1. Pravo Skupnosti – Načela – Sorazmernost – Obseg
2. Pravo Skupnosti – Načela – Sorazmernost – Akti institucij
1. Načelo sorazmernosti, ki je eno izmed temeljnih načel prava Skupnosti, zahteva, da ravnanja institucij Skupnosti ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jih zasleduje zadevna ureditev, pri tem pa velja, da je treba takrat, ko je mogoče izbrati med več ponujenimi primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, in da povzročene neprijetnosti ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje. Zato mora pri sprejemanju zakonodaje o varovanju javnega zdravja zakonodajalec Skupnosti polno upoštevati zadevne interese in zlasti lastninsko pravico ter zahteve po dobrem počutju živali.
(Glej točki 35 in 37.)
2. Veljavnost akta Skupnosti ni odvisna od retrospektivnih presojanj, zadevajoč njeno stopnjo učinkovitosti. Kadar mora zakonodajalec Skupnosti presojati bodoče učinke ureditve, ki jo je treba sprejeti, medtem ko se teh učinkov ne da natančno predvideti, se mu njegova presoja lahko očita le, če je očitno napačna glede na elemente, s katerimi je razpolagal ob sprejetju zadevne ureditve. Tako je treba v okviru sprejemanja predpisov, ki zadevajo varstvo javnega zdravja, dopustiti, da lahko institucije, kadar se pojavijo negotovosti glede obstoja ali obsega tveganj za zdravje ljudi, ob uporabi previdnostnega načela in preventivnega ukrepa sprejmejo zaščitne ukrepe, ne da bi morale čakati, da sta resničnost in resnost teh nevarnosti v celoti dokazani. Nasprotno, kadar novi elementi spremenijo dojemanje tveganja ali pokažejo, da se ta nevarnost lahko omeji z manj zavezujočimi ukrepi, kot so obstoječi, institucije in zlasti Komisija, ki ima predlagalno pravico, skrbijo za prilagoditev ureditve novim ugotovitvam.
(Glej točke od 38 do 40.)