Zadeva C-441/04
A-Punkt Schmuckhandels GmbH
proti
Claudii Schmidt
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landesgericht Klagenfurt)
„Prosti pretok blaga – Člena 28 ES in 30 ES – Ukrepi z enakim učinkom – Prodaja od vrat do vrat – Prodaja srebrnega nakita – Prepoved“
Povzetek sodbe
Prosti pretok blaga – Količinske omejitve – Ukrepi z enakim učinkom – Načini trženja
(člena 28 ES in 30 ES)
Člen 28 ES ne nasprotuje nacionalni določbi, s katero država članica na svojem ozemlju prepoveduje prodajo in zbiranje naročil za srebrni nakit od vrat do vrat, če se takšna določba nanaša na vse zadevne subjekte in če pravno in dejansko enako prizadene trženje nacionalnih proizvodov in proizvodov iz drugih držav članic. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali uporaba nacionalne določbe proizvodom iz drugih držav članic ovira dostop do trga oziroma jim ga ovira bolj kot nacionalnim proizvodom, in če je tako, mora tudi preveriti, ali je zadevni ukrep utemeljen s ciljem, ki je v splošnem interesu, ali z enim od ciljev iz člena 30 ES in ali je omenjeni ukrep sorazmeren s tem ciljem.
(Glej točko 30 in izrek.)
SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 23. februarja 2006(*)
„Prosti pretok blaga – Člena 28 ES in 30 ES – Ukrepi z enakim učinkom – Prodaja od vrat do vrat – Prodaja srebrnega nakita – Prepoved“
V zadevi C‑441/04,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Landesgericht Klagenfurt (Avstrija) z odločbo z dne 13. avgusta 2004, ki je na Sodišče prispela 20. oktobra 2004, v postopku
A-Punkt Schmuckhandels GmbH
proti
Claudii Schmidt,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J.‑P. Puissochet, U. Lõhmus (poročevalec), sodnika,
generalni pravobranilec: P. Léger,
sodni tajnik: R. Grass,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za C. Schmidt A. Seebacher, odvetnik,
– za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, zastopnica,
– za Komisijo Evropskih skupnosti B. Schima, zastopnik,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 28 ES in 30 ES.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka med družbo A‑Punkt Schmuckhandels GmbH (v nadaljevanju: družba A‑Punkt) in C. Schmidt zaradi prenehanja dejavnosti prodaje srebrnega nakita od vrat do vrat, ki jo opravlja C. Schmidt.
Nacionalni pravni okvir
3 Člen 57(1) avstrijskega zakonika o obrtniških, trgovskih in industrijskih poklicih (Gewerbeordnung, BGBl., 194/1994, v nadaljevanju: GewO) prepoveduje prodajo in zbiranje naročil na domu za določeno blago, zlasti za srebrni nakit, z naslednjimi besedami:
„Prepovedani so obiski pri posameznikih z namenom pridobivanja naročil za prodajo prehrambenih dodatkov, strupov, zdravil, medicinskih dodatkov, ročnih in stenskih ur iz dragih kovin, zlatih, srebrnih in platinastih izdelkov, draguljev in dragih kamnov, orožja in streliva, pirotehničnih izdelkov, kozmetičnih izdelkov, nagrobnih kamnov, nagrobnih spomenikov in njihovih dodatkov ter vencev in drugega nagrobnega okrasja. Prepovedane so tudi reklamne prireditve, vključno z reklamnimi in svetovalnimi srečanji, glede tega blaga, ki se izvajajo v zasebnih gospodinjstvih in se nanašajo na posameznike, ne glede na to, ali reklamno prireditev organizira gospodarski subjekt sam ali kdo tretji. […]“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
4 C. Schmidt vodi podjetje s sedežem v Nemčiji. Na ozemlju Evropske unije opravlja dejavnost potujoče trgovine z nakitom od vrat do vrat pri posameznikih v zasebnih stanovanjih. Pri tem ponuja v prodajo srebrni nakit in zbira naročila za nakup takega nakita. Prodajna cena za posamezni kos omenjenega nakita ne presega 40 EUR.
5 C. Schmidt je v zasebnem gospodinjstvu 18. decembra 2003 pripravila „srečanje nakita“ v Celovcu v Avstriji. Zaradi tega srečanja je družba A‑Punkt, ki opravlja konkurenčno dejavnost, proti C. Schmidt na Landesgerichtu Klagenfurt vložila pravno sredstvo, da bi dosegla prenehanje njene dejavnosti, ker to dejavnost prepoveduje člen 57(1) GewO.
6 C. Schmidt izpodbija navedbe tožeče stranke v postopku v glavni stvari z zatrjevanjem, da člen 57 GewO nasprotuje takemu prostemu pretoku blaga, kot je predviden v členu 28 ES. Poudarja, da je prodaja srebrnega nakita na domu dovoljena tako v Nemčiji kot v Italiji in v Združenem kraljestvu.
7 V teh okoliščinah je Landesgericht Klagenfurt prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člena 28 in 30 ES razlagati tako, da je zagotovljena svoboda tožene stranke, da v okviru svoje poklicne dejavnosti prodaja srebrni nakit z obiskovanjem posameznikov z namenom prodaje in zbiranja naročil za tak nakit?
2. Ali ob pritrdilnem odgovoru na prejšnje vprašanje ureditev države članice, ki prepoveduje prodajo srebrnega nakita z obiskovanjem posameznikov zaradi prodaje in zbiranja naročil za tak nakit, omejuje prosti pretok blaga v smislu členov 28 ES in 30 ES?
3. Ali ob pritrdilnem odgovoru na prejšnje vprašanje nacionalna določba, ki v nasprotju s členoma 28 in 30 ES prepoveduje prodajo srebrnega nakita z obiskovanjem posameznikov zaradi prodaje in zbiranja naročil, ne nasprotuje pravici posameznika do prodaje takega nakita na ta način? “
Vprašanja za predhodno odločanje
8 Predložitveno sodišče s temi tremi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali člen 28 ES nasprotuje taki nacionalni določbi, kot je določba člena 57 GewO, ki za srebrni nakit prepoveduje prodajo in zbiranje naročil od vrat do vrat.
9 Najprej je treba ugotoviti, da poskuša člen 57 GewO izključiti en način trženja te vrste nakita. V postopku v glavni stvari gre za primer, ko je poslovodja podjetja s sedežem v Nemčiji organizirala prodajo nakita na domu v Avstriji. V takih okoliščinah se za nacionalno ureditev, ki prepoveduje prodajo nakita na domu, uporablja načelo prostega pretoka blaga.
10 Namen Direktive Sveta 85/577/EGS z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov (UL L 372, str. 31) je, da se delno uskladijo pravila na področju varstva potrošnika glede določenih načinov trženja, med katerimi je prodaja med obiskom prodajalca pri posamezniku.
11 Brez poglobljene analize stopnje uskladitve, ki je bila izvršena s to direktivo, je nesporno, da lahko države članice na podlagi njenega člena 8 sprejemajo ali ohranjajo določbe, ki zagotavljajo širše varstvo potrošnika, kot ga predvideva omenjena direktiva.
12 Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, lahko države članice na tej podlagi uvedejo ali ohranjajo popolno ali delno prepoved sklepanja pogodb zunaj poslovnih prostorov (glej sodbi z dne 16. maja 1989 v zadevi Buet in EBS, 382/87, Recueil, str. 1235, točka 16, in z dne 14. marca 1991 v zadevi Di Pinto, C‑361/89, Recueil, str. I‑1189, točka 21). Vendar je treba to pristojnost izvajati ob spoštovanju temeljnega načela prostega pretoka blaga, izraženega v členu 28 ES, ki določa, da so med državami članicami prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom (v tem smislu glej sodbo z dne 25. marca 2004 v zadevi Karner, C‑71/02, Recueil, str. I‑3025, točka 34).
13 Sodišče se je že izreklo o združljivosti različnih nacionalnih določb, ki urejajo načine trženja, s členom 28 ES (glej zlasti sodbo z dne 26. maja 2005 v zadevi Burmanjer in drugi, C‑20/03, Recueil, str. I‑4133, točka 22).
14 Kot je sodišče že pogosto razsodilo, je treba vsak predpis držav članic o trgovini, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovira trgovino znotraj Skupnosti, šteti za ukrep, ki ima enak učinek kot količinske omejitve in je zato s tem členom prepovedan (glej zlasti sodbi z dne 11. julija 1974 v zadevi Dassonville, 8/74, Receuil, str. 837, točka 5, in z dne 19. junija 2003 v zadevi Komisija proti Italiji, C-420/01, Receuil, str. I-6445, točka 25, ter navedeno sodbo Karner, točka 36).
15 Vendar je Sodišče v sodbi z dne 24. novembra 1993 v združenih zadevah Keck in Mithouard (C‑267/91 in C‑268/91, Recueil, str. I‑6097, točka 16) pojasnilo, da nacionalne določbe, ki omejujejo ali prepovedujejo določene načine prodaje, ne omejujejo trgovine med državami članicami v smislu sodne prakse, ki jo je uvedla sodba v zgoraj navedeni zadevi Dassonville, če se te določbe uporabljajo za vse zadevne subjekte, ki opravljajo dejavnost na nacionalnem ozemlju, in če pravno in dejansko enako prizadenejo trženje nacionalnih proizvodov in trženje proizvodov iz drugih držav članic (glej tudi sodbi z dne 13. januarja 2000 v zadevi TK‑Heimdienst, C‑254/98, Recueil, str. I‑151, točka 23, in z dne 11. decembra 2003 v zadevi Deutscher Apothekerverband, C‑322/01, Recueil, str. I‑14887, točka 68, ter zgoraj navedeni sodbi Karner, točka 37, in Burmanjer in drugi, točka 24).
16 Sodišče je tako določbe, ki urejajo načine prodaje v smislu zgoraj navedene sodbe Keck in Mithouard, označilo za določbe, ki se nanašajo na določene načine trženja (glej zlasti sodbo z dne 2. junija 1994 v združenih zadevah Tankstation ’t Heukske in Boermans, C‑401/92 in C‑402/92, Recueil, str. I‑2199, točke od 12 do 14, ter zgoraj navedeni sodbi TK‑Heimdienst, točka 24, in Burmanjer in drugi, točki 25 in 26).
17 Kot izhaja iz točke 9 te sodbe, se nacionalna ureditev obravnavane prepovedi prodaje na domu nanaša na način trženja. Nesporno je, da njen predmet ni urejanje blagovne menjave med državami članicami. Vendar se prepovedi iz člena 28 ES lahko izogne le, če izpolnjuje dva pogoja, navedena v točki 15 te sodbe.
18 Glede prvega pogoja se zdi, da se člen 57 GewO nanaša na vse zadevne subjekte, ki opravljajo dejavnost na avstrijskem ozemlju ne glede na to, v kateri državi imajo sedež. Tako je izpolnjen prvi pogoj iz zgoraj navedene sodbe Keck in Mithouard.
19 Glede drugega pogoja je nesporno, da ureditev prepovedi prodaje nakita na domu obravnavanih proizvodov glede na njihov izvor ne obravnava različno.
20 Nato je treba preveriti, ali je splošna prepoved prodaje in zbiranja naročil za srebrni nakit od vrat do vrat dejansko taka, da zadevnim proizvodom iz drugih držav članic bolj ovira dostop do trga kot nacionalnim proizvodom.
21 Taka nacionalna določba, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, načeloma lahko omeji skupni obseg prodaje obravnavanih proizvodov v zadevni državi članici in lahko posledično prizadene obseg prodaje teh proizvodov iz drugih držav članic. Vendar taka ugotovitev ni dovolj za to, da bi se to določbo označilo za ukrep z enakim učinkom (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Keck in Mithouard, točka 13, in sodbo z dne 20. junija 1996 v združenih zadevah Semeraro Casa Uno in drugi, od C‑418/93 do C‑421/93, od C‑460/93 do C‑462/93, C‑464/93, od C‑9/94 do C‑11/94, C‑14/94, C‑15/94, C‑23/94, C‑24/94 in C‑332/94, Recueil, str. I‑2975, točka 24).
22 Kot poudarja Komisija Evropskih skupnosti, se lahko prodaja nakita nižje vrednosti na domu izkaže za primernejšo in učinkovitejšo kot prodaja v stalni prodajalni. Za gospodarske subjekte, ki so specializirani za nakit take vrednosti, lahko tako prodaja v stalni prodajalni povzroči razmeroma zelo visoke stroške.
23 Vendar dejstvo, da je neki način trženja učinkovitejši in gospodarnejši, ni dovolj za ugotovitev, da za nacionalno določbo, ki ga prepoveduje, velja prepoved iz člena 28 ES. Taka določba je namreč ukrep z enakim učinkom samo, če izključitev zadevnega načina trženja bolj prizadene proizvode iz drugih držav članic kot nacionalne proizvode.
24 V zvezi s tem je nesporno, da se v postopku v glavni stvari obravnavana prepoved ne nanaša na vse oblike trženja zadevnih proizvodov, ampak samo na eno med njimi, in torej ne izključuje možnosti prodaje teh proizvodov na nacionalnem ozemlju z drugimi načini.
25 Vendar Sodišče na podlagi elementov, ki so mu na voljo, ne more z gotovostjo ugotoviti, ali prepoved prodaje na domu iz člena 57 GewO huje prizadene trženje proizvodov iz drugih držav članic kot trženje proizvodov iz Avstrije. V takih okoliščinah mora torej predložitveno sodišče preveriti, ali je ta pogoj izpolnjen, in to zlasti ob upoštevanju točk od 20 do 24 te sodbe.
26 Če bo predložitveno sodišče na podlagi tega preizkusa ugotovilo, da prepoved iz člena 57 GewO glede dostopa do nacionalnega trga bolj prizadene proizvode iz drugih držav članic kot nacionalne proizvode, bo moralo ugotoviti, ali je ta prepoved utemeljena s ciljem, ki je v splošnem interesu v smislu sodne prakse, ki jo je uvedla sodba z dne 20. februarja 1979 v zadevi Rewe‑Zentral, tako imenovana „Cassis de Dijon“ (120/78, Recueil, str. 649), ali z enim od ciljev iz člena 30 ES in ali je za dosego tega cilja potrebna in z njim sorazmerna.
27 Zato lahko varstvo potrošnika upraviči prepoved iz postopka v glavni stvari, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer da je ta prepoved primerna za zagotavljanje zasledovanega cilja in da ne gre preko tistega, kar je za dosego tega cilja potrebno.
28 Predložitveno sodišče bo moralo pri presoji upoštevati raven varstva, ki so ga potrošniki deležni na podlagi Direktive 85/577 v okviru prodaje in zbiranja naročil za zadevne proizvode.
29 V okviru tega nadzora bo treba upoštevati tudi posebnosti prodaje srebrnega nakita na domu, zlasti morebitno povečano nevarnost prevare potrošnikov zaradi pomanjkanja informacij, nezmožnosti primerjave cen ali nezadostnih garancij o pristnosti tega nakita in zaradi večjega psihološkega pritiska za nakup, kadar je prodaja organizirana zasebno.
30 Na podlagi zgoraj navedenega je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da v zvezi s prostim pretokom blaga člen 28 ES ne nasprotuje nacionalni določbi, s katero država članica na svojem ozemlju prepoveduje prodajo in zbiranje naročil za srebrni nakit od vrat do vrat, kadar se taka določba nanaša na vse zadevne subjekte in pod pogojem, da pravno in dejansko enako prizadene trženje nacionalnih proizvodov in proizvodov iz drugih držav članic. Glede na okoliščine postopka v glavni stvari mora predložitveno sodišče preveriti, ali uporaba nacionalne določbe proizvodom iz drugih držav članic ovira dostop do trga oziroma jim ga ovira bolj kot nacionalnim proizvodom, in če je tako, mora tudi preveriti, ali je zadevni ukrep utemeljen s ciljem, ki je v splošnem interesu, v smislu, kot ga daje temu pojmu sodna praksa Sodišča, ali z enim od ciljev iz člena 30 ES, in ali je omenjeni ukrep sorazmeren s tem ciljem.
Stroški
31 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 28 ES ne nasprotuje nacionalni določbi, s katero država članica na svojem ozemlju prepoveduje prodajo in zbiranje naročil za srebrni nakit od vrat do vrat, kadar se takšna določba nanaša na vse zadevne subjekte in pod pogojem, da pravno in dejansko enako prizadene trženje nacionalnih proizvodov in proizvodov iz drugih držav članic. Glede na okoliščine postopka v glavni stvari mora predložitveno sodišče preveriti, ali uporaba nacionalne določbe proizvodom iz drugih držav članic ovira dostop do trga oziroma jim ga ovira bolj kot nacionalnim proizvodom, in če je tako, mora tudi preveriti, ali je zadevni ukrep utemeljen s ciljem, ki je v splošnem interesu, v smislu, kot ga daje temu pojmu sodna praksa Sodišča, ali z enim od ciljev iz člena 30 ES, in ali je omenjeni ukrep sorazmeren s tem ciljem.
Podpisi
* Jezik postopka: nemščina.