Zadeva C-428/04

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Republiki Avstriji

„Neizpolnitev obveznosti države – Direktiva 89/391/EGS – Ukrepi za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu – Neobveščanje o ukrepih prenosa – Nepravilen ali pomanjkljiv prenos – Členi 2(1), 7(3), 8(2), 11(2)(c) in (d), 13(2)(b) in 18“

Povzetek sodbe

1. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 89/391 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu

(Direktiva Sveta 89/391, člen 7(1) in (3))

2. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 89/391 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu

(Direktiva Sveta 89/391, člen 8(2))

3. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 89/391 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu

(Direktiva Sveta 89/391, člen 11(2)(c) in (d))

1. Člen 7(1) Direktive 89/391 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu delodajalcem nalaga glavno obveznost določiti enega ali več delavcev, ki naj se ukvarjajo z zaščito in preprečevanjem poklicnih tveganj. Z odstavkom 3 določa obveznost obrniti se na usposobljene osebe zunaj podjetja. Vendar je ta obveznost subsidiarna v primerjavi z obveznostjo, določeno v navedenem odstavku 1, ker obstaja samo, če usposobljene osebe v podjetju in/ali obratu ne zadostujejo za organizacijo teh zaščitnih in preventivnih dejavnosti. Člen 7 Direktive obsega torej hierarhijo obveznosti, naloženih delodajalcem.

Za zagotovitev polne uporabe Direktive 89/391 na jasen in natančen način, mora njen prenos v nacionalno pravo držav članic odražati hierarhijo, določeno v navedenem členu 7. Torej s prepustitvijo izbire delodajalcem o tem, ali bodo zaupali zaščito in preprečevanje poklicnih tveganj notranjim ali zunanjim usposobljenim osebam, nacionalna ureditev ne spoštuje navedene hierarhije obveznosti, zato ni v skladu z navedenim členom 7(1) in (3).

(Glej točke 49, 50, 52 in 54.)

2. Obveznost delodajalca, da mora v skladu s členom 8(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu za prvo pomoč, gašenje požarov in evakuacijo delavcev imenovati delavce za izvajanje potrebnih ukrepov, ni pogojena z naravo dejavnosti in velikostjo podjetja in/ali obrata. Taka omejitev obveznosti imenovanja ni razvidna iz besedila tega člena, ki ne omenja nobene izjeme ali omejitve obveznosti imenovanja, utemeljene z naravo dejavnosti ali velikostjo podjetja in/ali obrata in bi v nasprotju s ciljem te direktive povzročila, da bi ta obveznost veljala zgolj za velika podjetja in obrate ali tiste, ki opravljajo nekatere dejavnosti, ne da bi bila predvidena jasna in objektivna merila za njihovo določitev.

Po drugi strani pa je mogoče upoštevati pomen ali velikost podjetja in/ali obrata ter naravo dejavnosti, ki jih v njih opravljajo, za konkretizacijo elementov, ki jih urejajo določila člena 8(2), prvi pododstavek, Direktive.

(Glej točke od 60 do 62 in 64.)

3. Čeprav člen 11(1) Direktive 89/391 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu za delodajalce predvideva splošno obveznost posvetovanja z delavci in/ali njihovimi zastopniki in omogočanje njihovega sodelovanja pri vseh vprašanjih glede varnosti in zdravja pri delu, pa točka 2 tega člena določa predhodno in ločeno obveznost sodelovanja in posvetovanja z delavci, in sicer tistimi, ki imajo posebno odgovornost glede zaščite varnosti in zdravja delavcev.

Zato z omenjenim členom 11(2)(c) ni skladna nacionalna ureditev, s katero se izvaja prenos, ki ne določa konkretnega in posebnega položaja omenjenih delavcev glede posvetovanja ali uravnoteženega sodelovanja v zvezi z informacijami, predvidenimi v členu 10(1)(a) te direktive. Tako je v primeru nacionalne ureditve, ki vzpostavlja, prvič, obveznost sveta delavcev, oseb, odgovornih za varnost, in delavcev na splošno sodelovati pri raziskavi in oceni tveganj, in določa, drugič, da če delavci, ki niso pogodbeno vezani na delodajalca, ki je odgovoren za delovno mesto, torej delavci zunaj podjetja, delajo na tem delovnem mestu, je ta delodajalec v tem primeru dolžan skrbeti, da so ti delavci obveščeni o tveganjih na njihovih delovnih mestih in da so ustrezno usposobljeni. Taka nacionalna ureditev prenese le splošno obveznost obveščanja, ki je predvidena v členu 10(2) iste direktive.

Poleg tega ne prenese v členu 11(2)(d) določene obveznosti sodelovanja in posvetovanja z omenjenimi delavci niti, ko delodajalec vključi usposobljene osebe zunaj podjetja in/ali obrata.

(Glej točke od 75 do 77, 80, 81 in 91.)

SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 6. aprila 2006(*)

V zadevi C-428/04,

zaradi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 226 ES, vložene 6. oktobra 2004,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopata N. Yerrell, zastopnica, in H. Kreppel, zastopnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožeča stranka,

proti

Republiki Avstriji, ki jo zastopa C. Pesendorfer, zastopnica,

tožena stranka,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi A. Rosas, predsednik senata, J. Malenovský, S. von Bahr, A. Borg Barthet in A. Ó Caoimh (poročevalec), sodniki,

generalni pravobranilec: D. Ruiz-Jarabo Colomer,

sodni tajnik: R. Grass,

na podlagi pisnega postopka,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 20. oktobra 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1 Komisija Evropskih skupnosti s tožbo predlaga Sodišču, naj ugotovi, da Republika Avstrija

– s tem, da kljub izteku določenega roka ni sprejela zakona o učiteljski službi na deželni ravni (Landeslehrer-Dienstrechtsgesetz, BGBl. I, 69/2004, v nadaljevanju: LDG), zakona v zvezi z zavarovanjem uradnikov, zdravstvenim zavarovanjem in nezgodnim zavarovanjem (Beamten- Kranken- und Unfallversicherungsgesetz, BGBl. 200/1967, v nadaljevanju: B- KUVG) in zakona v zvezi s splošno ureditvijo socialne varnosti (Allgemeines sozialversicherungsgesetz, v nadaljevanju: ASVG), ki naj bi prenesli v avstrijsko pravo Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (UL L 183, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva), ali če bi bili navedeni zakoni medtem sprejeti, pa ji jih ni sporočila;

– s tem, da členov 2(1) za učitelje obveznega izobraževanja na Tirolskem, 7(3), 8(2), 11(2), 12(4) in 13(2)(a) in (b) Direktive, ni prenesla ali je zgolj nepopolno prenesla v avstrijsko pravo,

ni izpolnila obveznosti na podlagi zgoraj navedenih določb in na podlagi člena 18 te direktive.

Pravni okvir

Skupnostna ureditev

2 Člen 2(1) Direktive določa:

„Ta direktiva se uporablja za vsa področja dejavnosti, javna in zasebna (industrijske, kmetijske, komercialne, upravne, storitvene, izobraževalne, kulturne, razvedrilne, itd.).“

3 Člen 7 Direktive z naslovom „Zaščitne in preventivne službe“ določa:

„1. Brez vpliva na obveznosti iz členov 5 in 6 imenuje delodajalec enega ali več delavcev za opravljanje dejavnosti, povezanih z zaščito in preprečevanjem poklicnih tveganj za podjetje in/ali obrat.“

[…]

3. Če zaščitnih in preventivnih ukrepov ni mogoče organizirati zaradi pomanjkanja strokovnega osebja v podjetju in/ali obratu, delodajalec vključi pristojne zunanje službe ali osebe.

[…]

7. Države članice lahko glede na naravo dejavnosti in velikost podjetij opredelijo kategorije podjetij, v katerih lahko delodajalec, če je usposobljen, sam prevzame odgovornost za ukrepe iz odstavka 1.

[…]“

4 Člen 8(1) in (2) Direktive določa:

„1. Delodajalec mora:

– sprejeti potrebne ukrepe za prvo pomoč, gašenje požarov in evakuacijo delavcev, ki so prilagojeni naravi dejavnosti in velikosti podjetja in/ali obrata, pri tem pa upoštevati druge navzoče osebe,

– navezati potrebne stike z zunanjimi službami, še posebej za prvo pomoč, nujno zdravstveno oskrbo, za reševanje in gašenje požarov.

2. V skladu z odstavkom 1 delodajalec določi delavce, ki so potrebni za izvajanje ukrepov, med drugim za prvo pomoč, gašenje požarov in evakuacijo delavcev.

Število teh delavcev, njihovo usposabljanje in oprema, ki jim je na voljo, morajo ustrezati velikosti in/ali specifičnim nevarnostim podjetja in/ali obrata.“

5 Člen 10 Direktive določa:

„1. Delodajalec sprejme ustrezne ukrepe, da delavci in/ali njihovi zastopniki v podjetju in/ali obratu v skladu z nacionalnimi zakoni in/ali prakso, ki lahko med drugim upoštevajo velikost podjetja in/ali obrata, prejmejo vsa potrebna obvestila v zvezi z:

(a) varnostnimi in zdravstvenimi tveganji ter zaščitnimi in preventivnimi ukrepi glede podjetja in/ali obrata na splošno ter vsake vrste delovnega mesta in/ali dela;

(b) ukrepi iz člena 8(2).

2. Delodajalec sprejme potrebne ukrepe, s katerimi zagotovi, da delodajalci delavcev iz zunanjih podjetij in/ali obratov, ki opravljajo delo v njegovem podjetju in/ali obratu, prejmejo v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso ustrezna obvestila v zvezi s točkama iz člena 1(a) in (b), o katerih so dolžni obvestiti zadevne delavce.

3. Delodajalec sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da imajo delavci s posebnimi obveznostmi na področju varnosti in zdravja delavcev ali zastopniki delavcev s posebno odgovornostjo za varnost in zdravje delavcev pri opravljanju svojih zadolžitev v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso dostop do:

(a) ocene tveganja in varnostnih ukrepov iz člena 9(1)(a) in (b);

(b) evidence in poročil iz člena 9(1)(c) in (d);

(c) informacij, ki so rezultat varnostnih in preventivnih ukrepov ali jih predložijo inšpekcijske agencije in organi, ki so odgovorni za varnost in zdravje.“

6 Člen 11(2) Direktive določa:

„Delavci ali njihovi zastopniki s posebno odgovornostjo za varnost in zdravje delavcev uravnoteženo sodelujejo v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso ali pa se delodajalec z njimi vnaprej in pravočasno posvetujejo:

[…]

(b) imenovanju delavcev iz členov 7(1) in 8(2) ter ukrepih iz člena 7(1);

(d) vključitvi, kjer ustreza, pristojnih služb ali oseb zunaj podjetja in/ali obrata iz člena 7(3);

[…]“

7 Člen 13 Direktive določa:

„1. Vsak delavec je odgovoren, da, kolikor je mogoče, skrbi za svojo varnost in zdravje ter tudi varnost in zdravje drugih oseb, na katere njegova dejanja ali opustitve pri delu vplivajo, v skladu s svojo usposobljenostjo in navodili delodajalca.

2. V ta namen morajo delavci v skladu s svojo usposobljenostjo in navodili delodajalca zlasti:

a) pravilno uporabljati stroje, naprave, orodja, nevarne snovi, transportno opremo in druga proizvodna sredstva;;

b) pravilno uporabljati osebno zaščitno opremo, ki jim je bila dana, in jo po uporabi vrniti na predvideno mesto;

[…]“

8 V skladu s členom 18(1) Direktive države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 31. decembra 1992 in o tem takoj obvestijo Komisijo.

Nacionalna ureditev

9 Direktiva je bila prenesena v avstrijsko pravo predvsem z zveznim zakonom o varnosti in zdravju pri delu (Bundesgesetz über Sicherheit und Gesundheitsschutz bei der Arbeit (ArbeitnehmerInnenschutzgesetz) v njegovi različici, objavljeni v BGBl. I, 159/2001, v nadaljevanju: ASchG).

10 Člen 11 ASchG določa:

„[…]

(5) Odgovorni za varnost morajo biti obveščeni pred imenovanjem in odpoklicem zastopnikov za varnost, zdravnikov medicine dela in oseb, odgovornih za prvo pomoč, za gašenje požarov in evakuacijo delavcev. Predvideno imenovanje ali odpoklic morata biti predmet posvetovanj z odgovornimi za varnost, razen če so bili postavljeni zastopniški organi uslužbencev ali če je bilo imenovanje ali odpoklic opravljeno znotraj odbora za varstvo delavcev.

(6) Ko ni zastopniškega organa uslužbencev, so delodajalci dolžni:

1. posvetovati se z odgovornimi za varnost ob načrtovanju in uvajanju novih tehnologij, o posledicah za varnost in zdravje delavcev, povezanih z izbiro opreme ali snovi, glede ureditve delovnih razmer in glede vpliva dejavnikov okolja na delo;

2. vključiti odgovorne za varnost k izbiri osebne zaščitne opreme in

3. vključiti odgovorne za varnost v raziskavo in oceno tveganj in postavitev ustreznih ukrepov ter v načrtovanje in organizacijo usposabljanja.

(7) Delodajalci so dolžni:

1. zagotoviti odgovornim za varnost dostop do dokumentov, povezanih z varnostjo in varovanjem zdravja, in s podatki in poročili o delovnih nesrečah;

2. dati odgovornim za varnost na voljo naslednje dokumente:

a) dokumente, ki se nanašajo na podatke iz člena 3(2);

b) rezultate ukrepov glede nevarnih snovi in hrupa ter glede drugih ukrepov in študij, ki se nanašajo na varnost in varovanje zdravja, in

c) opozorila glede snovi in hrupa;

3. takoj obvestiti odgovorne za varnost o vsaki prekoračitvi vrednosti in njihovih vzrokih ter o ukrepih, sprejetih za odpravo teh, in

4. obvestiti odgovorne za varnost o obveznostih, navodilih in pooblastilih na področju varstva delavcev.

[...]“

11 Na podlagi člena 12(7) ASchG morajo biti ob odsotnosti odgovornih, določenih za varnost, in odsotnosti zastopniških organov uslužbencev vsi delavci obveščeni o vseh vprašanjih, naštetih v členu 11(7) tega zakona in imeti na voljo vse dokumente, naštete v tej določbi.

12 Člen 13(2) ASchG določa, da se je ob odsotnosti odgovornih, določenih za varnost, in odsotnosti zastopniških organov uslužbencev treba posvetovati z vsemi delavci in jih vključiti v vsa vprašanja, našteta v členu 11(5) in (6) tega zakona.

13 Na podlagi člena 15 ASchG so delavci dolžni, v skladu z njihovo usposobljenostjo in navodili njihovega delodajalca, pravilno uporabljati delovna orodja in osebno zaščitno opremo, ki jim je dana na voljo in je v skladu z navedenim zakonom.

14 Člen 25 ASchG določa, da delodajalci v tem primeru imenujejo osebe, odgovorne za gašenje požarov in evakuacijo delavcev. Na podlagi te določbe mora biti zadostno število delavcev sposobnih uporabiti gasilne aparate.

15 Na podlagi člena 26 tega zakona je treba, ko delodajalec redno zaposluje najmanj pet delavcev na delovnem mestu, imenovati zadostno število odgovornih oseb za prvo pomoč. Ta določba tudi predvideva, da morajo biti usposobljeni za dajanje prve pomoči in da je treba paziti, da je v delovnem času v podjetju dovolj oseb, sposobnih za dajanje prve pomoči, glede na število delavcev, ki so navadno na delovnem mestu.

16 Člen 73(1) ASchG določa:

„Delodajalci morajo imenovati zastopnike za varnost. Ta obveznost je lahko izpolnjena:

1. z zaposlitvijo z delovno pogodbo zastopnikov za varnost (podjetje ima svoje lastne zastopnike za varnost) ali

2. z vključitvijo zunanjih zastopnikov za varnost v podjetju ali

3. z uporabo storitev varnostnega centra.

[…]“

17 Člen 79(1) ASchG določa:

„Delodajalci morajo imenovati zdravnike medicine dela. Ta obveznost je lahko izpolnjena:

1. z zaposlitvijo zdravnikov medicine dela z delovno pogodbo (podjetje ima svoje zdravnike medicine dela) ali

2. z vključitvijo zunanjih zdravnikov medicine dela ali

3. z uporabo storitev centra za medicino dela.

[…]“

18 Na podlagi člena 10(3) zveznega zakona o varnosti in varovanju zdravja uslužbencev, zaposlenih v zveznih službah (Bundesgesetz über Sicherheit und Gesundheitsschutz der in Dienststellen des Bundesbeschäftigten Bediensteten (Bundesbedienstetenschutzgesetz), v različici, objavljeni v BGBl. I, 131/2003, v nadaljevanju: B-BSG), imenovanje odgovornih za varnost zahteva odobritev pristojnega organa s področja zastopanja uslužbencev na podlagi člena 10 zveznega zakona o zastopanju osebja (Bundes Personalvertretungsgesetz, BGBl. 133/1967). Taka zahteva bi veljala enako, če predstavnik osebja opravlja naloge odgovornega za varnost.

19 Člen 11 B-BSG določa:

„[…]

(2) Pri opravljanju nalog, ki jih določa zvezni zakon, odgovorni za varnost niso zavezani z nobenim navodilom.

[…]

(4) Delodajalec se je dolžan posvetovati z odgovornimi osebami za varnost o vseh vprašanjih glede varnosti in varovanja zdravja.

(5) Odgovorne osebe za varnost morajo biti obveščene pred imenovanjem in odpoklicem zastopnikov za varnost, centrov za medicino dela in oseb, odgovornih za prvo pomoč, za gašenje požarov in evakuacijo delavcev. Predvideno imenovanje ali odpoklic mora biti predmet posvetovanja z odgovornimi osebami za varnost, razen če obstajajo zastopniški organi delavcev.

(6) Delodajalec je dolžan:

1. odgovornim osebam za varnost zagotoviti dostop do dokumentov, ki so povezani z varnostjo in varovanjem zdravja, ter do podatkov in poročil o nesrečah pri delu;

2. odgovornim osebam za varnost dati na voljo naslednje dokumente:

a) dokumente glede informacij iz člena 3(2);

b) rezultate merjenj nevarnih snovi in hrupa ter drugih merjenj in raziskav, ki so zanimivi za varnost in varovanje zdravja, in

c) zapiske glede snovi in hrupa;

3. takoj obvestiti odgovorne osebe za varnost o vsaki prekoračitvi vrednosti in o njihovih vzrokih ter o ukrepih, sprejetih za njihovo ureditev, in

4. obvestiti odgovorne osebe za varnost o obveznostih, navodilih in pooblastilih na področju zaščite delavcev.“

20 Člen 12(6) B-BSG določa, da obveščanje vsakega izmed uslužbencev na podlagi točk 1, 2, 4 in 5 tega člena 12 ni potrebno, če so imenovane odgovorne osebe za varnost ali če obstaja zastopništvo uslužbencev, da so bili ti torej ustrezno obveščeni in da informacija, s katero razpolagajo, zadošča za zagotovitev učinkovite preprečitve tveganj. Na podlagi navedenega odstavka 6 je treba zato upoštevati vsebino in namen obvestila ter obstoječa tveganja in lastnosti službe.

21 V skladu s členom 13(1) B-BSG se je delodajalec dolžan posvetovati z zaposlenimi o vseh vprašanjih glede varnosti in zdravja pri delu.

22 Zaposleni so na podlagi člena 15(2) istega zakona dolžni pravilno in v skladu z njihovo usposobljenostjo ter v skladu z navodili nadrejenih uporabljati delovna orodja in osebno zaščitno opremo, ki jim je na voljo in je v skladu z navedenim zakonom.

23 Člen 25(4) B-BSG določa, da mora delodajalec v tem primeru imenovati osebe, odgovorne za gašenje požarov in evakuacijo delavcev. Na podlagi iste določbe mora biti zadostno število delavcev sposobnih uporabljati gasilne aparate.

24 Na podlagi člena 26(3) B-BSG, kadar je najmanj pet zaposlenih v službi pri delodajalcu redno na delovnem mestu, je treba imenovati zadostno število oseb, odgovornih za prvo pomoč. Te morajo biti dovolj usposobljene za dajanje prve pomoči. Ista določba natančno določa, da je treba paziti, da je v delovnem času dovolj oseb prisotnih in sposobnih za dajanje prve pomoči, odvisno od števila zaposlenih, ki so redno prisotni na delovnem mestu.

25 Člen 73 B-BSG določa:

„(1) Delodajalec mora imenovati zastopnike za varnost (strokovnjake za varnost pri delu) za storitve s področja uporabe tega zveznega zakona. Ta obveznost je lahko izpolnjena:

1. z zaposlitvijo z delovno pogodbo zastopnikov za varnost (podjetje ima svoje lastne zastopnike za varnost) ali

2. z uporabo zunanjih zastopnikov za varnost, ali

3. z uporabo, v skladu s členom 75 [ASchG], storitev varnostnega centra, ki je na seznamu navedenih centrov, ki ga je določil zvezni minister za gospodarstvo in delo.

[...]“

26 V skladu s členom 76(1) B-BSG delodajalec omogoči zdravniško pomoč, ki jo zagotavlja zdravnik medicine dela za službe, ki spadajo v področje uporabe tega zakona. Na podlagi člena 77(1) tega zakona je naloga centra medicine dela svetovati delodajalcu, zaposlenim, odgovornim osebam za varnost in organom, ki so pristojni za zastopanje uslužbencev na področju varovanja zdravja, izboljšanja zdravja v povezavi z delovnimi razmerami, organizacijo dela, ki je prilagojena človeku, in podpreti delodajalca pri spoštovanju njegovih obveznosti na tem področju.

27 Člen 41(1) predpisa dežele Dunaj o delovnih mestih v kmetijskih sektorjih in gozdarstvu (Wiener Arbeitsstättenverordnung in der Land- und Forstwirtschaft, LGBl. z dne 3. julija 2003, 27/2003, v nadaljevanju: predpis dežele Dunaj) določa, da če delodajalec zaposluje redno in hkrati najmanj pet delavcev na delovnem mestu, je treba paziti, da je minimalno število oseb usposobljenih za dajanje prve pomoči.

Predhodni postopek

28 Po prvi izmenjavi dopisov med avstrijskimi organi in Komisijo je bila ta obveščena o zakonskih besedilih, katerih namen je prenesti Direktivo v nacionalno pravo.

29 12. januarja 1998 je Komisija naslovila pisni opomin na Republiko Avstrijo glede točk v Direktivi, ki po njenem mnenju še niso bile prenesene v nacionalno pravo. Avstrijski organi so odgovorili z dopisom z dne 15. aprila 1998.

30 V drugi izmenjavi dopisov med navedenimi organi in Komisijo je ta predlagala pojasnitve in natančnejše informacije o sprejetju zakonskih načrtov, namenjenih prenosu Direktive, in Republika Avstrija jo je obvestila o različnih ukrepih, sprejetih v zvezi s tem.

31 19. decembra 2002 je Komisija na podlagi člena 226 ES naslovila na Republiko Avstrijo obrazloženo mnenje, kjer tej državi članici predlaga, naj sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev pravilnega prenosa Direktive v nacionalno pravo v roku dveh mesecev od prejema tega mnenja.

32 Ker so avstrijski organi uradno obvestili o drugih ukrepih o prenosu Direktive, se je Komisija, ob ugotovitvi, da Republika Avstrija ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za prenos Direktive, odločila vložiti to tožbo.

Tožba

33 Komisija v vlogi v utemeljevanje tožbe navaja očitke zaradi neizpolnitve obveznosti. Prvi očitek izhaja iz kršitve člena 18 Direktive, ker Republika Avstrija ni sprejela potrebnih ukrepov za uskladitev s to direktivo v predpisanem roku ali ji teh v vsakem primeru ni sporočila.

34 Drugi očitki izhajajo iz kršitve več konkretnih določb Direktive. Komisija ugotavlja, da zakonski akti, o katerih je bila uradno obveščena, ne prenašajo Direktive ali zagotavljajo njen pomanjkljiv prenos. Vendar je v repliki umaknila očitek glede kršitve člena 12(4) Direktive, tako da ga ni treba več preizkusiti.

Prvi očitek: kršitev člena 18(1) Direktive

Trditve strank

35 Komisija v tožbi zatrjuje, da Republika Avstrija, s tem ko v predpisanem roku ni sprejela LDG, B- KUVG in ASVG za zagotovitev prenosa Direktive v nacionalno pravo ali ji v vsakem primeru ni sporočila navedenih aktov, ni izpolnila obveznosti iz člena 18(1) Direktive. Komisija je v repliki natančno opredelila, da ne vztraja več pri očitku, ki se nanaša na B- KUVG in ASVG.

36 Avstrijska vlada navaja, da je bila Direktiva v celoti prenesena v notranje pravo. Predvsem se sklicuje na LDG, o katerem je bila Komisija uradno obveščena 10. septembra 2004.

Presoja Sodišča

37 Glede več obveznosti, ki izhajajo iz tega, je gotovo, da se je Republika Avstrija uskladila z Direktivo le s sprejetjem LDG.

38 Torej je treba obstoj neizpolnitve obveznosti presoditi glede na položaj države članice, kot je obstajal v okviru roka, določenega v obrazloženem mnenju, naknadnih sprememb pa Sodišče ne sme upoštevati (glej predvsem sodbi z dne 30. maja 2002 v zadevi Komisija proti Italiji, C-323/01, Recueil, str. I-4711, točka 8, in z dne 9. junija 2005 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-510/04, neobjavljena v ZOdl., točka 7).

39 Ker se je v tem primeru rok, določen v obrazloženem mnenju, iztekel 19. februarja 2003 in naj bi LDG začel veljati in ker naj bi bila Komisija o njem uradno obveščena 1. in 10. septembra 2004, je treba ugotoviti, da Republika Avstrija ni izpolnila obveznosti iz člena 18(1) Direktive. Prvi očitek je torej utemeljen.

Drugi očitek: kršitev člena 2(1) Direktive

Trditve strank

40 Komisija opozarja, da Direktiva, katere namen je izvajanje ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu, velja za vse sektorje zasebnih in javnih dejavnosti. Vendar naj člen 2(1) te direktive še ne bi bil prenesen v delu, povezanim z učitelji obveznega izobraževanja, zaposlenimi v javnih šolah na Tirolskem.

41 Avstrijska vlada navaja, da je bil prenos navedenega člena 2(1) izvršen za celotno zvezno ozemlje z LDG in da zato ta določba prav tako velja za navedene učitelje.

Presoja Sodišča

42 Kot izhaja iz točke 39 te sodbe, v zvezi s prvim očitkom v tožbi, LDG ni bil sprejet niti v roku, predpisanem v členu 18(1) Direktive, niti v tistem, ki je bil podan v obrazloženem mnenju z dne 19. decembra 2003.

43 Zato je treba sklepati, da je drugi očitek utemeljen.

Tretji očitek: kršitev člena 7(3) Direktive

Trditve strank

44 Na podlagi člena 7(1) Direktive je delodajalec dolžan imenovati enega ali več delavcev, katere zadolži za dejavnosti zaščite proti poklicnim tveganjem in za preprečevanje teh, če ima osebje, usposobljeno za izvajanje teh nalog. Komisija navaja, da odstavek 3 tega člena, na podlagi katerega je treba vključiti usposobljene osebe zunaj podjetja in/ali obrata, velja samo takrat, ko delodajalec v podjetju nima osebja, sposobnega izpolnjevati take dejavnosti.

45 Vendar naj bi člena 73(1) in 79(1) ASchG dala delodajalcem možnost zaupati zaščitne in preventivne dejavnosti bodisi notranjim usposobljenim osebam bodisi zunanjim. Za zaposlene v zveznih službah naj bi člen 73 B-BSG prav tako odobril delodajalcu možnost zaupati varnostne in preventivne naloge bodisi njegovim lastnim zastopnikom bodisi zunanjim strokovnjakom ali celo tehničnemu centru za varnost. Člen 76 tega zakona naj bi določal izključno uporabo centrov medicine dela za naloge zdravstvene pomoči.

46 Komisija meni, da z dajanjem proste izbire delodajalcem pri vključevanju notranjih ali zunanjih uslužbencev za varnost za zagotovitev preprečevanja poklicnih tveganj avstrijska ureditev ne zagotavlja pravilnega prenosa člena 7(3) Direktive.

47 Avstrijska vlada zatrjuje, da je vprašanje, ali so viri v podjetju ali v obratu zadostni za notranji prevzem nalog, odvisno ne le od velikosti in narave podjetja, ampak tudi od upoštevanja prava družb in prava v zvezi z opravljanjem obrtniških, trgovskih in industrijskih poklicev ter meril iz delovnega prava in socialnega prava. Predvsem je treba upoštevati tudi obstoječo strukturo avstrijskih podjetij in dejstva, da 96,7 % teh zaposluje manj kot 50 zaposlenih. Ker so podjetja v Avstriji predvsem majhna in srednje velika podjetja, bi se redko zgodilo, da bi se na področju preprečevanja poklicnih tveganj obrnili na notranje usposobljene osebe. V teh okoliščinah naj bi bila prepuščena prosta izbira delodajalcu, da pokrije izjemne primere, v katerih ima podjetje zaradi posebnih okoliščin zadostno število notranjih usposobljenih oseb, da zaupa preventivne naloge osebam, izbranim znotraj podjetja. Določbe ASchG, ki jih navaja Komisija, naj bi bile torej v skladu s členom 7(3) Direktive.

48 Glede uslužbencev v zveznih službah avstrijska vlada vztraja, da dejstvo, da je zvezna država kot delodajalec priznavala prednost notranje preventive nevarnosti, izhaja iz člena 73(1) B-BSG, na podlagi katerega se v zveznih upravah, kjer imajo potrebno usposobljeno osebje, preventiva lahko zagotovi z notranjimi usposobljenimi osebami. Vendar naj bi na dan, ko je bil ta zakon sprejet, zvezna država ne imela osebja, ki bi bilo ustrezno usposobljeno in naj bi zvezne uprave vključile zunanje centre medicine dela za prevzem skrbi za uradnike.

Presoja Sodišča

49 Člen 7 Direktive s prvim odstavkom delodajalcem nalaga glavno obveznost določiti enega ali več delavcev, ki naj se ukvarjajo z dejavnostmi zaščite in preprečevanja poklicnih tveganj. S tretjim odstavkom določa obveznost obrniti se na usposobljene osebe zunaj podjetja (sodba z dne 15. novembra 2001 v zadevi Komisija proti Italiji, C-49/00, Recueil, str. I-8575, točka 23). Vendar, kot je tudi Sodišče že odločilo, je ta obveznost subsidiarna v primerjavi z obveznostjo, ki je določena v navedenem odstavku 1, ker obstaja, samo „če usposobljene osebe v podjetju in/ali obratu ne zadostujejo za organizacijo teh zaščitnih in preventivnih dejavnosti“ (glej sodbo z dne 22. maja 2003 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C-441/01, Recueil, str. I‑5463, točka 20).

50 Člen 7 Direktive obsega torej hierarhijo obveznosti, ki so naložene delodajalcu (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nizozemski, točka 21).

51 Ta razlaga je v nasprotju s samim besedilom člena 11(2) Direktive, določbe, ki se sklicuje, pod točko b), na imenovanje delavcev, predvideno v navedenem členu 7(1) te direktive, in pod točko d) na vključitev, predvideno v členu 7(3), usposobljenih oseb zunaj podjetja, medtem ko dodaja, za to napotitev, navedbo „v tem primeru“ (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nizozemski, točka 22).

52 Za zagotovitev polne uporabe Direktive na jasen in natančen način, mora njen prenos v nacionalno pravo držav članic izražati hierarhijo, določeno v členu 7 Direktive (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nizozemski, točka 23).

53 Kot je Sodišče tudi odločilo, je namen Direktive spodbujati enakomerno sodelovanje delodajalcev in delavcev pri dejavnostih zaščite in preprečevanja poklicnih tveganj, to je z dajanjem prednosti organizaciji teh dejavnosti znotraj podjetja, da se lahko kar najbolj zagotovi polni učinek Direktive. Prepustitev delodajalcu, da izbere med organizacijo teh dejavnosti znotraj podjetja ali vključitev usposobljenih oseb zunaj podjetja, ne prispeva k takemu polnemu učinku Direktive, ampak pomeni neizpolnitev obveznosti zagotavljanja njene popolne izpolnitve (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nizozemski, točki 54 in 55).

54 Iz tega sledi, da s prepustitvijo izbire delodajalcem, da zaupajo dejavnosti zaščite in preprečevanja poklicnih tveganj bodisi notranjim ali zunanjim usposobljenim osebam avstrijska ureditev ne spoštuje hierarhije obveznosti, ki so naložene delodajalcem na podlagi člena 7(1) in (3) Direktive, tako da navedena ureditev ni v skladu s temi določbami. Tretji očitek je torej utemeljen.

Četrti očitek: kršitev člena 8(2) Direktive

Trditve strank

55 Komisija navaja, da je člen 8(2) Direktive, na podlagi katerega mora delodajalec predvsem za prvo pomoč, za gašenje požarov in za evakuacijo delavcev določiti delavce, ki so zadolženi za izvajanje teh ukrepov, brezpogojen in ne dovoljuje nobene izjeme za mala podjetja glede določitve teh delavcev. V nasprotju z odstavkom 1 tega člena, ki upošteva naravo dejavnosti in velikost podjetja in/ali obrata in na podlagi katerega bi bila ta merila določljiva za določitev nujnih ukrepov, naj odstavek 2, prvi pododstavek, navedenega člena in ki nalaga delodajalcem obveznost imenovati delavce, ne bi obsegal nobene napotitve na ta merila.

56 Komisija zatrjuje, da člen 8(2) Direktive ni bil pravilno in popolnoma prenesen niti v ASchG, niti v B-BSG, niti v predpis dežele Dunaj, ker ta nacionalna ureditev predvideva izjeme za mala podjetja, kar pomeni kršitev navedene določbe Direktive.

57 Avstrijska vlada meni, da se napotilo iz člena 8(2) Direktive na odstavek 1 tega člena sklicuje na vrste ukrepov, prilagojenih naravi dejavnosti in velikosti podjetja, potrebnih na področju prve pomoči, gašenja požarov in evakuacije delavcev. Po njenem mnenju iz tega sledi, da ta člen 8(2) ne predvideva, da mora delodajalec v vsakem primeru imenovati delavce, odgovorne za prvo pomoč, gašenje požarov in evakuacijo, neodvisno od velikosti podjetja in narave dejavnosti. To bi moral storiti z upoštevanjem teh meril. V teh okoliščinah avstrijska vlada meni, da so določbe ASchG, B-BSG in predpis dežele Dunaj v skladu z navedenim členom 8(2).

Presoja Sodišča

58 V skladu s členom 8(1) Direktive mora delodajalec na področju prve pomoči, gašenja požarov in evakuacije delavcev sprejeti potrebne ukrepe, ki so prilagojeni naravi dejavnosti ter velikosti podjetja in/ali obrata, in ob upoštevanju drugih navzočih oseb.

59 V smislu odstavka 2, prvi pododstavek navedenega člena, mora delodajalec na podlagi odstavka 1 predvsem imenovati delavce, ki imajo nalogo izvajati te ukrepe.

60 V nasprotju z razlago, ki jo zagovarja avstrijska vlada, napotitev v členu 8(2), prvi pododstavek Direktive, na odstavek 1, istega člena Direktive, ne določa, da je obveznost delodajalca, da imenuje, pogojena z naravo dejavnosti in velikostjo podjetja in/ali obrata.

61 Taka omejitev obveznosti imenovanja ne izhaja iz besedila člena 8(2), prvi pododstavek Direktive, ki ne omenja nobene izjeme ali omejitve, utemeljene z naravo dejavnosti ali velikostjo podjetja in/ali obrata.

62 Taka omejitev naj bi bila poleg tega v nasprotju s ciljem Direktive, katere namen, kot izhaja tudi iz njenega naslova, je zagotoviti izvajanje ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu, in naj bi brez utemeljitve zmanjšala njeno področje veljavnosti, ker v skladu s členom 2(1) velja za vse sektorje dejavnosti, zasebne ali javne, s pridržkom same kršitve, ki jo izrecno predvideva. Posledica navedene omejitve naj bi bila, da naj bi obveznost imenovanja, določena s členom 8(2), prvi pododstavek, Direktive, veljala zgolj za velika podjetja in obrate ali tiste, ki opravljajo nekatere dejavnosti, ne da bi bila predvidena jasna in objektivna merila za njihovo določitev.

63 Torej namen Direktive ni zgolj izboljšati zaščito delavcev pred nesrečami pri delu in preprečevanje poklicnih tveganj, ampak je njen namen tudi izvajanje posebnih ukrepov organizacije te zaščite in te preventive. Natančno opredeljuje tudi nekatera sredstva, s katerimi se lahko doseže cilj, ki ga je določil normodajalec Skupnosti (zgoraj navedena sodba Komisija proti Nizozemski, točka 38). Če bi ta želel omejiti obseg veljavnosti člena 8(2), prvi pododstavek Direktive, z določitvijo omejitev obveznosti imenovanja delavcev, odgovornih za zadevne dejavnosti, za podjetja dane velikosti ali tista, ki opravljajo nekatere dejavnosti, bi jo izrecno opredelil.

64 Nedvomno je mogoče upoštevati pomen ali velikost podjetja in/ali obrata ter naravo dejavnosti, ki se v njih opravljajo, za konkretizacijo elementov, ki jih urejajo določila člena 8(2), prvi pododstavek, Direktive, vendar ne za a priori izključitev imenovanja delavcev, odgovornih za dejavnosti zadevne zaščite in preventive.

65 Člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive izrecno določa, da morajo število imenovanih delavcev, njihovo usposabljanje in oprema, ki jim je na voljo, ustrezati velikosti in/ali specifičnim nevarnostim podjetja in/ali obrata. Če se torej ta merila lahko pridržijo za določitev usposobljenosti in števila imenovanih delavcev ter sredstva, ki jih imajo na voljo, se jih ne more upoštevati za utemeljitev, ali obstaja obveznost imenovanja na podlagi navedenega prvega pododstavka.

66 Člen 8(2), prvi pododstavek, torej določa obvezno merilo na področju prve pomoči, gašenja požarov in evakuacije delavcev, namreč imenovanje zadevnih delavcev, ki se šteje za nujno, neodvisno od narave dejavnosti in velikosti podjetja in/ali obrata. Dejansko, če je očitno, da imajo mala in srednja podjetja posebne značilnosti in značilne potrebe, ki lahko vplivajo na merila, ki jih je treba sprejeti v skladu s členom 8(1) Direktive, te posebnosti ne vplivajo na resnično raven nevarnosti v podjetju in ne bi smela dovoljevati, da obveznost imenovanja delavcev, odgovornih za izvajanje zadevnih ukrepov, ne velja za taka podjetja. Naloge, ki so jih ti delavci dolžni zagotavljati, se nanašajo na dogodke, ki se lahko zgodijo na delovnih mestih, neodvisno od velikosti podjetja in/ali obrata.

67 Zato je treba ugotoviti, da avstrijska ureditev s tem, da za vse primere ne predvideva obveznosti delodajalca, da imenuje delavce, odgovorne za prvo pomoč, za gašenje požarov in za evakuacijo delavcev, neodvisno od velikosti podjetja in/ali obrata ter od narave dejavnosti, ki se tam opravljajo, ni v skladu s členom 8(2), prvi pododstavek, Direktive in je četrti očitek torej utemeljen.

Peti očitek: kršitev člena 11(2) Direktive

68 Komisija v zvezi s tem opredeljuje, da je člen 11(2) Direktive v veliki meri prenesen v avstrijsko pravo, z izjemo obveznosti sodelovanja in posvetovanja iz te določbe, pod točko c) v zvezi s podatki iz člena 10(1)(a), (2) in (3)(c) Direktive. Glede njenega člena 11(2)(d) meni, da v avstrijskem pravu manjka obveznost sodelovanja in posvetovanja pri vključitvi zunanjih usposobljenih oseb, predvideni v členu 7(3) Direktive.

Prenos člena 11(2)(c) Direktive

69 Uvodoma je treba opozoriti, da mora delodajalec, kakor je bilo izpostavljeno v točkah od 49 do 53 te sodbe, v skladu s členom 7(1) Direktive imenovati enega ali več delavcev za dejavnosti zaščite in preprečevanja poklicnih tveganj v podjetju in/ali obratu. Ta člen v odstavku 3 predvideva tudi obveznost vključiti usposobljene osebe zunaj podjetja, ta obveznost naj bi bila le subsidiarna glede na tisto, ki je določena v navedenem odstavku 1, ker obstaja, samo „če pristojni v podjetju in/ali obratu ne zadostujejo za organizacijo teh dejavnosti zaščite in preventive“.

70 Na podlagi člena 11(2) Direktive morajo delavci ali zastopniki delavcev, ki imajo posebno odgovornost na področju varnosti in zdravja delavcev, uravnoteženo sodelovati v skladu z nacionalnimi zakoni in/ali prakso ali pa se delodajalec z njimi posvetuje predhodno ali pravočasno o različnih vprašanjih, vključno o:

– obvestilih, predvidenih predvsem v členu 10 Direktive (člen 11(2)(c)),

– vključitvi, kjer ustreza, pristojnih služb ali oseb zunaj podjetja in/ali obrata iz člena 7(3) Direktive (člen 11(2)(d)).

71 Obveznost sodelovanja ali posvetovanja, predvidena v členu 11(2)(c) Direktive, se razteza na naslednja obvestila, ki so našteta v členu 10 Direktive:

– tista, ki morajo biti predložena delavcem in/ali njihovim zastopnikom v zvezi z varnostnimi in zdravstvenimi tveganji ter zaščitnimi in preventivnimi ukrepi glede podjetja in/ali obrata na splošno ter vsake vrste delovnega mesta in/ali dela (člen 10(1)(a));

– tista, ki jih morajo predložiti delodajalci delodajalcem delavcev iz zunanjih podjetij in/ali obratov, ki opravljajo delo v njegovem podjetju ali obratu (člen 10(2)), in

– tista, do katerih morajo imeti dostop delavci ali zastopniki delavcev, ki imajo poseben namen na področju zaščite in varnosti delavcev, za izpolnitev njihovih nalog, predvsem obvestila, ki so rezultat varnostnih in preventivnih ukrepov ali jih predložijo inšpekcijske agencije in organi, ki so odgovorni za varnost in zdravje (člen 10(3)(c)).

72 Vendar je treba pojasniti, da očitek Komisije ne izhaja iz kršitve obveznosti zagotoviti informacije iz člena 10 Direktive, ampak iz kršitve obveznosti delodajalcev, da se posvetujejo z delavci ali zastopniki delavcev iz člena 11(2) Direktive ali jim omogočiti sodelovanje pri pridobivanju navedenih informacij. Gre torej za kršitev obveznosti, ki je eno stopnjo pred tisto, o kateri je vprašanje v navedenem členu 10.

73 Prvič, avstrijska vlada glede obveznosti sodelovanja in posvetovanja v zvezi z informacijami iz člena 10(1)(a) Direktive navaja, da mora v skladu zlasti z določbami zveznega zakona, ki ureja delovne odnose in socialno organizacijo podjetij (Arbeitsverfassungsgesetz), svet delavcev sodelovati pri raziskavi in ocenjevanju tveganj ter pri določitvi ukrepov, ki se sprejmejo, in če ni zastopniških organov uslužbencev, to nalogo zagotovijo osebe, zadolžene za varnost, v skladu z ustreznimi določbami ASchG. Če v podjetju in/ali obratu ni nobene od teh dveh skupin oseb, se je treba posvetovati z vsemi delavci in morajo ti sodelovati pri raziskavi in oceni tveganj ter pri določitvi ukrepov, ki se sprejmejo. Raziskavo in oceno tveganj ter določitev ukrepov je treba opraviti glede na vrsto zadevnega delovnega mesta, če se izkaže za nujna zaradi preprečevanja tveganj. Po mnenju avstrijske vlade te naloge vključujejo posvetovanje in sodelovanje delavcev glede informacij, ki izhajajo iz dejavnosti zaščite in preprečevanja tveganj.

74 Glede tega je treba poudariti, da enajsta in dvanajsta uvodna izjava Direktive potrjujeta, da ta med svojimi cilji obsega uravnotežen dialog in sodelovanje med delodajalci in delavci, da bi se sprejeli nujni ukrepi za zaščito teh pred nesrečami pri delu in poklicnimi boleznimi (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Nizozemski, točka 39). Člen 11(2) Direktive pomeni konkreten izraz tega cilja.

75 Glede ukrepov, ki jih je sprejela Republika Avstrija za prenos navedene določbe pod točko c), je treba poudariti, da ima lahko navajanje, v avstrijski ureditvi, sveta delavcev, oseb, odgovornih za varnost, in delavcev na splošno kot tistih, ki morajo sodelovati pri raziskavi in oceni tveganj, učinek, ob domnevi, da obstaja zastopniški organ osebja, tak kot svet delavcev, da delavci, odgovorni za dejavnosti zaščite in preventive, ki so natančneje tisti iz člena 7(1) Direktive, ne sodelujejo pri tem iskanju informacij, kot zahteva člen 11(2)(c)Direktive.

76 Člen 11(1) Direktive nedvomno predvideva splošno obveznost za delodajalce, da se posvetujejo z delavci in/ali njihovimi zastopniki in da se omogoči njihovo sodelovanje pri vseh vprašanjih glede varnosti in zdravja pri delu. Vendar odstavek 2 tega člena določa sodelovanje in posvetovanje s posebno skupino delavcev, namreč tistih, ki imajo posebno odgovornost na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev.

77 Torej iz ustreznih določb avstrijskega prava ne izhaja, da naj bi osebe, ki opravljajo dejavnosti v zvezi z zaščito varnosti in zdravja delavcev, imele konkreten in poseben položaj glede posvetovanja ali uravnoteženega sodelovanja na področju informacij, predvidenih v členu 10(1)(a) Direktive, tako da je treba ta del očitka Komisije v zvezi z navedenim členom 11(2)(c) šteti za utemeljenega.

78 Dodati je treba, da uvaja v ASchG predvidena ureditev, ki določa, da je ugotavljanje in oceno nevarnosti ter določitev ukrepov treba izvesti glede na delovno mesto, „če je to potrebno zaradi preprečevanja tveganj“, pogoj, ki ni združljiv z obveznostjo sodelovanja in posvetovanja, določeno v členu 11(2)(c) v povezavi s členom 10(1)(a) Direktive.

79 Drugič, glede obveznosti sodelovanja in posvetovanja v zvezi s prenosom informacij na delodajalce delavcev v podjetjih in/ali obratih zunaj podjetja iz člena 11(2)(c) Direktive, v povezavi z njenim členom 10(2), avstrijska vlada meni, da člen 8(2), točka 1, ASchG zagotavlja prenos te določbe Direktive.

80 Navedena določba ASchG predvideva, da če delavci, ki niso pogodbeno vezani na delodajalca, ki je odgovoren za delovno mesto, namreč delavci zunaj podjetja, delajo na tem delovnem mestu, je ta delodajalec v tem primeru dolžan skrbeti, da so ti obveščeni o tveganjih, ki obstajajo na njihovih delovnih mestih, in so ustrezno usposobljeni.

81 Vendar je treba ugotoviti, da taka določba sploh ne prenese predhodne obveznosti sodelovanja ali posvetovanja z osebami, odgovornimi za varnost in zdravje delavcev iz člena 11(2)(c) Direktive, ki jo navaja Komisija v tožbi, ampak obveznost obvestila, ki je predvidena v njenem členu 10(2). Poleg tega je treba v vsakem primeru ugotoviti, da na podlagi informacij, ki jih ima Sodišče, člen 8(2), točka 1, ASchG predvideva, da mora delodajalec, odgovoren za delovno mesto, skrbeti, da so zunanji delavci obveščeni o tveganjih za varnost in zdravje. Vendar člen 10(2) Direktive zahteva, da ustrezne informacije o takih tveganjih ne prejmejo navedeni delavci, ampak njihovi delodajalci. Čeprav naj bi bila ta določba ASchG prenesena kot predhodna obveznost sodelovanja in posvetovanja iz člena 11(2)(c) Direktive in splošno obveznost obveščanja iz njenega člena 10(2), se zdi nezadostna za zagotovitev pravilnega prenosa teh dveh obveznosti.

82 Treba je torej sklepati, da je tudi ta del očitka Komisije, ki se nanaša na člen 11(2)(c) Direktive, utemeljen.

83 Tretjič, glede obveznosti sodelovanja in posvetovanja v zvezi z informacijami iz člena 10(3)(c) Direktive avstrijska vlada meni, da ustrezne določbe zakona iz leta 1993 o delovni inšpekciji (Arbeitsinspektionsgesetz 1993, BGBl. 27/1993) in ASchG, ki so predstavljene v točkah 60 in 61 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca, izpolnjujejo to obveznost.

84 Komisija zatrjuje, da obveznost sodelovanja in posvetovanja, ki jo naštevajo navedene nacionalne določbe, ni predvidena za informacije iz člena 10(3)(c) Direktive, v repliki pa dodaja, da predpisi, na katere se sklicuje avstrijska vlada, določajo zgolj splošne obveznosti obvestila in poročila ter da ni dovolj natančne konkretizacije takih informacij, kot so izrecno navedene v členu 11(2)(c) Direktive.

85 Glede na to je treba poudariti, da čeprav ustrezne določbe avstrijskega prava predvidevajo obveščanje o informacijah, določenih v členu 10(3)(c) Direktive, ne spoštujejo predhodne in ločene obveznosti sodelovanja in posvetovanja z delavci, ki naj bi imeli posebno funkcijo na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev, kot je določena v navedenem členu 11(2)(c), določbi, ki je predmet očitka Komisije.

86 Dejansko, kot izhaja tudi iz točk od 76 do 78 te sodbe, se avstrijska ureditev sklicuje na splošne obveznosti obvestila ali posvetovanja z osebami ali različnimi organi, ki zastopajo delavce ali odgovorne, na podlagi nacionalnega prava, o vprašanjih varnosti, ne da bi bilo zato predvideno sodelovanje posebne skupine delavcev, ki bi imela posebno odgovornost na področju preprečevanja poklicnih tveganj ter zaščite varnosti in zdravja delavcev v skladu s členoma 7(1) in 11(2) Direktive.

87 Ker v avstrijskem pravu ni določb glede sodelovanja in posvetovanja s temi delavci, ki imajo posebne odgovornosti, kot to zahteva tudi člen 11(2)(c) Direktive, je treba sklepati, da je ta del očitka Komisije tudi utemeljen.

Prenos člena 11(2)(d) Direktive

88 Komisija glede obveznosti sodelovanja in posvetovanja z delavci, ki imajo posebno odgovornost na področju zaščite zdravja in varnosti delavcev, določeno v členu 11(2)(d) Direktive, zatrjuje, da take obveznosti ob vključitvi zunanjih odgovornih ni v avstrijski ureditvi.

89 Avstrijska vlada meni, da morajo biti, v skladu z ustreznimi določbami ASchG, osebe, odgovorne za varnost, predhodno obveščene in pozvane, naj dajo svoje mnenje o imenovanju in odpoklicu zastopnikov za varnost, zdravnikov medicine dela in oseb, ki so zadolžene za dajanje prve pomoči, za gašenje požarov in evakuacijo, razen če obstaja zastopniški organ delavcev, ki se lahko izreče o tem področju ali če so bila ta vprašanja obravnavana znotraj odbora za varnost in higieno. Podobne določbe glede sektorja javne uprave naj bi obstajale v B-BSG.

90 Treba je ugotoviti, da je avstrijska vlada glede tega zamenjala obveznosti, ki izhajajo iz člena 11(2)(b) Direktive, ki napotuje na delavce, določene znotraj podjetja ali obrata, za opravljanje nekaterih dejavnosti v skladu s členoma 7(1) in 8(2) Direktive, in drugo obveznost, ki izhaja iz člena 11(2)(d) v zvezi s primeri, v katerih delodajalci v skladu s členom 7(3) Direktive vključijo zunanje usposobljene osebe. Ureditev, na katero se sklicuje avstrijska vlada v tem primeru, se omeji na prenos prve obveznosti, določene v členu 11(2)(b) Direktive, in ne zadeva tiste, iz te iste določbe, v točki d), ki je drugačna.

91 Ker Republika Avstrija v svoji ureditvi ni določila obveznosti sodelovanja in posvetovanja z delavci, ki imajo posebno odgovornost na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev, ko se vključi usposobljene osebe zunaj podjetja in/ali obrata, ni izpolnila obveznosti iz člena 11(2)(d) Direktive.

92 Zato je treba sklepati, da je peti očitek, ki izhaja iz kršitve člena 11(2)(c) in (d) Direktive, utemeljen.

Šesti očitek: kršitev člena 13(2)(a) in (b) Direktive

93 Komisija se glede tega sklicuje na obveznost delavcev pravilno uporabljati stroje, naprave, orodja, nevarne snovi, transportno opremo in druga proizvodna sredstva (člen 13(2)(a) Direktive) in pravilno uporabljati osebno zaščitno opremo, ki jim je bila dana, in jo po uporabi vrniti na predvideno mesto (člen 13(2)(b)).

Trditve strank

94 Komisija glede prvega dela očitka meni, da pojem „delovna orodja“, ki je uporabljen v ASchG in B-BSG, zajema vse predmete, naštete v členu 13(2)(a) Direktive, vendar se ne nanaša na nevarne snovi. Po njenem mnenju splošna napotitev, kot je ta iz člena 15 ASchG in B-BSG, na predpise in druga upravna navodila, ki niso natančno določena, ne zadostuje za zagotovitev ustreznega prenosa člena 13(2)(a) Direktive.

95 Komisija glede člena 13(2)(b) Direktive zatrjuje, da čeprav je pravilna uporaba osebne zaščitne opreme predpisana, ni obveznosti vrniti jo po uporabi na predvideno mesto. Po njenem mnenju je treba to obveznost obravnavati ločeno v ureditvi, ki prenaša navedeno določbo, tako da delavci dobijo jasno in natančno sliko o njihovih obveznostih.

96 Po navedbi člena 15 ASchG avstrijska vlada pojasni, da so predpisi o zaščiti delavcev v zvezi z uporabo nevarnih snovi določeni predvsem v naslovu IV ASchG, v predpisu o omejenih vrednostih snovi in kancerogenih snovi, v predpisu za zaščito delavcev/delavk pred biološkimi nevarnostmi, v predpisu o zaščiti zveznih državnih uslužbencev pred biološkimi nevarnostmi in v členu 52 in naslednjih splošnega predpisa o zaščiti delavcev. Podobne določbe naj bi bile sprejete na področju zaščite zveznih državnih uslužbencev.

97 Glede obveznosti delavcev vrniti na predvideno mesto osebno zaščitno opremo, ki jim je na voljo, avstrijska vlada poudarja, da avstrijska ureditev iz higienskih razlogov določa, da je ta oprema namenjena osebni uporabi enega samega delavca. Uporaba nekaterih vrst osebne zaščitne opreme več delavcev bi bila dovoljena le, če je ta oprema taka, da se nosi le priložnostno in jo je treba dovolj očistiti in razkužiti po uporabi.

Presoja Sodišča

98 Prvič, glede obveznosti delavcev na podlagi člena 13(2)(a) Direktive je treba opozoriti, da je naloga Komisije glede tožbe, vložene na podlagi člena 226 ES, dokazati obstoj navedene neizpolnitve obveznosti države in predložiti Sodišču potrebne elemente za preverjanje obstoja te neizpolnitve, ne da bi se Komisija lahko sklicevala na kakršno koli domnevo (glej sodbo z dne 12. maja 2005 v zadevi Komisija proti Belgiji, C-287/03, ZOdl., str. I-3761, točka 27 in navedena sodna praksa).

99 Za prenos direktive v notranje pravo se ne zahteva nujno formalni in dobesedni prevzem njene vsebine v izrecno in specifično pravno določbo in za njen prenos zadostuje splošni pravni kontekst, če prenos dejansko zagotavlja dovolj jasno in natančno polno uporabo Direktive (glej predvsem sodbi z dne 7. januarja 2004 v zadevi Komisija proti Španiji, C-58/02, Recueil, str. I-621, točka 26, in z dne 20. oktobra 2005 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu, C-6/04, ZOdl., str. I-9017, točka 21).

100 Dejstvo da člen 13(2)(a) Direktive omenja med delovnimi sredstvi nevarne snovi, ne pomeni ovire za to, da bi se na nacionalni ravni razlikovalo med različnimi vzroki za nevarnost pri delu, ker je cilj, naveden v odstavku 1 te določbe, dosežen. Ta predvideva, da morajo delavci skrbeti za svojo varnost in svoje zdravje ter za varnost in zdravje drugih zadevnih oseb zaradi njihovih dejanj ali zaradi njihovih opustitev pri delu.

101 Kot je tudi generalni pravobranilec poudaril v točki 81 sklepnih predlogov, Komisija v tem primeru ni dokazala, koliko avstrijska ureditev krši tak cilj, ker se omeji zgolj na trditev, da če bi bila delovna orodja in nevarne snovi omenjeni skupaj, bi imeli delavci jasnejšo sliko o svojih obveznostih. Vendar taka domneva ne zadostuje za dokaz resničnosti navedene neizpolnitve obveznosti.

102 Poleg tega se, v odgovor na naštevanje avstrijske vlade različnih predpisov o zaščiti delavcev v zvezi z uporabo nevarnih snovi v Avstriji Komisija omeji na presojo, da splošna napotitev na pravila in upravna navodila ne zadostuje za zagotovitev ustreznega prenosa člena 13(2)(a) Direktive. Ne razloži vzroka, zaradi katerega delavec ne bo jasno seznanjen z ureditvijo, na katero se sklicuje avstrijska vlada, ker je zavezan pravilno uporabljati nevarne snovi, s katerimi je v stiku pri svoji dejavnosti.

103 V teh okoliščinah je treba poudariti, da šesti očitek Komisije, v delu, v katerem se nanaša na kršitev, navedeno v členu 13(2)(a) Direktive, ni utemeljen.

104 Drugič, glede navedene kršitve člena 13(2)(b) Direktive v zvezi z obveznostjo pravilno uporabiti osebno zaščitno opremo, ki je delavcem na voljo, in jo po uporabi vrniti na predvideno mesto avstrijska vlada meni, da je navedena oprema iz higienskih razlogov namenjena osebni uporabi enega samega delavca in naj bi bilo pospravljanje nepotrebno, če je vsi zaposleni ne morejo uporabiti.

105 Vendar člen 13(2)(b) Direktive jasno razlikuje med obveznostjo pravilne uporabe zadevne opreme in obveznostjo vrniti jo na predvideno mesto po uporabi. Če izbira, določena z nacionalno ureditvijo, da se iz higienskih razlogov predvidi oprema za osebno rabo za vsakega delavca, lahko prispeva k temu, da bi bilo drugo obveznost, določeno s to določbo, lažje upoštevati, v nobenem primeru ne omogoča zagotovitve, da je ta oprema pravilno pospravljena.

106 Poleg tega avstrijska vlada sama prizna, da je v nekaterih okoliščinah uporaba osebne zaščitne opreme več delavcev dovoljena, tako da njena trditev, ki skuša upravičiti neomenjanje obveznosti vrniti to opremo, češ da jo je vsak delavec uporabil za osebno rabo, prav tako ne more biti sprejeta.

107 Zato je treba ugotoviti, da je šesti očitek Komisije, ki izhaja iz kršitve člena 13(2)(b) Direktive, utemeljen.

108 Glede na vse zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da:

– Republika Avstrija s tem, da v nasprotju z zahtevami člena 18(1) Direktive ni sprejela LDG v predpisanem roku, in s tem, da ni ali je zgolj nepopolno prenesla člene 2(1) za učitelje obveznega izobraževanja na Tirolskem, 7(3), 8(2), 11(2)(c) in (d) in 13(2)(b) te direktive, ni izpolnila obveznosti iz navedenih določb te direktive.

109 V preostalem je treba tožbo zavrniti.

Stroški

110 V skladu s členom 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar lahko Sodišče v skladu s členom 69(3), prvi pododstavek, tega poslovnika, če vsaka stranka uspe samo deloma, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.

111 Ob upoštevanju dejstva, da Komisija s svojimi predlogi ni uspela samo pri delu šestega očitka v zvezi s kršitvijo člena 13(2)(a) Direktive, Republika Avstrija nosi svoje stroške in pet šestin stroškov Komisije.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

1) Republika Avstrija s tem, da v nasprotju z zahtevami člena 18(1) Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu, s tem, da ni sprejela v predpisanem roku zakona o učiteljski službi na deželni ravni (Landeslehrer-Dienstrechtsgesetz), in s tem, da ni ali je zgolj nepopolno prenesla člene 2(1) za učitelje obveznega izobraževanja na Tirolskem, 7(3), 8(2), 11(2)(c) in (d) in 13(2)(b) te direktive, ni izpolnila obveznosti iz navedenih določb te direktive.

2) Tožba se v preostalem zavrne.

3) Republika Avstrija nosi svoje stroške in pet šestin stroškov Komisije Evropskih skupnosti.

Podpisi

* Jezik postopka: nemščina.