SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
L. A. GEELHOEDA,
predstavljeni 18. maja 2006(1)
Zadeva C-244/05
Bund Naturschutz in Bayern eV in drugi
proti
Freistaat Bayern
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bayerischer Verwaltungsgerichtshof (Nemčija))
„Razlaga člena 3(1) Direktive št. 92/43/EGS in člena 10, drugi odstavek, ES – Ohranitveni ukrepi, ki jih je treba sprejeti glede območij, ki se upravičeno lahko opredelijo za območja, pomembna za Skupnost, in so na nacionalnem seznamu, ki je bil poslan Komisiji, niso pa še uvrščena na seznam Komisije – Možnost, da se z nacionalno zakonodajo začasno prepove spreminjanje stanja teh območij – Trasa avtoceste“
I – Uvod
1. V obravnavanem primeru je Sodišče zaprošeno, naj razloži člen 3(1) v povezavi s šesto uvodno izjavo Direktive Sveta št. 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst(2) (v nadaljevanju: Direktiva o habitatih). Bayerischer Verwaltungsgerichtshof (Nemčija) bi zlasti rado vedelo, katere ohranitvene ukrepe je treba sprejeti glede območij s prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami, ki še niso uvrščena na seznam območij, pomembnih za Skupnost, ki ga mora Komisija izdelati v skladu s členom 4(2) navedene direktive.
II – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
2. V skladu s šesto uvodno izjavo Direktive o habitatih je treba za zagotovitev obnovitve ali vzdrževanja ugodnega stanja naravnih habitatov in vrst, pomembnih za Skupnost, določiti posebna ohranitvena območja, da se po določenem časovnem razporedu vzpostavi usklajeno evropsko ekološko omrežje.
3. V skladu s členom 3(1) Direktive o habitatih se „[v]zpostavi usklajeno evropsko ekološko omrežje posebnih ohranitvenih območij, imenovano ,Natura 2000‘. To omrežje, ki ga sestavljajo območja z naravnimi habitatnimi tipi iz Priloge I in habitati vrst iz Priloge II, omogoča, da se vzdržuje ali, če je to primerno, obnovi ugodno stanje ohranjenosti zadevnih naravnih habitatnih tipov in habitatov teh vrst na njihovem naravnem območju razširjenosti.“
4. V členu 4 Direktive o habitatih je določen postopek, po katerem se območja z varovanimi vrstami in habitati iz navedene direktive določijo za posebna ohranitvena območja. Odstavki od 1 do 5 določajo:
„1. Na podlagi meril iz Priloge III (faza 1) in ustreznih znanstvenih informacij vsaka država članica predlaga seznam območij in označi, kateri naravni habitatni tipi iz Priloge I in domorodne vrste iz Priloge II so prisotni na teh območjih. […]
Seznam se pošlje Komisiji v treh letih od notifikacije te direktive skupaj z informacijami o vsakem območju. […]
2. Na podlagi meril iz Priloge III (faza 2) ter v okviru vsake od petih biogeografskih regij iz člena 1(c)(iii) in celotnega ozemlja iz člena 2(1) Komisija izdela iz seznamov držav članic v soglasju z vsako državo članico osnutek seznama območij, pomembnih za Skupnost, v katerem so označena območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami.
Države članice, katerih območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi in prednostnimi vrstami obsegajo več kot 5 % nacionalnega ozemlja, lahko v soglasju s Komisijo zahtevajo, da se merila iz Priloge III (faza 2) prožneje uporabljajo pri izbiri vseh območij, ki so na njenem ozemlju pomembna za Skupnost.
Seznam območij, ki so bila izbrana za območja, pomembna za Skupnost, na katerem so označena območja z enim ali več prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami, sprejme Komisija skladno s postopkom iz člena 21.
3. Seznam iz odstavka 2 se izdela v šestih letih od notifikacije te direktive.
4. Ko je območje, pomembno za Skupnost, sprejeto skladno s postopkom iz odstavka 2, zadevna država članica čim prej in najkasneje v šestih letih določi to območje za posebno ohranitveno območje […].
5. Takoj, ko je območje uvrščeno na seznam iz odstavka 2, tretjega pododstavka, zanj velja člen 6(2), (3) in (4).“
5. Za presojo območij z nacionalnega seznama, pomembnih za Skupnost, Priloga III (faza 2) določa:
„1. Vsa območja s prednostnimi habitatnimi tipi in/ali vrstami, ki jih države članice opredelijo v fazi 1, se bodo štela za območja, pomembna za Skupnost.
2. Ocena pomembnosti drugih območij s seznamov držav članic za Skupnost, npr. njihov prispevek k vzdrževanju ali ponovni vzpostavitvi ugodnega stanja ohranjenosti naravnega habitata iz Priloge I ali vrste iz Priloge II in/ali k usklajenosti Nature 2000, bo upoštevala naslednja merila:
[…]“
6. Člen 6(2) Direktive o habitatih določa, da „[d]ržave članice storijo vse potrebno, da na posebnih ohranitvenih območjih preprečijo slabšanje stanja naravnih habitatov in habitatov vrst ter vznemirjanje vrst, za katere so bila območja določena, kolikor bi tako vznemirjanje lahko pomembno vplivalo na cilje“ navedene direktive.
7. V skladu s členom 6(3) Direktive o habitatih „[p]ri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, pa bi sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti lahko pomembno vplival na območje, je treba opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja. Glede na ugotovitve presoje posledic za območje in ob upoštevanju določb odstavka 4 pristojni nacionalni organi soglašajo z načrtom ali projektom šele potem, ko se prepričajo, da ne bo škodoval celovitosti zadevnega območja, in, če je primerno, ko pridobijo mnenje javnosti.“
8. Člen 6(4) Direktive o habitatih določa, da „[č]e je treba kljub negativni presoji posledic za območje izvesti načrt ali projekt iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, vključno tistih socialne ali gospodarske narave, in ni drugih ustreznih rešitev, država članica izvede vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000. Država članica obvesti Komisijo o sprejetih izravnalnih ukrepih. Če je zadevno območje s prednostnim naravnim habitatnim tipom in/ali prednostno vrsto, se lahko upoštevajo le razlogi, povezani z zdravjem ljudi ali javno varnostjo, ali koristnimi posledicami bistvenega pomena za okolje ali drugimi, po predhodnem mnenju Komisije nujnimi razlogi prevladujočega javnega interesa.“
B – Nacionalna zakonodaja
9. Člen 48(2) bavarskega zakona o varstvu narave (Bayerische Naturschutzgesetz) določa:
„Organi ali organizacije, pristojni za varstvo narave skladno s členom 45, lahko do sprejetja izvedbenih uredb iz oddelka III z uredbo ali individualnim aktom izrekajo prepovedi spreminjanja iz oddelka III za obdobje največ dveh let, da bi se zagotovila začasna ohranitev območij in značilnosti, ki jih je treba varovati, kadar obstaja nevarnost, da bi spremembe ogrozile cilj načrtovanih ohranitvenih ukrepov; če posebne okoliščine zahtevajo, se lahko ta rok podaljša za največ eno leto.
Tega ukrepa ni mogoče sprejeti, če organi ali organizacije, pristojni za varstvo narave, istočasno ali takoj po njem ne izvedejo postopka dokončnega varstva.“
III – Dejanski okvir
10. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari nasprotujejo gradnji odseka nove avtoceste A 94, ki bo povezovala München z jugovzhodno Bavarsko in zagotavljala povezavo z Avstrijo. V načrtih za razširitev in presojo potreb po avtocestah v Nemčiji je bila ta povezava označena kot „prednostna potreba“. Poleg tega je avtocesta A 94 predstavljena kot projekt cestne povezave v okviru vseevropskega prometnega omrežja.
11. Sporni odsek prečka območja, ki jih je Zvezna republika Nemčija v dopisu z dne 29. novembra 2004 predlagala Komisiji kot območja, pomembna za Skupnost v okviru evropskega omrežja Natura 2000. Iz ekoloških podatkov, priloženih k notifikaciji, izhaja, da gre zlasti za prednostni habitatni tip s seznama iz Priloge I k Direktivi o habitatih, in sicer za „obrečne gozdove z Alnus glutinosa in Fraxinus excelsior“. Komisija zadevnih območij še ni uvrstila na seznam območij, pomembnih za Skupnost, ki ga izdela v skladu s členom 4(2) navedene direktive.
12. Predložitveno sodišče meni, da je z vidika ciljev Direktive treba sprejeti morebitne ukrepe. Ker glede na sedanje stanje postopka ni mogoče izključiti, da bi imel zgoraj navedeni projekt lahko hude posledice zlasti za prednostne habitatne tipe, označene za „obrečne gozdove“, bi bil lahko poseg na to območje v nasprotju z obveznostmi, ki izhajajo iz Direktive.
13. Verwaltungsgerichtshof je prekinilo odločanje ter Sodišču postavilo tri vprašanja za predhodno odločanje:
„1. Kakšen sistem varstva zahteva člen 3(1) Direktive št. 92/43/EGS v povezavi s šesto uvodno izjavo te direktive in ob upoštevanju prepovedi sprejemanja vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe ES iz člena 10, drugi odstavek, [Frustrationsverbot] (Pogodba o ustanovitvi Evropskih skupnosti z dne 25. marca 1957, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu k Evropski uniji z dne 16. aprila 2003) glede na sodbo Sodišča z dne 13. januarja 2005 v zadevi C-117/03 za območja, zlasti taka s prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami, ki se upravičeno lahko opredelijo za območja, pomembna za Skupnost, preden jih Komisija Evropskih skupnosti uvrsti na seznam območij, pomembnih za Skupnost, po postopku iz člena 21 zgoraj navedene direktive?
2. Kako na ta sistem varstva vpliva okoliščina, da so navedena območja že na nacionalnem seznamu, ki jih država članica pošlje Komisiji v skladu s členom 4(1) Direktive št. 92/43?
3. Ali nacionalni sistem varstva zadevnih območij pod pogoji iz člena 48(2) Bayerische Naturschutzgesetz (bavarski zakon o varstvu narave) ustreza pravilom Skupnosti iz člena 3(1) Direktive št. 92/43 v povezavi s šesto uvodno izjavo te direktive in ob upoštevanju prepovedi sprejemanja ukrepov, ki bi lahko ogrozili doseganje ciljev Pogodbe iz člena 10, drugi odstavek, ES?“
14. Bund Naturschutz in Bayern eV, Johann Märkl in drugi, Friederike Nischwitz in drugi (v nadaljevanju: tožeče stranke v postopku v glavni stvari), Freistaat Bayern ter Komisija so predložili pisna stališča. Svoja stališča so pojasnili na obravnavi 6. aprila 2006.
IV – Presoja
15. Predložitveno sodišče želi s prvima vprašanjema pojasnilo glede ravni varstva, ki jo je treba izvajati na območjih, zlasti na območjih s prednostnimi habitatnimi tipi in/ali prednostnimi vrstami, ki se upravičeno lahko določijo za območja, pomembna za Skupnost, vendar jih Komisija še ni uvrstila na seznam območij, pomembnih za Skupnost, ki ga mora izdati v skladu s členom 4(2) Direktive o habitatih.
16. Iz predložitvene odločbe poleg tega izhaja, da želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je treba območja, ki še niso uvrščena na Komisijin seznam območij, pomembnih za Skupnost, zavarovati s sistemom varstva Skupnosti oziroma ali morajo države članice zagotavljati varstvo teh območij z ustreznimi ukrepi, sprejetimi zgolj v okviru nacionalnega sistema varstva. Nacionalno sodišče lahko na podlagi odgovora odloči, z vidika katerih pravil in pogojev uporabe je treba presojati domnevno škodo, povezano s projektom.
17. Najprej je treba opozoriti, da po ustaljeni sodni praksi obveznost držav članic, ki izhaja iz direktive, da dosežejo rezultat, ki ga ta določa, in dolžnost na podlagi člena 10 ES, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, splošne in posebne, da bi zagotovile izpolnjevanje te obveznosti, veljata za vse organe držav članic, vključno s sodnimi organi v okviru njihovih pristojnosti(3).
18. Iz tega izhaja, da je nacionalno sodišče pri uporabi nacionalnega prava tega načeloma dolžno razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegla v njej določen rezultat in skladnost s členom 249, tretji odstavek, ES(4).
19. Vprašanje je, kakšno varstvo bi bilo treba zagotoviti na podlagi Direktive o habitatih, ki se upravičeno lahko določijo za območja, pomembna za Skupnost, vendar jih Komisija še ni uvrstila na seznam območij, pomembnih za Skupnost, ki ga mora izdelati.
20. Cilj Direktive je vzpostaviti usklajeno evropsko ekološko omrežje, da se na ozemlju držav članic zagotovi vzdrževanje ali ponovna vzpostavitev ugodnega stanja naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst(5). Za dosego tega cilja je treba določiti posebna ohranitvena območja(6) po postopku iz člena 4 Direktive o habitatih.
21. Postopek iz člena 4 za določitev posebnih ohranitvenih območij je sestavljen iz štirih faz. Prvič, vsaka država članica predlaga seznam območij in označi, kateri naravni habitatni tipi iz Priloge I in domorodne vrste iz Priloge II so prisotni na teh območjih (člen 4(1)). Drugič, Komisija izdela iz seznamov držav članic v soglasju z vsako državo članico osnutek seznama območij, pomembnih za Skupnost (člen 4(2), prvi in drugi pododstavek). Nato Komisija sprejme seznam območij, pomembnih za Skupnost, v skladu s postopkom iz člena 21 (člen 4(2), tretji pododstavek, in člen 4(3),). Nazadnje, zadevne države članice določijo to območje, pomembno za Skupnost, za posebno ohranitveno območje (člen 4(4)).
22. Po časovnem razporedu, predvidenem v Direktivi o habitatih, morajo države članice najprej v treh letih – to je do 10. junija 1995 – Komisiji predlagati vsa območja, ki se upoštevajo kot sestavni del Nature 2000. Nato mora Komisija v naslednjih šestih letih od notifikacije Direktive – to je do 10. junija 1998 – na podlagi teh predlogov izdelati seznam območij, pomembnih za Skupnost, vključenih v Naturo 2000. Nazadnje morajo države članice v šestih letih – to je do 10. junija 2004 – določiti območja, pomembna za Skupnost, za posebna ohranitvena območja.
23. V obravnavanem primeru je nemška vlada 29. novembra 2004 Komisiji med drugim poslala seznam območij v skladu s členom 4(1) Direktive o habitatih. Komisija teh območij še ni uvrstila na seznam Skupnosti.
24. V sodbi Dragaggi in drugi(7), v kateri je bilo Sodišče pozvano, naj odloči o uporabi člena 6 Direktive o habitatih, je italijanska uprava razveljavila postopek za dodelitev naročila za čiščenje strug v pristanišču, ker je bil zasip, v katerem naj bi se zbrale usedline, na območju, ki ga je Italijanska republika Komisiji predlagala za ohranitveno območje v skladu z Direktivo o habitatih. Pri tej zadevi je šlo za vprašanje, ali se že uporabljajo ohranitveni ukrepi, določeni v členu 6 Direktive o habitatih, čeprav postopek določanja območja, kot je določen v členu 4 navedene direktive, še ni končan. V tej sodbi je Sodišče razsodilo:
„Člen 4(5) Direktive je treba razlagati tako, da so varstveni ukrepi iz člena 6, od (2) do (4), Direktive zavezujoči le, kar zadeva območja, ki so v skladu s členom 4(2), tretji pododstavek, Direktive uvrščeni na seznam območij, ki so bila izbrana za območja, pomembna za Skupnost, ki ga je določila Komisija Evropskih skupnosti v skladu s postopkom iz člena 21 te direktive.
Kljub temu pa to ne pomeni, da države članice nimajo dolžnosti varovati območij od trenutka, ko jih na podlagi člena 4(1) Direktive v okviru nacionalnega seznama predlagajo Komisiji kot območja, ki se upravičeno lahko opredelijo kot območja, pomembna za Skupnost.
Brez primernega varstva teh območij od tega trenutka naprej bi namreč lahko bilo uresničenje ciljev ohranitve naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, ki so predvsem navedeni v šesti uvodni izjavi Direktive ter členu 3(1) te direktive, oteženo […]“(8).
25. Po zgoraj navedeni sodbi se ohranitveni ukrepi, določeni v členu 6, od (2) do (4), te direktive, zahtevajo le za območja, ki jih je Komisija uvrstila na seznam območij, pomembnih za Skupnost.
26. Kot poudarjajo tožeče stranke v postopku v glavni stvari in Komisija, države članice med postopnim vzpostavljanjem Nature 2000 tem območjem ne smejo škodovati ali kako drugače slabšati njihovega stanja. Čeprav države članice niso dolžne sprejeti ukrepov za izvajanje Direktive pred iztekom roka, določenega za ta namen, pa iz člena 10, drugi odstavek, ES v zvezi s členom 249, tretji odstavek, ES in iz same Direktive izhaja, da v tem obdobju ne smejo sprejeti nobenih določb, ki bi lahko resno ogrozile cilj, ki ga določa ta direktiva(9). To velja, tudi če postopek za določanje območij, pomembnih za Skupnost, iz člena Direktive o habitatih še teče, kot je v obravnavanem primeru.
27. Države članice morajo natančno izvajati obveznost vzdržati se dejavnosti, ki bi lahko resno ogrozile cilj, določen z Direktivo o habitatih, ker časovni razpored iz Direktive o habitatih ni bil upoštevan. Po tem časovnem razporedu bi bilo evropsko ekološko omrežje lahko vzpostavljeno do 10. junija 2004. Če bi bil ta razpored upoštevan, bi zadevna območja že bila deležna varstva, določenega v členu 6 Direktive o habitatih. Komisija v pisnih stališčih opozarja, da časovni razpored ni bil upoštevan, ker so države članice predlagale območja z veliko zamudo(10).
28. Bolj bodo države članic zamujale pri izdelavi seznama območij, pomembnih za Skupnost, in določanju posebnih ohranitvenih območij, višja stopnja varstva bo zanje potrebna. V zvezi s tem ni pomembno, ali gre za območja, ki so že uvrščena na nacionalni seznam, poslan Komisiji v skladu s členom 4(1) Direktive o habitatih, ali za območja, ki bi zaradi značilnosti morala biti uvrščena na seznam Skupnosti, vendar jih država članica Komisiji še ni predlagala kot območja, pomembna za Skupnost, za evropsko omrežje Natura 2000. Država članica mora v obeh primerih zagotavljati, da se ohrani ekološki interes območja na nacionalni ravni, dokler Komisija ne izdela seznama območij, pomembnih za Skupnost.
29. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so trdile, da popolna prepoved spreminjanja zadevnih območij izhaja iz obveznosti držav članic, da se vzdržijo dejavnosti, ki bi lahko resno ogrozile cilj, določen z Direktivo o habitatih.
30. Bund Naturschutz in Bayern, J. Märkl in drugi ter F. Nischwitz in drugi navajajo, da so države članice dolžne vzdrževati območja v ugodnem stanju, dokler Komisija ne odloči o vprašanju, ali je treba ta območja uvrstiti na seznam Skupnosti kot območja, pomembna za Skupnost. Zato bi moralo biti slabšanje stanja teh območij prepovedano. To pomeni, da države članice na teh območjih ne smejo uvajati nobenih sprememb, ki bi lahko ogrozile njihovo vrednost. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari menijo, da manj korenit ukrep, kot je absolutna prepoved vsake spremembe, ne bi dovolj zagotavljal ekološkega interesa območij.
31. Nasprotno pa Freistaat Bayern meni, da tudi če cilja Direktive o habitatih ni mogoče ogroziti ali kako drugače oslabiti, to ne bi smelo peljati do absolutne prepovedi spremembe nekega območja. Prepoved slabšanja območij na nacionalnem seznamu, poslanem Komisiji, ne pomeni, da je vsaka sprememba prepovedana.
32. V členu 6 Direktive so navedeni ohranitveni ukrepi, ki jih je treba sprejeti za območja, uvrščena na seznam območij, pomembnih za Skupnost, ki ga izdela Komisija. V odstavku 4 te določbe je določeno: „Če je treba kljub negativni presoji posledic za območje izvesti načrt ali projekt iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa, vključno tistih socialne ali gospodarske narave, in ni drugih ustreznih rešitev, država članica izvede vse izravnalne ukrepe, potrebne za zagotovitev varstva celovite usklajenosti Nature 2000. Država članica obvesti Komisijo o sprejetih izravnalnih ukrepih. Če je zadevno območje s prednostnim naravnim habitatnim tipom in/ali prednostno vrsto, se lahko upoštevajo le razlogi, povezani z zdravjem ljudi ali javno varnostjo, ali koristnimi posledicami bistvenega pomena za okolje ali drugimi, po predhodnem mnenju Komisije nujnimi razlogi prevladujočega javnega interesa.“
33. Glede na besedilo člena 6(4) Direktive o habitatih to ne vsebuje nobene absolutne prepovedi sprememb. Izvajanje načrtov ali projektov pa je strogo urejeno. Nekateri načrti in projekti se lahko izvedejo le iz nujnih razlogov prevladujočega javnega interesa. Poleg tega so za posebna območja s prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi ali prednostnimi vrstami določena še strožja merila.
34. Menim, da se morajo merila iz člena 6(4) Direktive o habitatih uporabljati po analogiji, dokler Komisija ne izdela seznama. To pomeni, da se pri izdelavi načrtov in projektov lahko upoštevajo drugi interesi. Z vidika te določbe je absolutna prepoved sprememb pretiran ukrep za varstvo območij.
35. Države članice morajo seveda zagotavljati, da uresničevanje ciljev ohranitve naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, kot so zlasti navedeni v šesti uvodni izjavi ter členu 3(1) Direktive o habitatih, ni resno ogroženo. Načrti in projekti se torej lahko izvajajo le, če ne škodujejo ekološkemu interesu, ki ga ima območje na nacionalni ravni. Poleg tega morajo države članice sprejemati določbe, ki zagotavljajo čim manjši končni učinek na območja, in najmanj škodljive ukrepe, ki kot celota tem območjem ne bodo odvzeli dejanske vrednosti.
36. Še zlasti je treba za posebna območja s prednostnimi naravnimi habitatnimi tipi in prednostnimi vrstami strogo uporabljati merila iz člena 6(4) Direktive o habitatih. Ta območja je treba varovati pred nevarnostmi, ki jim grozijo. V uvodnih izjavah je poudarjeno, da se na evropskem ozemlju držav članic stanje naravnih habitatov še naprej slabša in je vse večje število prostoživečih vrst resno ogroženih in je treba, glede na to, da so ogroženi habitati in vrste del naravne dediščine Skupnosti in da nevarnosti, ki jim grozijo, velikokrat segajo čez meje, ukrepati na ravni Skupnosti, da se jih ohrani. Zato je zelo pomembno čim zgodnejše ukrepanje za ohranjanje teh habitatov in vrst, kot je priporočeno v peti uvodni izjavi Direktive.(11)
37. Naloga nacionalnega sodišča je, da presodi, ali se z izvajanjem projekta avtoceste A 94 slabša kakovost območja in ali to škoduje ekološkemu interesu območja na nacionalni ravni.
38. Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev ni treba odgovoriti na tretje vprašanje.
V – Predlog
39. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori:
V skladu z Direktivo Sveta št. 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst v povezavi zlasti s členoma 10 ES in 249 ES morajo države članice zagotavljati, da izvajanje načrtov in projektov ne škoduje ekološkemu interesu območij, ki so predlagana za uvrstitev na nacionalni seznam, ali za območja, ki bi zaradi značilnosti morala biti uvrščena na seznam Skupnosti, kar bi lahko resno ogrozilo cilj, določen s to direktivo, pri čemer je naloga nacionalnega sodišča, da presodi, ali je tako pri zadevnih projektih.
1 – Jezik izvirnika: nizozemščina.
2 – UL L 206, str. 7
3 – Glej med drugim sodbi z dne 10. aprila 1984 v zadevi Von Colson in Kamann (14/83, Recueil, str. 1891, točka 8) in z dne 13. novembra 1990 v zadevi Marleasing (C-106/89, Recueil, str. I-4135, točka 8.).
4 – Glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Von Colson in Kamann (točka 26) in Marleasing (točka 8).
5 – Prva, tretja, četrta, peta in šesta uvodna izjava.
6 – Šesta in sedma uvodna izjava.
7 – Sodba z dne 13. januarja 2005 (C-117/03, ZOdl., str. I-167).
8 – Sodba Dragaggi in drugi (navedena zgoraj, točke od 25 do 27).
9 – Sodba z dne 18. decembra 1997 v zadevi Inter-Environnement Wallonie (C-129/96, Recueil, str. I-7411, točka 45).
10 – Sodišče je ugotovilo, da Zvezna republika Nemčija, s tem ko Komisiji ni poslala seznama območij, navedenega v členu 4(1), prvi pododstavek, Direktive o habitatih, in informacij o teh območjih v skladu s členom 4(1), drugi pododstavek, te direktive, v predpisanem roku, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi navedene direktive (sodba z dne 11. septembra 2001 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-71/99, Recueil, str. I-5811). Glej tudi sodbi z dne 11. septembra 2001 v zadevi Komisija proti Irski (C-67/99, Recueil, str. I-5757) in v zadevi Komisija proti Franciji (C-220/99, Recueil, str. I-5831).
11 – Sicer pa zgodno ukrepanje ne bo mogoče, ker so države članice območja predlagale s precejšnjo zamudo. Po časovnem razporedu, predvidenem v Direktivi o habitatih, bi moralo biti evropsko ekološko omrežje vzpostavljeno do 10. junija 2004.