Zadeva C-503/04

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Zvezni republiki Nemčiji

„Neizpolnitev obveznosti države – Sodba Sodišča, v kateri je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizvršitev – Člen 228 ES – Ukrepi, potrebni za izvršitev sodbe Sodišča – Odpoved pogodbe“

Povzetek sodbe

1. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Sodba Sodišča, v kateri je ugotovljena neizpolnitev obveznosti – Neizpolnitev obveznosti izvršitve sodbe – Denarna kazen

(člen 228(2) ES)

2. Približevanje zakonodaj – Revizijski postopek oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje – Direktiva 89/665

(člena 226 ES in 228 ES; Direktiva Sveta 89/665, člen 3)

3. Približevanje zakonodaj – Revizijski postopek oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje – Direktiva 89/665

(člena 226 ES in 228 ES; Direktiva Sveta 89/665, člen 2(6), drugi pododstavek)

4. Približevanje zakonodaj – Revizijski postopek oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje – Direktiva 92/50

(člen 226 ES; Direktiva Sveta 92/50)

5. Države članice – Obveznosti – Neizpolnitev obveznosti – Utemeljitev internega naloga – Nedopustnost

(člen 226 ES)

1. V okviru postopka, določenega v členu 228(2) ES, tožba ni nedopustna, ker Komisija več ne zahteva, naj se naloži denarna kazen. Ker je Sodišče pristojno, da naloži denarno sankcijo, ki je Komisija ni predlagala, tožba ni nedopustna zgolj zaradi dejstva, ker Komisija meni, da v določeni fazi postopka pred Sodiščem denarne kazni ni treba več naložiti.

(Glej točki 21 in 22.)

2. Posebni postopek, določen v členu 3 Direktive 89/665 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje, na podlagi katerega lahko Komisija ukrepa pri državah članicah, če meni, da je šlo za jasno in očitno kršitev določb Skupnosti na področju javnih naročil, pomeni preventivni ukrep, ki se ne more niti razlikovati od pristojnosti Komisije niti ne more nadomestiti njenih pristojnosti iz členov 226 ES in 228 ES.

(Glej točko 23.)

3. Države članice lahko na podlagi določbe člena 2(6), drugi pododstavek, Direktive 89/665 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje ohranijo učinke pogodb, sklenjenih ob kršitvi direktiv s področja oddaje javnih naročil, in s tem ščitijo legitimna pričakovanja pogodbene stranke, vendar določba ne more imeti za posledico – ne da bi omejila obseg določb Pogodbe glede vzpostavitve notranjega trga –, da ravnanje naročnika do tretjih po sklenitvi teh pogodb šteje za skladno s pravom Skupnosti.

Če ta določba ne vpliva na uporabo člena 226 ES, to velja tudi za člen 228 ES, ker bi bil obseg določb glede vzpostavitve notranjega trga skrčen. Poleg tega se nanaša, kot izhaja iz njenega besedila, na nadomestilo za škodo, ki jo je utrpela določena oseba zaradi kršitev naročnika. Te določbe se zaradi njene posebnosti ne sme razumeti, kot da ureja tudi odnose med državo članico in Skupnostjo, na kar se nanašata člena 226 ES in 228 ES.

(Glej točke od 33 do 35.)

4. Tudi če se pogodbena stranka pri odpovedi pogodbe, sklenjene ob kršitvi Direktive 92/50, v razmerju do naročnika sklicuje na načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, načelo pacta sunt servanda ter temeljno pravico do lastnine, se država članica na ta načela in to pravico v nobenem primeru ne more sklicevati, zato da bi upravičila neizvršitev sodbe, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti na podlagi člena 226 ES, in se tako izogniti svoji dolžnosti na podlagi prava Skupnosti.

(Glej točko 36.)

5. Država članica se ne sme sklicevati na določbe, prakso ali položaje svojega notranjega pravnega reda, da bi upravičila nespoštovanje obveznosti, ki jih nalaga pravo Skupnosti.

(Glej točko 38.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 18. julija 2007(*)

V zadevi C‑503/04,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 228 ES, vložene 7. decembra 2004,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa B. Schima, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Zvezni republiki Nemčiji, ki jo zastopata W.-D. Plessing in C. Schulze-Bahr, zastopnika, skupaj s H.-J. Prießom, odvetnik,

tožena stranka,

ob intervenciji

Francoske republike, ki jo zastopata G. de Bergues in J.-C. Gracia, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

Kraljevine Nizozemske, ki jo zastopata H. G. Sevenster in D. J. M. de Grave, zastopnika,

Republike Finske, ki jo zastopa T. Pynnä, zastopnica, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenienti,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans (poročevalec), predsednik senata, P. Kūris, K. Schiemann, J. Makarczyk in J.‑C. Bonichot, sodniki,

generalna pravobranilka: V. Trstenjak,

sodni tajnik: H. von Holstein, namestnik sodnega tajnika,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. decembra 2006,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 28. marca 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1 Komisija Evropskih skupnosti s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Zvezna republika Nemčija, s tem da ni sprejela ukrepov, ki izhajajo iz sodbe z dne 10. aprila 2003 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C‑20/01 in C‑28/01, Recueil, str. I-3609), v zvezi s pogodbo o odvajanju odpadnih voda občine Bockhorn (Nemčija) in pogodbo o odvozu odpadkov s strani mesta Braunschweig (Nemčija), ni izpolnila obveznosti iz člena 228(1) ES, ter naj tej državi članici naloži, naj Komisiji na račun „Lastna sredstva Evropskih skupnosti“ plača denarno kazen v višini 31.680 eurov za vsak dan zamude pri izvedbi ukrepov, ki so potrebni za izvršitev navedene sodbe glede pogodbe občine Bockhorn, in v višini 126.720 eurov za vsak dan zamude pri izvedbi ukrepov, ki so potrebni za izvršitev navedene sodbe glede pogodbe mesta Braunschweig, in sicer od datuma razglasitve sodbe do izvršitve teh ukrepov.

2 S sklepom predsednika Sodišča z dne 6. junija 2005 je bila dopuščena intervencija Francoski republiki, Kraljevini Nizozemski in Republiki Finski v podporo predlogom Zvezne republike Nemčije.

Pravni okvir

3 V členu 2(6) Direktive Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (UL L 395, str. 33) je določeno:

„Učinke izvajanja pooblastil, navedenih v odstavku 1, na pogodbo, ki se sklene po oddaji, določi nacionalna zakonodaja.

Poleg tega lahko država članica določi, razen ko je treba odločitev pred določitvijo odškodnine razveljaviti, da se pooblastila organa, ki je odgovoren za revizijske postopke, po sklenitvi pogodbe o oddaji javnega naročila omejijo na določanje odškodnine osebi, oškodovani zaradi kršitve.“

4 Člen 3(1) Direktive 89/665 določa:

„Komisija se lahko sklicuje na postopek, ki ga predvideva ta člen, preden je pogodba sklenjena, kadar meni, da je bila med postopkom oddaje javnega naročila, ki sodi na področje uporabe direktiv 71/305/EGS in 77/62/EGS, povzročena jasna in očitna kršitev določb Skupnosti na področju javnih naročil.“

Zgoraj navedena sodba Komisija proti Nemčiji

5 Sodišče je v točkah 1 in 2 izreka sodbe v zadevi Komisija proti Nemčiji ugotovilo:

„1) Zvezna republika Nemčija pri oddaji javnega naročila storitev, s tem da javno naročilo za storitve odvajanja odpadnih voda občine Bockhorn (Nemčija) ni bilo razpisano in da rezultat postopka oddaje ni bil objavljen v Dodatku k Uradnemu listu Evropskih skupnosti, ni izpolnila obveznosti iz člena 8 v povezavi s členoma 15(2) in 16(1) Direktive 92/50/EGS z dne 18. junija 1992 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev.

2) Zvezna republika Nemčija pri oddaji javnega naročila za storitve, s tem da je mesto Braunschweig (Nemčija) oddalo javno naročilo za odvoz odpadkov v postopku s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu, čeprav niso bile izpolnjene predpostavke iz navedenega člena 11(3) za prosto oddajo brez javnega razpisa v Skupnosti, ni izpolnila obveznosti iz členov 8 in 11(3)(b) Direktive 92/50.“

Predhodni postopek

6 Komisija je z dopisom z dne 27. junija 2003 pozvala nemško vlado, naj jo obvesti o ukrepih, ki jih je sprejela za izvršitev zgoraj navedene sodbe Komisija proti Nemčiji.

7 Komisija je z dopisom z dne 17. oktobra 2003 nemške organe pozvala, naj v roku dveh mesecev zavzamejo stališče, ker je menila, da odgovor nemške vlade z dne 7. avgusta 2003 ni zadovoljiv.

8 Nemška vlada se je v dopisu z dne 23. decembra 2003 sklicevala na dopis, ki ga je v začetku decembra 2003 naslovila na deželno vlado Spodnje Saške in v katerem jo je pozvala, naj upošteva veljavne predpise o oddaji javnih naročil in naj poroča o ukrepih, s katerimi bi se v prihodnje izognili primerljivim neizpolnitvam. Nemška vlada opozarja tudi na člen 13 Vergabeverordnung (nemška uredba o javnih naročilih), ki je začela veljati 1. februarja 2001, in v skladu s katero so pogodbe, sklenjene z naročniki, nične, če neizbrani ponudniki v roku najpozneje 14 dni pred oddajo naročila niso bili obveščeni o sklenitvi navedene pogodbe. Poleg tega je navedla, da pravo Skupnosti ne zahteva odpovedi obeh pogodb, na kateri se nanaša zgoraj navedena sodba Komisija proti Nemčiji.

9 Komisija je 1. aprila 2004 Zvezni republiki Nemčiji posredovala obrazloženo mnenje, na katerega je slednja odgovorila 7. junija 2004.

10 Ker Zvezna republika Nemčija po mnenju Komisije ni sprejela ukrepov za izvršitev zgoraj navedene sodbe v zadevi Komisija proti Nemčiji, je Komisija vložila to tožbo.

Tožba

Predmet tožbe

11 Potem ko je Zvezna republika Nemčija v odgovoru na tožbo opozorila na to, da bi morala biti pogodba, ki jo je sklenila občina Bockhorn glede odvajanja odpadnih voda, razvezana 28. februarja 2005, je Komisija v repliki pojasnila, da ne vztraja niti pri tožbi niti pri zahtevi za naložitev denarne kazni, v delu, v katerem se nanašata na to pogodbo.

12 Ker je Komisija s tem delno umaknila svojo tožbo, je treba slednjo preučiti le v delu, ki se nanaša na pogodbo o odvozu odpadkov, ki jo je sklenilo mesto Braunschweig.

Dopustnost

13 Prvič, Zvezna republika Nemčija se sklicuje na to, da Komisija nima pravnega interesa, ker ni vložila predloga za razlago sodbe v skladu s členom 102 Poslovnika Sodišča. Spor glede vprašanja, katere posledice naj bi izhajale iz zgoraj navedene sodbe Komisija proti Nemčiji, bi bilo mogoče oziroma bi ga bilo treba rešiti v okviru predloga za razlago sodbe in ne v okviru tožbe na podlagi člena 228 ES.

14 Tej trditvi ni mogoče pritrditi.

15 Sodišče mora namreč v okviru postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES le ugotoviti, da je bil kršen predpis Skupnosti. V skladu s členom 228(1) ES mora zadevna država članica sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 18. novembra 2004 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑126/03, ZOdl., str. I‑11197, točka 26). Ker torej vprašanje, katere ukrepe je treba sprejeti, da se izvrši sodbo v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, ni v zvezi s predmetom take sodbe, to vprašanje ne more biti predmet predloga za razlago te sodbe (glej prav tako v tem smislu sklep z dne 20. aprila 1988 v zadevi Maindiaux in drugi proti CES in drugim, 146/85 in 431/85 – Razlaga, Recueil, str. 2003, točka 6).

16 Poleg tega je prav pri morebitni tožbi na podlagi člena 228(2) ES država članica, ki mora sprejeti ukrepe, ki izhajajo iz sodbe, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti, pristojna, da upraviči utemeljenost teh ukrepov, če jih Komisija izpodbija.

17 Drugič, Zvezna republika Nemčija v svoji dupliki, ob podpori Kraljevine Nizozemske, predlaga, naj se postopek na podlagi člena 92(2) Poslovnika ustavi, ker je tožba – potem ko je bila z učinkom od 10. julija 2005 razvezana pogodba o odvozu odpadkov, ki jo je sklenilo mesto Braunschweig – postala brezpredmetna.

18 Komisija odgovarja v svojih stališčih k intervencijski vlogi Francoske republike, Kraljevine Nizozemske in Republike Finske, da naj bi imela še naprej interes za to, da Sodišče pojasni, ali je Zvezna republika Nemčija ob preteku roka, določenega v obrazloženem mnenju v skladu s členom 228 ES, izvršila zgoraj navedeno sodbo v zadevi Komisija proti Nemčiji. Vendar Komisija navaja, da ni več treba naložiti plačila denarne kazni.

19 Poleg tega je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso datum, po katerem se presoja neizpolnitev obveznosti na podlagi člena 228 ES, datum izteka roka, ki je določen v obrazloženem mnenju, izdanem na podlagi te določbe (glej sodbo z dne 18. julija 2006 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑119/04, ZOdl., str. I‑6885, točka 27 in navedena sodna praksa).

20 V tem primeru je bil v obrazloženem mnenju, ki so ga nemški organi prejeli 1. aprila 2004, kot je razvidno iz prejemnega žiga, naveden rok dveh mesecev. Datum, po katerem se presoja, ali gre za neizpolnitev obveznosti v skladu s členom 228 ES, je torej 1. junij 2004. Na ta datum pogodba o odvozu odpadkov mesta Braunschweig še ni bila odpovedana.

21 Poleg tega tožba v nasprotju s tem, kar je na obravnavi navedla Zvezna republika Nemčija, ni nedopustna tudi zato, ker Komisija več ne zahteva, da se naloži denarna kazen.

22 Ker je Sodišče pristojno, da naloži denarno sankcijo, ki je Komisija ni predlagala (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2005 v zadevi Komisija proti Franciji, C‑304/02, ZOdl., str. I‑6263, točka 90), tožba ni nedopustna zgolj zaradi dejstva, ker Komisija meni, da v določeni fazi postopka pred Sodiščem denarne kazni ni treba več naložiti.

23 Tretjič, glede ugovora nedopustnosti na podlagi člena 3 Direktive 89/665, na katerega se sklicuje generalna pravobranilka v točki 44 svojih sklepnih predlogov, je treba navesti, da posebni postopek, določen v tej določbi, pomeni preventivni ukrep, ki se ne more niti razlikovati od pristojnosti Komisije niti ne more nadomestiti njenih pristojnosti iz členov 226 ES in 228 ES (glej v tem smislu sodbo z dne 2. junija 2005 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑394/02, ZOdl., str. I‑4713, točka 27 in navedena sodna praksa).

24 Iz vsega navedenega izhaja, da je tožba dopustna.

Temelj

25 Po mnenju Komisije Zvezna republika Nemčija ni sprejela zadostnih ukrepov za izvršitev sodbe z dne 10. aprila 2003 v zadevi Komisija proti Nemčiji, kajti ta država članica do izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju, ni odpovedala pogodbe o odvozu odpadkov, ki jo je sklenilo mesto Braunschweig.

26 Zvezna republika Nemčija se sklicuje na svoje stališče, izraženo v dopisu nemške vlade z dne 23. decembra 2003, da naj ne bi bilo treba odpovedati pogodb, na katere se nanaša sodba, in da v tem dopisu navedeni ukrepi zadostujejo za izvršitev te sodbe.

27 V zvezi s tem je treba navesti, da naj bi mesto Braunschweig ter Braunschweigische Kohlebergwerke – kot izhaja iz točke 12 zgoraj navedene sodbe z dne 10. aprila 2003 v zadevi Komisija proti Nemčiji – sklenila pogodbo, na podlagi katere je Braunschweigsche Kohlebergwerke od junija/julija 1999 in za obdobje 30 let pristojno za odstranjevanje odpadkov na podlagi termične obdelave.

28 Kot je navedla generalna pravobranilka v točki 72 sklepnih predlogov, je izključni namen ukrepov, ki jih je navedla nemška vlada v obvestilu z dne 23. decembra 2003, preprečiti sklenitev novih pogodb, ki bi pomenile podobne neizpolnitve obveznosti, kot tiste, ki so bile ugotovljene v tej sodbi. Nasprotno pa ukrepi niso preprečili, da bi pogodba, ki jo je sklenilo mesto Braunschweig, še naprej imela polni učinek po 1. juniju 2004.

29 Ker ta pogodba s 1. junijem 2004 ni bila razvezana, je na ta datum neizpolnitev obveznosti še vedno obstajala. Oviranje prostega pretoka storitev zaradi neupoštevanja določb Direktive 92/50 je trajalo namreč ves čas izvrševanja pogodb, sklenjenih ob kršitvi te direktive (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nemčiji z dne 10. aprila 2003, točka 36). Poleg tega bi neizpolnitev obveznosti na ta datum, ob upoštevanju dolgega obdobja, za katerega je bila zadevna pogodba sklenjena, trajala še desetletja.

30 Ob upoštevanju vseh teh okoliščin v obravnavani situaciji ne bi bilo mogoče šteti, da je Zvezna republika Nemčija glede pogodbe, ki jo je sklenilo mesto Braunschweig 1. junija 2004, sprejela ukrepe, ki izhajajo iz zgoraj navedene sodbe Komisija proti Nemčiji.

31 Zvezna republika Nemčija, ob podpori Francoske republike, Kraljevine Nizozemske in Republike Finske, prav tako uveljavlja, da člen 2(6), drugi pododstavek, Direktive 89/665 – na podlagi katerega lahko države članice v svojih predpisih določijo, da je po sklenitvi pogodbe o oddaji javnega naročila mogoče vložiti le odškodninsko tožbo, in da je tako izključena vsakršna možnost za razvezo te pogodbe – nasprotuje temu, da bi ugotovitev neizpolnitve obveznosti v skladu s členom 226 ES pri taki pogodbi pripeljala do tega, da se jo razveže. Po mnenju te države članice temu nasprotujejo tudi načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, načelo pacta sunt servanda, temeljna pravica do lastnine, člen 295 ES in sodna praksa Sodišča glede časovne omejitve učinkov sodbe.

32 Vendar takih trditev ni mogoče sprejeti.

33 Prvič, Sodišče je v zvezi s členom 2(6), drugi pododstavek, Direktive 89/665 že ugotovilo, da lahko države članice na podlagi te določbe ohranijo učinke pogodb, sklenjenih ob kršitvi direktiv s področja oddaje javnih naročil in s tem ščitijo legitimna pričakovanja pogodbene stranke, vendar določba ne more imeti za posledico – ne da bi omejila obseg določb Pogodbe ES glede vzpostavitve notranjega trga – da ravnanje naročnika do tretjih po sklenitvi teh pogodb šteje za skladno s pravom Skupnosti (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nemčiji z dne 10. aprila 2003, točka 39).

34 Če člen 2(6), drugi pododstavek, Direktive 89/665 ne vpliva na uporabo člena 226 ES, to velja tudi za člen 228 ES, ker bi bil sicer v situaciji, kot je v tem primeru, obseg določb glede vzpostavitve notranjega trga skrčen.

35 Poleg tega se člen 2(6), drugi pododstavek, Direktive 89/665 – ki naj bi zagotovil učinkovite pravne poti v vseh državah članicah v primeru kršitev prava Skupnosti na področju javnih naročil oziroma kršitev nacionalnih predpisov, sprejetih zaradi prenosa tega prava, da se dejansko zagotovi uporaba direktiv o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil (sodba z dne 12. decembra 2002 v zadevi Universale-Bau, C-470/99, Recueil, str. I‑11617, točka 71) – nanaša, kot izhaja iz njegovega besedila, na nadomestilo za škodo, ki jo je utrpela določena oseba zaradi kršitve s strani naročnika. Te določbe se zaradi njene posebnosti ne sme razumeti, kot da ureja tudi odnose med državo članico in Skupnostjo, na kar se nanašata člena 226 ES in 228 ES.

36 Drugič, v zvezi z načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, načelom pacta sunt servanda ter temeljne pravice do lastnine je treba navesti, da se država članica – tudi če se pogodbena stranka pri odpovedi pogodbe v razmerju do naročnika sklicuje na ta načela in temeljno pravico – nanje v nobenem primeru ne more sklicevati zato, da bi upravičila neizvršitev sodbe, s katero je ugotovljena neizpolnitev obveznosti na podlagi člena 226 ES in se tako izogniti svoji dolžnosti na podlagi prava Skupnosti (glej po analogiji sodbo z dne 17. aprila 2007, A.G.M.-COS.MET, C‑470/03, še neobjavljena v ZOdl., točka 72).

37 Tretjič, glede člena 295 ES, v skladu s katerim „[t]a pogodba v ničemer ne posega v lastninskopravno ureditev v državah članicah“, je treba navesti, da ta člen ne vodi k temu, da se obstoječa lastninskopravna ureditev v državah članicah izogne temeljnim načelom Pogodbe (sodba z dne 13. maja 2003 v zadevi Komisija proti Španiji, C‑463/00, Recueil, str. I‑4581, točka 67 in navedena sodna praksa). Posebnosti lastninskopravne ureditve, ki velja v državi članici, torej ne morejo upravičiti nadaljevanje neizpolnitve obveznosti v obliki oviranja prostega pretoka storitev zaradi neupoštevanja določb Direktive 92/50.

38 Sicer pa je treba spomniti, da se država članica ne sme sklicevati na določbe, prakso ali položaje svojega notranjega pravnega reda, da bi upravičila nespoštovanje obveznosti, ki jih nalaga pravo Skupnosti (zgoraj navedena sodba Komisija proti Italiji, točka 25 in navedena sodna praksa).

39 Četrtič, glede sodne prakse Sodišča v zvezi s časovnimi omejitvami učinkov sodbe zadostuje ugotovitev, da ta omejitev nikakor ne upravičuje neizvršitve sodbe, s katero se ugotovi neizpolnitev obveznosti na podlagi člena 226 ES.

40 Glede pogodbe, ki jo je sklenilo mesto Braunschweig, je treba torej ugotoviti, da Zvezna republika Nemčija 1. junija 2004 ni sprejela ukrepov, ki izhajajo iz zgoraj navedene sodbe z dne 10. aprila 2003 v zadevi Komisija proti Nemčiji, vendar ta ugotovitev za obdobje preizkusa s strani Sodišča ne velja več. Iz tega sledi, da naložitev denarne kazni, ki je Komisija sicer več ne zahteva, ne bi bila več upravičena.

41 Poleg tega z vidika okoliščin predloženega primera ni nujno, da se naloži plačilo pavšalnega zneska.

42 Zato je treba ugotoviti, da Zvezna republika Nemčija, s tem da v roku, ki ga je določila Komisija v obrazloženem mnenju v skladu s členom 228 ES, ni sprejela ukrepov, ki izhajajo iz zgoraj navedene sodbe z dne 10. aprila 2003 v zadevi Komisija proti Nemčiji, v zvezi z oddajo pogodbe o odvozu odpadkov s strani mesta Braunschweig, ni izpolnila obveznosti iz tega člena.

Stroški

43 V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker je Komisija predlagala, naj se Zvezni republiki Nemčiji naloži plačilo stroškov, in ker slednja s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. V skladu z odstavkom 4 istega člena Francoska republika, Kraljevina Nizozemska in Republika Finska kot intervenienti nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1) Zvezna republika Nemčija, s tem da v roku, ki ga je določila Komisija Evropskih skupnosti v obrazloženem mnenju v skladu s členom 228 ES, ni sprejela ukrepov, ki izhajajo iz zgoraj navedene sodbe z dne 10. aprila 2003 v zadevi Komisija proti Nemčiji (C-20/01 in C-28/01), v zvezi z oddajo pogodbe o odvozu odpadkov s strani mesta Braunschweig (Nemčija), ni izpolnila obveznosti iz tega člena.

2) Zvezni republiki Nemčiji se naloži plačilo stroškov.

3) Francoska republika, Kraljevina Nizozemska in Republika Finska nosijo svoje stroške.

Podpisi

* Jezik postopka: nemščina.