1. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Omejitve
(člena 43 ES in 49 ES)
2. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Omejitve
(člena 43 ES in 49 ES)
3. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Omejitve
(člena 43 ES in 49 ES)
1. Nacionalna ureditev, ki ob neobstoju koncesije ali dovoljenja policije, ki jih izdaja zadevna država članica, prepoveduje opravljanje dejavnosti pobiranja, sprejemanja, vpisa in prenosa stavnih predlogov, še posebej na športne dogodke, pomeni omejitev pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, ki sta določeni v členih 43 ES in 49 ES.
Cilj boja proti kriminaliteti tako, da se za subjekte, ki so dejavni v tem sektorju, določi nadzor in se dejavnosti iger na srečo usmerijo v tako nadzorovane sisteme, bi lahko upravičil te ovire, saj lahko sistem koncesij v zvezi s tem pomeni učinkovit mehanizem.
Vendar so nacionalna sodišča pristojna, da preverijo, ali je navedena nacionalna zakonodaja v delu, v katerem omejuje število subjektov, ki delujejo v sektorju iger na srečo, dejansko v skladu s tem ciljem. Prav tako so nacionalna sodišča pristojna, da preverijo, ali te omejitve lahko zagotavljajo uresničevanje zastavljenega cilja, ne presegajo tega, kar je nujno za dosego tega cilja, in se uporabljajo nediskriminatorno.
(Glej točke 49, 52, 57 in 58 ter točki 1 in 2 izreka.)
2. Člena 43 ES in 49 ES je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki iz sektorja iger na srečo izključuje subjekte, ki so organizirani v obliki kapitalskih družb, katerih delnice kotirajo na organiziranem trgu. Ne glede na vprašanje, ali se izključitev kapitalskih družb, ki kotirajo na organiziranem trgu, dejansko uporablja enako za subjekte s sedežem v zadevni državi članici in za tiste iz drugih držav članic, ta popolna izključitev presega to, kar je nujno za dosego cilja, ki je preprečiti, da bi bili subjekti, ki delujejo v sektorju iger na srečo, vpleteni v kriminalne ali goljufive dejavnosti.
(Glej točki 62 in 64 ter točko 3 izreka.)
3. Člena 43 ES in 49 ES je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa kazensko sankcijo za osebe, ker so opravljale organizirano dejavnost pobiranja stav brez koncesije ali dovoljenja policije, ki ga zahteva nacionalna zakonodaja, če te osebe niso mogle pridobiti koncesij ali dovoljenj, ker jim jih zadevna država članica v nasprotju s pravom Skupnosti ni odobrila.
Čeprav načeloma kazenska zakonodaja spada v pristojnost držav članic, pa pravo Skupnosti določa omejitve te pristojnosti, tako da taka zakonodaja ne more omejiti temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja pravo Skupnosti. Poleg tega država članica ne more uporabiti kazenske sankcije za upravno formalnost, ki ni bila izpolnjena, če je izpolnitev te formalnosti zavrnila ali onemogočila zadevna država članica v nasprotju s pravom Skupnosti.
(Glej točke 68, 69 in 71 ter točko 4 izreka.)