Zadeva C-525/04 P
Kraljevina Španija
proti
Lenzingu AG
„Pritožba – Državne pomoči – Neizterjava prispevkov, zvišanj zaradi zamude in dolgovanih obresti – Dopustnost – Merilo zasebnega upnika“
Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljeni 1. februarja 2007
Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 22. novembra 2007
Povzetek sodbe
1. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo
(člena 88 ES in 230, četrti odstavek, ES)
2. Pritožba – Pritožbeni razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Sodišča nad presojo dokazov – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja
(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)
3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije o ugotovitvi združljivosti nacionalnega ukrepa s členom 87(1) ES – Uporaba merila zasebnega upnika s strani Komisije
(člen 87(1) ES)
1. Subjekti, ki niso naslovniki odločbe, se lahko sklicujejo na to, da jih odločba posamično zadeva (v smislu člena 230, četrti odstavek, ES), le kadar vpliva nanje zaradi določenih njihovih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na vse druge subjekte in jih torej individualizira podobno kot samega naslovnika odločbe.
Natančneje pa na področju državnih pomoči velja, da se subjekti, razen naslovnikov, ki dvomijo o utemeljenosti odločbe o presoji pomoči, lahko sklicujejo, da jih zadevna odločba posamično zadeva v primerih, ko je pomoč, ki je predmet zadevne odločbe, njihov položaj na trgu znatno prizadela. S tem v zvezi zgolj okoliščina, da bi odločba lahko v določeni meri vplivala na konkurenčne odnose na upoštevnem trgu in da je bilo to podjetje v kakršnem koli konkurenčnem odnosu z upravičencem iz tega akta, še ne pomeni, da je mogoče šteti, da navedeni akt to podjetje posamično zadeva. Torej se podjetje ne more sklicevati zgolj na svojo lastnost konkurenta podjetju, ki je upravičeno do pomoči, temveč mora tudi dokazati, da je v takem dejanskem položaju, da je individualizirano podobno kot naslovnik.
Vendar pa iz tega ne izhaja, da bi bilo treba poseben status, značilen za subjekt, ki ni naslovnik odločbe, v primerjavi z vsakim drugim gospodarskim subjektom nujno izpeljati iz elementov, kot so: večje zmanjšanje prometa, nezanemarljive finančne izgube ali znatno zmanjšanje tržnega deleža po dodelitvi zadevne pomoči. Dejansko lahko podelitev državne pomoči prizadene konkurenčni položaj subjekta tudi drugače, zlasti tako, da povzroči izgubo dobička ali manj ugodne trende od trendov, če pomoči ne bi bilo. Prav tako se intenzivnost prizadetosti spreminja glede na večje število dejavnikov, kot na primer struktura zadevnega trga ali vrsta zadevne pomoči. Dokaza znatne prizadetosti položaja konkurenta na trgu torej ni mogoče omejiti na prisotnost določenih elementov, ki kažejo na poslabšanje njegovega gospodarskega ali finančnega uspeha.
(Glej točke od 30 do 35.)
2. Sodišče prve stopnje je edino pristojno, da ugotovi in presodi upoštevna dejstva in da presodi dokaze. Presoja teh dejstev in dokazov, razen ob njihovem izkrivljanju, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe.
(Glej točko 54.)
3. Pri vprašanju, ki ga je Komisija obravnavala, ali je mogoče določene ukrepe opredeliti kot državno pomoč, ker javni organi ne bi ravnali enako kot zasebni upnik, gre za zapleteno gospodarsko presojo. Čeprav Sodišče Komisiji priznava območje proste presoje glede ekonomskih zadev, to ne pomeni, da se morajo sodišča Skupnosti vzdržati nadzora nad razlago podatkov ekonomske narave, ki jo opravi Komisija. Dejansko mora sodišče Skupnosti preveriti ne le samo vsebinsko točnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletene situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe. Vendar v okviru tega nadzora s svojo gospodarsko presojo ne more nadomestiti presoje Komisije.
V primeru, ko ima institucija Skupnosti široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, je nadzor spoštovanja določenih postopkovnih jamstev temeljnega pomena. Med ta jamstva sodi tudi obveznost institucije, da skrbno in nepristransko preveri vse upoštevne elemente posameznega primera in da svojo odločitev v zadostni meri obrazloži.
(Glej točke od 56 do 59.)
SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 22. novembra 2007(*)
„Pritožba – Državne pomoči – Neizterjava prispevkov, zvišanj zaradi zamude in dolgovanih obresti – Dopustnost – Merilo zasebnega upnika“
V zadevi C‑525/04 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 27. decembra 2004,
Kraljevina Španija, ki jo zastopa J. M. Rodríguez Cárcamo, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
ostale stranke v postopku:
Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo V. Kreuschitz in J. Buendía Sierra, zastopnika, skupaj z M. Núñez-Müllerjem, odvetnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka na prvi stopnji,
Lenzing AG, s sedežem v Lenzingu (Avstrija), ki jo zastopa U. Soltész, odvetnik,
tožeča stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi P. Jann, predsednik senata, A. Tizzano (poročevalec), R. Schintgen, A. Borg Barthet in E. Levits, sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave dne 14. decembra 2006,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 1. februarja 2007
izreka naslednjo
Sodbo
1 Kraljevina Španija v pritožbi predlaga razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 21. oktobra 2004 v zadevi Lenzing proti Komisiji (T‑36/99, Recueil, str. II‑3597, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to razglasilo delno ničnost Odločbe Komisije 1999/395/ES z dne 28. oktobra 1998 o državni pomoči, ki jo je Španija dodelila Sniace SA, s sedežem v Torrelavegi, Kantabrija (UL 1999, L 149, str. 40, v nadaljevanju: odločba z dne 28. oktobra 1998), kot je bila spremenjena z Odločbo Komisije 2001/43/ES z dne 20. septembra 2000 (UL 2001, L 11, str. 46, v nadaljevanju: sporna odločba).
Dejansko stanje
2 Sodišče prve stopnje je v točkah od 8 do 29 izpodbijane sodbe takole opisalo dejansko stanje:
„8 Lenzing AG [v nadaljevanju: Lenzing] je avstrijska družba, ki proizvaja in trži celulozna vlakna (viskozo, modal in liocel).
9 Sniace, SA (v nadaljevanju: Sniace), je španska družba, ki proizvaja celulozo, papir, viskozna vlakna, sintetična vlakna in natrijev sulfat. […]
10 Marca 1993 so španska sodišča Sniace, ki je imela že več let ekonomske in finančne težave, odredila ustavitev izplačil. Oktobra 1996 so zasebnopravni upniki Sniace sklenili dogovor, po katerem so 40 odstotkov svojih terjatev do te družbe zamenjali za njene delnice; zaradi tega dogovora je bila odredba o ustavitvi izplačil preklicana. Javnopravni upniki Sniace, ki so uporabili svojo pravico, da se vzdržijo, so se odločili, da pri tem dogovoru ne sodelujejo.
11 Sniace je s Fogaso 5. novembra 1993 in 31. oktobra 1995 sklenila pogodbi o povračilu slednji zaostalih plač in nadomestil, ki jih je izplačala delavcem Sniace. Prva pogodba je določala povračilo vsote 897,652.789 španskih pezet (ESP), zvišane za 465,055.911 ESP obresti, ki so bile izračunane na podlagi 10-odstotne zakonske stopnje, v obrokih s polletno zapadlostjo v obdobju osmih let (v nadaljevanju: pogodba z dne 5. novembra 1993). Druga pogodba je določila povračilo vsote 229,424.860 ESP, zvišane za 110,035.018 ESP obresti, ki so bile izračunane na podlagi 9-odstotne zakonske stopnje, v obrokih s polletno zapadlostjo v obdobju osmih let (v nadaljevanju: pogodba z dne 31. oktobra 1995). Za zavarovanje terjatev Fogase je Sniace 10. avgusta 1995 v njeno korist ustanovila hipoteko na dveh svojih zemljiščih. Vsota, ki jo je Sniace vrnila v okviru teh dveh pogodb, je junija 1998 dosegala 186,963.594 ESP.
12 Splošni sklad socialne varnosti (v nadaljevanju: SSSV) je 8. marca 1996 sklenil pogodbo s Sniace, da bi reprogramiral njene dolgove od prispevkov za socialno varnost v skupni višini 2903,381.848 ESP za obdobje od februarja 1991 do februarja 1995 (v nadaljevanju: pogodba z dne 8. marca 1996). Ta pogodba je določala povračilo te vsote skupaj z obrestmi po zakonski 9-odstotni stopnji v 96 mesečnih obrokih vse do marca 2004. Ta pogodba je bila spremenjena s pogodbo 7. maja 1996, ki je določila, da se plačilo odloži za eno leto, nakar se vrača v 84 mesečnih obrokih in z uporabo zakonske obrestne stopnje v višini 9 odstotkov (v nadaljevanju: pogodba z dne 7. maja 1996). Ker teh dveh pogodb Sniace ni izpolnila, sta bili nadomeščeni z novo pogodbo, sklenjeno 30. septembra 1997 med to družbo in SSSV (v nadaljevanju: pogodba z dne 30. septembra 1997). Povračilo se je nanašalo na vsoto 3510,387.323 ESP, ki ustreza neplačanim prispevkom za socialno varnost od februarja 1991 do februarja 1997 skupaj s povišanji zaradi zamude v višini 615,056.349 ESP, in bi se moralo opraviti v obdobju 10 let. V prvih dveh letih naj bi se plačale samo obresti po letni stopnji 7,5 odstotka, v naslednjih letih pa bi se povračilo nanašalo na glavnico in obresti. Sniace je aprila 1998 v okviru pogodbe z dne 30. septembra 1997 vrnila 216,118.863 ESP.
13 [Lenzig] je 4. julija 1996 na Komisijo naslovil prijavo glede serije državnih pomoči, ki naj bi bile odobrene Sniace v obdobju več let od konca osemdesetih let naprej. V pismih z dne 26. novembra in 9. decembra 1996 je Komisiji predložila dodatne informacije. Španski organi so svoje pripombe predstavili v pismu z dne 17. februarja 1997.
[...]
16 S pismom z dne 7. novembra 1997 je Komisija španski vladi sporočila svojo odločitev, da začne postopek, predviden v členu 93(2) Pogodbe ES (postal člen 88(2) Pogodbe ES) glede nekaterih zatrjevanih pomoči, ki jih je prijavil [Lenzig], med njimi pogodb z dne 5. novembra 1993 in z dne 31. oktobra 1995 ter „neizterjave prispevkov za socialno varnost od leta 1991“, in jo povabila, da predstavi svoje pripombe. Druge države članice in zainteresirane stranke so bile seznanjene z začetkom postopka in bile povabljene, da navedejo svoje morebitne pripombe, z objavo tega pisma v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 14. februarja 1998 (UL C 49, str. 2). Španska vlada je svoje pripombe sporočila s pismom z dne 19. decembra 1997. Druge zainteresirane stranke so predstavile svoje pripombe, med njimi [Lenzig] s pismom z dne 27. marca 1998, na katere je španska vlada odgovorila s pismom z dne 24. junija 1998. S pismom z dne 16. aprila 1998 je španska vlada odgovorila na vprašanja, ki ji jih je Komisija zastavila v pismu z dne 23. februarja 1997.
17 Komisija je 28. oktobra 1998 sprejela odločbo [z dne 28. oktobra 1998].
18 Izrek te odločbe se glasi:
‚Člen 1
Naslednja državna pomoč, ki jo je Španija izvedla v korist [Sniace], je nezdružljiva s skupnim trgom:
a) pogodba z dne 8. marca 1996 (spremenjena s pogodbo z dne 7. maja 1996), ki sta jo sklenila Sniace in [SSSV] za reprogramiranje dolga v skupni višini 2903,381.848 ESP od glavnice, kot je bila vnovič spremenjena s pogodbo z dne 30. septembra 1997 o ponovnem reprogramiranju dolga v skupni višini 3510,387.323 ESP, v delu, v katerem so bile obrestne stopnje nižje od tržne obrestne mere; in
b) pogodbi z dne 5. novembra 1993 in z dne 31. oktobra 1995, ki sta ju sklenili Sniace in [Fogasa], prvo za vsoto 1362,708.700 ESP in drugo za vsoto 339,459.878 ESP (obresti vključene), v delu, v katerem so bile obrestne stopnje nižje od tržne obrestne mere.
Glede drugih točk, ki jih je obravnaval postopek, začet na podlagi člena [88(2) ES], to je garancije za posojilo v skupni višini milijarde [ESP], odobrene na podlagi zakona 7/93, način financiranja gradnje in delni odpust dolgov mestnega sveta Torrelavege, ti ukrepi niso pomoč, tako da je postopek mogoče ustaviti […] Glede neizterjave prispevkov za varstvo okolja za obdobje od 1987 do 1995 bo Komisija sprejela posebno odločbo v primernem roku.
Člen 2
1. Kraljevina Španija mora sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč, navedeno v členu 1, ki mu je že bila nezakonito dana na voljo.
[…]‘
19 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča 24. decembra 1998, je Kraljevina Španija vložila ničnostno tožbo, naperjeno proti odločbi z dne 28. oktobra 1998 (zadeva C-479/98). Postopek je bil v tej zadevi prvič prekinjen z odločbo predsednika Sodišča z dne 23. februarja 1999 zaradi pričakovanja izreka sodbe Sodišča v zadevi C-342/96 Španija proti Komisiji, ki se je ukvarjala s podobnimi vprašanji.
[...]
21 Sodišče je 29. aprila 1999 izdalo sodbo v zadevi C-342/96 (Recueil, str. I 2459, v nadaljevanju: sodba Tubacex). Najprej je ugotovilo, da Fogasa ne dodeljuje posojil podjetjem v stečajnem postopku ali v težavah, temveč z denarjem, ki ga izplača, izpolnjuje vse utemeljene zahtevke delavcev in ga nato izterja od podjetja. Dodalo je, da Fogasa lahko sklene pogodbe o povračilu, ki ji omogočajo, da reprogramira dolgove ali se dogovori za obročno plačilo dolgovanih vsot od prispevkov za socialno varnost. Sodišče je nato ugotovilo, da se država ni obnašala kot javnopravni upnik, čigar posredovanje bi se moralo primerjati z ravnanjem zasebnega vlagatelja, ki svoj kapital naloži z namenom, da mu na bolj ali manj kratek rok prinese donos, temveč kot „javnopravni upnik, ki enako kot zasebni upnik želi izterjati vsote, ki so mu dolgovane, in v ta namen z dolžnikom sklene pogodbe, na podlagi katerih se dolg reprogramira ali določi obročno plačevanje skupnih dolgov, da bi se olajšalo njihovo vračanje“ (točka 46). Dodalo je, da so bile zadevne pogodbe sklenjene na podlagi okoliščine, da je imel Tubacex obveznost na podlagi zakona povrniti plače, ki jih je izplačala Fogasa, in plačati dolgove od prispevkov za socialno varnost, ter da torej niso ustvarile novih dolgov Tubacexa do javnih oblasti (točka 47). Na koncu je Sodišče izjavilo, da ‚obresti, ki se običajno uporabljajo za tako vrsto terjatve, so tiste, ki so namenjene odpravi škode, ki jo upnik utrpi zaradi zamude dolžnika pri izpolnitvi svoje obveznosti plačati dolg, to je zamudne obresti‘ in da ‚[v] primeru, da bi bila stopnja zamudnih obresti za dolgove do javnopravnih upnikov drugačna od tiste, ki se uporablja za dolgove do zasebnega upnika, bi bilo treba uporabiti to zadnjo stopnjo, če bi bila višja od prve‘ (točka 48). Glede na te elemente je Sodišče razglasilo za nično odločbo 97/21 ‚v delu, s katerim je razglasila za nezdružljive s členom [87 ES] ukrepe, ki jih je Kraljevina Španija sprejela v korist [Tubacex] v delu, v katerem je bila obrestna stopnja 9-odstotna, uporabljena za dolgove tega zadnjega do [Fogase] in do SSSV, nižja od tržnih obrestnih mer‘.
[...]
23 Po sodbi Tubacex je Komisija ponovno pretehtala odločbo z dne 28. oktobra 1998. S pismom z dne 16. februarja 2000 je španski vladi sporočila svojo odločitev začeti postopek, predviden v členu 88(2) ES glede „elementov pomoči, […] ki so bili označeni za nezdružljive s skupnim trgom, navedeni v členu 1 odločbe [z dne 28. oktobra 1998]“, in jo povabila, da poda svoje pripombe. […]
24 Komisija je 20. septembra 2000 sprejela [sporno] odločbo.
[...]
26 [V tej odločbi] je Komisija […] odločila, da ‚pogodbe o povračilu, sklenjene med Fogaso in Sniace, ter pogodbe o reprogramiranju plačil, sklenjene med organi socialne varnosti in Sniace, niso [bile] državna pomoč‘ (enaintrideseta uvodna izjava) in, posledično, da ‚je [bilo] treba spremeniti njeno odločbo [z dne 28. oktobra 1998]‘ (dvaintrideseta uvodna izjava).
27 Izrek [sporne] odločbe se glasi:
‚Člen 1
Odločba [z dne 28. oktobra 1998] se spremeni, kot sledi:
1) Člen 1, odstavek 1, se nadomesti z naslednjim odstavkom:
‚Naslednji ukrepi, ki jih je Španija izvedla v korist [Sniace], niso državna pomoč:
a) pogodba z dne 8. marca 1996 (spremenjena s pogodbo z dne 7. maja 1996), ki sta jo sklenila Sniace in [SSSV] za reprogramiranje dolga v skupni višini 2903,381.848 [ESP] (kar je 17,449.676,34 eura) od glavnice, kot je bila ponovno spremenjena s pogodbo z dne 30. septembra 1997 o ponovnem reprogramiranju dolga v skupni višini 3510,387.323 [ESP] (kar je 17,449.676,34 eura) od glavnice in
b) pogodbi z dne 5. novembra 1993 in z dne 31. oktobra 1995, ki sta ju sklenili Sniace in [Fogasa], prvo za vsoto 1362,708.700 [ESP] (kar je 8,190.044,23 eura) in drugo za vsoto 339,459.878 [ESP] (kar je 2,040.194,96 eura).‘
2) Člen 2 se črta.
[...]‘
[...]
29 S sklepom z dne 4. decembra 2000 je predsednik Sodišča odredil izbris zadeve pod opr. št. C-479/98 iz vpisnika Sodišča.“
Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
3 Lenzing je s tožbo, ki jo je 11. februarja 1999 vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje, predlagala, da se odločba z dne 28. oktobra 1998 delno razglasi za nično. Potem ko je Komisija sprejela sporno odločbo, je Lenzing predložila svoja stališča z dopisom, vpisanim v sodnem tajništvu 12. februarja 2001, v katerem je med drugim preoblikovala svoje predloge in Sodišču prve stopnje predlagala, naj razglasi ničnost člena 1 sporne odločbe, kolikor določa, da neizterjava terjatev, zvišanj zaradi zamud in obresti, dolgovanih SSSV, pogodbe z dne 8. marca 1996, 7. maja 1996 in 30. septembra 1997, neizterjava terjatev in zamudnih obresti, dolgovanih SSSV, ter pogodbi z dne 5. novembra 1993 in 31. oktobra 1995 niso državna pomoč v smislu člena 87(1) ES.
4 V izpodbijani sodbi je Sodišče prve stopnje najprej zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki sta ga vložila Kraljevina Španija in Komisija, in sklenilo, da je treba šteti, da Lenzing sporna odločba posamično zadeva.
5 V tem smislu je Sodišče prve stopnje v točki 73 izpodbijane sodbe opozorilo na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero osebe, ki niso naslovniki odločbe, lahko uveljavljajo, da jih ta posamično zadeva le, če se ta odločba nanje nanaša zaradi njihovih posebnih osebnih lastnosti ali zaradi posebnih dejanskih okoliščin, ki jih ločujejo od kogarkoli drugega, in jih pri tem individualizira podobno kot naslovnika odločbe.
6 Nato je v točki 74 navedene sodbe poudarilo, da je bilo ravno na področju državnih pomoči že odločeno, da odločba Komisije o ustavitvi postopka formalne preiskave na podlagi člena 88(2) v zvezi s posamično pomočjo (v nadaljevanju: formalni postopke preiskave) poleg upravičenega podjetja posamično zadeva tudi temu konkurenčna podjetja, ki so imela dejavno vlogo v tem postopku, če je bil njihov položaj na trgu znatno prizadet zaradi ukrepa pomoči, ki je predmet izpodbijane odločbe (sodba z dne 28. januarja 1986 v zadevi Cofaz in drugi proti Komisiji, 169/84, Recueil, str. 391, točka 25).
7 Prvič, prvostopenjsko sodišče je glede sodelovanja Lenzing v upravnem postopku v točkah od 77 do 79 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Lenzing sprožila formalni postopek preiskave, saj se je postopek začel zaradi njene prijave, in v njem dejavno sodelovala ter predložila podrobna stališča.
8 Drugič, glede prizadetosti konkurenčnega položaja Lenzing je Sodišče prve stopnje v točki 80 navedene sodbe opozorilo, da v fazi preizkusa dopustnosti zadostuje, če tožeča stranka na upošteven način navede razloge, zakaj bi odločba Komisije lahko škodila njenim legitimnim interesom s tem, da znatno prizadene njen položaj na zadevnem trgu.
9 Prvostopenjsko sodišče je nato v točkah od 81 do 91 izpodbijane sodbe preučilo trditve, ki jih je Lenzing navajala, da bi dokazala prizadetost svojega položaja na trgu. Navedene točke se glasijo:
„81 Treba je ugotoviti, da je v tej zadevi [Lenzing] v svoji tožbi poudarila dejstvo, da so zatrjevane pomoči znatno prizadele njen konkurenčni položaj na trgu viskoznih vlaken, ker so omogočile Sniace, da se umetno obdrži v delovanju, čeprav so bili na trgu zelo omejeno število proizvajalcev, živahna konkurenca in pomembne presežne zmogljivosti.
82 Da bi izkazala obstoj teh presežnih zmogljivosti, se je [Lenzing] izrecno sklicevala na določene strani v pripombah, ki jih je predložila 27. marca 1998 po začetku postopka [formalne preiskave] in ki jih je priložila svoji tožbi. Te strani vsebujejo podatke o porabi, proizvodnji in zmogljivostih za proizvodnjo viskoznih vlaken v Skupnosti za leta od 1992 do 1997, podatke, katerih vir je Comité international de la rayonne et des fibres synthétiques (CIRFS, mednarodni odbor za viskozo in sintetična vlakna).
83 Med drugim se je na obravnavi [Lenzing] sklicevala na nekatere podatke, vsebovane v njeni prijavi z dne 4. julija 1996, prav tako priloženi k njeni tožbi. V tej prijavi je dala podatke o trgu viskoznih vlaken, navedla proizvajalce viskoze, ki so bili takrat prisotni na trgu, predložila oceno o njihovih proizvodnih zmogljivostih in dodala natančnejše podatke o količini viskoznih vlaken, ki jih je prodala Sniace med letoma 1991 in 1995, s tem da je razdelila količino, prodano v Španiji, in tisto, izvoženo v Italijo.
84 Komisija ni predložila nobenega elementa, ki bi zbudil dvom o točnosti informacij, ki jih je predložila [Lenzing]. Nasprotno, priznala je, tako v svojem ugovoru nedopustnosti kot tudi v odločbi z dne 28. oktobra 1998, da so na trgu viskoznih vlaken presežki zmogljivosti. Tako je v uvodni izjavi 74 te odločbe izrecno navedla, da ‚Sniace deluje v sektorju, ki upada, zaradi česar so nekateri njeni konkurenti zmanjšali svoje zmogljivosti‘, da je ‚[p]roizvodnja teh vlaken v Evropskem gospodarskem prostoru upadla s 760.000 ton v letu 1992 na 684.000 ton leta 1997 (to je zmanjšanje za 10 odstotkov) in poraba v tem obdobju se je zmanjšala za 11 odstotkov‘, ter da ‚povprečna stopnja izkoriščanja zmogljivosti med tem obdobjem je bila približno 84-odstotna, kar je malo za tako zelo kapitalsko intenziven sektor‘.
85 Poleg tega je treba poudariti, da je Komisija priznala, tako v odločbi z dne 28. oktobra 1998 (uvodna izjava 80) kot tudi v [sporni odločbi] (uvodna izjava 29), da so pomembne finančne težave, ki jih je imela Sniace, resno ogrozile njene možnosti za preživetje in da če bi SSSV začela s prisilno izterjavo svojih terjatev, bi to lahko povzročilo zaprtje te družbe. Vendar bi, glede na zelo malo proizvajalcev na trgu in presežke proizvodnih zmogljivosti, ki na njem obstajajo, umik Sniace lahko pomembno učinkoval na konkurenčen položaj proizvajalcev, ki bi ostali, s tem da bi zmanjšal njihove presežne zmogljivosti in izboljšal njihov trgovski položaj. Čeprav Sniace res ni eden najpomembnejših proizvajalcev viskoznih vlaken v Skupnosti, njenega položaja na trgu ni mogoče zanemariti. Tako je treba predvsem omeniti, da je Komisija v deveti uvodni izjavi odločbe z dne 28. oktobra 1998 navedla, da je zmogljivost proizvodnje viskoznih vlaken Sniace ‚[blizu] 32.000 ton (približno 9 odstotkov skupnih zmogljivosti na ravni Skupnosti)‘.
86 Treba je ugotoviti, da so ti elementi take narave, da izkazujejo, da je položaj [Lenzing] na trgu znatno prizadet z izpodbijano odločbo.
87 Med drugim je [Lenzing] poudarila, da so zatrjevane pomoči omogočile Sniace, da prodaja svoje proizvode v Skupnosti po cenah, ki so bile za približno 20 odstotkov nižje od povprečnih cen njenih konkurentov. [Lenzing] se je v podporo tej trditvi sklicevala na izjave družb Courtauld plc in Säteri, ki so navedene v petnajsti in sedemnajsti uvodni izjavi odločbe z dne 28. oktobra 1998. V svoji repliki je to trditev dopolnila z izrecnim sklicevanjem na svoje pismo z dne 18. junija 1997, priloženo njeni tožbi, v katerem je Komisiji predložila dodatne informacije o evropskem trgu viskoznih vlaken. V tem pismu so tabele, ki za leta od 1989 do 1996 navajajo količine viskoznih vlaken in vlaken modala, ki sta jih Sniace in [Lenzing] dostavila v Španijo, ter količine, ki so jih Sniace ter avstrijski proizvajalci dostavili v Francijo in Italijo. To pismo vsebuje tudi podatke o cenah za uvoz, ki so jih v Franciji in Italiji od leta 1989 do leta 1996 imeli Sniace in drugi proizvajalci. Med drugim je [Lenzing] svoji repliki priložila tabele, v katerih so navedeni enaki podatki za obdobje od leta 1997 do sredine leta 2001. Iz teh različnih podatkov izhaja, da so bile v večini primerov in z izjemo proizvajalcev iz Vzhodne Evrope cene Sniace nižje od cen, ki so jih imeli ostali evropski proizvajalci.
88 Komisija ne izpodbija, da je Sniace svoje proizvode prodajala po cenah, ki so bile nižje od cen njenih evropskih konkurentov. Zatrjuje samo, da splošno znižanje cen za več kot 30 odstotkov na trgu med letoma 1990 in 1996 ni posledica podelitve zatrjevanih pomoči Sniace, temveč zunanjih dejavnikov, med njimi uvoza iz Azije. Med drugim je treba omeniti, da je bilo v članku v specializirani publikaciji European Chemical News, ki jo je Komisija priložila svojemu ugovoru nedopustnosti, zapisano, da ‚[o]pazovalci trga potrjujejo, da ima Sniace še naprej negativen vpliv na cene, ki je močnejši od njenega šibkega položaja na trgu‘.
89 Tako ni mogoče izključiti, da so zatrjevane pomoči, med katerimi je nekatere Komisija označila za ‚znatno korist‘ (osemdeseta uvodna izjava odločbe z dne 28. oktobra 1998), Sniace omogočile, da svoje proizvode prodaja po nižjih cenah kot njeni konkurenti, med njimi tudi [Lenzing].
90 Na koncu, razlog, ki ga Komisija opira na dejstvo, da je med obravnavanim obdobjem [Lenzing] imela dobre poslovne rezultate in je povečala svojo proizvodnjo, sploh ni upošteven. Za znatno prizadetost položaja zainteresirane osebe na trgu ni treba, da se izkaže kot zmanjšanje donosnosti, zmanjšanje tržnega deleža ali obratovanje z izgubo. V tem kontekstu se postavlja vprašanje, ali bi bila zainteresirana oseba v boljšem položaju, če ne bi bilo odločbe, ki jo izpodbija. Tako kot pravilno poudarja [Lenzing], lahko to veljavno pomeni tudi hipoteza izgube zaslužka te osebe zaradi podelitve koristi enemu od njenih konkurentov s strani javnih oblasti.
91 Iz tega izhaja, da je [Lenzing] upoštevno navedla razloge, zaradi katerih bi [sporna] odločba lahko škodila njenim legitimnim interesom, s tem da bi pomembno prizadela njen položaj na trgu. Treba je torej ugotoviti, da jo [sporna] izpodbijana odločba posamično zadeva.“
10 Sodišče prve stopnje je po temelju ugodilo tožbenem razlogu, ki ga je navajal Lenzing, in sicer, da je Komisija kršila člen 87(1) ES, ker je napačno uporabila merilo zasebnega upnika.
11 Prvostopenjsko sodišče je menilo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker je štela, da inkriminirana ravnanja SSSV in Fogase izpolnjujejo merilo zasebnega upnika. Razlogovanje, ki mu je sledilo Sodišče prve stopnje glede tega vidika, je predstavljeno v točkah od 154 do 160 izpodbijane sodbe:
„154 Iz [sporne] odločbe in iz pisnih navedb Komisije izhaja, da ta zaradi treh razlogov ocenjuje, da sta se v tej zadevi SSSV in Fogasa obnašala kot zasebni upnik.
155 Prvič, Komisija primerja ravnanje teh dveh organizmov z ravnanjem zasebnih upnikov Sniace. Trditev opira predvsem na dejstvo, da SSSV in Fogasa, ki sta uporabila svojo pravico, da se vzdržita, nista sodelovala pri pogodbi iz oktobra 1996 in se tako nista, drugače kot ti zasebni upniki, de facto odpovedala 40 odstotkom svojih terjatev. […]
156 Ta prva primerjava je očitno napačna. SSSV in Fogasa sta bila dejansko v drugačnem položaju kot zasebni upniki Sniace. Glede tega je treba spomniti, da imata ta organizma pravico vzdržati se, da so njune terjatve privilegirane in da imata na voljo določena jamstva, to je zastavne pravice v primeru SSSV in hipoteko v primeru Fogase. […]
157 Drugič, Komisija uveljavlja dejstvo, da Banesto ni začel prisilne izvršbe svojih terjatev, čeprav so bile zavarovane s hipoteko. […]
158 Treba je ugotoviti, da ta druga primerjava očitno ni nič bolj prepričljiva kot prva. Noben element v spisu dejansko ne omogoča domneve, da je bil Banesto v primerljivem položaju kot SSSV in Fogasa. Glede tega je treba omeniti, da spis ne vsebuje nobenega podatka, tudi sumarnega ne, o okoliščinah, v katerih se je ta banka odločila, da ne bo prisilno izterjala svojih terjatev. […]
159 Tretjič, Komisija navaja, da sta s sklenitvijo zadevnih pogodb o reprogramiranju dolga in povračilu SSSV in Fogasa ‚želel[a] v največji možni meri povečati svoje možnosti, da v celoti izterja[ta] dolgovane vsote, ne da bi utrpel[a] finančno izgubo‘ (trideseta uvodna izjava [sporne] odločbe). V devetindvajseti uvodni izjavi [sporne] odločbe, ki se sklicuje na odločbo Komisije z dne 28. oktobra 1998, dodaja, za SSSV, da je ‚s tem, da se je izognil prisilni izvršbi, da ne bi sprožil začetka likvidacije tega podjetja, [ta organizem] deloval na način, s katerim je v največji možni meri povečal svoje možnosti, da izterja dolg‘.
160 Treba je ugotoviti, da te navedbe nikakor niso izkazane. Prvič, izrecno nasprotujejo ponavljajoči se trditvi Komisije, po kateri sta SSSV in Fogasa imela zadostne privilegije in zavarovanja, tako da ju nič ni spodbujalo v prisilno izvršbo njunih terjatev. Drugič, Komisija ni imela zadostnih podatkov, da bi lahko na podlagi popolnega poznavanja položaja presojala možnosti za bodočo donosnost in sposobnost gospodarskega preživetja Sniace. Tako je treba omeniti, da je na predlog Sodišča prve stopnje v okviru ukrepov procesnega vodstva […], da mu sporoči, kakšen je bil razvoj poslovnih dosežkov (prihodki od prodaje in dobički ali izgube) in deleža dolgov Sniace v letih od 1991 do 2000, Kraljevina Španija priznala, da teh podatkov nima. V teh okoliščinah se ni mogoče zanašati na trditev Komisije, po kateri so ‚španske oblasti toženi stranki na verodostojen način […] zagotovile, da je SSSV […] delovala z namenom ohraniti vse pravice, ki jih je imela do Sniace‘. Še več, Komisija ni imela nobenega prepričljivega in realističnega načrta reorganizacije Sniace. […]“
12 Posledično je Sodišče prve stopnje v točki 162 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je prvi tožbeni razlog utemeljen in je zato treba člen 1, odstavek 1, sporne odločbe razglasiti za ničnega in drugega tožbenega razloga, ki ga je navajal Lenzing, ni treba obravnavati.
Predlogi strank
13 V pritožbi Kraljevina Španija Sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo;
– ugodi predlogom, podanim na prvi stopnji, in torej tožbo zavrže kot nedopustno oziroma podredno zavrne kot neutemeljeno;
– Lenzingu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.
14 Komisija Sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano sodbo;
– ugodi predlogom, podanim na prvi stopnji;
– Lenzingu naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.
15 Lenzing Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne;
– ugodi predlogom, ki jih je Lenzing podal na prvi stopnji;
– Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka ter Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji.
Pritožba
16 V utemeljitev svoje pritožbe Kraljevina Španija navaja dva razloga. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na dopustnost tožbe, ki jo je vložila Lenzing na prvi stopnji, drugi pa se nanaša na to, da naj bi Sodišče prve stopnje napačno razlagalo merilo zasebnega upnika.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
17 V prvem pritožbenem razlogu Kraljevina Španija trdi, pri tem jo podpira tudi Komisija, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, s tem ko je štelo, da sporna odločba Lenzing posamično zadeva v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.
18 Najprej, španska vlada, sklicujoč se na zgoraj navedeno sodbo Cofaz in drugi proti Komisiji, trdi, da je Sodišče prve stopnje, v nasprotju z zahtevami, ki jih določa sodna praksa Skupnosti, prišlo do tega sklepa izključno na podlagi vloge, ki jo je Lenzing imela v formalnem postopku preiskave, pri čemer pa ni preučilo oziroma je to storilo na neustrezen način, ali je sporna odločba položaj tega podjetja na trgu znatno prizadela.
19 V tem smislu španski organi poudarjajo, da ukrepi, ki sta jih sprejela Fogasa in SSSV glede Sniace, ki je majhen gospodarski subjekt, ki ima približno 10-odstotni tržni delež, Lenzingu, podjetju, ki pripada skupini, ki je med glavnimi proizvajalci viskoze v Skupnosti, ne bi mogli povzročiti nikakršne škode. Tako naj bi se v zadevnem obdobju tako tržni delež kot dobiček Lenzing povečala.
20 Sodišče prve stopnje pa naj teh elementov ne bi upoštevalo oziroma je menilo, da so neupoštevni, in naj bi nasprotno upoštevalo okoliščine, ki označujejo izključno položaj Sniace na trgu, ne pa Lenzing, kot na primer preživetje tega podjetja, zahvaljujoč zadevnim podpornim ukrepom oziroma raven cen, ki jih je to imelo. Prvostopenjski sodnik naj bi tako popolnoma odvzel smisel zahtevi iz sodne prakse, po kateri je potrebna dejanska prizadetost konkurenčnega položaja podjetja, ki se pritožuje.
21 Španska vlada Sodišču prve stopnje v nadaljevanju očita, da je svoje razlogovanje pretežno utemeljilo na izgubi dobička, ki naj bi jo Lenzing domnevno utrpela, zato ker je Sniace ostala na trgu. Vendar pa tudi ob predpostavki, da je Lenzing dejansko imela navedeno izgubo, ta okoliščina sama po sebi ne omogoča sklepa, da je zadoščeno pogoju o znatni prizadetosti položaja zadevnega subjekta na trgu. Sama zahteva po obstoju te prizadetosti naj bi poleg tega izključevala možnost, da se izguba dobička, kot je to storilo Sodišče prve stopnje, domneva.
22 V vsakem primeru Lenzing po mnenju španskih organov ni imel izgube pri dobičku, to pa naj bi dokazovalo dejstvo, da se je splošna situacija tega podjetja v zadevnem obdobju izboljšala. Na koncu poudarjajo, da zadevni ukrepi niso bili v obliki dodatnih sredstev za Sniace, temveč je šlo za pogodbe o povračilu dolgov s plačilom obresti, kar je za to podjetje pomenilo novo finančno breme. Torej ni mogoče trditi, da bi bili konkurenti Sniace brez teh ukrepov nujno v boljšem položaju.
23 Komisija dodaja, da iz sodne prakse Skupnosti izhaja, da mora konkurent, ki se pritožuje, na upošteven način izkazati negativne posledice, ki so ga konkretno in osebno doletele zaradi dodelitve pomoči, kot tudi v kolikšni meri je bil prizadet njegov položaj na trgu. Sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo te zahteve glede dokaznega bremena o prizadetosti, ker se je oprlo na splošne tržne podatke in učinke, ki so jih zaznali drugi konkurenti, da je presodilo, da Lenzing sporna odločba posamično zadeva. Poleg tega Lenzing, čeprav je bila večkrat pozvana, v postopku na prvi stopnji ni bila sposobna predložiti slehernega dokaza o škodi, ki naj bi jo utrpela zaradi zadevnih ukrepov pomoči, njeni rezultati pa so se v zadevnem obdobju stalno in znatno izboljševali.
24 Lenzing nasprotno meni, da je Sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da jo je sporna odločba posamično zadevala. V skladu z zahtevami, ki jih je postavila sodna praksa Skupnosti, naj bi to podrobno in prepričljivo ugotovilo znatno prizadetost njenega položaja na trgu, upoštevaje elemente, kot so tržni delež, ki ga ima Sniace, nadaljevanje dejavnosti na trgu, za katerega so značilne presežne zmogljivosti in slaba konkurenca, oziroma prakso umetno nizkih cen tega podjetja. Torej naj ne bi bilo točno, da se je Sodišče prve stopnje glede tega oprlo le na obstoj domnevnega izgubljenega dobička. V vsakem primeru bi bil ta element zelo upošteven v okviru analize prizadetosti konkurenčnega položaja Lenzing, kolikor bi se slednja vsekakor znašla v boljšem položaju glede na zadevni trg, če bi njena konkurentka izginila. Dejansko bi si preostala podjetja lahko prisvojila tako sproščene tržne deleže in uporabila svoje presežne zmogljivosti.
25 Obstoj konkretne prizadetosti konkurenčnega položaja Lenzing naj bi potrjevala vrsta okoliščin, in sicer obstoječe neposredno konkurenčno razmerje med podjetjema na istih geografskih trgih, glede istih strank, dejstvo, da je Sniace v zadevnem obdobju osvojila nove tržne deleže, dejstvo, da zadevni ukrep pomeni pomoč za delovanje s posebno omejujočimi učinki za konkurenco ter navsezadnje stroški, ki jih je imela Lenzing, in pomoč, ki jo je ponudila v okviru formalnega postopka preiskave.
26 Lenzing poleg tega poudarja, da Kraljevina Španija in Komisija svoje trditve opirata na preveč ozko razlago sodne prakse Skupnosti, zlasti na zgoraj navedeno sodbo Cofaz in drugi proti Komisiji. Ta sodna praksa naj bi se dejansko omejevala na zahtevo, da konkurent prijavitelj dokaže, da bi njegov položaj na trgu državna pomoč „lahko“ prizadela, in ne zahteva torej dokaza „dejanske“ prizadetosti, ker bi to konkurentom upravičencev do take pomoči nalagalo pretežko dokazno breme.
27 Končno, Komisija naj bi v svojem odgovoru na tožbo preveč pozitivno ocenjevala gospodarski položaj Lenzing v zadevnem obdobju, da bi zmanjšala učinke zadevne pomoči. Tem ocenam naj bi poleg tega nasprotovali tudi podatki, vsebovani v dokumentih, ki jih je Komisija uporabila v okviru postopka na prvi stopnji.
Presoja Sodišča
28 V prvem pritožbenem razlogu Kraljevina Španija, ob podpori Komisije, v bistvu trdi, da elementi, na podlagi katerih je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana znatna prizadetost položaja Lenzing na trgu, ne zadostujejo za sklep o resničnosti take prizadetosti.
29 Uvodoma je treba opozoriti, da v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES fizične ali pravne osebe lahko sprožijo postopke zoper odločbo, ki je naslovljena na drugo osebo, če jih ta odločba neposredno in posamično zadeva.
30 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se lahko subjekti, ki niso naslovniki odločbe, sklicujejo na to, da jih odločba posamično zadeva, le kadar nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih značilnosti ali dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na vse druge subjekte in jih torej individualizira podobno kot naslovnika odločbe (glej zlasti sodbe z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223; z dne 19. maja 1993 v zadevi Cook proti Komisiji, C‑198/91, Recueil, str. I‑2487, točka 20, in z dne 13. decembra 2005 v zadevi Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, C-78/03 P, Zodl., str. I‑10737, točka 33).
31 Natančneje pa na področju državnih pomoči velja, da se subjekti, razen naslovnikov, ki dvomijo o utemeljenosti odločbe o presoji pomoči, lahko sklicujejo, da ji zadevna odločba posamično zadeva v primerih, ko je pomoč, ki je predmet zadevne odločbe, njihov položaj na trgu znatno prizadela (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Cofaz in drugi proti Komisiji, točke od 22 do 25, in Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, točki 37 in 70).
32 Glede ugotovitve obstoja te prizadetosti je Sodišče že imelo priložnost natančneje opredeliti, da zgolj okoliščina, da bi zadevna odločba lahko v določeni meri vplivala na konkurenčne odnose na upoštevnem trgu in da je bilo to podjetje v kakršnem koli konkurenčnem odnosu z upravičencem iz tega akta, še ne pomeni, da je mogoče šteti, da navedeni akt to podjetje posamično zadeva (glej v tem smislu sodbo z dne 10. decembra 1969 v zadevi Eridania in drugi proti Komisiji, 10/68 in 18/68, Recueil, str. 459, točka 7, ter sklep z dne 21. februarja 2006 v zadevi Deutsche Post in DHL Express proti Komisiji, C‑367/04 P, neobjavljena v ZOdl., točka 40).
33 Torej se podjetje ne more sklicevati zgolj na svojo lastnost konkurenta podjetju, ki je upravičeno do pomoči, temveč mora tudi dokazati, da je v takem dejanskem položaju, da je individualiziran podobno kot naslovnik (sodba z dne 23. maja 2000 v zadevi Comité d’entreprise de la Société française de production in drugi proti Komisiji, C‑106/98 P, Recueil, str. I‑3659, točka 41, ter zgoraj naveden sklep Deutsche Post in DHL Express proti Komisiji, točka 41).
34 Vendar pa v nasprotju s tem, kar trdita Kraljevina Španija in Komisija, iz sodne prakse Sodišča ne izhaja, da bi bilo treba poseben status, značilen za subjekt, ki ni naslovnik odločbe v smislu zgoraj navedene sodbe Plaumann proti Komisiji, v primerjavi z vsakim drugim gospodarskim subjektom nujno izpeljati iz elementov, kot so: večje zmanjšanje prometa, nezanemarljive finančne izgube ali znatno zmanjšanje tržnega deleža po dodelitvi zadevne pomoči.
35 Dejansko, kot je generalna pravobranilka poudarila v točkah od 43 do 45 sklepnih predlogov, podelitev državne pomoči lahko prizadene konkurenčni položaj subjekta tudi drugače, zlasti tako, da povzroči izgubo dobička ali manj ugodna gibanja od gibanj, če pomoči ne bi bilo. Prav tako se intenzivnost prizadetosti spreminja glede na več dejavnikov, kot na primer sestava zadevnega trga ali vrsta zadevne pomoči. Dokaza znatne prizadetosti položaja konkurenta na trgu torej ni mogoče omejiti na prisotnost določenih elementov, ki kažejo na poslabšanje njegovega gospodarskega ali finančnega uspeha.
36 Poleg tega ni mogoče izključiti, da se v določenih primerih podjetju uspe izogniti oziroma mu uspe vsaj omejiti tako poslabšanje, na primer s prihranki oziroma prodorom na donosnejše trge. Če bi sprejeli argumentacijo španskih organov in Komisije, bi to pomenilo razlago člena 230, četrti odstavek, ES, v skladu s katero bi podjetje v navedenih okoliščinah tvegalo, da mu, čeprav bi imelo znatne posledice zaradi podelitve državne pomoči konkurentu, procesno upravičenje za izpodbijanje odločbe o presoji zadevnih ukrepov ne bi bilo priznano.
37 V obravnavani zadevi iz točk od 81 do 90 izpodbijane sodbe izhaja, da Sodišče prve stopnje ni le na splošno poudarilo obstoja konkurenčnega odnosa med Lenzing in Sniace, temveč je svojo odločitev glede obstoja prizadetosti položaja Lenzing na trgu utemeljilo na vrsti dokazov, ki jih je slednja predložila, in sicer da je izkazala posebnosti konkurenčnega položaja na trgu viskoznih vlaken, za katerega je značilno zelo omejeno število proizvajalcev in znatne presežne proizvodne zmogljivosti, pomen izkrivljanj, ki jih povzroča podelitev pomoči podjetju, ki deluje na takem trgu, kot tudi učinek pomoči na raven cen, ki jih ima Sniace.
38 Sodišče prve stopnje je zlasti zaradi razlogov, ki jih je generalna pravobranilka predstavila v točkah 45 in 46 sklepnih predlogov, lahko pravilno menilo, v točki 85 izpodbijane sodbe, da ohranitev subjekta na trgu, ki ima značilnosti trga viskoze, značilnosti, ki jih španska vlada ni izpodbijala, lahko občutno učinkuje na položaj njenih konkurentov.
39 Tako se na primer položaj Lenzing jasno ločuje od tistega v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum (točka 72), v kateri je Sodišče ugotovilo, da konkurenčni položaj članov tožečega združenja v tej zadevi ni bil znatno prizadet, zaradi številnih subjektov, in sicer vseh kmetov v Evropski uniji, ki jih je mogoče šteti za konkurente upravičencev iz programa nakupa zadevnih zemljišč.
40 Poleg tega je treba ugotoviti, da Kraljevina Španija in Komisija Sodišču nista predložili nobenega dokaza o izkrivljanju dokazov, predloženih Sodišču prve stopnje, oziroma o netočnosti njegovih ugotovitev v zvezi z listinami v spisu, kar bi zbudilo dvom o njegovi suvereni presoji dejanskega stanja glede prizadetosti položaja Lenzing na trgu.
41 Končno v navedenih okoliščinah Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, kot to trdi Komisija, da je kršilo pravila o porazdelitvi dokaznega bremena. V tem smislu zadostuje opozorilo, da je pravostopenjsko sodišče v točki 80 izpodbijane sodbe, v skladu z zahtevami, ki jih je postavila sodna praksa v zgoraj navedeni sodbi Cofaz in drugi proti Komisiji, menilo (točka 28), da mora Lenzing upoštevno navesti razloge, zaradi katerih bi odločba Komisije lahko škodila njenim legitimnim interesom in znatno prizadela njen položaj na zadevnem trgu. Vendar so zaradi razlogov, navedenih v točkah od 34 do 39 te sodbe, elementi, ki jih je navajala Lenzing, Sodišče prve stopnje pa obravnavalo, taki, da je bila taka prizadetost izakazana.
42 Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
43 V drugem pritožbenem razlogu Kraljevina Španija trdi, da je Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo, ker naj bi napačno razlagalo merilo zasebnega upnika.
44 V izpodbijani sodbi naj bi namreč po eni strani napačno odločilo, da je odobritev preprogramiranja dolgov sama po sebi v nasprotju z merilom zasebnega upnika in, na drugi strani, da se v primeru nespoštovanja pogodbe o reprogramiranju zasebni upnik vedno nujno odloči za prisilno izvršitev svojih dolgov. Ta pristop naj bi bil v nasprotju s sodno prakso, in sicer sodbo Sodišča v zadevi Tubacex in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2002 v zadevi HAMSA proti Komisiji (T‑152/99, Recueil, str. II‑3049), v katerih naj bi bilo izrecno ugotovljeno, da so ukrepi reprogramiranja plačila dolgov ali odpis dolgov popolnoma združljivi z merilom zasebnega upnika.
45 Glede tega španski organi poudarjajo, da je treba navedene ukrepe vedno preučiti ob upoštevanju okoliščin posameznega primera. Sodišče prve stopnje pa naj ne bi upoštevalo vrste elementov in dejavnikov, ki naj bi kazali, da sta oba španska javna organa sprejela ustrezno odločitev glede izterjave svojih dolgov, ki je v skladu z ravnanjem zasebnega upnika. Španska vlada se zlasti sklicuje na dejstvo, da bi likvidacija Sniace zaradi morebitne prisilne izvršbe povzročila nove dolgove do Fogase zaradi plačila plač in drugih izplačil odpuščenim delavcem, da so bili zneski v zadostni meri zavarovani in so se zanje obračunavale zakonske obresti, da je podjetje že vrnilo del svojih dolgov, da ni ustvarilo novih in da tudi drugi upniki svojih terjatev niso prisilno izterjevali.
46 Kraljevina Španija se v nadaljevanju sklicuje na notranja nasprotja v razlogovanju Sodišča prve stopnje v točki 146 izpodbijane sodbe, ker naj bi se to po eni strani strinjalo, da intervencija Fogase, ki jo predvideva zakonodaja Skupnosti članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca, sama po sebi nima elementov državne pomoči, in po drugi strani ugotavlja, da je vsaka javna intervencija, namenjena financiranju stroškov dejavnosti podjetja, kot je plačilo plač, lahko pomoč, kadar ima za posledico podelitev prednosti podjetju. V tem primeru bi intervencija Fogase, katere naloga je ravno ta, da prevzame obveznost za izplačilo plač delavcem v podjetjih, ki imajo gospodarske težave, dejansko vedno pomenila prednost za zadevno podjetje.
47 Komisija, ki se strinja s trditvami Kraljevine Španije, dodaja, da Sodišče prve stopnje, s tem ko se ni strinjalo z analizo, opravljeno v sporni odločbi, ni spoštovalo širokega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki je priznano Komisiji na področju zapletenih gospodarskih vprašanj. To pooblastilo naj bi bilo podvrženo sodnemu nadzoru le glede očitno napačne presoje.
48 Vendar upoštevaje po eni strani garancije, ki sta jih imeli Fogasa in SSSV, ter na drugi strani ravnanje zasebnih upnikov dejstvo, da Komisija spornih ukrepov ni štela za državne pomoči, v nobenem primeru ni očitno napačno. Sodišče prve stopnje naj bi vseeno prekoračilo meje, postavljene njegovemu sodnemu nadzoru, in presojo Komisije nadomestilo s svojo presojo ter tako kršilo ne le člen 87(1) ES, temveč tudi načelo institucionalnega ravnovesja med izvršilno in sodno oblastjo v Skupnosti, kot to izhaja iz Pogodbe ES.
49 Komisija Sodišču prve stopnje tudi očita, da pri svojem nadzoru nad uporabo merila zasebnega upnika ni opravilo ločene presoje, po eni strani, sklenitve pogodb o odlogu in reprogramiranju dolgov s Fogaso in SSSV ter, na drugi strani, neobstoja prisilne izterjave v primeru nespoštovanja teh pogodb. Vendar naj bi obstajala jasna razlika za upnika, ki se ravna po tržnih zakonitostih, če gre za sklenitev sporazuma o reprogramiranju, oziroma kakšne naj bi bile posledice glede na okoliščine primera, če bi dolžnik kršil tovrstno pogodbo.
50 Lenzing po eni strani trdi, pri čemer se v celoti strinja z razlogovanjem Sodišča prve stopnje, da številne trditve, ki jih navajata Kraljevina Španija ter Komisija, niso dopustne, ker pomenijo preprosto ponavljanje trditev, navedenih na prvi stopnji, oziroma se omejujejo na izpodbijanje presoje dejstev ali dokazov, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje.
Presoja Sodišča
51 Najprej je treba ugotoviti, da trditve, ki jih navajata Kraljevina Španija in Komisija v okviru drugega pritožbenega razloga, izhajajo iz načela, da naj bi Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi štelo, da zaradi sklenitve pogodb o reprogramiranju dolgov ter dejstva, da ni prišlo do prisilne izvršbe, ko so bile te pogodbe kršene, merilu zasebnega upnika ne more biti zadoščeno.
52 Vendar navedene trditve izhajajo iz napačnega razumevanja upoštevnih točk navedene sodbe.
53 Dejansko iz točk od 152 do 161 izpodbijane sodbe jasno izhaja, da, nasprotno kot to trdita španska vlada in Komisija, Sodišče prve stopnje svoje presoje ni utemeljilo na zadevnih ukrepih, niti na kakršnikoli nezakonitosti pogodb o reprogramiranju in povračilu dolgov samih po sebi, niti na domnevi, da bi v primeru nespoštovanja pogodb vsak zasebni upnik nujno sprožil izvršilne postopke zaradi poplačila svojih terjatev. Iz zgoraj navedenih točk nasprotno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj očitne napake pri presoji Komisije ob upoštevanju vrste elementov in okoliščin, ki so lastne obravnavani zadevi.
54 V navedenih okoliščinah večina trditev, ki so jih predložili španski organi in Komisija, postavlja pod vprašaj presojo dokaznih elementov, ki jo je opravilo Sodišče prve stopnje, ter slednjemu očita, da ni upoštevalo nekaterih elementov, ki jih štejejo za upoštevne, oziroma da je upoštevalo druge elemente, za katere menijo, da so neupoštevni. Vendar ta presoja ni predmet nadzora Sodišča, razen v primeru izkrivljanja dejstev ali dokazov, predloženih prvostopenjskemu sodišču, v obravnavani zadevi pa španska vlada tega ni dokazala oziroma tega ni niti zatrjevala (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 2. marca 1994 v zadevi Hilti proti Komisiji, C‑53/92 P, Recueil, str. I‑667, točka 42, z dne 7. januarja 2004 v zadevi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 49, ter z dne 23. marca 2006 v zadevi Mülhens proti UUNT C‑206/04 P, Recueil, str. I‑2717, točka 28).
55 Iz navedenega izhaja, da je navedeni razlog nedopusten, kolikor je uperjen zoper presojo dokazov Sodišča prve stopnje.
56 Glede trditve, da naj bi Sodišče prve stopnje prekoračilo meje nadzora, ki mu ga priznava sodna praksa glede zapletenih gospodarskih presoj, je treba najprej poudariti, da čeprav Sodišče Komisiji priznava območje proste presoje glede ekonomskih zadev, to ne pomeni, da se morajo sodišča Skupnosti vzdržati nadzora nad razlago podatkov ekonomske narave, ki jo opravi Komisija (sodba z dne 15. februarja 2005, Komisija proti Tetra Laval, C‑12/03 P, ZOdl., str. I‑987, točka 39).
57 Dejansko mora, v skladu s sodno prakso Sodišča, sodišče Skupnosti preveriti ne le vsebinsko točnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletene situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe (glej v tem smislu sodbe z dne 25. januarja 1979 v zadevi Racke, 98/78, Recueil, str. 69, točka 5; z dne 22. oktobra 1991 v zadevi Nölle, C‑16/90, Recueil, str. I‑5163, točka 12; Komisija proti Tetra Laval, točka 39, ter z dne 18. julija 2007 v zadevi Industrias Químicas del Vallés proti Komisiji, C‑326/05 P, ZOdl., str. I-0000, točka 76). Vendar v okviru tega nadzora s svojo gospodarsko presojo ne more nadomestiti presoje Komisije (sklep z dne 25. aprila 2002 v zadevi DSG Dradenauer Stahlgesellschaft proti Komisiji, C‑323/00 P, Recueil, str. I‑3919, točka 43).
58 Poleg tega je treba poudariti, da je v primeru, ko ima institucija Skupnosti široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, nadzor nad spoštovanjem določenih postopkovnih jamstev temeljnega pomena. Sodišče je tako že imelo priložnost opredeliti, da so med temi jamstvi tudi obveznost institucije, da skrbno in nepristransko preveri vse upoštevne elemente posameznega primera in da svojo odločitev v zadostni meri obrazloži (glej sodbe z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14, ter z dne 7. maja 1992 v zadevi Pesquerias De Bermeo in Naviera Laida proti Komisiji, C-258/90 in C-259/90, Recueil, str. I‑2901, točka 26).
59 Kar zadeva obravnavane zadeve, ni sporno, da gre pri vprašanju, ki ga je Komisija obravnavala, ali je mogoče nekatere ukrepe opredeliti kot državno pomoč, ker javni organi ne bi ravnali enako kot zasebni upnik, za zapleteno gospodarsko presojo.
60 Vendar iz točk od 154 do 160 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče prve stopnje pri sodnem preskusu te presoje le ugotovilo, pri čemer svoje gospodarske presoje ni nadomestilo s presojo Komisije, po eni strani določena očitna notranja nasprotja v besedilu sporne odločbe pri primerjavi položaja javnih in zasebnih upnikov, ki jo je opravila Komisija, ter, po drugi strani, neobstoj elementov, ki bi podpirali njene sklepe glede situacije enega od zasebnih upnikov ter prihodnje rentabilnosti in sposobnosti za preživetje Sniace.
61 S tem je Sodišče prve stopnje spoštovalo meje sodnega nadzora, ki ga sodišče Skupnosti lahko opravi glede presoje zapletenih gospodarskih položajev.
62 Iz teh ugotovitev izhaja, da je drugi pritožbeni razlog deloma nedopusten in deloma neutemeljen.
63 Ker Kraljevina Španija z nobenim pritožbenim razlogom ni uspela, je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
64 V skladu s členom 69(2) Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 118 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Lenzing je predlagala, naj se Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo lastnih stroškov kot tudi stroškov družbe Lenzing.
65 V skladu s členom 69(4), prvi pododstavek, Poslovnika Komisija nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
1) Pritožba se zavrne.
2) Kraljevina Španija nosi svoje stroške in stroške družbe Lenzing AG.
3) Komisija Evropskih skupnosti nosi svoje stroške.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.