Zadeva T-462/04

HEG Ltd in Graphite India Ltd

proti

Svetu Evropske unije

„Skupna trgovinska politika — Protidampinške dajatve — Izravnalne dajatve — Uvoz nekaterih sistemov grafitnih elektrod s poreklom iz Indije — Pravica do obrambe — Enako obravnavanje — Opredelitev škode — Vzročna zveza“

Sodba Sodišča prve stopnje (peti senat) z dne 17. decembra 2008   II ‐ 3691

Povzetek sodbe

1. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Preiskava – Začetek preiskave proti posameznemu uvozu

   (Sporazum o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994, „Protidampinški sporazum iz leta 1994“, člen 9(2); Uredba Sveta št. 384/96, člena 5(6) in 9(5))

2. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Protidampinški postopek – Pravica do obrambe – Obseg

   (Uredba Sveta št. 384/96, člen 5(10))

3. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom ali subvencioniranjem s strani tretjih držav – Določitev protidampinških in izravnalnih dajatev – Širitev Skupnosti po obdobju preiskave

   (uredbi Sveta št. 384/96, člena 6(1) in 11, in št. 2026/97, člena 11(1) in 18)

4. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom ali subvencioniranjem s strani tretjih držav – Subvencija – Pojem

   (Uredba Sveta št. 2026/97, člena 2(1)(a)(ii) in 5, ter priloge od I do III)

5. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom ali subvencioniranjem s strani tretjih držav – Škoda – Diskrecijska pravica institucij

   (uredbi Sveta št. 384/96, člen 3, in št. 2026/97, člen 8)

6. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom ali subvencioniranjem s strani tretjih držav – Škoda – Ugotovitev vzročne zveze

   (uredbi Sveta št. 384/96, člen 3(2), (3) in (7), in št. 2026/97, člen 8(2), (3) in (7))

7. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom ali subvencioniranjem s strani tretjih držav – Škoda – Vzročna zveza

   (uredbi Sveta št. 384/96, člen 3(2), (3) in (7), in št. 2026/97, člen 8(2), (3) in (7))

1.  Tudi če bi Komisija začela protidampinški postopek zgolj proti posameznemu uvozu nekega proizvoda, čeprav so obstajali dokazi, da bi bila preiskava upravičena tudi proti drugemu uvozu tega proizvoda, takšno različno obravnavanje ne bi moglo biti kršitev člena 9(5) temeljne protidampinške uredbe št. 384/96, člena 9(2) protidampinškega sporazuma iz leta 1994 niti splošnega načela enakega obravnavanja.

   Prvič, takšno različno obravnavanje uvoza, za katerega so bile plačane protidampinške dajatve, in uvoza, ki ni bil predmet preiskave, namreč ne spada na področje uporabe člena 9(5) Uredbe št. 384/96, ki prepoveduje diskriminatorno obravnavanje primerov uvoza, ki je bil predmet protidampinških dajatev za uvoz tega proizvoda, niti na področje uporabe člena 9(2) protidampinškega sporazuma iz leta 1994, ki prepoveduje diskriminatorno obravnavanje pri pobiranju protidampinških dajatev za proizvod glede na vir obravnavanega uvoza. Drugič, prav tako se ne uporabi splošno načelo enakega obravnavanja, ki mora biti usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, v skladu s katerim se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist nekoga drugega.

   (Glej točke 36, od 38 do 40 in 42.)

2.  Na podlagi načela spoštovanja pravice do obrambe mora biti podjetjem, ki jih zadeva postopek preiskave, ki mu sledi sprejetje protidampinške uredbe, med upravnim postopkom omogočeno, da primerno predstavijo svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokaznih elementih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju dampinga in škode, ki naj bi s tem nastala.

   Podjetje, ki ga takšen postopek zadeva, se ne more sklicevati na kršitev svoje pravice do obrambe zaradi dejstva, da nekateri dokazni elementi iz različice prijave, ki vsebuje zaupne podatke in s katero se je začel navedeni postopek, niso povzeti v poslani različici, ki ne vsebuje zaupnih podatkov, saj če ni primerno opozorilo Komisije in nato Sveta, tem institucijam ni omogočilo, da presodijo težave, ki bi mu jih ta neobstoj povzetka lahko povzročal.

   (Glej točke od 45 do 47 in 49.)

3.  Pri določanju začasnih in dokončnih protidampinških in izravnalnih dajatev je treba upoštevati sestavo Skupnosti ob sprejetju zadevnih uredb. Te dajatve namreč ne sankcionirajo predhodnega ravnanja, temveč so zaščitni ukrep zoper nelojalno konkurenco, ki je posledica iz dampinga in subvencij. Poleg tega mora določanje škode v skladu s členom 3(2) Uredbe št. 384/96 in členom 8(2) Uredbe št. 2026/97 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti temeljiti na pozitivnih dokazih in vključevati objektivno presojo, prvič, obsega dampinškega in subvencioniranega uvoza ter njunega učinka na cene na trgu Skupnosti za podobne izdelke in, drugič, posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Skupnosti. Zato, če je po obdobju preiskave prišlo do širitve Skupnosti in Komisija v tem obdobju ni zbrala informacij z vidika širitve in se torej te nanašajo le na Skupnost z začetnim številom držav članic, mora Komisija, ko je sprejela začasni uredbi, in po potrebi Svet, ko je sprejel dokončni uredbi, preveriti, ali so te informacije upoštevne tudi za razširjeno Skupnost.

   Institucij nikakor ni mogoče razbremeniti takšne obveznosti, niti običajne prepovedi upoštevanja dokazov, zbranih po obdobju preiskave, določene v členu 6(1) temeljne protidampinške uredbe št. 384/96 in členu 11(1) Uredbe Sveta št. 2026/97, niti možnosti pregleda ukrepov. Prvič, namen navedenega obdobja in prepovedi z izjemami je namreč, da se zagotovi reprezentativnost in zanesljivost rezultatov preiskave ter da na podatke, na podlagi katerih se ugotavlja damping ali subvencija in škoda, ne vpliva ravnanje zadevnih proizvajalcev po začetku postopka in torej, da je dokončna dajatev, uvedena na koncu postopka, ustrezna za učinkovito odpravo navedene škode. Drugič, zgolj možnost tega pregleda, ki se prepusti diskreciji Komisije in nastopi po sprejetju uredb, nikakor ne more pomeniti zadostnega upoštevanja učinkov širitve.

   (Glej točke od 63 do 67 in 71.)

4.  Glede na posebej jasno besedilo člena 2(1)(a)(ii) Uredbe Sveta (ES) št. 2026/97 z dne 6. oktobra 1997 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, ki iz pojma subvencija izključuje oprostitev plačila dajatev ali davkov za izvoženi izdelek, ki se plačujejo za podoben izdelek, namenjen domači porabi, ali odpust takih dajatev ali davkov v zneskih, ki ne presegajo dolgovanih zneskov, če je taka oprostitev dodeljena v skladu z določbami prilog od I do III k uredbi, te priloge niso zgolj smernice, s katerimi naj bi se ugotavljal obstoj zaščite pred možnostjo presežnega povračila, temveč vsebujejo pravila, ki jih je treba spoštovati, da odpust ali oprostitev dajatve ne bi bila opredeljena za subvencijo. Poleg tega iz načina zapisa tega člena izhaja, da je odstopanje za oprostitve in odpuste dajatev izjema od načela, da je opustitev pobiranja ali nepobiranje javnih prihodkov, ki so običajno obvezni, subvencija. Zato ga je treba razlagati ozko.

   Zato je zaradi nespoštovanja določb prilog od I do III k Uredbi št. 2026/97 korist, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, enaka odpustu vseh dajatev in davkov, ki jih je navadno treba plačati. Da bi se lahko kot subvencija opredelil zgolj prejeti presežek, mora biti izpolnjena predpostavka, da je sistem odpusta ali oprostitve dajatve usklajen s členom 2(1)(a)(ii) Uredbe št. 2026/97 in s tem z njenimi prilogami od I do III, saj imajo izvozniki pravico do povračila dajatev ali davkov v zvezi z uvozom vložkov, uporabljenih pri izvoženih proizvodih, zgolj ob spoštovanju navedenih določb.

   Merila, določena v prilogah II in III k navedeni uredbi, so namenjena preverjanju, ali se je z obstoječim sistemom v državah izvoznicah mogoče prepričati o dejanski porabi vložkov in nadomestnih vložkov. Prvo merilo je, ali obstaja sistem ali postopek, s katerim je mogoče opraviti ta preizkus. Drugo merilo, ki se uporablja podredno, če ta postopek ali sistem ne bi obstajal oziroma ne bi deloval, je, da država izvoznica uvede preiskavo na podlagi dejansko porabljenih vložkov ali izvedenih transakcij. Glede tega mora Komisija le ugotoviti, ali so javni organi držav izvoznic uvedli in uporabljali sistem ali postopek nadzora. Nikakor ni dolžna opraviti preiskave, da bi preverila delovanje navedenega sistema v praksi. Nasprotno, kadar ni primernega sistema ali postopka zaščite, mora nadaljnjo preiskavo na podlagi zadevnih dejanskih vložkov in izvedenih transakcij izvesti država izvoznica, in ne Skupnost.

   Dejstvo, da je v prilogah v zvezi z nalogami, ki jih mora Komisija opraviti pri pregledu sistema povračila, uporabljen prislov „navadno“, pomeni, da lahko institucije v posebnih okoliščinah uporabijo druga merila, vendar jim s tem ne more biti odvzeta možnost, da se pri ugotovitvi, da sistem nadomestnih povračil ni dovoljen, oprejo na neizpolnjevanje predpisanih meril.

   (Glej točke od 89 do 92, 98, 103 in 106.)

5.  Za vprašanja, ali je industrija Skupnosti utrpela škodo in ali se ta lahko pripiše dampinškemu ali subvencioniranemu uvozu ter ali je uvoz iz drugih držav, oziroma splošneje, ali so drugi znani dejavniki prispevali k škodi, ki jo je utrpela industrija Skupnosti, se zahteva presoja zapletenih ekonomskih vprašanj, pri kateri imajo institucije široko diskrecijsko pravico. Iz tega je razvidno, da mora nadzor sodišč Skupnosti nad presojo institucij obsegati samo preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil, resničnosti dejstev, na katerih temelji izpodbijana presoja, in očitne napake pri presoji teh dejstev ali prekoračitve pooblastil.

   (Glej točko 120.)

6.  V skladu s členom 3, (2) in (3), Uredbe št. 384/96 in členom 8, (2) in (3), Uredbe št. 2026/97 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti je ugotavljanje škode odvisno zlasti od povečanja uvoza, sprememb cen na trgu Skupnosti in sprememb dobičkonosnosti industrije Skupnosti. Pomembno je torej, da dokazi, na katere se opirajo institucije, ustrezajo običajnim tržnim pogojem.

   Svet in Komisija imata tako pri ugotavljanju škode dolžnost, da presodita, ali je škoda, ki jo sprejmeta kot podlago, dejansko posledica dampinškega ali subvencioniranega uvoza, in dolžnost, da ne upoštevata vsake škode, ki je posledica drugih dejavnikov, zlasti ne tiste, katere vzrok je ravnanje proizvajalcev Skupnosti ali uvoz zadevnega proizvoda s poreklom iz tretjih držah. Institucije morajo presoditi učinke drugih znanih dejavnikov ne le pri ugotavljanju obstoja vzročne zveze med temi dejavniki in škodo, povzročeno industriji Skupnosti, ampak tudi pri ugotavljanju te škode.

   (Glej točke 121, 135 in 146.)

7.  Pri protidampinških in protisubvencijskih postopkih izhaja izbira metode izračuna ravni odprave škode iz diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri ugotavljanju škode, ki je nastala industriji Skupnosti, in jo utemeljuje zapletena ekonomska presoja, ki je zanjo značilna. Z uporabo metode izračuna na podlagi pričakovane stopnje dobička industrije Skupnosti brez nepoštenih praks, namesto metode izračuna na podlagi zgolj nelojalnega nižanja cen, ni bila storjena očitna napaka pri presoji.

   Stopnja dobička, ki jo uporabi Svet pri izračunu ciljne cene za odpravo zadevne škode, mora biti omejena na stopnjo dobička, ki bi jo lahko dosegla industrija Skupnosti v običajnih konkurenčnih pogojih, če ne bi bilo dampinškega ali subvencioniranega uvoza.

   (Glej točki 161 in162.)