdanih v Uniji, pomembno, da se navedeni dvojni nadzor prehitro ne zmanjša. Iz te zadeve jasno izhaja, zakaj mora sodišče zaprošene države ohraniti tak nadzor.
113. Če torej preučimo postopek, v katerem je bila 16. junija 2004 izrečena zamudna sodba, lahko upravičeno menimo, da se ta ne sklada z zahtevami Uredbe št. 1348/2000, ki se uporablja v tem primeru. Člen 19 te uredbe namreč določa, da se – če se toženec ni spustil v postopek – sodba ne izreče, dokler se ne ugotovi, da je bilo tožencu pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje vročeno ali dostavljeno dovolj zgodaj, da je lahko pripravil obrambo. Sodišče lahko, če je to primerno, odloča šele, ko od pošiljanja zadevnega pisanja preteče vsaj šest mesecev in če so izpolnjeni tudi drugi pogoji iz člena 19(2) zadevne uredbe.
114. Predložitveno sodišče ne navaja, ali je Rechtbank 's-Hertogenbosch, preden je izreklo zamudno sodbo z dne 16. junija 2004, prejelo potrdilo o tem, da je bilo družbi SEMIS 25. maja 2004 vročeno pisanje o začetku postopka. Vendar menim, da bi moralo to sodišče, čeprav bi bilo obveščeno o taki vročitvi, ugotoviti, da družba SEMIS poziva na obravnavo ni prejela dovolj zgodaj, da bi se lahko branila, in bi moralo na podlagi nacionalnih postopkovnih pravil zagotoviti, da bi bila ta stranka povabljena na poznejšo obravnavo.
115. Glede tega je treba opozoriti, da je nizozemska vlada med obravnavo navedla, da nizozemski postopek ni bil pravilno izveden.
116. Zato bi po mojem mnenju z dopustitvijo trditve, da je treba odločbo, izdano v takih okoliščinah, v zaprošeni državi izvršiti že zato, ker je bila družba SEMIS obveščena o njenem obstoju, vendar zoper njo ni vložila pravnega sredstva, obseg dvojnega nadzora nad pravico do obrambe zelo skrčili in s tem tožencu, ki se ni spustil v postopek, naložili prekomerno breme, večje od obveznosti, ki jih je mogoče upravičeno pričakovati od običajno skrbnega toženca.
117. Zato predlagam, naj se na postavljeni vprašanji odgovori, da je treba člen 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da izjema, ki jo določa in v skladu s katero razlog za zavrnitev priznanja zaradi kršitve pravice do obrambe ne velja, če toženec, ki se ni spustil v postopek, ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost, zahteva, da mu je bila ta sodna odločba vročena.
IV – Predlog
118. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Oberster Gerichtshof, odgovori:
Člen 34, točka 2, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da izjema, ki jo določa in v skladu s katero razlog za zavrnitev priznanja zaradi kršitve pravice do obrambe ne velja, če toženec, ki se ni spustil v postopek, ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost, zahteva, da mu je bila ta sodna odločba vročena.
1 – Jezik izvirnika: francoščina.
2 – Uredba z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2001, L 12, str. 1).
3 – Uredba z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (UL L 160, str. 37).
4 – UL 1972, L 299, str. 32. Konvencija, kakor je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (UL L 304, str. 1 in – spremenjeno besedilo – str. 77), s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike (UL L 388, str. 1), s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Republike Portugalske (UL L 285, str. 1) ter s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske (UL 1997, C 15, str. 1). Prečiščena različica Konvencije, kakor je bila spremenjena z navedenimi štirimi konvencijami o pristopu, je bila objavljena v UL 1998, C 27, str. 1 (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija).
5 – Tri države članice, in sicer Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, Irska in Kraljevina Danska, so pridobile pravico, da načeloma ne sodelujejo v ukrepih, sprejetih na podlagi naslova IV Pogodbe ES. Vendar sta Združeno kraljestvo in Irska sporočila, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi Uredbe št. 44/2001 (glej uvodno izjavo 20 te uredbe), zato Uredba št. 44/2001 ni zavezujoča samo za Kraljevino Dansko (uvodna izjava 21 in člen 1(3) te uredbe). Odnosi med to državo in drugimi državami članicami so še naprej urejeni z Bruseljsko konvencijo. Na podlagi člena 68 Uredbe št. 44/2001 se ta konvencija še naprej uporablja tudi za ozemlja držav članic, ki ne spadajo na področje uporabe Pogodbe ES, kot to določa člen 299 Pogodbe. Nazadnje se Uredba št. 44/2001 od 1. maja 2004 uporablja tudi za deset novih članic Evropske unije.
6 – Uvodna izjava 19 Uredbe št. 44/2001.
7 – Uvodna izjava 2 Uredbe št. 44/2001.
8 – UL C 261, str. 1.
9 – V nadaljevanju: Haaška konvencija.
10 – Člen 20(1) Uredbe št. 1348/2000 in uvodna izjava 18 te uredbe.
11 – Člen 26(3) in (4) Uredbe št. 44/2001. Člen 20, zadnji odstavek, Bruseljske konvencije le napotuje na člen 15 Haaške konvencije.
12 – V nemški različici Uredbe št. 1348/2000 nista uporabljena izraza „vročeno“ in „dostavljeno“, vendar se pomen stavka zato ne spremeni.
13 – Kljub temu je treba poudariti, da se v nemški različici Bruseljske konvencije besedna zveza „v skladu z zakonodajo države izvora“ nanaša le na izvršljivost sodne odločbe.
14 – V nadaljevanju: ASML.
15 – V nadaljevanju: SEMIS ali tožena stranka.
16 – Predlog Uredbe Sveta (ES) o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (COM(1999) 348 konč.).
17 – Edina razlika v primerjavi z besedilom člena 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001 je le formalna, saj člen 41(2) predloga Komisije določa:
„tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka zoper sodno odločbo, čeprav je imel to možnost“.
18 – C-305/88, Recueil, str. I-2725.
19 – V zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj navedena sodba Lancray, je bila ugotovljena nepravilnost, ker ni bil predložen prevod pisanja o začetku postopka, čeprav sta stranki v poslovnih stikih uporabljali jezik, uporabljen v zadevnem pisanju.
20 – C-123/91, Recueil, str. I-5661.
21 – C-78/95, Recueil, str. I-4943.
22 – Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o večji učinkovitosti pri doseganju in izvrševanju sodb v Evropski uniji (UL 1998, C 33, str. 3).
23 – Sodba z dne 30. novembra 1976 v zadevi De Wolf (42/76, Recueil, str. 1759).
24 – Zgoraj navedena sodba Minalmet, točka 19. Sodišče je v podporo tej analizi navedlo, da lahko toženec, ko je izrečena izvršljiva odločba, doseže odlog njene izvršitve kvečjemu pod zahtevnejšimi pogoji in mora včasih poleg tega premagati še postopkovne težave. Zato so možnosti, ki jih ima toženec, ki se ni spustil v postopek, da se brani, precej okrnjene (točka 20).
25 – Sodba z dne 21. aprila 1993 v zadevi Sonntag (C-172/91, Recueil, str. I-1963, točka 39).
26 – C-275/94, Recueil, str. I-1393.
27 – Točka 15.
28 – Treba je upoštevati tudi določbe člena 19(4) Uredbe št. 1348/2000, s katerimi je – kot je bilo že pojasnjeno – določeno, pod katerimi pogoji je mogoče tako pravno sredstvo še dopustiti, če se je v državi članici izvora rok za vložitev pravnega sredstva že iztekel. Naj še enkrat opozorim, da se z njimi zahteva, prvič, da toženec brez svoje krivde za pisanje o začetku postopka ni izvedel pravočasno, da bi lahko pripravil svojo obrambo, ali da ni pravočasno izvedel za sodbo, da bi jo lahko izpodbijal, drugič, da je toženec v obrambo predložil zadosten dokaz glede same vsebine zadeve in, tretjič, da se prošnja za vrnitev v prejšnje stanje vloži v razumnem roku po tem, ko je toženec izvedel za sodbo.
29 – Glede tega glej sodbo z dne 8. novembra 2005 v zadevi Leffler (C-443/03, ZOdl., str. I‑9611, točka 68).
30 – Točka A(4), str. 3 in 4.
31 – Glej zlasti sodbo z dne 16. februarja 2006 v zadevi Verdoliva (C-3/05, ZOdl., str. I‑1579, točka 26 in navedena sodna praksa).
32 – V zvezi z Bruseljsko konvencijo glej sodbo z dne 13. oktobra 2005 v zadevi Scania Finance France (C-522/03, ZOdl., str. I-8639, točka 16 in navedena sodna praksa).
33 – V nadaljevanju: EKČP.
34 – Sodba z dne 28. marca 2000 v zadevi Krombach (C-7/98, Recueil, str. I-1935, točka 25).
35 – Sodbi z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji (C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točki 20 in 21) in z dne 11. januarja 2000 v združenih zadevah Nizozemska in Van der Wal proti Komisiji (C-174/98 P in C-189/98 P, Recueil, str. I-1, točka 17). Ta pravica je določena tudi v členu 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (UL 2000, C 364, str. 1), ki je bila razglašena 7. decembra 2000 v Nici.
36 – Zgoraj navedena sodba Krombach, točka 42 in navedena sodna praksa.
37 – Prav tam, točka 39.
38 – Glej sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 13. maja 1980 v zadevi Artico proti Italiji (série A, št. 37, točka 33) in z dne 12. oktobra 1992 v zadevi T proti Italiji (série A, št. 245 C, točka 28).
39 – Glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 16. decembra 1992 v zadevi Hadjianastassiou proti Grčiji (série A, št. 252, točke od 29 do 37).
40 – Glej sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 20. oktobra 2001 v zadevi Pellegrini proti Italiji (Recueil des arrêts et décisions, 2001-VIII, točka 44).
41 – Glede tega glej sodbo z dne 15. julija 1982 v zadevi Pendy Plastic (228/81, Recueil, str. 2723, točka 13).